Hodniki

Amonov temni plašč je zaplapolal okoli njegovih dolgih nog, ko je s skoraj besnim korakom prirohnel okoli zavoja hodnika in obstal na mestu. Pred njim se je razprostiral v daljavo izginjajoč koridor, skozi visoka zastekljena okna pa so se na sive kamne usipali zadnji zdihljaji dnevne svetlobe. Svoj prodorni pogled je rjavolasi Spolzgadovec nemirno uprl v sonce, ki je v daljavi, onkraj meja Bradavičarskega posestva, poljubljalo vrhove gora, ki so bile z vsako minulo sekundo odete v temnejše sence. Amon je opazoval poslavljajoče se sonce vse dokler ni pokrajine povsem odela poznojesenska tema. Zadovoljno se je pretegnil in poprej ravne ustnice je za kratek trenutek ukrivil poševen nasmeh, ki pa je izginil prav tako hitro, ko se je zavedel, da je padel mrak in da bi se moral nahajati v svojem domu.

Nekoliko preveč počasi za učenca, ki bi drvel v svojo dnevno sobo, da ne bi prekršil šolskih pravil, se je Amon napotil proti Velikemu stopnišču. Njegov lagodni korak ga je nesel preko kamnov, ki so zvok vsakega stika črnega čevlja s tlemi še ojačali in skorajda celemu gradu dajali vedeti, da nekdo še ni v postelji. Medtem ko se je adrenalin v njegovem telesu ravno pripravljal na to, da prične z lahkotno hitrostjo plati po mladeničevih žilah, je sloki prestopnik zaslišal še neke druge korake. Njegovo telo se je napelo in z očmi je vajeno šinil po okolici, da bi odkril kak kotiček, ki bi bil primeren za skrivanje. Na njegovo nesrečo je na steni visela le tapiserija, ki pa na žalost ni bila ena tistih, ki bi tako uslužno zakrivala skrivni prehod ali pa vsaj luknjo v steni, zato je Spolzgadovec vdan v usodo obstal na sredi hodnika in začel intenzivno razmišljati o vseh možnih izgovorih za njegovo prisotnost na mestu, kjer pač ne bi smel biti ob tej uri.

Dan se je začel krasno. Zbudila se je sredi dopoldneva, hišni vilinci pa so ji zajtrk prinesli naravnost v posteljo, saj se je prejšnji dan počutila nekoliko bolehno in je v kuhinjo poslala sporočilce, da se žal ne bo mogla oglasiti na večerji. Ja, fino je bilo, živeti kot profesor. Poleg tega tisti dan ni imela pouka, zato je lahko nadoknadila z branjem svoje trenutno najljubše knjige (Vampirjev tednik) in poslala sovo prijateljici, s katero se že dolgo ni slišala. Potem si je privoščila še sproščujoč popoldanski počitek, saj jo je zvečer čakalo dežurstvo.

Dobre volje, odeta v svoj črni plašč, se je podala prek prvega hodnika že takoj, ko je padel mrak. Toda ko je končno prehodila pet stopnišč in 4 nadstropja, se dvakrat izgubila in enkrat skoraj zlomila peto na svojem povsem novem čevlju, je je dobra volja že povsem minila. Nekoliko našobljenih ustnic je zakorakala prek hodnika v sedmem nadstropju in zavila okoli ovinka. Krasno, je pomislila. Sredi hodnika je opazila postavo, ki zagotovo ni bila niti profesor Donovan, niti profesor Glass, ki sta bila tisto noč prav tako dežurna.

Zavzdihnila je in pospešila korak, dokler ni prišla do učenca. ni bilo videti, da misli bežati, zato si je nekoliko oddahnila in si privoščila temeljit ogled njegovega obraza. Na bunkeologiji ga še ni videla, toda bila je prepričana, da je že prej kdaj videla njegove poteze. Roke je uprla v boke in se karajoče nasmehnila.

"Ime in priimek, lepo prosim. In da slišim, kakšen izgovor imaš, da se ob tejle uri še vedno potikaš po hodnikih. Če se spomniš česa resnično izvirnega, ti mogoče še prizanesem s kaznijo," je rekla živahno.

