Jezero

Počasi se je večerilo in hlad je s tistim značilnim mrazom počasi legal nad Bradavičarko in njeno okolico. Pauline je tokrat za spremembo pustila svoj plašč v Gryfondomski dnevni sobi in na sebi je imela samo udoben, temen pulover, ki jo je grel in hkrati še bolj poudarjal njene svetle lase. V žepu je imela spravljeno palico, saj še vedno nikoli nisi mogel biti dovolj previden, sploh z vsemi ljudmi naokrog, ki so znali biti tudi presneto zoprni. Včasih je bila prav zadovoljna, da je spadala med tiste ljudi, ki se niso preveč obremenjevali s tem, kaj so si drugi mislili. Na njenem bledem obrazu se je začrtal nasmešek, potem pa se je ustavila in svoj pogled usmerila čez jezero. Vedno ji je bilo všeč s svojo tiho skrivnostnostjo in kot ponavadi se je ustavila na bolj mirnem in oddaljenem prostoru. Sklonila se je in pobrala kamenček, potem pa ga zalučala čez vodno gladino in opazovala majhne valove, ki jih je ob tem povzročal, ob tem pa se je čez njen obraz začrtala senca nasmeška.

Lucius se je s hrbtom naslanjal na eno od vrbovih dreves, ki so rastla v bližini jezera. Senca vej in listov je zakrivala njegov obraz in večji del telesa pred močnimi luninimi žarki.
Strmel je v vodno gladino, popolnoma mirno in temnomodro, kot neke vrste temno ogledalo. Ob takih trenutkih je bil sposoben popolnoma izprazniti svoje misli, odmisliti težave in spomine, ter dejansko užiti svet kot bi moral biti. Miren. Spokojen. Srečen. Neskaljen zaradi sence preteklosti, ki se je zdela kot da sploh ne bi obstajala. Kot da se Voldemort nikoli ne bi zgodil. Črno jezero se ni brigalo za skrbi ljudi. Jezeru ni bilo pomembno, koliko jih je umrlo, da bi zaščitili idilo v kateri je sedaj obstajalo. Bilo je tiho, mirno, in nespremenljivo. Kot smrt, je mračno pomislil, nato pa odgnal to asociacijo iz svojega uma. Ni želel, da bi mu senca preteklosti uničila ta trenutek popolne serenosti.
Trenutek zatem je zaslišal tih "špljoc" kamenčka, ki je predrl gladino in za sabo pustil neskončno koncentričnih krogov, ki so se stalno širili. Obrnil se je in nedaleč stran od sebe zagledal plavolaso učenko zadnjega letnika, ki je kmalu v vodo vrgla še en kamenček. Zlato-rdeč šal okoli njenega vratu je Luciusu dal vedeti, da gre za Gryfondomovko.
Po eni strani si jo je želel nagovoriti. Po drugi pa je hotel da bi lahko še naprej užival v tihi idili večernega jezera. Po tretji pa ji je bil kot profesor dolžan zatečnariti naj se spravi v dom. Katerokoli od teh možnosti bi izbral, ne bi mogel ostati kjer je bil in storiti nič. Temna postava se je ločila od vrbe na koncu miniaturnega rtiča in počasi odkorakala do sedeče blondinke. Lucius je sedel poleg nje in jo ogovoril;
"Dober večer gospodična. Smem izvedeti čemu se ob tej uri zadržujete zunaj?"

Njen pogled je bil zamišljeno uperjen v jezero in tako se je samo podzavestno zavedla tihih, skoraj neslišnih korakov za seboj. Včasih se je spravila v takšno stanje, ki je bilo podobno hipnozi ali nečemu podobnemu, ko jo je globina vsega okrog nje popolnoma prevzela in jo distancirala od okolice. Navsezadnje pa jo je v resničnost potegnil glas osebe, za katero bi bila Pauline skoraj pripravljena priseči, da se je pojavila od nikoder, če ne bi vedela, da se je nemogoče kar tako pojaviti iz ničesar - vsaj ne v bližini Bradavičarke. Ni se zdrznila, samo nasmešek na njenem obrazu se je nekoliko spremenil iz tistega popolnoma sproščenega in pridobil sled opreznosti, dokler ni prepoznala osebe poleg sebe. "Profesor Thanagor," je odgovorila kot v pozdrav in medtem premišljevala, kako naj bi odgovorila na njegovo vprašanje. Po eni strani je bilo morda očitno, da ni počela nič posebnega, ampak to ni bilo ravno opravičljivo. Naposled jo je premagala lastna iskrenost. "V bistvu sem tukaj brez kakšnega posebnega vzroka," je spregovorila in svoj pogled uprla vanj. "Precej mirno je in všeč mi je, ker je veliko manj možnosti, da bo koga srečala," je pojasnila in potem rahlo namrščila svoje čelo. "Je res že tako pozno?" Ob hitrem pogledu v nebo se je znova namrščila, potem pa rahlo zavzdihnila. "Predvidevam, da me boste zdaj nagnali v moj dom." Ob lastni ugotovitvi je rahlo nagnila svojo glavo in obmolknila, znova zavita v tiho meglico svojih misli, dokler se ni nenadoma zavedla, da je profesor še vedno sedel poleg nje in svoj pogled tiho uperila vanj.

Mirno je strmel v njen prikupni obraz in poslušal njeno obrazožitev. Malce se je nasmehnil ko je omenila da naj bi jo poslal nazaj v dom.
"Ne vidim nobene potrebe da bi to storil," je dejal s prijaznim glasom. "Seveda le dokler to ostane najina skrivnost in naju nihče na zasači tukaj."
Ni je nameraval nagnati. Zdelo se mu je, da je verjetno ena redkih oseb, ki vsaj delno razume zakaj se je tudi sam ob takem času zadrževal na podobnih krajih. Seveda poleg dejstva, da je spal največ tri ure na dan, vendar tega ni nameraval govoriti naokrog. Rad je imel svojo zasebnost. Sploh takole med enajsto in drugo zvečer, ko so ljudje spali in so se zbujale razne nočne živali.
Iz Prepovedanega gozda se je zaslišalo volčje tuljenje v skoraj polno luno. Spomnil se je, da bo čez nekaj dni spet treba na lov za volkodlaki. Zadnjih nekaj mesecev se je njihovo število večalo, in tudi bližje šolskemu posestvu so si upali.
Nato se je spomnil, da ni vedel sogovorničinega imena. V učilnici je imel vsaj svojo redovalnico, kjer je bila poleg imena in ocen vedno še čarovniška slika učenca. Tukaj pa mu je služil le spomin, in razen tega da jo je že dve leti učil, se ni mogel spomniti ničesar drugega.
"Oprostite gospodična, vendar bi vas prosil, če mi še enkrat poveste svoje ime. Verjetno se zavedate da je učencev nekajkrat več kot učiteljev, tako da naš spomin ne zadošča za vse." Razen za tiste, ki se vsako uro izpostavljajo, pa naj bo v dobrem ali slabem pomenu.
Spet se je zaslišalo voljčje tuljenje v luno. Luciusu je bilo pravzaprav čisto všeč.
"Ah, otroci noči! Kakšno sladko glasbo ustvarjajo..." je dejal s kriptičnim nasmeškom.

