Velika Dvorana

Čeprav ni bila nevem koliko zajetna je Victoria od vsega najraje imela dobro hrano. Vživala je v hrani in občutku hrepavosti v grlu katerega je povzročal popečen tolst s topljenim sirom. Pogoltnila je zadenj grižljaj in si vzela najbolj oranžno a ne preveč sočno pomarančo in jo počasi začela lupiti. Vsak grižljaj je dobro prežvečila gledoč na uro saj je morala pohiteti na uroke. Počasi je vstala in si v žep zatlačila še eno žitno ploščico nato pa pohitela na uroke.

Bilo ji je nekoliko nelagodno. Saj ne, da bi se česa dejansko bala, a preprosto bila je nekoliko...
Čakaj, sem resnično živčna? je švignilo skozi njene misli, ki pa jih je, kolikor hitro je lahko potisnila na dno svojega uma.
Iz njenega grla se je izlil kratek vzdih ko je počasi odrinila velikanska vrata pred njeno postavo in kot senca švignila proti mizam, kjer so povečinoma posedali le Spolzgadovci v smeri, proti kateri jo je vodila intuicija, tako da ji ni bilo treba, vsaj tisti trenutek, dvigniti pogleda stran od tal in se razgledati po dvorani, ki je prav upravičeno dobila vzdevek velika. Vedela je, da je zagotovo ena izmed tistih največjih prostorov na šoli, po možnosti še, kakor bi bilo spodobno za enega izmed prazničnih šolskih mesecev okrašena tako zelo lepo, da je vsakomur, ki je prvič vstopil vanjo, zastal dih. A ne Nelielle. Vsaj ne sedaj. Jeza v njeni podzavesti, ki jo je spremljala že od selitve naprej je vrela v njej kakor žerjavica, ki je le še čakala na to, da jo nekdo zaneti v neprijetno vroč in močan plamen. Na nek način se ji je sama dvorana zdela nekoliko tiha. Je bila ena izmed prvih, ki to tisti dan že uspeli priti vanjo. Je bila zgodnja? To je bilo za Nelielle zagotovo nekaj neobičajnega, kajti ponavadi je bila ona tista, katero so vsi morali čakati. A kakorkoli, na kakršenkoli način je primerjala Bradavičarko s svojo staro šolo, je bila ta še zmeraj za Durmstrangom. Včasih ji njena trma ni resnično dovolila, da bi poskušala iz nekaterih stvari povleči vsaj nekaj dobrega. No ja mogoče pa jo bodo prihajajoči božični prazniki razvedrili. Takšnih misli je počasi dvignila pogled medtem ko je že sedela za mizo poleg peščice svojih sošolcev. Spolzgad, huh? Z očmi je počasi preletela njihove obraze, ki so jo, prav tako, kot je ona to počela njim premerjali s pogledom in poskušali odločiti, ali spada mednje ali pač ne. Saj ne, da jim bi zamerila njihovo vedenje. Niti malo. Pozdravila jih je s kratkim prikimljajem v upanju, da ni pristala v tropu brezglavih samovšečnežev, slednjih preprosto ni mogla prenašati. Njen poglej je počasi pristal pred njo in tako je, za nekaj trenutkov le nemo strmela predse. Je v njihovih očeh že postala čudakinja? Ali pa si mislijo, da je že tako ali tako zmešana? Na njene ustnice je švignil ironičen nasmešek, medtem ko se je, sedaj z očmi počasi sprehodila po vsej veliki dvorani. Bilo je videti kakor, da bi se mladi čarovniki začeli kopičiti v dvorani in v nekaj trenutkih, je slednja postala že nekoliko bolj glasna, kot je bila, preden je Nelielle stopila vanjo.
Očitno sem bila res zgodnja... je pomislila, njen ironičen nasmešek pa je še zmeraj okraševal njen bledi obraz, katerega so objemali njeni rdečkasti lasje. Mogoče bi bilo pametno kaj reči? A kaj? Pričakovali bi, da bi kdo od njih preprosto načel pogovor, a bilo je kakor, da bi se tema, o kateri so govorili preprosto izpuhtela ob njenem prihodu. Nezaupanje? Ne bi bila presenečena.
"Kakorkoli..." je tiho začela, njen glas pa je odmeval v tišini, ki je kraljevala za njihovo mizo "mislim, da potrebujem nekaj svežega zraka. Se vid'mo!" tiho je odrinila svoj stol stran od mize in se preprosto spravila na noge, brez da bi se menila za poglede ostalih, medtem ko je z roko kratko pomahala v slovo, četudi ni pričakovala nikakršnega odzdrava.
Z nekoliko hitrejšimi koraki se je odpravila nazaj proti izhodu ne da bi se menila za gruče ljudi, ki so ji prihajali v nasprotno smer. In morda je ravno zaradi tega, ker je za trenutek izgubila občutek za pazljivost, preprosto spregledala majhno skupinico Pihpuffovcev, ki ji je prihajala nasproti. Vse, kar je vedela je bila nekaj trenutkov trajajoča bolečina to, da je eden izmed fantov pristal na tleh prav tako kakor ona, okoli njiju pa se je dalo slišati pridušen hehet. In to je bil tisti trenutek, ko svoje jeze, ki jo je tlačila v sebi že kar nekaj mesecev preprosto ni morala več nadzorovati. Njen srepeč pogled je kakor blisk švignil proti fantovi postavi in bilo je resnično čudno, da je tisti trenutek lahko spregledala njegovo lepoto, ki jo je v večini primerov lahko ustavila pred izbruhom vulkana njene jeze.
"Sodeč po tvojem grbu bi presodila in bila pozitivno prepričana v tvojo neomejeno inteligenco iz česar sklepam, da veš, da se človeku, ki prihaja nasproti tebi ni potrebno umakniti in se lahko vanj preprosto zabiješ." povzdignila je svojo levo obrv in jeze, ki je sevala skozi njene oči ni niti želela skrivati. Preprosto bila je preveč razdražena in kakšen kratek prepir z že vnaprej določenim izidom ji bi ta trenutek prav gotovo prišel prav.