Iz teme, ki je polagoma pričela ovijati vse kotičke Bradavičarke, se je izvila postava, odeta v vihrajoč črn plašč, okoli njene glave pa so plapolali razpeti, temni lasje. Učiteljica je v nekaj trenutkih dosegla Amona in pred njim obstala z, presenetljivo, nasmehom na obrazu, ki pa ni bil, kakor je Spolzgadovec pričakoval, ukrivljen v zvitih, privoščljivih potezah, ki jih je bil vajen iz mlajših let na šoli. Lahno se je poklonil navdušeni učiteljici in pri tem s pogledom karseda neopazno ošinil njeno postavo, ustnice pa mu je za trenutek prešinil nesramen nasmeh. Zopet se je vzravnal in svoje zelene oči staknil z njenimi, v katerih je kljub njegovemu prekršku igrala iskrica večerne živahnosti, ki jo je bilo vedno najti v očeh profesorjev, ki so na svojem dežurstvu ujeli prestopnika.

"Ime mi je Amon Amarth."se je mehko predstavil in s spoštljivim nasmehom na ustnicah ponudil svojo dlan, češ, naj jo strese. Nekoliko je zavzdihnil in si popravil robove svojega črnega plašča, ki se mu je nekoliko pomečkal med hitenjem v sedmo nadstropje. "Žal mislim, da nimam pravega izgovora za svoj prestopek."je počasi odvrnil in se skrušeno nasmehnil, ob tem pa nerodno popravil neubogljiv pramen las, ki mu je zdrsnil na čelo. "Zdi se, da je bilo ravno prej, ko sem opazoval zahajajoče sonce, zdaj pa je nenadoma že prepozno..."nemočno je skomignil z rameni in se skoraj proseče zazrl v temnolaso profesorico, ki ga je še vedno zvedavo opazovala.

"Res mi je žal da sem prekršil uro spanja."je še dodal in poskušal dajati vtis, da je zgrožen že ob sami misli na to, da bi bil deležen kazni zaradi kršenja pravil. "Obljubim da se bom takoj splazil nazaj v Spolzgad, če me izpustite brez kazni."njegov glas je bil popolna mešanica obupa in drzne prošnje, ki je skoraj vsakič delovala na učiteljih. Sicer je beseda 'Spolzgad' nekoliko kvarila poprej tako čudoviti zven stavka, a Amon je ni izgovoril po pomoti, temveč povsem namenoma, saj se mu ni nič kaj dosti mudilo nazaj v njegov dom, prav nasprotno - če bi se mu le ponudila možnost, bi še premnoge ure stikal po hodnikih nočnega gradu, a po drugi strani se mu je sedaj ponujala čisto drugačna priložnost; le kaj je namreč boljšega od plahtanja učiteljice, še posebno če je bila tako mlada in privlačna kakor tista pred njim?

Wilhelmina je sprejela dlan, ki ji jo je ponudil, pa čeprav je bilo nekoliko nenavadno, da se je to sploh zgodilo. Ni bila navajena na rokovanje, niti s starejšimi kolegi ne. No, morda za novo leto ali pa ob poslovnih sestankih...

Z vedno bolj upadajočim zanimanjem je zrla v Spolzgadovca, ki se je počasi a strokovno začel vleči iz težav. Njene ustnice, ki so prej v kotičkih silile navzgor, so se spremenile v povsem nenavdušeno, nejeverno črto.

"Čakaj malo, niti skušal se ne boš izgovoriti? Nazadnje me je eden od učencev skoraj na kolenih skušal prepričati, da je ponoči vandral naokoli zato, ker so ga ugrabili vesoljci in mu iz možganov izrezali točno tisti košček, ki ljudi opozori na to, da morajo upoštevati šolska pravila," je rekla in zmajala z glavo ob spominu na ubogega pihpiffovca. Sicer mu je vseeno naložila kazen, toda to, da je moral stokrat napisati Vesoljci so miroljubna bitja, ki ljudem ne razrežejo možganov gotovo ni bilo naporno.

"Nič," je zavzdihnila. "Pospremila te bom do Spolzgada, o tvoji kazni pa se bova morala še pomeniti. Slišala sem, da hišnik išče nekoga, ki bi mu pomagal popraviti ure, ki so jih zadnjič pokvarili pri urokih. Morda se boš iz tega naučil česa o točnosti." Pomignila mu je v smeri proti ječam. "Pot pod noge, Amarth!"