Ob njegovih besedah ga je ošinila z neprepričanim pogledom, saj pravzaprav res ni bila prepričana v to, da je mislil resno. Vsaj sprva ne - potem pa je nadaljeval in jo s svojimi naslednjimi besedami pomiril, da mu je preprosto morala nakloniti hvaležen nasmešek. "Dvomim, da bi veliko profesorjev tako ravnalo. Kar je osvežujoča sprememba, vsaj zame." Morala se je namuzniti in ob tem je pomislila na to, kolikokrat je že bila v težavah, ko je kakšen pretirano zagret profesor naletel nanjo v kakšnem hodniku ob neprimernem času, potem pa ji je naložil kazen, ki zares ni bila preveč prijetna. To bi jo moralo izučiti, vsaj teoretično, ampak ne glede na vse se Pauline ni bila pripravljena odreči svojim večernim sprehodom in raziskovanjem gradu ter njegove neposredne okolice. Sicer pa je znala poskrbeti zase do te mere, da se ji ni nikoli kaj zgodilo.
Zvok volčjega tuljenja jo je potegnil nazaj in njen pogled je obstal na luni. "Pauline Roux," je odgovorila profesorju ter se nasmehnila. "Presenečena bi bila, če bi si zapomnili vse. Še sama komaj poznam nekaj sošolcev, pa sem z njimi praktično že sedem let," je priznala, ne da bi točno vedela zakaj. Ob ponovnih profesorjevih besedah je svoj pogled uprla proti njemu in rahlo nagnila svojo glavo, medtem ko je premišljevala o njegovih besedah. "Še nikoli nisem slišala, da jih kdo označil za otroke noči," je sama pri sebi zamrmrala, potem pa je zamišljeno uprla svoj pogled v profesorja. "Ampak imate prav, profesor Thanagor. Noč ima svoje zvoke, ki tja preprosto spadajo. Volčje tuljenje, kakšen šum v grmovju in šumenje listja," je nadaljevala, potem pa se znova zavedla, da je bil na njeni strani profesor in se drobno nasmehnila. "Oprostite, včasih me zanese. Najbrž niti ne veste, kaj imam v mislih. Saj ni važno." Potisnila je svetel koder za svojo uho in se sama pri sebi nasmehnila.

Ko se mu je predstavila ji je le odvrnil s kratkim 'me veseli' in jo poslušal naprej. Sam pri sebi se je nasmehnil ko je dejala da nikoli ni slišala za njegovo prejšnjo primerjavo. Bram Stoker: Dracula, draga moja. Malo več bi bilo treba brat tudi kakšno leposlovje, ne samo knjig z uroki, si je mislil, rekel pa nič. Pozorno je poslušal, kaj je pravila o zvokih noči.
"Zagotavljam vam, da ste z menoj varni pred vsakršnimi sovražniki, ki bi lahko čakali v zasedi," je dejal.
Šele po tem ko se je nasmehnila, je pomislil da zvoki v grmovju niso nujno temni čarodeji v zasedi ali pa skrivajoče se živali. Seveda, moral bi vedeti! Oseba s katero se pogovarjam je mlada čarovnica, ki verjetno nikoli v življenju ni bila v nevarnosti! Ni čudno, da potem misli na perverzne parčke in ne na zasede!

"To me veseli," je odgovorila ob njegovem zagotovilu in obenem pomislila, da je imel popolnoma prav. Navsezadnje je dvomila, da bi bila bolj varna s komerkoli drugim kot pa ravno s profesorjem za obrambo pred mračnimi silami. Ko je bila mlajša, je pozorno prisluškovala vsem zvokom in jih skušala oceniti - po velikosti in teži ter podobnih stvareh, potem pa jih je v mislih primerjala z bitji, katerih opise je našla v debelih in zaprašenih knjigah. Zdaj je dvomila, da bi lahko kadarkoli naletela na katero od teh bitij v neposredni bližini šole, ampak takrat je imela svoje obdobje preganjavice, ko se je za vsem skrivala nevarnost. Le da ji je to prineslo tudi dobre točke - tako se je naučila cel kup uporabnih obrambnih urokov, ki jih še do danega dne ni pozabila. Ker je svoj pogled upirala vanj, je s kotičkom oči zaznala rahlo, komaj opazno spremembo v njegovih očeh. Pauline ni imela počasnih refleksov in ob določenih trenutkih kot je bil ta, je jasno spoznala misli sogovornika. Vsaj tisti odboj čustva v njegovih očeh ji ni ušel in skočila je na noge, za trenutek popolnoma zgrožena. "Nisem-" je začela, potem pa se je namrščila. "Niti slučajno nisem kadarkoli pomislila," je nadaljevala, zatem pa obmolknila in sama pri sebi zmajala z glavo, ko je ugotovila, da pravzaprav sploh ni imela nobene pravice da bi si domišljala sploh karkoli o lastnem poznavanju drugih ljudi, ko pa se ji po vsej verjetnosti niti sanjalo ni o... Ničemer. Njen pogled je obstal na profesorju. "Oh, se opravičujem. Samo imela sem... Občutek," je mehko spregovorila in se v mislih zmerjala. Kaj naj bi rekla zdaj? Oprostite, profesor, samo v bistvu ne spadam med normalne ljudi. Ja, zares krasno.