(( ohja nisem vedela kako naj pravzaprav vpletem tebe v post glede na najina domova, tako da je tale ideja preprosto zastarela, ampak ja, sej bo nasledn post bolš ))

Bilo je še eno tistih povsem nedolžnih juter. Vse se je začelo kot ponavadi. Budilka ga je prebudila iz sanj, hiter tuš in umivanje zob, potem pa skupaj z ostalimi fanti iz svoje splanice pot v Veliko Dvorano, kjer si bodo privoščili obilen zajtrk.
Z nasmeškom je pozdravil nekaj mlajših Puffovcev, ki so se pridružili njihovi skupini v Pihpuffovski dnevni sobi in se skupaj odpravili proti Veliki dvorani.
Kljub temu, da je vse izgledalo tako nedolžno je čutil v sebi, da se nekaj pripravlja.
Zatišje pred viharjem je pomislil, a hitro pozabil na vse to. Ponavadi se je v družbi pripadnikov svojega doma razživel in hitro so se zapletli v kakšno debato, a tokrat je okrog sebe slišal besede, ki pa niso prišle do njega. Tako je hodil v tišini in pustil svojim mislim divjati naokoli kakor se jim je zdelo. Razmišljal je o vsem, kje bo preživel božič, spomijal se je svojih prvih dni na Bradavičarki, kako so ga Spolzgadovci nekaj časa poizkušali ponižati z neumnimi opazkami o njegovem domu,... Mislil je o vsem, a hkrati o ničemer.
Preden se je zavedal so se znašli pred vhodom v Veliko dvorano in prvi iz njihove skupinice so že stopali proti Pihpuffovskem omizju.
Brez pretiranega navdušenja jim je sledil in se pri tem osredotočil na božično smerekco nekje daleč v kotu na kateri je počivalo kakšni tridest živih sov. Vse to je videl že stokrat a še zmeraj ga je prevzel pogled na okrašeno dvorano.
In v trenutku, ko se je hotel obrniti do najbližjega Pihpuffovca in ga povprašati, kaj si misli o okrašeni Veliki dvorani .....
je pristal na tleh. Presenečenje in takoj za tem rahla bolečina sta ga vrgli povsem iz tira. Slišal je hehet in le neumno mežikal ter poizkušal ugotoviti kaj se je zgodilo.
In nato je sledil plaz besed. Ni mu bilo potrebno pogledati na grb plašča, da bi vedel kateremu domu pripada dekle. Samo neumni Spolzgadovci so se ukvarjali z zbadljivkami o domovih, ki pa roko na srce Nicka niso več prizadeli. Vedel je kdo je in ponosen je bil, da pripada Pihpuffu.
Počasi se je pobral iz tal in kot da ni slišal njenih besed ji je ponudil roko v pomoč. Seveda je bil prepričan, da jo bo zavrnila, a vedel je, da prijaznost lahko človeka le še bolj razjezi.
"Živjo. Mogoče je čas, da si kupiš očala veš." je s prijaznim in sladkim glasom spregovoril "Tako se boš izognila naslednjemu trku v ljudi. Ni preveč vljudno, da se zabiješ v nekoga in potem nanj kričiš, nekateri ljudje bi na to odgovorili s palico!"
Prijazno se ji je nasmehnil, vedoč, da jo bo vse skupaj le še bolj razjezilo.
Za trenutek je preučil njen obraz in opazil, da dekleta ni videl še nikoli. Res ni bil preveč popularen in veliko ljudi ni poznalo njega, a sam je poznal veliko ljudi. Vsaj po obrazih.
"Ti si pa nova tukaj kajne? Kako ti je ime?" je ponovno spregovoril in bil že v naslednjem trenutku presenečen, saj nikoli ni začel pogovora, še posebej ne z nekom, ki ga je prvič videl in ki je pripadal Spolzgadu.
Rahlo je zardel in pogled preusmeril v začaran strop velike dvorane, da bi prekril svojo rdečico ...


( to pa je en beden post iz moje strani Se opravičujem in bom poskušal nadaljevati bolje )

Gruča spolzgadovk je prišla v Veliko dvorano, ki se je že tako zelo napolnila, da skoraj ni bila več prehodna. Annelyn, ki s svojimi 'spremljevalkami' ni uspela priti do svoje mize, je razdraženo pogledala proti Pihpuffovcem, ki so ji blokirali pot. Mimo drenjajočih se učencev je videla, da na tleh ležai punca v spolzgadovskemu plašču. Še bolj jo je zgrabila jeza. Sramotno! so njene misli že visele na njenem jeziku in čakale na pravi trenutek, da izbruhnejo kot vulkan. Kdo pa misli, da je ta Pihhpuffovec, da se zabija v Spolzgadovko in s tem kvari njen ugled oziroma še bolj ugled njenega doma?! Si je Lyn še bolj natančno ogledala prizorišče in opazila, da Pihpuffovec ponuja njeni sošolki roko. Če je njegov rumen plašč ne bi tako izjemno motil, bi lahko rekla, da je bil fant čeden, vendar zaradi okoliščin ni morala drugega kot oditi do svoje mize. Že se je oddaljevala od gruče učencev, ko je še slišala malce zbadljiv odgovor Pihpuffovca, ki jo je očaral. Morala se je obrniti in še enkrat z očmi premeriti fanta, ki ga je zdaj težje videla zaradi gneče. Zazdelo se ji je, da je pogledal v njeno smer, zato se mu je prisrčno nasmehnila. Odločila se je, da se bo usedla za mizo ter razvoj dogodka opazovala z malce daljše razdalje in morda drznega Pihpuffovca kasneje tudi ogovorila.

Nekoliko razstreseno se je izmuznil med dvema študentoma, ki sta prav neumno postavala na vhodu v Veliko dvorano in ovirala horde učencev, ki so se valile v sobano. Iritirano, s komolci in pridušenimi grdimi besedami se je prebijal skozi čisto pregosto množico, katere največja koncentracija je bila seveda ravno tam, kjer se je Amon skušal prebiti skozi, ne glede na to, če je bilo to povsem pri robu dvorane ali pa ravno na sredini med omizji. Že skoraj zadihano in z razmršenimi lasmi se je počil za mizo, za katero je že postavalo nekaj njegovih sošolcev in mračno zamrmral nekaj krepkih čez Pihpuffovce, za katere se je zdelo, da so se mu prav načrtno nastavljali na pot, ko se je skušal prebiti k preostalim Spolzgadovcem.

Šele zdaj, ko je njegova začetna frustracija minila in se je pričel nekoliko bolj zavedati okolice, je ugotovil, poleg koga se je pravzaprav počil na klop. "Hej,"je pozdravil svetlolaso Spolzgadovko, katere ime je bilo, če se ni motil, Annelyn. Ali nekaj podobnega pač, le kdo bi si zapomnil imena vseh presneto čednih blondink na šoli? Dekle je z njim že nekajkrat poprej pristalo v razredu, med tiste, ki niso pripadali njunemu domu, pa je prav tako razdelila že nekaj zbadljivk, ki so bile vsekakor spoštovanja vredne kvalitete. In da sploh ni bilo treba omenjati, lotila se je celo majhnega projekta 'Flirtajmo z učiteljem obrambe', ki jo je v celoti postavil na povsem drug nivo Spolzgadovke, in sicer tisti, za katerega se je bilo vredno karseda potruditi.

"Se dogaja kaj pametnega, poleg tega, da se Pihpuffovci očitno plodijo kot zajci?"je pobaral dekle in s pogledom ošinil gnečo v Veliki dvorani.

Annelyn je presenečeno ugotovila, da se je vzdušje za mizo precej spremenilo. Spolzgadovke, ki so sedele v njeni bljižini so začele vzdihovati in njihovi pogledi so bili zdaj usmerjeni v Lyn in njenega soseda. Zloglasni Amon, seveda. je Lyn opazila, kdo je prisedel k njej in zakaj je nastala nekakšna tišina v zraku. Seveda je bila že navajena dodatne pozornosti, vendar si je morala priznati, da je postaven Spolzgadovec dajal 'lepoti' močan pomen in zelo pripomogel pri njenem počutju, kot, da je razstavljena vsem na vpogled. Nekaj govoric, ki bi zagotovo nastale, pa ji tudi niso mogle preveč škoditi, zato se je Annelyn odločila, da bo sodelovala v pogovoru. Z žarečem nasmehom se je obrnila proti Spolzgadovcu. "Ne."