Čeprav je še vedno deloval kakor najbolj obupan osebek na šolskem posestvu, se je v resnici komaj zadrževal, da ne bi prasnil v krohot, saj bi to lahko pokvarilo njegov očitno uspešen vtis na učiteljico. Važno da je izpadel kakor nekdo, ki se ponoči po hodnikih niti slučajno ne potika namerno, temveč kot nekdo, ki mu je za to strahovito dejanje žal iz globin srca. Obraz pa mu je vseeno upadel s povsem avtentično užaljenostjo, saj se je profesorica kljub njegovemu profesionalnemu prepričevanju odločila, da mu bo naložila kazen. Mračno se je zazrl predse in stopil v korak z dolgimi nogami učiteljice, ki so tu pa tam pokukale iz zavetja njenega plapolajočega plašča, kakor da bi bil njihov namen izzivati Amona, ki je bil še vedno ves razvran zaradi nočnega potikanja po gradu.

Z vsakim korakom sta bila bližje Velikemu stopnišču in Spolzgadovcu je bilo vse manj do tega, da bi se njegova nočna avanturica končala tako zelo hitro, zato se je odločil za urgenčni poseg v tek dogodkov. "Gospa profesor,"je nagovoril temnolasko, ki je bila kak korak ali dva pred njim, "bi bilo možno, da za kazen opravim kaj drugega?"je vprašal, ko je dobil njeno pozornost in obstal na mestu, na obraz pa si je zopet trudil narisati izraz nekoliko obupanega bebčka, čeprav se ni trudil niti pol toliko kakor prej. "Ure me namreč sovražijo že od rojstva,"je pričel s smrtno resnim tonom in svoj pogled sklenil z učiteljičinim, "in bojim se, da bo to njihova priložnost, da me kruto in zahrbtno umorijo."tudi ko je nadaljeval ni na njegovem obrazu trznila niti ena mišica, saj je razvijal izredno pomembno zgodbico.

"Njihovi atentati name preko preteklih let so bili številni, a na srečo se vsakič neuspešni. Toda če pravite, da so ure pokvarjene, in vašim besedam gre gotovo zaupati, se bojim, da me bodo ugonobile isto sekundo ko bom ostal sam z njimi."je dokončal v svečanem tonu, med pripovedovanjem svoje vrhunske, sproti napredene izmišljotine pa se je profesorici približal le na kakega pol metra.

Nekaj časa je le vljudnostno poslušala njegove pritožbe, potem pa si kar naenkrat ni mogla več pomagati. Glasno se je zasmejala in njen zvonki smeh je odmeval prek praznega hodnika. Torej fant le ni bil povsem nesposoben kakšnega zabavnega izgovora!

"Kaj naj rečem," je rekla žareče in njene oči so za trenutek poblisnile k njegovemu mlademu obrazu. "Kot odgovorna članica Bradavičarskega osebja te ne morem prepustiti kruti usodi, ki te lahko doleti ob pokvarjenih urah." Nagnila je glavo nekoliko vstran, potem pa pospešila korak, saj je opazila, da se ji je že precej približal. Ali je preprosto tako hitro hodil ali pa je preizkušal meje, tega Mina ni vedela. Toda odločila se je, da pravzaprav ni bilo pomembno. Od Spolzgadovske dnevne sobe ju je ločilo le še krajše stopnišče.

"Namesto tega boš začel obiskovati ure bunkeologije," je veselo navrgla čez ramo. "Saj vem, da je to prej nagrada kot kazen, ampak danes se počutim radodarno."

Z nekaj malimi težavami je zdržal nekoliko samovšečen nasmeh, da mu ni raztegnil resnega obraza, kajti dovolil si je lahko le majcen smehljaj v kotičkih ustnic, treba je bilo namreč ohranjati vsaj približno dostojen vtis. Koliko bo pač šlo.

Namuznil se je ob njenem strokovno zvenečem, čeprav enako neresnem odgovoru in v znak strinjanja z njenimi besedami nekoliko priklonil glavo, da se mu je prek oči vsula kopica nagajivih rjavih pramenov. Profesorica je opazno pospešila korak, ko je ugotovila, kako zelo se ji je Amon medtem približal, njeno dejanje pa je nasmeh na njegovem obrazu prisililo do novih razsežnosti, ki jih je sicer skušal zadrževati po svojih najboljših močeh, kar pa mu ni ravno najbolje uspevalo.

Po nekaj korakih bi se Amonu skorajda zaletelo in z dlanjo se je hitro naslonil na steno, saj mu je učiteljičina nova kazen ukradla vso sapo z ustnic. Zdelo se je, da nima nikakršnega namena, da bi postala, se ozrla in ugledala ogorčeni izraz na njegovem obrazu, zato se Spolzgadovcu ni zdelo vredno truditi, temveč je nadaljeval pot po stopnicah navzdol.