Njena reakcija ga je odkrito šokirala. Ni imel pojma kaj naj bi mislila, sumil pa je, da je imela bodisi prisluhe, bodisi je nekako uganila njegove misli. Bil je gotov, da čitljivije ni uporabila, saj bi to zaznal. Že tako se ni ravno dobro znašel med ljudmi, če jih ni ravno zasliševal, vihravi možgani sedemnajstletnice z milijoni asociacij pa so bili zanj odločno preveč. Odločil se je, da se bo poskusil delati kot da se njen prejšnji izpad ni nikoli zgodil.
"Ne vem kakšen občutek ste imeli gospodična Roux, ampak zagotavljam vam da tukaj ni nobenih možganožerskih palčkov ki bi lahko ogrožali vaše misli," ji je zatrdil. Sam pri sebi je sklenil, da je morda najbolje da se dela da jo je skrbelo to. Zakaj bi sicer koga skrbelo kaj si misli? Saj nihče ni moral slišati misli drugih ljudi, če odmislim čitljivijo. Razen seveda možganskih palčkov, ki so se hranili na mislih ljudi, še posebej čarovnikov. Ampak teh že nekaj časa ni srečal, vsaj ne v tem delu Evrope.

Trenutek za tem pa je slišal kako je dobrih deset metrov stran počila suha veja. Sunkovito je obrnil glavo in iskal kaj, kar bi lahko povzročilo podoben zvok. V temi ni mogel dobro videti, vendar pa mu je bila oblika, ki je za trenutek pogledala izven krošnje natanko tiste vrbe, na katero se je malo prej naslanjal, dobro znana. Ustnice so se mu ukrivile v ne preveč prijeten nasmešek.
"No gospodična Roux," je začel, "izgleda da se vam je pravkar ponudila priložnost da me očarate." Naredil je kratko pavzo, vendar je hitro nadaljeval, da ga ne bi narobe razumela:
"V tistemle drevesu se nahaja neko manjše bitje. Naj vam ponudim izziv: če spoznate za katero bitje gre, in ga uspešno onesposobite, si bom ob vaše ime v redovalnici zapisal majčken plus. Točk vam na žalost ne morem podeliti, saj bo bolje če nihče ne izve, da sva se kdaj zadrževala tukaj."

"Hm, ja," je prikimala, že stotič v mislih preklela svojo lastno preganjavico in potisnila svoje lase nazaj, da ji niso zastirali pogleda. Potegnila je svoj pulover nekoliko nižje in skušala odmisliti zmedo, ki jo je najverjetneje ustvarila s svojim izpadom, potem pa se je morala navkljub vsemu nasmehniti. "To me vsekakor zelo veseli. Da ni kakšnih možganožerskih palčkov," je ponovila in zajela hladen zrak, da bi se vsaj nekoliko umirila. Potem pa je spokojno tišino noči prekinil nov zvok - pok suhe veje, ki se je odbil od senc in Pauline je rahlo obrnila svojo glavo proti izvoru zvoka, ne da bi se s tem kaj posebej obremenjevala. Navsezadnje je še vedno imela profesorjevo zagotovilo, da bo varna, kajne? Ob tej misli so se kotički njenih ustnic zavihali v droben nasmešek, svoje oči pa je napela, da bi našla izvor zvoka. Potem pa je profesor spregovoril in Pauline se je ocenjujoče zazrla vanj. "Torej sklepam, da ni ravno šnofeljček, kaj?" Nasmehnila se je, potem pa poiskala svojo palico. Niti sanjalo se ji ni, za kakšno bitje bi lahko šlo, ampak vsekakor je profesorjeve besede vzela kot izziv in to je bilo nekaj, čemur se ni mogla upreti. "Glede na to da se nahaja v temnem in tesnem drevesu, bi lahko bil tudi bavkar." Ob teh besedah jo bi lahko streslo. In sodeč po vašem zlobnem nasmešku tudi. Njena naslednja misel je bila precej drugačna. Prosim, naj ne bo bavkar. Soočenje z najhujšim strahom - bavkarji so prevzeli obliko tistega, česar se je človek najbolj bal. In skrivali so se v temnih, tesnih prostorih. Kaj bi bilo boljšega od debla? "Mi boste povedali če imam prav in bom bitje potem lahko onesposobila ali moram iti pogledati ter se soočiti z bitjem, kakršnokoli že je?" se je pozanimala in se premaknila bližje drevesu, svoj pogled pa vprašujoče uprla v profesorja, za trenutek zmedena, ker ni vedela, kaj točno je pričakoval od nje.

Lucius se je bežno nasmehnil. Kako pameten je lahko mladi um, pa vseeno včasih zgreši bistvo. Odločil se je, da ji ne bo čisto naravnost odgovoril;
"Kot ste ugotovili ne gre za šnofeljčka. Ta bi bržkone prej kopal pod zemljo kot se skrival v drevesu. Vendar pa tudi bavkar ni. Verjetno ste me narobe razumeli, ampak bitje se ne skriva v deblu, temveč v krošnji. Kolikor sem opazil prej, deblo tiste vrbe ni votlo."
Domislil se je ideje in ji zastavil uganko: "Skriva se v drevesni krošnji, je majhno in humanoidno, okroglih potez in se oblači v rdeče, v roki pa ima zaklet nož. Kaj mislite, kaj je to?"
Sam pri sebi je pohvalil svojo domiselnost. Uganka je bila ravno prav težavna, vendar ne pretežka. Bitje je bilo posledica ponesrečenega uroka priklica, največkrat pa je zavzelo obliko majhne punčke z nožem. Tudi če se slučajno ni obleklo v rdeče so oblačila dokaj hitro takšna postala zaradi krvi žrtev. Prav ironično se mu je zdelo, da so takšno zverino klicali "rdeča kapica".
Odločil se je, da ji ne bo več odgovarjal. Izvedela je že dovolj, da bi vsak razumen učenec z nekaj predznanja lahko uganil za kaj gre. Bolj ga je zanimalo, kako se bo lotila majhne žverce, ki je čakala da jima prereže goltance ko bi se sprehodila pod drevesom.