Nato pa se je spomnila, da se mu je želela vsaj zahvaliti, ker jo je rešil v gozdu, ko je bila priča tistemu groznemu prizoru. "Saj res. Hvala za tisto... v gozdu." je poizkušala zveneti čimbolj brezbrižno in umirjeno, čeprav jo je spomin na dogodek še vedno izjemno motil. Hitro je želela speljati temo v drugo smer. "Si vedno tako zdolgočasen ali samo kadar so v bljižini Pihpuffovci?"

Ni si mogel pomagati, da ne bi opazil nadvse čudaške reakcije, ki so jo na neko neznano zadevo, glede katere se mu je vsaj malce sanjalo, kaj bi lahko bila, imele Spolzgadovke, ki so sedele v okolici Annelyn. Obrvi so se mu kar same dvignile za nekaj opaznih milimetrov, ko je ošinil dekleta, ki so spominjala na nekaj kupčkov sreče ter nečesa zelo sladkega in stopljenega. Rahlo se je odhrkal, ko se je ena izmed njih, ki je delovala še posebno razneženo, nagnila nekoliko preblizu in se skušala 'po nesreči' zvrniti v njegovo naročje, a se je Amon rahlo presedel in ji preprečil ta namen s tem, da je nastavil komolec, v katerega se je dekle uspešno zaletelo. Zadržal je nesramen nasmeh, ki se je trudil ukriviti njegove ustnice, in se zopet posvetil svetlolaski poleg sebe.

»Hej, tisto ni bilo nič.«se je nasmehnil in potlačil nelagodje, ki ga je preželo ob misli na truplo v gozdu, nato pa še odsekano roko v držalu za bakle. Svoj obraz je za trenutek skril za kozarcem bučnega soka, ki se je od nikoder pojavil pred njim, trenutek pa mu je omogočil ravno dovolj časa, da je morebitne neprijetne občutke izbrisal s svojega izraza. »Ne, pravzaprav je moje dolgočasje zelo povezano s tem, kar se dogaja okoli mene.«se je zarežal.

»Če bi bil sedaj na tistem velikem novoletnem žuru, ki ga pripravljajo, ne ni bil prav nič zdolgočasen, to ti lahko brez dvoma zagotovim.«ji je hudomušno pomežiknil in se nasmehnil. »Stvar je v tem, da nisem zares zdolgočasen, temveč siten, ker je tukaj toliko ljudi. Saj ne, da me gneča moti, običajno se prav nič ne pritožujem, če me v množici kdo porine v kako primerno naročje, stvar je v tem, da je tukaj gneča nezaželenih ljudi.«skomignil je z rameni in naredil še en požirek soka. »Ampak saj niti ni važno. Kaj pa ti, od česa je kaj odvisen tvoj dolgčas?«ji je zbadljivo vrnil vprašanje in izzivalno dvignil eno obrv.

@Nick
Ob takšnih razdraženih trenutkih ni bila nič drugega kakor majhen razvajen otrok, katerega je bilo moč pomiriti s takšnimi ali drugačnimi dejanji, a Nelielle ni bila prepričana kateri pravzaprav so v tem trenutku bili primerni zanjo in se s tem niti ni imela časa ubadati.
Ena, dve, tri... je švigalo skozi njene misli, ko je nekako prišla k sebi in poskusila s štetjem brzdati svojo neomejeno jezo, ki je še zmeraj vrela v njej in bilo je le vprašanje časa, kdaj bi slednjo zvalila na mimoidoče Pihpuffovce, ki so se počasi zbirali okoli fantove postave in tako zapirali vhod v Veliko dvorano, fant pa je v tistem trenutku že stal na nogah. Nelielle je bila torej edina, ki je v tistem trenutku še vedno ždela na tleh in celotna situacija se je tudi njej sami zdela nekoliko neumna.
Tiho je zavzdihnila, razočarana nad sama seboj, nad njenim razdraženim vedenjem in ko ji je fant podal roko v pomoč, kakor da njenih prejšnjih besed ni slišal, je za nekaj trenutkov le preprosto strmela vanj, kakor da bi ravnokar priletel z Marsa.
Kaj pa misli, da pravzaprav počne?! je v samem presenečenju pomislila in še zmeraj strmela, tokrat v njegovo ponujeno dlan. Dilema, ki je rasla v njej sami je bila ubijalska, preprosto ni vedela, ali naj njegovo pomoč sprejme ali odkloni. Vedela je, da bi jo vsak drugi Spolzgadovec zagotovo odklonil in ponosno odkorakal proč od Pihpuffovca, češ nočem tvoje pomoči, pusti me pri miru in izgini stikati glave skupaj s sebi enakimi. A ne Nelielle. Saj ne, da je že tako ali tako verjetno veljala za čudakinjo. Na njene ustnice je švignil majhen nasmešek njen pogled, pa je od fantove dlani zopet švignil proti njegovim očem. Vedela je, da jo poskuša razjeziti. Vedela je, da je raven njegove inteligence, o kateri se je nekaj minut prej norčevala na nek način zelo visoka. A to zagotovo ni pomenilo, da je bila ona neumna. Od nekdaj je znala brati ljudi, in fant pred njenimi očmi ni bil prav nič drugačen od ostalih. Če je bila iskrena, jo je spominjal na enega izmed njenih sošolcev s prejšnje šole. A sedaj preprosto ni bilo časa za kakršnokoli predolgo razmišljanje, vedela je namreč, da so mimoidoči učenci čemerno opazovali veliko skupino Pihpuffovcev, ki so fantu pred njo prihajali v pomoč kakor psihična podpora in s tem zapirali sam vhod v Veliko dvorano. Izbrala sta si torej resnično dober kraj za trk in izgledalo je, kakor da so bili mimoidoči še veliko bolj razdraženi kakor ona sama. In to jo je, na nek način zabavalo. Nalašč je zavlačevala tisti trenutek, ko se bo bila prisiljena odločiti ali bo sprejela njegovo pomoč ali ne. Vedela je, da je to zagotovo eden izmed tistih prefinjenih načinov kako človeka napraviti nervoznega. In to je bil, zaenkrat tudi njen cilj. Kakorkoli, vedela je, da večnosti ne bosta morala preživeti v pričakovanju njene odločitve. Na njegovo presenečenje, za katerega je bila skoraj stoodstotno prepričana, da ga ne bo mogel prikriti, je svojo dlan počasi stegnila proti njegovi in se z njegovo pomočjo tudi sama spravila na noge.
Igrajmo njegovo igro, torej... je pomislila in mu le prikimala v zahvalo ne da bi se zmenila za presenečene poglede njegovih sodomovcev in ogorčene poglede Spolzgadovcev. Da, v tem trenutku sem gotovo dobila naziv čudakinje. ni si morala kaj, da se ob takšnih misli nebi ironično nasmehnila.
Njegove naslednje besede, ki so bile izrečene v tistem, večno prijaznem tonu, ki je bil značilen za vse domove so jo nekoliko presenetile. A kaj bi lahko pričakovala za odgovor na njeno zbadljivko.
"Torej resnično živiš v srednjem veku, prijatelj." je spregovorila z umirjenim glasom in mu tako namignila, da je na takšen način ne bo več lahko le še močneje razjezil. "Dandanašnji ljudje nosijo kontaktne leče. Samo toliko, da veš. Očala bi torej lahko prepustila tebi. Ali pa telesnega stražarja, ki bi te vsake toliko časa spravil iz tvoje zasanjanosti in te opomnil da nisi edini ki se sprehaja po Veliki dvorani." ni si morala kaj da nebi pomignila k gruči njegovih sošolcev, ki so v tistem trenutku srepeli vanjo, a so še zmeraj zapirali vhod in tako spravljali v nejevoljo sedaj že predstavnike drugih domov, ne same Spolzgadovcev.
Za nekaj trenutkov je nad njih padla tista tišina, ki je le še stopnjevala napetost v zraku a njegove naslednje besede so jo nekoliko zmedle.
"Erm, ja, nova sem." je po nekaj trenutkih, ko se je njen razum nekoliko zbistril odgovorila na njegovo vprašanje še zmeraj nekoliko zmedeno premišljevala, zakaj si je Pihpuffovec preprosto kopal jamo v katero bo čez nekaj trenutkov primoran pasti.
Ne glede na to, da je bila tukaj šele prvo leto, je vedela, da so se ostali trije domovi vedno držali nekoliko bolj stran od Spolzgada in se mu preprosto izogibali. Tako je bilo zmeraj in kot je bilo očitno, bo tako tudi ostalo. A fant pred njo je bil nekoliko… drugačen? Ni našla druge besede za njegovo vedenje. Rdečica, ki je zalila njegov obraz, pa je vso dogajanje naredila le še bolj neroden. Zanj, seveda. In nato je spregovorila tudi ona.
"Torej, smem zvedeti za ime osebe, katera mi je pomagala narediti vso to zmešnjavo pred vhodom?" pomignila je na razdražene poglede čarovnikov, ki so si mučno želeli priti skozi gručo tistih, ki so se zbrali okoli njiju.
Smeh se je, do tistega trenutka že dokončno polegel, ostala je le tista nepretrgana napetost ob kateri pa je Nelielle lahko iskreno priznala, da uživa.

