Hodniki

Stopila se je v njegov topli objem. kakor da bi po letih samote končno prispela domov. Lucius ni bil popoln, nikakor ne. Toda bil je točno tisto, kar je Mina trenutno potrebovala.

"Ti oprosti meni," je napol zašepetala, napol zaihtela v njegov plašč, "Še nikdar se nisem soočila s takšno situacijo. Potrebujem te." Tiho sta stala nekaj časa v tišini, toda čeprav je bilo udobno in prijetno, se je Lucius sčasoma odmaknil in se posvetil pospravljanju scene. Mino, ki je v tem času že pozabila, kaj se je na tem hodniku zgodilo, je ob pogledu na modri plamen, ki je zajel osamelo okončino profesorice Raztress, spreletel bežen občutek slabosti.

Ko je Lucius končal, se je ponovno obrnil k njej. "Najbrž bi bilo najbolje, da skličeva vse učence v Veliko dvorano in jih obvestiva o tem, kaj se je zgodilo," je rekla mirno. Najraje bi ga odpeljala naravnost v kabinet, zaklenila vrata in nekaj mesecev ostala varno skrita pred vsem zlom, ki je prežalo na hodnikih. Toda bila je profesorica in imela je dolžnost do učencev.

Tudi ti meni pomeniš več, kot si upam priznati. Teh besed ni mogel izreči, čeprav je hotel. Nekaj v njem mu ni dovolilo. Nihal je med odločitvami in naposled se je moral strinjati, da je treba najprej poskrbeti za učence.
"Pojdiva," je dejal in se obrnil, ob tem pa se skoraj zaletel v Zhoprnacka, ki se je prikazal iz bližnjega zidu.
"No krasno, ravno to potrebujem. Zhoprnack!" je poklical duha, ki jo je že mislil popihati. Ta se je, čeprav nerad, ustavil in obrnil.
"Pojdi v kuhinjo in naroči hišnim vilincem da sporočijo vsem učencem naj se zberejo v Veliki dvorani. Če boš delo dobro opravil, ti bom morda povedal, koga je zabavno zafrkavati," mu je naročil, upajoč da bo poltergeist nasedel. Glede na nagajiv nasmeh, ki je duhu igral na obrazu ko je švignil skozi steno, je Lucius sklepal da je njegova zvijača verjetno delovala.
"Bolje, da naju ne vidijo skupaj," je naposled dejal Mini, ko o Zhoprnacku ni bilo več ne duha ne sluha. "Odšel bom naprej, tebi pa predlagam, da vstopiš nekaj minut kasneje."
Komaj je nadziral misli, ki so divjale v njegovi glavi. Bes ob Azgalormovem polomu. Jeza nad neuspelim načrtom. In nepopisna navezanost do Mine, ki se je vzela od nikoder. Trudil se je, da bi večji del čustev zakril, vsaj prvi dve. Vseeno pa se ni mogel zbrati, nova čustva v njem so ga razjedala od znotraj. Ni več vedel kaj še reči, zato je spet za dolg trenutek objel Mino, nato pa s hitrimi koraki odšel proti Veliki dvorani.

Mina je ubogljivo poslušala Luciusa. Niti na misel ji ni prišlo, da bi dvomila v njegove motive. Gotovo jo je želel predvsem zaščititi. Ko se je sam odpravil proti Veliki dvorani, je poklicala enega od vilincev, ter mu še sama naložila nalogo - poiskati preostale dele profesorice Raztress - če jih že ni pogoltnila tista beštija, ki jo je pokončal Lucius. Vedela je, da vilincu naloga ni bila po godu, toda žal je ni mogla zaupati nikomur drugemu. Samo vilinci so poznali vsak kotiček gradu.

Tiho se je še nekaj časa sprehajala prek hodnika, ter s palico poskrbela za nekaj manjših in večjih kapljic krvi, ki jih je razneslo prek kamnitih tal. Potem je opazila, da ni nosila čevljev in sama pri sebi tiho začela mrmrati. Lucius jo je čisto obsedel. Najbrž bi bilo veliko bolj pametno za njeno psiho, da ne bi ravno zdaj prišel v njeno življenje, ko ji pravzaprav ni nič manjkalo. Razen smisla. Odpravila se je po čevlje v svoj kabinet, potem pa, ko je vrata za sabo skrbno in trdno zaklenila, odkorakala proti Veliki dvorani.