Zamišljeno je poslušala profesorjeve besede in v mislih izločala različna bitja, ki vsekakor niso mogla biti identična tistemu, ki se je dejansko skrivalo v krošnji. Zgrešila ali preslišala je bistvo, ampak na skrivaj si je oddahnila, da bitje ni bilo bavkar, ne da bi se zares obremenjevala s tem, da bi bilo bitje lahko še bolj nevarno od tega. "Rdeče z nožem," je mrmraje ponovila njegove besede, potem pa sta v mislih ti dve besedi povezali in v trenutku je vedela, kakšno bitje se skriva v krošnji. No, po pravici povedano ni ugotovila ravno v petih sekundah, ampak vsekakor ni potrebovala dolgo. Rdeča kapica, majhno bitje, ki je ponavadi v roki držalo nož, ki ga je tudi z veseljem uporabljalo. Spomnila se je opisa, ki ga je prebrala v nekem učbeniku. Rdeče kapice so ljudem rezale grla in zaradi tega so si tudi prislužile ime. Poznala je tudi trditev, da so si svoje ime prislužile s tem, da so svoje klobuke barvale v krvi žrtev in da so bile zelo hitra bitja. Kaj bi si Pauline lahko želela boljšega? "Torej, bitje je rdeča kapica," se je obrnila proti profesorju, potem pa se približala drevesu in skušala najti najboljši način, kako bi bitje onesposobila. Rdeče kapice - na kaj so bile občutljive rdeče kapice? Njen um je mrzlično iskal rešitev, ki jo je pravzaprav imela pred nosom. Njihova kapa, to je bilo bistvo. Stopila je še bližje, a še vedno ne dovolj, da bi pritegnila dovolj pozornosti majhne beštije ter jo pripravila do tega, da bi jo napadla. Jo je pa videla - ni bila preveč velika in prav zares je v roki stiskala nož, pogled njenih oči pa je bil uprt vanjo - ali pa se ji je tako samo zdelo. "Perlatium lebdiosa," je spregovorila in palico usmerila naravnost v rdečo kapico, ki česa takšnega ni pričakovala in je zato izvedla čudno gesto s svojo dlanjo, ko je nenadoma zalebdela nad tlemi. Pauline je izkoristila prednost nenadnega napada in še preden bi bitje lahko karkoli storilo, je znova spregovorila. "Zognis," je šepnila in rdeč klobuk majhnega bitja se je vnel ter skoraj v trenutku pogorel. Bitje je otrpnilo zaradi nenadnega šoka, Pauline pa se je spomnila, da je bil tako imenovana rdeča kapa bistvena za njih. "Hromi," je zamrmrala in bitje se je zvrnilo na tla, Pauline pa še ni končala. "Waddiwasi," je tiho spregovorila urok, ki se ga je naučila zgolj zaradi varnosti pred nekajletnem prepričanju, da ga mora znati, ohromljeno rdečo kapico pa je izstrelilo naravnost na dno jezera. Pauline je dovolj dobro poznala jezero, da je vedela, da so bila tam bitja, ki jim obisk rdeče kapice ne bo najbolj všeč. Si je bitje sploh še zaslužilo ta naziv? V njeni glavi so še vedno divjale misli, potem pa se je obrnila proti profesorju, da bi ugotovila, če je sploh ravnala prav.

Lucius je s prekrižanimi rokami opazoval celotno dogajanje. Malce se je namuznil ob dokaj smešni sceni, ko je rdečo kapico brez kapice kot raketo izstrelilo v zrak, nato pa je z glasnim štrbunkom padla jezero.
Ko je Pauline stopila do njega se mu je kar zdelo, da je hotel oceno.
"Torej gospodična Roux," je začel, "Nalogo ste uspešno opravili. Vendar pa niste bili brez napak." Naredil je kratek premolk, da bi besede dobile več teže.
"Prvo: uporabili ste preprosto preveč potez. Če bi se hipotetično v grmu zraven drevesa skrivala še ena rdeča kapica bi bili za glavo krajši preden bi ohromili prvo.
Drugo: nasedli ste na pogosto prevaro; rdeče kapice svoje kape niti ne potrebujejo. Imajo jo le zaradi ega. Njihova prava šibka točka je s črno magijo ukleto rezilo s katerim morijo. Ko ga nimajo več, lahko le še preskajo in grizejo, vendar kljub ostrim zobem in nohtom niso več tako nevarne.
Tretje: pohvaliti moram vaše dojemanje okolja. Rdeče kapice namreč ne znajo plavati, tako da je globoka voda zanje usodna. Res pa je, da bi to lahko storili že takoj, in ne šele potem ko ste jo uspešno zmedli, zakurili in ohromili."
Naredil je kratko pavzo, da je seštel pluse in minuse. Videl je, da ji ni bilo popolnoma jasno kako naj bi se odrezala. Pa saj jo je razumel. Naštel je preveč dejstev da bi lahko sproti izračunal njen uspeh.
"Torej na kratko," je povzel, "ste pogumni in iznajdljivi. Svoje okoliščine uporabljate v prid, kar je definitivno pohvalno. Tudi če se ne spomnite najboljše rešitve znate improvizirati in doseči željeni učinek. Vendar pa daste prevel poudarka na teatralnost in razkazovanje svojih sposobnosti."
Ob zadnjem stavku je zavrtal svoje oči v njene.
"Najboljši čarodej bo onesposobil nasprotnika čimhitreje in čimbolj učinkovito. Najbolje je boj zaključiti s čim manj potezami, ki pa morajo biti učinkovite in odločile. V nasprotnem primeru daste nasprotniku in njegovim ali njenim potencialnim pajdašem več možnosti, da izvedejo protinapad."

Njen izraz je ostal resen. Ne glede na vse je vse skupaj še vedno vzela kot lekcijo - sicer nekoliko nenavadno lekcijo sredi noči, ampak kakorkoli je že bilo, je bila to zanjo precej pomembna lekcija. Skušala si je zapomniti čim več od vsega, kar je profesor rekel, vedoč, da ji bo to še lahko prišlo presneto prav. Svojo palico je mimogrede potisnila nazaj v žep, njen pogled pa niti za trenutek ni zapustil profesorjevih oči. Ni si mogla pomagati, da se ne bi ob kratkem opisu lastnih metod rahlo nasmehnila, svojega pogleda pa ni umaknila. Torej je bila tista trapasta kapa samo zanka? Sama sebe je opomnila, da ne sme več dajati toliko teže na blede stvari, ki se bi jih morda lahko spomnila iz kakšnih zgodb, temveč se mora bolj osredotočati na stvari, ki so dejansko resnične.Teatralnost in razkazovanje sposobnosti, je tiho ponovila v mislih svojo očitno največjo napako in si vtisnila v spomnim, da tega torej ne sme več početi. Navsezadnje je imel profesor popolnoma prav. "Skušala si bom zapomniti," je končno spregovorila in pomislila, da bo morala še veliko delati na vsem skupaj. Ampak tokrat je imela tudi napotke. "Profesor, ne vem kako bi vam lahko izkazala svojo hvaležnost za vašo oceno, razčlembo mojih dejanj in napotke. Ampak vsekakor cenim to," je spregovorila in končno odtrgala lasten pogled iz njegovih oči, svoje oči samo za trenutek usmerila proti luni in se nato sama pri sebi namuznila. "Torej dobim tisti majčken plus ali ne?" se je pozanimala in svoj pogled ponovno usmerila k njemu.