Annelyn je malce zdolgočaseno opazovala, kako je ena izmed njenih 'spremljevalk', kot je klicala svoje sošolke, ki so ji vedno sledile, želela 'pasti' v Amonovo naročje. Že zelo stara taktika je skoraj vedno uspela, zato je niti ni več zanimala. Nato pa se je Amon spretno izognil situaciji in Lyn je komaj še zadrževala smeh ob sošolkinem bolečem in nesrečnem izrazu, ki je sledil po spodletelem flirtanju. Z roko si je malce prikrila usta, zato, da se ne bi res začela smejati na glas. Ko je čeden Spolzgadovec omenil novoletni žur se je spet nasmehnila, saj se je spomnila konec lanskega žura, ko je hišnik z metlo tekel za dvema Drznvraanovcema, saj sta popackala cel hodnik z medico. "Hecno se mi zdi, da so nam ga letos sploh udobrili." je dodala po manjšem zardevanju zaradi pomežika. Ni ji šlo v glavo, zakaj je sploh morala zardeti. Dobila je že nešteto pomežikov, zakaj ji je torej ta toliko pomenil? Malce je stresla z glavo in hitro pregnala kup misli, ki se jim skoraj ni dalo izogniti. Se bo raje kasneje soočala z vsemi nerazloženimi prijetnimi občutki, preden jo bodo popolnoma zmedli.

Strinjati se je morala s tem, da je bila današnja gneča čisto nezaželjena. "Pa še lepo sramotijo Spolzgadovce. Si videl, da je ena pristala na tleh s Pihpuffovcem?" je izjavila Lyn, kot, da bi bilo treba nekoga kaznovati za dogodek. Na Amonovo izjavo, da bi mu bilo kakšno naročje primerno, ji je šlo spet na smeh, saj se je spomnila, kako je njeno sošolko obranil pred svojim naročjem. "Kaj pa bi bilo zate primerno naročje?" je podrezala Annelyn, se široko nasmehnila in z očmi nakazala na njeno sošolko, ki je prej poskušala uporabiti svoje čare na njemu.

Na vprašanje o dolgočasenju je morala skoraj premisliti. Velikokrat se je že dolgočasila, vendar jo je Amon tako zabaval, da se skoraj ni spomnila, da bi ji bilo sploh kdaj dolgčas. Malce se je vzravnala, da ne bi od vsega smejanja izgubila svoje vzravnane drže in nadaljevala. "Moram reči, da me najbolj dolgočasijo predvidene reakcije. Ko poznaš nekaj, izgubiš zanimanje. Se ti ne zdi?" Namuznila se je. "Povej mi, Amon. Me boš ti dolgočasil?" Spet ji je zrasel nasmešek.

Na njegovem obrazu se to sicer ni pokazalo, a opazil je prikupno rdečico, ki je razsvetlila Lynina bleda lica. »Oh, prosim, saj ga niso.«se je zarežal in se ugriznil v ustnico ob spomine na lanskoletne dogodke, ki so nepovratno poskrbeli, da se odobritev ni nikoli zgodila. Lagodno se je presedel, da mu je bilo bolj udobno, pri tem pa je tudi, čeravno neopazno, dobil precej boljši razgled v sošolkin dekolte. Oh, kako je pogrešal to, to...igračkanje? Pa saj ni bilo zares igračkanje, samo pogled namenjen nekam, kjer v tistem trenutku verjetno ne bi smel biti. A prepovedane stvari so bile že od vedno najslajše, in če je kdo na šoli to dobro vedel, potem je bil to Amon. Ustnice so se mu neprostovoljno ukrivile v nasmeh, ki bi ga pred katerimkoli sodnikom takoj obdolžil neizpodbitne krivde, a na srečo svetlolaska v tistem trenutku ni gledala v njegovo smer. Ali pač? Še vedno bi ga lahko opazovala s kotičkom očesa.

Ob njenem komentarju je nejeverno stresel z glavo in za trenutek vstal, da je ošinil sedaj, hvala Merlinu, končno bolj ali manj prazna tla sredi Velike dvorane, a tam ni bilo več nikogar. »No, dobro da tega nisem videl. Neverjetno.«je ogorčeno zamrmral in dokrajčil svoj bučni sok. Naslednje besede, ki jih je privlačna svetlolaska izustila, bi prav gotovo povzročile, da bi se Amonu zaletelo, če ne bi že poprej izpil svojega kozarca, čemur je bil sedaj krepko hvaležen, saj bi ga kaj takega prav gotovo izdalo. Tako pa je samo modro sledil njenemu pogledu in se zarežal, ko je ugotovil, kam je uperjen. »No, tistole že ne, ko pa je toliko boljših na izbiro.«se je namuznil in svoj pogled zopet sklenil z njenim.