"Globoko se vam zahvaljujem za vašo velikodušno omilitev kazni."je dejal, ko sta obstala pred kaminitim zidom, ki je skrival vhod v njegov dom, in se togo priklonil v pozdrav. Ko se je zopet vzravnal, je ukradel še neopazen pogled v njen dekolte, ki ga je na njegovo žalost sicer skoraj povsem zakrival rob črne majice, a vendarle je bilo več kot vredno tveganja. "Lahko nočno dežuranje in mnogo ulovov prestopnikov vam želim še naprej."se je namuznil, nato pa zamrmral geslo in se izmuznil skozi špranjo med sedaj razmaknjenimi kamni.

Wilhelmina je prekrižala roke na prsih in brez besed opazovala učenca. Je bilo sploh mogoče, da so postajali iz leta v leto bolj predrzni? Ne le, da se je Spolzgadovec za nekaj trenutkov zazrl v nekaj, česar njegove sošolke najbrž sploh še niso imele, bil je celo dovolj pogumen, da so se njegove poslovilne besede kar cedile od sarkazma.

"Ja, lahko noč tudi tebi," je odvrnila, nekoliko bolj resno. "Če te ponovno dobim na hodniku sredi noči, ti tudi najbolj izvirni izgovori ne bodo pomagali." Zasukala se je na peti in odkorakala stran takoj, ko se je stena za Amarthom zaprla. Kmalu je naletela na drugega profesorja, ki je dežural tisto noč in mu prišepnila naj za vsak slučaj popazi na Spolzgadovce.

Profesor Donovan je široko zazehal in pri tem pomotoma skoraj upihnil plamen sveče, ki jo je nosil v rokah. Prejšnjo noč je namreč namesto spanju posvetil branju nadvse zanimive zgodovine egipčanskih čarovniških rodbin. Sicer je vedel, da ga drugi dan čaka dežurstvo, ampak knjiga je bila preprosto preveč zanimiva, da bi jo lahko odložil in tudi zdaj so mu misli nehote poletele nazaj k njej.
To pa je bilo krivo, da v medli svetlobi sveče ni opazil majhnega stopnišča, ki se je znašlo pred njim, in neelegantno se je spotaknil ob prvo stopnico. Ravnotežje mu je sicer nekako uspelo obdržati, a sveča, ki jo je tako skrbno čuval, mu je naposled vendarle ugasnila in profesor Donovan se je znašel v popolni temi. Mrzlično je začel brskati po žepih, da bi našel kaj, s čimer bi jo lahko prižgal, ko je zaslišal, da se mu približujejo koraki.

Mini je bilo že nekaj ur strašansko dolgčas in še vedno je bila nekoliko slabe volje zaradi predrznega učenca. Ko je že šestintridesetič pogledala na uro, je pred na hodniku pred sabo zaslišala šum. In takoj je bila na preži. Palico je usmerila predse in šepnila Lumos, da je žareča svetloba razsvetlila sceno. In tam je stal Wulfric Donovan.

"Oh, vi ste," je dahnila Mina. Profesor Donovan je bil nekoliko bolj samotarske narave in zato ni imela pogosto priložnosti govoriti z njim. Nekoliko se je nasmehnila, ko je v njegovi roki zagledala ugasnjeno svečo. "Kako romantično, profesor," se je zahihitala in nagnila palico naprej, ter na sveči prižgala droben plamenček.

Wulfric se je ravno nameraval pozanimati, kdo mu prihaja nasproti, ko ga je nenadoma zaslepila bleščeča svetloba Lumosa. Kar nekajkrat je moral pomežikniti, preden so se mu oči navadile nanjo in takrat je opazil, da pred njim ne stoji nihče drug kot profesorica Sang.
"Jaz, ja," je rekel in se malce zmedeno nasmehnil. S profesorico Sang resda še ni pogosto govoril, a že od kar jo je spoznal, sta mu bili všeč njena prijaznost in vedrina, pa tudi sicer je bila prava lepotica, tega se ni dalo tajiti. Nič čudnega torej, da ga je njena pripomba o romantičnosti spravila v še večjo zadrego.
"Pravzaprav... sem samo pozabil palico v kabinetu in sem se zato moral zateči k zasilni rešitvi," se je opravičujoče nasmehnil. "Najlepša hvala za ogenj. Če ne bi prišli mimo, bi svoj kabinet najverjetneje našel šele jutri zjutraj."