Pokroviteljsko se je nasmehnil ob njenem vprašanju. Seveda, obljube je treba tudi unovčiti.
"In jaz cenim, da ste si to vzeli k srcu," je dejal. "Veliko nesreč bi se dalo preprečiti, če bi nekateri ljudje bolj poslušali v šoli. Kar pa se vaše ocene tiče..."
Delal se je, kot da razmišlja, čeprav se je odločil že prej.
"Tudi če vam omenjenega plusa ne bi dal, bi vam ga moral dati ker ste sposobni spoznati svojo napako in se iz nje učiti." Oziroma tako vsaj delujete ta trenutek, upam da se ne motim, je pomislil sam pri sebi, nato pa nadaljeval; "Že samo zato si zaslužite nagrado."
Volčji glas je spet prerezal spokojnost trenutka. Lucius se je zdrznil in pogledal na svojo uro. 3.47.
"Predlagam da se počasi odpraviva nazaj v grad. Čeprav sem zelo popustljiv glede nočnega sprehajanja pa imam tudi jaz svoje meje, in pol štirih zjutraj je definitivno preko meje."
Z roko je nakazal proti gradu in začel stopati po poti. Obrnil se je k njej in še pripomnil; "Upam da mi ni treba ponavljati, da ničesar v zvezi z najinim nočnim srečanjem ne boste omenjali nikomur. Lahko to pričakujem od vas?"

Za trenutek je sklonila svoj pogled, saj bi se začela počutiti kot ena izmed tistih deklet, ki jih je prezirala, če bi se mu ves čas samo hvaležno smehljala. V tem ni bilo nobenega pomena in tega se je zavedala. Zdaj je morala uporabiti vse, kar ji je povedal, da bo postala še boljša in da bo dejansko nekaj dosegla - da je ne bo kdo napadel iz zasede, ona pa bo z napačnim dejanjem podpisala lastno smrtno obsodbo. Morda je res postajala paranoična, ampak nikoli nisi bil dovolj previden in če ti je nekdo tako izkušen kot on dajal nasvete, si si jih vsekakor moral zapomniti - vsaj to je bilo svetlolaskino trdno prepričanje.
Pokimala je ob njegovih besedah in odšla za njim. Navsezadnje je jutri zgodaj zjutraj že imela prvo predavanje in tokrat se je odločila, da bo točna. "Seveda ne bom. Name se lahko popolnoma zanesete," je zagotovila profesorju in vmes ugotovila, da se je njeno spoštovanje do dolgolasca še poglobilo. V tišini sta odšla do gradu, potem pa se je Pauline tiho poslovila od profesorja in s hitrimi, skoraj neslišnimi koraki odšla proti svojemu domu.

Bil je eden tistih dni, ko preprosto ni vedela, kam naj se odpravi. Mineval je že dober teden odkar je prišla na Bradavičarko in lahko bi rekli da se ji je nekako le uspelo vriniti med tisto Spolzgadovsko družbo, po karseda enostavni poti. A tisti njeni tako imenovani prijatelji so sedaj bili po učilnicah ali pa so zganjali takšne in drugačne bedarije, ki je trenutno niso nič kaj preveč zanimale, tako da bi jih, v vsakem primeru, tudi če bi jo vprašali, če se jim pridruži zavrnila. Zaželela si je namreč malce samote in tako je odšla po svoje, nevede kam, a njeni hitri koraki so jo vlekli ven iz zgradbe, v okolico šole in ko je v njen obraz končno butnil hladen veter, po tem, ko je odrinila vrata, si ni morala kaj, da se ne bi nasmehnila. Zadnje čase se je nekam veliko smejala, kar je bilo zagotovo čudno za njeno naravo. A oboževala je sneg, s katerim se je veter veselo poigraval, tako da je ta švigal sem ter tja ter jo tako spominjal na njo samo. Počasi se je premaknila stran od vhodnih vrat in se napotila proti poti južno od šole same, kajti bila je edina nekoliko bolj uhojenih kakor vse ostale in glede na to, da dekle zaenkrat še ni želelo biti mokro, je bila še kako primerna zanjo. Svoj obraz je zakopala v svoj srebrno zelen plašč, tako da so bile vse, kar ni bilo skrito na njenem obrazu oči, ki so prazno gledale naprej, proti destinaciji, kamor je pot vodila. Tišino okoli nje je prekinjalo le zavijanje hladnega vetra, belina okoli nje jo je začarala, medtem ko je njeno oko zasledilo veverico, ki je kakor blisk hitela proti svojemu zavetju, kar bi naredil vsak, če bi bilo tako zelo mrzlo. Zato je Nelielle bila skoraj stoodstotno prepričana, da večina študentov ni bilo tako norih, da bi se v takem vremenu spravilo ven, pač pa so se greli ob toplih pečeh, ki so grele v zavetju soban. Ko je prispela do jezera se je počasi ustavila in se ozrla proti ogromni zgradbi, ki je predstavljala njeno šolo in opazovala, kako se je vse okoli nje praznično bleščalo in vse skupaj se ji je zdelo malce kičasto. A po tem tednu, ki je bil že skoraj za njo, se vse skupaj ni več zdelo tako zelo slabo. Izgledalo je tudi, da je dosegla spravo s svojo družino in ob tej misli jo je oblila toplina, ki je bila nekoliko neznačilna za njo samo. Počasi je svoj obraz dvignila izpod zavetja njenega šala in opazovala oblačke svoje sape, ki so prav tako hitro kot so se pojavili, tudi izginili. Skozi tišino vetra se je dalo slišati prhutanje kril njene sove, ki se ji je približevala in nato počasi pristala na njeni rami, ter jo ljubeče kljunila v levo ličnico, ki se je kot zanalašč prav tako izmuznila ven iz toplega zavetja njenega šala. Njeno razmerje z živalmi je bil včasih bolj trdno kot njena razmerja z ljudmi - te so bile namreč tiste, ki so jo lahko zmeraj spravile v boljšo voljo.
"Amerei..." se je tiho zahihitala ko je svetlo rjava sova začela nežno drezati vanjo in tako poskušala vso Neliellino pozornost prevzeti nase.
Dekle pa je, počasi neurokavičeno stegnila roko proti ptici in s prsti počasi zdrsnila po njenem mehkem perju, ki je pozimi postalo le še bolj puhast.
"Dobro opravljeno." jo je pohvalila, trenutek za tem pa je v sovinih očeh lahko zasledila zadovoljstvo in na njene ustnice, ki jih je zadnje čase velikokrat upogibala v nasmeh, je tudi tokrat švignil eden izmed slednjih. Njen pogled je zopet zašel naprej, njene misli pa so ji dale vedeti, da je sedaj bilo potrebno čakati in upala je, da je Nick pismo razumel, pa tudi, da se je je še spomnil, glede na to, da se je nezgoda v Veliki Dvorani zgodila pred kar nekaj časa.