»Oh ja, to pa še predobro poznam. Ampak to je najhujša oblika dolgčasa, ki me, hvala Merlinu, ne doleti prav velikokrat.«pozabil je sicer omeniti, da se ji ponavadi preventivno izogne v velikem loku, ampak to se mu je nekako zdelo povsem normalno. Znova je napolnil svoj kozarec in ga že hotel ponesti k ustom, ko je Lyn zopet postavil prav zbadljivo spretno vprašanje. Počasi je odložil kozarec in jo resno pogledal »Po najboljših močeh se bom potrudil, da te ne bom.«je pokimal in se nato čisto malo nasmehnil.

Nagnil se je nazaj v klopi in jo hudomušno pogledal. »Povej mi, si povabljena na letošnji novoletni žur?«jo je z zanimanjem pobaral in poskušal prisiliti svoje ustnice, da se ne bi raztegnile v vse prej kot nedolžen nasmeh, kar pa mu je le delno uspelo.

Amon je jo kar požiral z očmi. No, Annelyn ni bila čisto prepričana kateri del njenega telesa ga je res najbolj mikal, vendar njegove sivo rjave oči so nevarno žarele. Pihpuffovska druščina se je na srečo razkropila, ampak Lyn niso več prav nič zanimali, saj je bila čisto zaposljena z razkrivanjem Amona. Ni bila prepričana kam je peljal njun pogovor in ko je odgovoril na njeno vprašanje o 'primernih naročjih' jo je spet zmedlo, saj ni vedla, če naj se prepusti, da ji čedni Spolzgadovec laska, ali naj bo na preži, da ne bo česa poskušal. Pa saj, kaj pa bi bilo narobe če bi kaj poskusil? Spet se je morala znebiti, po njenem mnenju, nepotrebnih misli, ki bi ji le polnile glavo s hrepenjenjem, odvisna pa tudi ni nameravala postati od nikogar. Annelynine smaragdne oči so spremljale vsako Amonovo potezo, da bi le razumela kako delujejo njegove misli. Njeni komentarji so bili očitno učinkoviti, saj mu je vmes onemogočila, da bi srknil požirek bučnega soka in njegovi odgovori so jo nadvse zabavali. Odločila se je, da ji čisto nič ne bi škodilo, če bi se vsake toliko malce poigračkala z njim. Na njegovo resno 'prisego' se je morala zasmejati, saj ji ni več uspelo skriti v kakšno dobro voljo jo je spravlal. Nato je hitro prenehala in preverila, da ga ne bi morda užalila, ker se je smejala, ko ji je nekaj povedal tako resno, vendar jo je njegov nasmešek pomiril in še sama se mu je morala prikupno nasmehniti.

Ko je Amon nadaljeval in spet omenil novoletni žur je zavila z očmi. "Že neštetokrat." je odvrnila in se spomnila na vsa napačna povabila. Najbolj ji je ostal v spominu Drznvraanovec, ki je zaradi njenega obiska knjižnice očitno mislil, da si je prišla ogledovat njega in jo zato zasledoval vse do ženskega stranišča, da jo je lahko potem povabil na ples. "Vendar še nihče ni bil pravi." je s pričakujočim nasmehom še dodala in se zazrla v Amonove oči, ki so se ji zdaj zdele že prav čudovite.

Njegove sivo modre oči so begale od njenih smaragno zelenih, pa nekoliko nižje, do njenih polnih ustnic, pa navzdol po mehki krivini vratu, po obodu bluze in naravnost v čudovit dekolte. Bil je prav zadovoljen z dotedanjim razvojem njunega pogovora, resnično, komajda da bi lahko šlo še kaj bolje, in Amon se je počutil mnogo bolje kot v nekaj zadnjih tednih skupaj. Z zadovoljnim nasmehom se je že skorajda povsem zasukal v njeno smer in še naprej z neverjetno lahkoto ignoriral lakomne poglede Lyninih sošolk, ki so se komajda zadrževale, da ga niso napadle kar na licu mesta.

Svetlolaskin obraz je razsvetlil očarljiv nasmeh in Amon si ni mogel pomagati, da se ji ne bi nasmehnil nazaj. Želel si je, da v okolici ne bi bilo toliko ljudi, da bi bilo veliko manj svetlobe, najbolj pa si je želel, da bi se skozi zrak razlegala primerno plesna glasba. Ob misli na to kombinacijo so se mu porajali nadvse divji spomini na stvari, povečini neumnosti, ki jih je že počel v takih in podobnih ambientih, kar je zopet pričaralo že skoraj pokvarjen nasmeh na njegov obraz, a ni si mogel pomagati, tako je pač bilo.

"Kaj res?"je skoraj zapredel in v trenutku povsem izbrisal okolico, kajti za manever, ki ga je moral izvesti v nadaljevanju, je potreboval vso koncentracijo, ki jo je premogel. Na obraz si je pričaral mehak nasmeh, ki bi stopil še najhladnejše dekle, nato pa se je lahno nagnil naprej in njeno nežno dlan prijel v svojo, ter jo ponesel k ustnicam. Le s silno močjo svoje jeklene volje je zadržal smeh, ki se mu je zbujal v prsih, ter na njeno dlan pritisnil kar najbolj kavalirski poljub, kar ga je bil zmožen, in lahko si predstavljate, da je bilo za to potrebno mnogo truda. "Bi me počastila s tem, da bi sprejela moje povabilo na povsem ilegalno, divjo in nasploh najbolj utrgano žurko tega leta?"jo je mehko vprašal in v svoj glas vpletel nekoliko bolj hripav podton, prodorne oči pa je sklenil z njenimi.

Annelyn je skoraj žarela od sreče, tako lepo se ji je smejal Spolzgadovec, ki jo je vsako naslednjo minuto bolj očaral. Srce ji je začelo hitreje biti in na licih je spet začutila rdečico. Ko je Amon lahno prijel njeno roko ji je zastal dih in njen utrip je še bolj pospešil. Nenadoma sta bila sama v veliki dvorani. Nista bila res sama, vedar Annelyn ni videla ali slišala nikogar drugega. Poljubil je njeno dlan in Lyn je po celem telesu začutila mravljince, nato pa ji je postalo izjemno vroče. To vabilo je bilo najlepše oblikovano, najnežneje izrečeno in najčudovitejše sploh. Skoraj ga ne bi slišala v celoti, saj jo je že njegova bljižina popolnoma zmedla, vendar se je potrudila in prevzela jo je vsaka naslednja beseda. Ilegalno... Divjo... Utrgano... Karkoli je izrekel jo je dobesedno uničilo. Stopila bi se v njegovem naročju, če bi se le lahko. Poleg njegove mehke roke, ki je držala njeno, jo je moral še gledati z njegovimi prečudovitimi očmi in Annelyn je onemogla. "...Da..." je dahnila in počutila se je, kot, da si je s tem zapečatila usodo. Ni mogla več odvrniti pogleda in zazdelo se ji je, da je že slišala nežno glabo v ozadju. Najraje bi ustavila čas in za vedno živela le za ta trenutek, vendar nekaj jo je moralo predramiti iz njenih sanj. Nekdo je prevrnil kozarec, ki je glasno treščil ob tla in se razbil. Konec prečudovite čarovnije...

