"Učilnica" Nege čarobnih živali

Bil je prečudovit, sončen dan, da si Olivia boljšega za prvo uro Nege sploh ne bi mogla želeti. Ta dan je imela svojim učencem namreč namen pokazati prav posebno čarobno bitjece, ki ni spadalo ravno med najnevarnejše, a je bilo po njenem mnjenju kljub temu nadvse zanimivo. Ko je prispela na svojo jaso, se je zato najprej prepričala, če se živalca še nahaja na drevesu, kamor jo je naselila, potem pa je na tla pričarala nekaj udobnih blazin za učence, da se kakšen razvajen splozgadovec ne bi pritoževal nad neudobnostjo (čeprav je malo dvomila, da se bo kateri izmed njih na njeni uri sploh prikazal). Sama je sedla kar na zemljo, se oprla na roke in dvignila obraz, da bi se pred prihodom učencev vsaj malo naužila jesenskih sončnih žarkov.

((Z uro pričenjamo v soboto zvečer. ))

Victoria se je sprehodila do jase kjer naj bi se pričela ura. Jasa je bila kar precej odprta kar pa se njej ni zdelo prveč udobno saj sonca nikoli ni marala. Zmrdnila se je ob pogledu na udobne blazine in se počila kar na tla kjer je stala čim bližje drevesu, da sonce ne bi ožgalo njeno bledo polt. Ozirala se je okoli sebe in postalo ji je dolgčas sej ni bilo še nobenega, vanjo pa je gledala samo učiteljica.

((sem prav prišla? ))

Vedno točna kot ura je Anette prikorakala do jase, kjer so imeli ob lepem vremenu pouk nege. Po njej so bile v krogu razporejene svetleče mehke blazine, ki pa so toplo sonce zelo nadležno odsevale naravnost v opazovalčeve oči. Na jasi je bila samo učiteljica ter neka Victoria iz njenega doma, ki pa jo je poznala samo po videzu. Odločila se je, da bo to spremenila ter sedla na bakreno blazino blizu nje. "Jaz sem Anette, mislim, da sva se nekajkrat že srečali v dnevni sobi." Namenila ji je 'for public relations' nasmešek, potem pa nadaljevala:"Victoria, kajne? Veseli me, da sem te sedaj tudi uradno spoznala.". Malce živčno se je ozrla k učiteljici, ki se je nastavljala soncu. Le kje so vsi?

Victoria, ki je še zmeraj čakala na uro že malce dolgočasila, nato pa jo je ogovorila neko dekle, ki ji je bilo v spominu ampak ni vedela kje jo je videla. Obrnila je glavo proti njenemu plašču. Aha, Drznvaanovka je pomislila.
"Se že spomnim! Moje ime je res Victoria. Imaš ti rada sonce..." Kako ji je že ime je panično razmišljala. Pomaknila se je še bolj proti drevesu, da bi drznvaanovka videla, da ga ona nikakor in izrecno nemara sonca.

"Prav imaš, sonce tudi meni ni ravno pri srcu..." Svojo blazino je premaknila v senco poleg dekleta. "Me prav zanima, koliko časa bomo še čakali. Učiteljica očitno nima nobenega namena začeti, prav tako pa ne vidim nobenega učenca, ki bi prihajal." Odprla je svojo torbo in iz nje vzela težko, v usnje vezano knjigo, učbenik za Nego. Ker ga je pred kratkim začela preučevati sedaj ni imela nobenega namena osnehati, zato se je zatopila v knjigo.

"Nevem kje so vsi." Je zamrmrala, potem pa posnemala sošolko in iz torbe potegnila težko knjigo, ki jo je brala včeraj. Zanjo je bila nega zanimiv predmet a jo je trenutno zelo dolgočasila. Poglobila se je v knjigo in preberala o žvadrnih. Vsake toliko časa se je ozrla, če prihaja kakšen učenec.

Z izrazom groze na obrazu je ošinil uro na svoji roki in pospešil korake, ki jih je prej dušila mehka trava. Skorajda po prstih se je priplazil preko zadnjega travnika, ki ga je ločeval od jase, na kateri je skoraj vedno potekal pouk nege čarobnih živali, in se počil na najbližjo blazino. Nadvse intenzivno se je trudil dajati vtis, da je že veš čas tam in da ga prej pač nihče ni opazil, zato si je kaj hitro pripravil pergament in pero, nato pa se je končno le lahko sprostil in svoj bledi obraz nastavil žarkom jesenskega sonca.