Popravil si je najprej šal in nato še plašč tik preden je odrinil velika vhodna vrata in je hladen veter zadel njegov obraz. Za trenutek je obstal ob pogledu na sneg nato pa le napravil naslednji korak in že je bil izven Bradavičarke.
Pravzaprav se nekako ni mogel odločiti ali mu je zima všeč ali ne. Seveda je imela svoje prednosti in slabosti kot vsak drugi letni čas toda nekaj je bilo na njej kar mu je preprečevalo, da bi resnično užival v mrazu okrog njega. Toda še zmeraj so tu vroče kopeli je zasanjano pomislil.
Naravnost oboževal je, ko se je ves premražen vrnil v Pihpuffvsko dnevno sobo in si nato privoščil vročo kopel ali prho, ki je morala trajati vsaj pol ure.
S pospešenimi koraki je nadaljeval pot proti Jezeru in ugotovil, da je njegov urok, ki ga je izvedel na svojih oblačilih izvrstno uspel. Z veliko mero potrpežljivosti je začaral svoj plašč, šal, kapo in rokavice, da niso dopuščale vetru, da bi kakorkoli vplival na njegov telo. Prav tako je urok preprečeval uhajanje njegove telesne toplote in edina stvar, ki je bila izpostavljena mrazu je bil njegov obraz. In s tem je lahko živel.

Bil je presenečen, ko je prejel Neliellino pismo. Pravzaprav je bil presenečen, da se ga je dekle spomnilo, kaj šele, da ga je povabilo na ... zmenek?
ne !
pogovor?
mogoče !

pravzaprav se mu ni niti sanjalo kaj naj bi to pomenilo in resnično ni imel izbire in moral se je odzvati na povabilo za srečanje. Če bi bil popolnoma iskreno do sebe, je moral priznati, da bi se odzval tudi če bi vedel za razlog, saj mu v njeni družbi ni bilo neprijetno. Pravzaprav si je v mislih mnogokrat ponovil nezgodo in njun pogovor in preprosto preveč je mislil na to.
Iz razmišljanja ga je predramila podoba osebe, ki je stala ob jezeru. Lahko je opazil sovo na Nelellini rami in ni vedel razloga toda njegovo srce je začelo biti za odtenek hitreje. Na usta skrita pod šalom se mu je narisal hudomušen nasmešek. Iz žepa je hitro potegnil palico in jo skril v rokav svojega plašča.
Počasi se je približal Nelelle in odmaknil šal, da ga je lahko slišala ter spregovoril
"Živijo. Izvrstno vreme za tole srečanje" Njegov ironični glas je nakazoval, da se šali.
Z dolgim pogledom je najprej primeril Nelielle in njeno sovo nato pa stopil zraven nje, da sta stala z ramo ob rami. Svoj pogled je nato preusmeril na jezero, ki je bilo skoraj popolnoma zamrznjeno, v upanju, da se bo tja zazrla tudi Nelielle.
Počasi je iz rokava v roko izpustil svojo čarobno palico in za svojim hrbtom, brez besed zamahnil z njo.
Mi bo zamerila?je šinilo skozi njegove misli vprašanje, ko je še naprej zrl na drugo stran jezera.
"Torej čemu dolgujem tole povabilo?" je vprašal med tem pa še enkrat zamahnil s palico. Tri kepe snega, ki jih je pričaral s prvim zamahom palice, so se sedaj dvignile izza njunih hrbtov v upanju, da bodo presenetile Nelielle.
Jo bo zadel z njimi? In kakšen bo njen odziv?
Presenečenje je pomislil in se obrnil z nasmeškom na obrazu, da bi videl, če so snežene kepe zadele svoj cilj....

Minilo je nekaj minut po tistem, ko se je ustavila in že je zaslišala korake, ki so se ji počasi približevali in ni se ji bilo potrebno niti ozreti, da je vedela, kdo je za njenim hrbtom pravzaprav prihajal. Njen pogled je za nekaj trenutkov še zmeraj strmel v Bradavičarko, njegove besede v katerih je lahko zasledila šaljivo ironijo pa je za nekaj trenutkov preučevala v svojih mislih.
Ne zgleda kakor, da bi kaj preveč maral sneg in zimo na sploh. na njene ustnice je švignil manjši nasmešek, medtem ko je po nekaj sekundah končno odgovorila na njegovo pripombo o vremenu "No, vsaj nihče naju ne bo motil, se ti ne zdi?" vprašanje je izviselo v zraku in šele po tem, ko ga je izrekla se je zavedla, da pravzaprav zveni nekoliko... narobe? "Mislim, manjša verjetnost da zaideva v težave s strani domov..." je s sklonjeno glavo hitro dodala v upanju, da se je tako izognila kakšnim nesporazumom, svoj obraz pa potuhnila v šal, ki ji je pomagal prikrivati rdečico in bila izredno hvaležna za tisti mraz, ki ga je za slednjo lahko krivila.
Čeprav... eh... svoje misli je potisnila na stran in z očmi je počasi ošvrknila svojo sovo, ter ji tako dala znak da je čas, da se odpravi, nato pa se za nekaj trenutkov zazrla v isto smer kakor Nick, ki je sedaj že stal ob njej in zgledal še bolj zasanjano kakor takrat, preden sta trčila v Veliki Dvorani.
Sama pri sebi si je priznala, da ga je bilo včasih težko zignorirati na hodnikih in oditi naprej kakor da ga ne pozna, prav tako ga ni ravno velikokrat videla po učilnicah, oziroma preprosto ni želela posvečati pozornosti ljudem okoli nje. In to jo je teplo. Edina oseba, s katero je imela tisto, čemur je pravila pogovor je bila oseba, ki je sedaj stala poleg nje in ni morala zanikati, da tega ni pogrešala.
"Ne maraš snega?" je po nekaj minutni tišini vprašala brez da bi pogledala v njegovo smer, čeprav jo je nekaj v njej želelo pripraviti do tega, da se zopet zazre v njegove oči. Njene ustnice so se oblikovale v manjši nasmešek in tokrat je pogledala v njegovo smer in si ga končno dodobra ogledala, sama pri sebi pa je zadrževala tisti vulkan smeha, ki je tako zelo želel izbruhniti ven iz nje.
Po njegovih obraznih potezah je lahko spoznala, da ni ravno največji ljubitelj mraza, četudi mu je na ustnicah še zmeraj kraljeval hudomušen nasmešek. Čemu? za nekaj trenutkov je nemo strmela vanj, svoje oči pa počasi zožila, v upanju, da bo zmogla razbrati kaj oseba pred njo naklepa. In potem jo je zadelo. Občutek mokrega, ki se je počasi širil po njenem celem telesu ji je dal vedeti, kaj je Nick pravzaprav naklepal že od samega začetka in nekoliko zmedena, je le strmela vanj, neodločena med tem, ali naj bo jezna, ali naj preprosto sprejme njegovo namerno šalo. Ni vedela kako mu pravzaprav uspe, da jo preseneti vsakokrat, ko sta skupaj a prav tako, kot jo je po malem nerviralo, ji je bilo tudi všeč. Pa je bil res drugačen od ostalih, ki jih je zaenkrat spoznala tukaj? V njene misli je švignilo njegovo vprašanje, ki ga je zastavil pred presenečenjem, na njene ustnice se je zopet naslikal tisti, preiskren nasmeh, in nato je počasi odgovorila na njegovo vprašanje, medtem ko je izpod svojega rokava tudi sama potegnila svojo palico.
"Temu." je uspela reči, nato pa zamahnila proti veji, katera se je upogibala pod snegom natanko nad osebo, ki je stala pred njo in se v tistem trenutku osvobodila te teže, ki je po nekaj kratkih trenutkih zgrmela navzdol. "Uživaj v zahvaljevanju," je tiho spregovorila in tisti trenutek ni več morala zadrževati smeha, ki se je nabiral v njej že od tistega trenutka, ko je Nick prišel v njeno bližino.