Prisegel bi, tudi pred samim ministrom za čaranje in njegovim sodnim odborom, da bi se svetlolaska pred njim malodane stopila v lužico na klopi. Zadržal je nasmeh, ki bi bil daleč od tega, da bi bil na mestu, in se trudil dajati karseda nevtralen vtis, čeprav je v svoji notranjosti vriskal od zadovoljstva. Imel je spremljevalko za novoletni žur, in to tako, ki je obljubljala mnogo zemeljskih sladkosti. Da bi prikril tokrat neizbežen nasmeh je dvignil svoj kozarec in naredil dolg požirek prijetno osvežujočega bučnega soka. Vse skupaj je bilo pravzaprav veliko lažje, kakor je pričakoval, a zadnja stvar, ki jo je nameraval storiti, je bilo, da bi se glede tega pritoževal. Ne, veliko raje se je prepustil zadovoljstvu uspeha, ki je legalo nanj. Vse kar mu je še preostalo do Novega leta, je bilo pripravljanje primernega terena, a nekako se mu je dozdevalo, da s tem sploh ne bo imel nikakršnih težav.

"Povej mi, Lyn, katera je tvoja najljubša barva?"jo je mehko vprašal, v mislih pa je že sestavljal obleko, ki si jo bo nadel za na zabavo. Leta izkušenj so ga naučila, da je obleka še kako pomemben del vsake zabave in zmenka, saj lahko bistveno spremeni potek dogodkov. Od tega, da se dekletu lahko obleka odločno zagnusi, do tega, da se je v odločilnem trenutku obleka ni dala sleči dovolj hitro in je pokvarila tisti magični, strastni občutek. Vse te in še mnogo drugih neprijetnih situacij je Amon že iskusil, ali pa jim je vsaj bil priča, in se je že davno naučil, kako se jim človek kar najbolj učinkovito izogne.

"Bi z menoj blagovolili oditi na večerni sprehod po Bradavičarki, cenjena mlada dama?"jo je vprašal, ji ponudil svojo dlan in se nekoliko hudomušno namuznil.

Lucius se je znašel pred zaprtimi vrati Velike dvorane. No dajmo že to zadevo čez, si je mislil. Oprl je roki ob vrata in potisnil. Mogočni krili velikih dveri sta se počasi razmaknili, nato pa se s treskom razprli.
Stopil je naprej, s hitrimi koraki je stopal naravnost proti drugi strani sobane in na njegovem obrazu se je kazala hladna brezbrižnost, ki je dajala ljudem vedeti da naj ga pustijo pri miru. Hodil je po sredini, med Spozlgadovo in Pihpuffovo mizo. Nekaj učencev se je nagnilo nazaj, nekaj pa jih je še vedno stalo ali pa ležalo na njegovi poti. Še vedno med hojo je s palico udaril po tleh in vse ki so mu bili na poti je odneslo stran, nato pa jih mehko posedlo na klopi njihovih domov.
Z nezmanjšano hitrostjo je nadaljeval hojo in naposled prispel do učiteljske mize. Zavzel je svoj sedež, sklonil glavo in jo oprl na roke, tako da so njegovi gosti temni kodri zakrivali njegov obraz.

@ Nelielle

Presenečen nad tem, da je sprejela njegovo roko ji je pomagal vstati, nato pa se je zazrl v nenavadno dekle pred sabo. S tem, ko je sprejela njegovo pomoč je ogrozila svoj Spolzgadovski ugled. Moral je priznati, da je bilo to zelo pogumno od nje, saj Spolzgadovci niso prizanašali nikomur, niti svojim sodomovcem. Nekako se ni mogel odločiti ali je Spolzgadovka pogumna ali pa preprosto neumna. Kakorkoli že, s tem si je pridobila določeno spoštovanje, a še zmeraj je bila Spolzgadovka tako, da to ni pomenilo dosti.
"Očala so se mi zmeraj zdela sexi. Hmmm ... mogoče si jih pa res umislim. Bi mi pristajala?" je umirjeno odvrnil ter se nasmehnil. Ni imel želje po dodatnem zbadanju, saj je vedel, da se bo celotna stvar nadaljevala v nedogled in danes se mu s tem ni dalo ukvarjati.
Za trenutek je v odzadju opazil Spolzgadovsko omizje in nekaj ljudi, ki so opazovali celoten prizor. Najraje bi nekaj zabrusil vsem skupaj in izbrisal njihove vzvišene nasmeške in poglede iz njihovih nadutih obrazov, a kaj ko je vedel, da bi to stvari le še poslabšalo.
Še posebej tistemu Amonu in tisti blondinki, ki je sedel zraven njega. Nje ni poznal a že to, da je sedela zraven človeka, ki ga je iz srca sovražil je bilo dovolj. Dvomil je, da Amon pozna Nicka toda Nick je zagotovo poznal Amona. Bo že še prišel čas, ko mu bo povrnil za vse, kar je moral preživeti zaradi njega. Na Nickovo srečo se Amon vsega tega ni niti spomnil, toda v Nicku je vrela želja po maščevanju.

Šele njene besede so ga opozorile na to, da sta v Veliki dvoarni naredila pravo zmešnjavo in ljudje, ki so obstali pred vhodom so sedaj jezno in nejevoljno gledali v njuni smeri. Najprej je pomignil ostalim Pihpuffovcem, da je vse v najlepšem redu in jim odvrnil naj se vrnejo za njihovo omizje. Napetost, ki je vladala okoli njiju je billa takšna, da bi jo lahko rezal z nožem, v zadnjem času se je napetost med domovi le še stopnjevala. Še posebej po vsem kar se je dogajalo v gradu. Nekoliko nejevoljno so Pihpuffovci končno le popustili in se odpravili naprej v veliko dvorano, kar je sprostilo vhod. Nick je občutil veliko jeznih pogledov na sebi,ko so začeli ljudje hoditi mimo njiju. a preprosto se zanje ni zmenil. Obrnil se je nazaj k Spolzgadovki ter rekel: "Ime mi je Nick, še zmeraj pa nisem ujel tvojega imena?"
Zazrl se je v obraz nenavadnega dekleta pred sabo in dodal "Nočem biti nevljuden ali kaj podobnega ampak zakaj govoriš z mano? Zaradi tega se boš spravila v težave. Ali pa boš spravila v težave mene!" Zazrl se je naravnost v njene oči.
Po nekaj sekundah tišine je spet odprl usta "Saj ne, da me to preveč skrbi, ampak nekako se ne morem odločiti ali si predrzna, zmedena ali preprosto neumna." Prijazno se ji je nasmehnil v upanju, da je dovolj dobro izrazil, da se ne more odločiti ali naj jo obravnava kot tipično Spolzgadovko ali ne.
"Torej kaj boš izbrala, sovražnik ali prijatelj?" je predrzno vprašal in izprožil roko. Ni imel časa za igrice in vsekakor bi bilo lepo, da bi jo lahko bolje spoznal, čeprav ni bil prepričan, da ji lahko popolnoma zaupa, po drugi strani pa je hotel izvedeti, kdo so njegovi sovražniki. Dobro se je zavedal reka "Keep your friends close, enemies closer" .
Žogica je bila na njeni strani. Če bo sprejela roko ji bo dal priložnost in jo poizkušal bolje spoznati, če jo zavrne ... imel je veliko sovražnikov, eden ali dva več mu nista veliko pomenila.