Nega čarobnih živali je bil predmet, ki ga Pauline vsekakor ne bi mogla uvrstiti med svoje najljubše, ampak proti njemu ni imela popolnoma ničesar. Bil je pač zanimiv do te mere, da se je potrudila, da tokrat za spremembo ne bi zamudila, kar se ji je ponavadi tako rado dogajalo. Čez ramo si je obesila svojo torbo, potem pa odšla proti jasi, kjer je ponavadi potekal pouk.
Ko je prispela, je s pogledom ošinila prisotne in se potem brez večjih komplikacij usedla na prvo prosto blazino, ki jo je zagledala. Ker je kazalo, da še ni vseh, je imela najverjetneje še čas. Svojo torbo je potisnila na tla poleg sebe, potem pa je prekrižala nogi in z dlanjo potisnila nekaj svojih kodrov nazaj, svoj obraz pa rahlo dvignila in ga nastavila soncu, ki je bilo prijetno toplo in jo je s tem sproščalo.

Victoria se je zdaj dvignila iz za knjige in rekla "Bo kaj zdaj ali se bomo tukaj usmradili na 'lepem' travniku, ki bo kmalu postal gnoj, ki bo nasatal iz nas. Zdaj se je ura tako ali tako začela in če se ostali ne zberejo so si sami krivi. Začnimo že!" Victoria je pri svojih besedah vsatala zato se je počila nazaj poleg dekleta, ki jo je ogovorilo. Zdaj sta na travnik prišla še dva učenca iz spolzgada in gryfondoma. To se ji je zdelo dovolj za pouk zato se je pričakujeoče obrnila k učiteljici.

Njeno uživanje v sončnih žarkih je popolnoma pokvaril oster glas dekleta z rdečimi lasmi, ki je nenadoma spregovorila. Pauline je lenobno odprla oči in svoj pogled usmerila v rdečelasko, ob tem pa samo rahlo privzdignila svoje obrvi, medtem ko jo je poslušala. "Ne bi te ubilo, če bi bila vsaj nekoliko bolj potrpežljiva," je mehko spregovorila in se rahlo pretegnila, saj je zaradi topline sončnih žarkov postajala zaspana. Njen pogled je bil usmerjen v rdečelasko in sama pri sebi je pomislila, da so bili ljudje veliko preveč napadalni, to pa Pauline ni bilo nikoli všeč. Preprosto nekaj je bilo na tem, kar jo je z grozljivo močjo odbijalo. In tako kot ponavadi, preprosto ni mogla biti tiho. "Sicer pa nisi ravno v položaju, ko bi lahko odločala, kdaj se bo ura začela. Ne zares." S pogledom je še zadnjič ošinila rdečelasko, potem pa ga je raje usmerila na svoje dlani, ki jih je sklenila v naročju.

"Če drago damo s prijazno osebnostjo kaj moti potem se bi lahko utikala kar v vse stvari!? Naj te opozorim, da se je ura že začela pred petnajstimi minutami katerih jaz vsaj zamudila nisem. Če je tvoja navada zamujanje se kar privadi, da te šole neboš končala, ker nekateri bi bili radi uspešni. Saj ne, da pametujem ampak nekateri bi radi teh petnajst minut s pridom porabili in če misliš, da je to kraj na katerem lahko lenariš se hudo motiš. Zdaj pa se lahko z ostalimi gryfondomovci pojdeš važit kam drugam. Aja, če ste pogumni še ne pomeni, da lahko utikate nosove kamor koli hočete." Victoria je s pogledom ošvrknila učiteljico, če ima kaj za pripomnit potem pa se je poglobila v ostale knjige.

Na jasi se je končno prikazal še nek spolzgadovec. Anette se je sama pri sebi nasmehnila, ko je videla, kako se pretvarja, da ni zamudil. Ravno pa se je vrnila k učbeniku, ko je jo zmotil nadležen vonj. Voham ponos in pogum, gotovo prihaja gryfondomovec. Upam, da mi ne bo uničil dneva... Dvignila je glavo in zagledala kodrolaso važičko iz sedmega letnika, naravnost iz škrlatnega levjega doma. Poskušala jo je ignorirati, vendar je kmalu zainteresirano prisluhnila malemu prepirčku, ki se je vnel med njo in rdečelaso Victorio. Premaknila se je bližje in s kljubovalnim pogledom v njene oči sporočila, kako zelo se strinja z rdečelasko. "Lenariš lahko drugje, veš. Čisto prav ima. In prosim, se lahko naslednjič vsaj naparfumiraš, ker mislim da me bo zvilo od smradu." Obrnila se je k učiteljici. "Profesorica, kaj nebi mi raje začeli?".

((OK, zdaj pa dovolj postov, dokler vam Olivia ne odgovori! Saj bo kmalu, potrpite.))

Zdaj je bilo Vicorii dovolj dolgčasa in smradu, ki je prihajal od važne Gryfondomovke. Vstala je si strepala obleko in pobrala stvari, potem pa stekla iz travnika kakor hitro je mogla, da je sonce nebi motilo. Namenila se je naravnost k trem metlam, da bi imela mir pred nadleženeži. Nekoliko pa se je tudi oddahnila saj se ji je zdelo, da blond Drznvaanovsko dekle zdaj njena prijateljica. S strupenim pogledom je ošvrknila Gryfondomovko potem pa odšla s pouka, ki se sploh ni pričel.