"Ne maraš snega?" je zazvenelo njeno vprašanje in moral se je nasmehniti preden je odgovoril.
"Obožujem sneg... mraz je tisti, ki mi ne odgovarja" je hudomušno odvrnil. Res ni imel ničesar proti snegu, toda mraz, ki je spremljal belo odejo mu je povzročal preglavice.
Ko ga je nenadoma zasul sneg iz veje za katerega je bila seveda odgovorna Nelielle je najprej zahlastal za zrakom, od mrazu in presenečenja, ki ga je zadelo. S široko razprtimi očmi se je zazrl v njen obraz, ki se je raztezal v širok nasmešek pospremljen s smehom.
Brez, da bi razmišljal se je pognal proti njej in jo podrl na tla ter začel obmetavat s snegom, pri tem se je tudi sam navdušeno smejal. Bil je prepričan, da mu ne bo ostala dolžna.
Po nekaj trenutkih snežne "bitke" se je nekoliko zadihan ustavil. Še zmeraj je ležala pod njim na snežni odeji in sedaj sta si bila bližje kot kadarkoli. Razen seveda, ko sta dejansko trčila drug v drugega v Veliki dvorani.
Njene roke so bile še zmeraj vklenjene pod njegovimi in trenutek tišine, ki se je zdel Nicku dolg kot cela večnost je kar trajal in trajal. Nato pa se je Nick sklonil naprej in storil nekaj kar ga je presenetilo ....
Ko so se njegove ustnice dotaknile njenih mehkih se mu je zdelo, da se je v njegovem telesu pravkar sprožil ognjemet. Poljub je izbrisal vse njegove misli in prepustil se je trenutku.
Pričakoval je odriv iz njene strani, toda njemu je bilo preprosto všeč in lahko bi jo poljubljal cel dan... Pa je bilo to Nelielle všeč?

˙[se opravičujem, da je trajalo toliko časa ]

Ob njegovem odgovoru je pazljivo pokimala in mu vrnila nasmeh, katerega ni in ni morala spraviti s svojega obraza vsakič, ko je bil v njeni bližini, pa naj bo to na hodnikih ali pa v Veliki dvorani in sošolci so jo včasih prav čudno pogledali, rekoč, kaj pa je tako zelo smešno na nas, a Nelielle je takšna vprašanja preprosto ignorirala in se smehljala naprej.
"No no, mraz lahko ubiješ z ognjem. Boljše kot poletje že je." je pripomnila z nasmeškom nato pa se zazrla v njegove oči, ki so ob njegovem presenečenju zrle od začudenja in Nelielle se je lahko le še bolj smejala.
Bil je pač neizmerno smešen, tako zelo presenečen, da je le strmel vanjo in za nekaj trenutkov se ji je zdelo, da se je zopet izgubil v svojih mislih, zato si je dovolila stopiti korak naprej in z nekoliko bolj umirjenim in ne hihitajočim glasom je počasi zastavila vprašanje "Nick si vre----"
Še preden se je zavedla je pristala na mehkih snežnih tleh in po nekaj trenutkih presenečenega šoka je začutila kako je hlad teh belih zaledenelih kapljic hladil njeno telo in za trenutek se je morala zdrzniti, da se je zavedla, da bi bilo pametno, če bi se mogoče malce branila in vrnila Nicku milo za drago, a tokrat se ji preprosto ni dalo niti premakniti. Vse, kar je premogla je bil smeh in vesela je bila, da se oseba nad njo zabava prav tako kot ona sama. Večina ljudi je namreč v njeni družbi postala izjemno resna in ta trenutek, vse, kar se je dogajalo na tem mestu in sedaj, ji je dalo vedeti, da je oseba pred njenimi očmi preprosto drugačna. Ali pa je bila ona drugačna okoli njega?
Ko se je končno ustavil si ni morala kaj, da se ne bi ob njegovem zadihanem obrazu ponovno nasmehnila. Ni vedela zakaj, a preprosto všeč ji je bil takšen, kakršen je bil, četudi ga je pred tednom imela namen prekleti z vsemi mogočimi besedami. A tokrat je bila vesela, da ga ni, saj bi tako izgubila osebo, ki jo je trenutno edina spravljala v smeh in ji nasploh pustila, da na dan spusti tudi tista čustva, ki jih je pred nekaj leti zakopala na dno njenega srca. Tišina, ki jo je trgalo le njegovo zadihano dihanje in njun pojemajoč hehet, se ji je tokrat preprosto zdela tako zelo lahka in nekaj minut je zrla v njegove oči brez, da bi rekla karkoli, ali se premaknila, motilo je ni tudi kako zelo blizu sta si bila, a po nekaj trenutkih je to morda malce obžalovala. Poljub jo je presenetil bolj kot karkoli tisti dan, neodločena med tem ali ji je všeč ali ne, pa je za nekaj trenutkov okamnela... in nato počasi priprla oči, ter vrnila njegov poljub, brez da bi pomislila na razlike med njunimi domovi, na težave, ki bi ju doletele, na to, kako bi na njiju gledali ostali.
"Se ti ne zdi, da je bilo za to malce prezgodaj?" je končno po nekaj trenutkih spregovorila z nekoliko tišjim glasom, kajti tisti trenutek si resnično ni želela niti ene minute tišine, ki bi prav zagotovo bila muka prav tako kot za Nicka, tudi za Nelielle. Skozi njene oči je zasijala zaskrbljenost, ki jo je prepravljalo veselje in tista iskrenost, ki je ni pokazala pri vseh, ki so jo obkrožali.