Kakor je že pričakovala nekaj trenutkov poprej, je na njegovem obrazu lahko zasledila kanček tistega presenečenja in četudi je vedela, da si je s tem nakopala težave v svojem domu, se z njimi zaenkrat še ni ubadala. Mogoče pa je bil že čas, da njeni sodomovci vsaj malce popustijo pri celotni zadevi? A ne glede na to, ali je bil že čas ali ne, vedela je koliko Spolzgadu pomeni čast, katera pa se je, pred osebo, ki je stala pred njo počasi pomikala v ozadje vsega dogajanja. Ali je to pomenilo, da se je izbiruh zmotil pri izbiri doma zanjo? Ali se ne bi bilo lažje le preprosto umakniti izpred Pihpuffovčevih oči, ki so bile priklenjene na njene in oditi proč. Zakaj si je pravzaprav stvari le še oteževala, ko pa bi jih lahko naredila tako zelo enostavne? Odgovorov za ta vprašanja enostavno ni poznala iz njenih misli pa so jo prebudile njegove besede in iz neznanega razloga se ji je fantovo zastavljeno vprašanje zdelo nekoliko smešno.
"Pristajala? Zakaj tega raje ne vprašaš kakšne izmed tvojih sošolk? Tvoje pogumno dejanje nekaj trenutkov poprej jih je zagotovo navdušilo." zavila je z očmi, zaigrano zazehala tako, da je izrazila svoje dolgočasje in na prsih prekrižala roke, medtem ko svojega pogleda še zmeraj ni usmerila nikamor drugam in le tiho strmela v njegove oči.
Ni namreč želela opazovati pogledov, ki so ju še zmeraj spremljali, četudi je tudi zanimanje zanju počasi začelo pojenjati po tistem, ko je fant pred njo pregovoril svoje sošolce, da je vse v najlepšem redu in jim resnično ni bilo več potrebno stati kakor nekakšen ščit okoli njega. In nato je njen sluh ujel njegovo ime in ni si morala kaj, da si ga v mislih ne bi še enkrat ponovila.
"Nelielle." je naposled odgovorila na vprašanje, ki je sledilo po njegovi kratki predstavitvi. Vsaj ime pa mu je že bila dolžna, kajne? "Torej Nick, tvoja sexi očala ti, vsaj po mojem mnenju ne bi niti najmanj pristajala." je tiho pristavila, njene oči pa so iz pogleda nanj padle na tla in ni vedela ali naj se sama sebi smeji ali pa naj se ugrezne v zemljo.
Nad njiju je zopet padla tista tišina polna napetosti, ki je Nelielle počasi že parala živce in le stežka se je zadrževala, da ni zopet planila vanj a kaj ko bi tako izpadla le še bolj neumno kot je že in česa takšnega si preprosto ni morala dopustiti. Enkrat v enem dnevu je bilo zanjo dovolj. Njegovo naslednje vprašanje pa jo je, seveda da nehote spravilo v ironičen hehet in v tistih minutah je bila zopet zmožna pogledati v fantove oči in mu odgovorila z novima vprašanjema.
"Kaj res ne veš odgovora na to sam? Mislim, zagotovo ne bi želela težav povzročati sami sebi, kajne?" a v njenem glasu je bilo čutiti, da ga tokrat zbada na nekoliko drugačen način, kot ga je zbadala poprej. "In če se prav spomnim si ti tisti, ki je začel celoten pogovor. Potemtakem bi morala jaz biti tista, ki bi imela pravico spraševati zakaj se ti pogovarjaš z menoj?" namenoma je poudarila besedico, ki se je navezovala na njega samega in nekako pričakovala, da ga bo to spravilo v zadrego, a fant pred njenimi očmi jo je v tistih nekaj pičlih minutah uspel presenetiti že najmanj dvakrat in ne bi se čudila, če bi bilo tudi tokrat tako.
In v istem trenutku, ko je premišljevala o njegovi nepredvidljivosti jo je udarilo njegovo vprašanje o prijateljstvu.
Huh..... No, tega pa resnično nisem pričakovala. je kakor blisk švignilo skozi njene misli in počasi je naredila manjši korak nazaj tako, da mu je pokazala svoje nelagodje ob njegovem vprašanju.
Nikakor ni vedela, kako naj ga namreč sprejme. Izgledalo je namreč kakor, da bi bila sovražniku pripravljena izdati svoje skrivnosti, četudi Nick to vsaj zaenkrat še ni bil. Tako je torej zaprepadeno strmela v njegovo dlan, ki je pričakovala njen takojšnji odgovor, katerega pa sama še zmeraj ni bila zmožna dati. Vsaj ne še sedaj. In ne tukaj. Po nekaj minutah njunega molka je njen glas končno pretrgal tišino, njene besede oblikovane v previdno vprašanje pa so izvisele v zraku kakor praznične luči, ki so osvetljevale veliko dvorano.
"Mislim, da bi bilo za ta odgovor potrebno še malce počakati, se ti ne zdi?"
Vse je odvisno od tega, koliko ti pomeni.

Končno je izvedel njeno ime in bilo je kot, da bi odkril delček njenih skrivnosti. Sumil je, da se pod njenim oklepom skriva ogromno zanimivih stvari, ki pa so bile skrbno varovane in se je bilo do njih skoraj nemogoče prikopati.
"No potem je mogoče bolje, da še počakam nekaj časa preden si naročim očala." je rekel "Potem bodo tudi moje "prijateljice" zadovoljne." Kljub temu, da je imel še zmeraj resen obraz je upal, da se Nelielle zaveda, da se je o vsem skupaj poskušal le pošaliti, a zmeraj so njegove šale, ozirma poizkusi šal ob ljudeh, ki jih ni poznal hitro propadle.
Nasmehnil se je ob njenem odgovoru na vprašanje zakaj se še zmeraj pogovarja z njim.
"Od Spolzgadovke ne bi pričakoval, da bi me vprašala karkoli. Kolikor jih poznam se zatečejo k zbadljivkam,preprosto odidejo, a nikoli ne vprašajo ničesar. Še posebej ne Pihpuffovca." Ni vedel, če je dovolj dobro pojasnil svoje vprašanje in zato je spet spregovoril
" In zato sem pričakoval, da boš do zdaj že odvihrala brez besed mimo mene ne pa, da se še vedno pogovarjava in to celo brez prekomernih zbadljivk."
Zavedal se je, da njegove besede niso bile najbolj prijazne, a dejansko ga je zanimal njen odgovor. Spolzgadovci se nikoli nisi z nekom preprosto zapletli v pogovor in ta sprememba je bila vsekakor nekaj dobrega, a ni vedel ali je vse skupaj mogoče le trik.