[It's cool (: prazniki pa to, vem vem ]

Bradavičarka je še tiho spala, ko se je skupaj s prvimi sončnimi žarki prebudila Catrin. Po kratkem pretegovanju si je nadela toplo oprijeto trenirko, trak za ušesa in pletene rokavice. Zunaj je bilo mrzlo, ampak vedela je, da se bo kmalu ogrela, zato je plašč kot ponavadi pustila v sobi. Tam pa je ostala tudi njena palica, saj je resnično ni imela kam dati.
Tiho se je odkradla iz gradu, se na dvorišču na hitro ogrela, potem pa stekla proti jezeru. Res je ni dolgo zeblo, a zaradi mraza so ji lica škrlatno pordela. Uživala je v pogledu na zimsko pokrajino, ki se je šele prebujala. Zaledenela gladina jezera se je bleščala v jutranjem soncu in tudi sicer je bila celotna idila taka kot bi si jo nekdo zamislil in naslikal. Že kar malo kičasto pravzaprav.
Ko je prišla do dela jezerne obale, ki je bila najdlje oddaljena od gradu, se je za trenutek ustavila in se zagledala v šolsko poslopje. Na njenem obrazu se je pojavil zadovoljen nasmešek in počasi se je začela vračati. Njene ritmične korake je sedaj že spremljalo čivkanje ptic, ki so pozdravljale nov dan. Ozrla se je proti gozdu, če bo morda videla kakšnih od teh pevcev, pri tem pa stopila nekoliko preveč vstran in takoj ji je zdrsnilo na zaledenelem snegu ob shojeni potki. Zložila se je kakor je bila dolga in široka, vse skupaj pa je spremljal plaz glasnih kletvic.
Catrin je bila nekoliko presenečena sama nad sabo, saj je zelo redko preklinjala - vsaj na glas, če že, je klela zgolj v mislih. Skušala se je postaviti na noge, pri tem pa jo je v gležnju peklensko zabolelo in noga ji je klecnila. Nobenega dvoma ni bilo, gleženj je bil najmanj zvit. Glasno je kriknila ter spet klela kot star mornar. Še nekoliko bolj zaradi dejstva, da je njena palica ležala na njeni nočni omarici. Ni ji preostalo drugega, kot da previdno odhopsa in se po vseh štirih splazi do roba gozda, kjer je uspela odlomiti nekoliko močnejšo vejo. Naslonila se je nanjo ter se s poškodovano nogo v zraku previdno odpravila nazaj proti gradu. Vmes pa pridušeno preklinjala svojo neprevidnost pa palico, ki je ni bilo in seveda led. Še na ptiče se je jezila.

Sophie ni natančno vedela zakaj se je znašla ob jezeru. Najbrž je bilo krivo njeno počutje. Ni vedela zakaj, ampak od večerje v veliki dvorani se je počutila nekoliko čudno. Razmišljala je če se ji meša. Ne samo, da je počela nenavadne stvari tudi govorila je veliko več stvari kot navadno. To ne bi bilo čudno, če bi imela nad tem kar govori sploh kakšen nadzor. Ampak resnica je bila, da ga ni imela in raje kot bi se povsem osmešila se je izogibala ljudi. Iz dnevne sobo je odšla že takoj, ko se je zbudila in si najprej privoščila zajtrk v veliki dvorani, nato pa še krajši obhod po gradu. In, ko preprosto ni več zdržala znotraj se je odšla sprehodit okoli jezera. Veliko raje bi šla sicer v prepovedani gozd, ampak raje ni tvegala. Ker je bila tako zatopljena v svoje misli in je gledala v tla, ni opazila dekleta v katerega se je že trenutek za tem zaletela. "Oprosti" Je to prišlo iz njenih ust? Očitno ja. Še nikoli se ni opravičila za kakšno stvar, tudi če jo je ona zakrivila. Tukaj se dogaja nekaj resnično čudnega, je pomislila. Dvignila je pogled in se zagledala v dekle pred njo. Bila je Catrin. Poznala jo je na pogled, navsezadnje je bila njena sošolka in povrh vsega še iz spolzgada. "Živjo", je rekla mirno. "Kaj pa ti tu zunaj?"

Catrin je imela veliko dela s tem, da se je obdržala na nogah in se premikala vsaj v približni smeri proti šoli. S poškodovanim gležnjem in improvizorično berglo se pač ni bilo lahko premikati. Ves čas ji je drselo in ni si mogla privoščiti, da bi pazila na kaj drugega kot pa na tla pod nogami. Jezna, zoprna in na sploh naveličana, je spet krepko zaklela, ko se je nekaj zaletelo vanjo, da se je s celega prekucnila na hrbet.
Z vsemi štirimi od sebe je ležala v snegu in se zastrmela v sošolko, ki ji je spodnesla tla pod nogami. "Kot največji teleban ležim v snegu in čakam, da me bo kdo pobral!" je sitno vzkliknila. Tudi če je bila slabe volje in razdražljiva, ni tega nikoli pokazala. Danes pa je bila mera očitno polna. Spravila se je v sedeč položaj in očitno se ni ubadala s tem, da ima hrbet in hlače že čisto premočene. "Prosim reci, da si bila vsaj ti dovolj pametna in imaš palico seboj ter mi znaš imobilizirati gleženj, drugače se ne bom nikoli spravila v ambulanto," je zavzdihnila. Srčno je upala, da je imela Sophie palico pri sebi in ji bo olajšala pohod do ambulante.
"Ampak nikar mi ne poskušaj zdraviti gležnja, ker nočem tvegati še hujših poškodb," je nenadoma dodala. Komaj je zaprla usta, je začudeno pomežiknila proti sošolki. Ni ji bilo jasno zakaj je rekla to, ampak enostavno je dobila občutek, da jo mora nujno opozoriti. Kot bi bilo njeno življenje odvisno od tega ubogega stavka in jo je nagon po preživetju prisilil, da ga izreče.