Opazil je oklevanje v njenih očeh, neko bitko, ki je divjala v njej. Lahko bi jo prekinil, toda tega ni želel storiti. Morala mu je podati odgovor...
Stopila je korak nazaj in skoraj se je nasmehnil, a nekako je le uspel zadržati resen obraz. Roko je imel še zmeraj iztegnjeno predse in jo s tem nekako silil v odgovor. In končno je prišel ...
Široko se je nasmehnil in končno odmaknil roko ter spregovoril "Prijateljstvo je mogoče premočna beseda. Kaj pa premirje? Mogoče bi bilo bolje če bi uporabil to besedo?".
Ni odmaknil pogleda iz nje. Podala mu je najboljši možni odgovor, saj če bi sprejela njegovo prijateljstvo v prvem trenutku bi to pomenilo, da ima nek skriven načrt, kako se pozabavati z njim na Spolzgadovski način. Tako pa se mu je zdelo, da mogoče vsi Spolzgadovci le niso tako "zlobni". Mogoče pa se je motil.
"Kaj praviš na primerje?" je še enkrat ponovil vprašanje in se spet nasmehnil. "In ne skrbi, ne prečakujem, da se boš z mano pojavljala v javnosti. Vem, da bi bil tvoj ugled med Spolzgadovci popolnoma uničen" je tiho a razločno pripomnil ter se zarežal...

Čeprav jo je Amon takoj skušal spet vpeljati v pogovor, je bila Annelyn tokrat že povsem trezna in čeprav njen nasmešek niti za trenutek ni zbledel, ni več bila pod njegovim očarljivim urokom. "Vijolična," je odgovorila, s pogledom pa ujela temnolaso postavo, ki je prikorakala skozi vrata Velike dvorane. Bil je profesor Thanagor in Annelyn se ne spomnila, da mu je morala postaviti še nekaj vprašanj. Čimprej je morala govoriti z njim. Ko jo je Amon vprašal o sprehodu, je hitro odgovorila: "Ne, danes imam že druge načrte. Morda kak drug večer." Prijetno se mu je nasmehnila. "Saj boš lahko zdržal kak večer čakanja, kajne?"

((Sorry ker je tko kratko, ampak pišem jutr neki pa ni navdiha/časa za razmišlat))

Ob njegovem odgovoru na njeno opazko z očali si ni morala kaj, da se ne bi nasmehnila. "No, seveda je odvisno od posameznika, tako da me ne vzemi čisto za besedo." se je poskušala zavarovati, kajti zagotovo si, vsaj trenutno ni želela zanetiti ognja s kakšnim dekletom, ki jo je prevzel Nickov tako imenovani pogum in je neopazno prisluškovala njunemu pogovoru.
"Oh. Veš, odvisno je od človeka v katerega se zabijem ali obratno, bi rekla." je v nekoliko preiskrenem tonu odvrnila na njegovo pojasnilo in ob tem pomislila, kako bi reagirala ob kakšni drugi osebi, ki bi zagotovo postala bolj kot ne razburjena zaradi njene zbadljivke in bi tako padla v Neliellino past in tako izgubila vso spoštovanje, ki bi ga mogoče lahko pridobila.
Da, če oseba pred njo ne bi bila drugačna, se Nelielle zagotovo ne bi ukvarjala s kakršnim koli pogovorom in le preprosto, brez besed izginila stran od osebe, kakor bi napravil vsak katerikoli drugi Spolzgadovec. "Lahko bi rekla, da si eden izmed tistih srečnežev ob katerih zbadljivke raje zadržim zase. Sploh, če sem besna že od prej."
Šele tisti trenutek se je spomnila, zakaj je v njenih mislih pravzaprav počilo in zakaj je reagirala tako, kot je. In tisti trenutek se je zavedala, da odkar je zopet stala na nogah, preprosto ni pomislila na stvari, na katere je bila besna. Na nek način ji je občutek brezkrbnosti prijal, a v nekem drugem trenutku zopet spravljal v neroden položaj.
Ko je končno umaknil roko izpred njenega pogleda in je njegov odgovor napolnil tisto tišino, ki je padla nad njiju po njenem vprašanju si ni morala kaj, da si ne bi na hitro oddahnila. Premirje se ji je zagotovo zdela poštena beseda za njun odnos in ob njegovem vprašanju je počasi pokimala, nato pa tiho odvrnila.
"Mislim, da bo tako bolje. Vsaj za sedaj." na njen obraz se je za trenutek naslikalo olajšanje, medtem ko si je počasi poravila pramen njenih rdečih las, ki mu je nekako uspelo pobegniti pred njene oči.
Njegova pripomba na njegovo vprašanje pa jo je, verjetno nenamerno spravila v smeh, ki ga je nekako uspela stišati z namenom, da se obrazi ostalih, ki so do tedaj dokončno pozabili nanju ne bi zopet obrnili proti njima. "Moj ugled?" je nato odvrnila na njegove besede. "Od kdaj pa Pihpuffovca zanima moj ugled? Resnično si drugačen, veš. Večina ljudi ki ni iz mojega doma, bi skoraj zagotovo izkoristila priložnost in me poskušala spraviti v čim bolj nečeden položaj. Ti pa skrbiš za moj ugled..." ni si morala kaj, da ne bi zmajala z glavo, a lahko bi rekla, da je fant pred njenimi očmi pravkar pridobil eno pozitivno točko na njeni strani. "Kakorkoli že, mislim, da bi bilo pametno najprej poskrbeti za tvojega. Ne verjamem namreč, da bi bili ne-Spolzgadovski domovi kaj prida navdušeni."

Sledil je kretnji roke, ko si je Nelielle popravila pramen rdečih las izpred oči. Nekaj trenutkov je potreboval, da se je spet zbral in dojel njene besede. Prav tako je opazil olajšanje na njenem obrazu in moral se ji je nasmehniti. Res je bila nekaj posebnega.
Ob njenem smehu se je nekaj v njem premaknilo in najraje bi se brcnil, saj se je le težko zbral in poslušal njene besede in ne preprosto zrl v njo in poslušal njen čudovit smeh.
Ob njenih nadaljnih besedah je spet nekoliko zardel nato pa le odvrnil
"Upam, da je to, da sem drugačen dobra stvar?" Tudi sam se je glasno zasmejal in nato hitro ukrotil svoj smeh.
"Če se ne motim po mnenju večine domov Pihpuffovci nimajo posebnega ugleda. Ne samo Spolzgadovci tudi preostala dva domova gledata na nas vzvišeno, tako, da se ti za moj ugled ni treba bati,tako, da je tvoj ugled mnogo bolj pomemben"
Ni bil neumen in vedel je, da tudi Gryfondom in Drznvrann nimata najboljšega mnenja o Pihpuffu ampak tudi to se bo spremenilo. Nenazadnje so imeli v njihovem domu ljudi, ki so si zaslužili spoštovanje ampak so raje ostali skromni in delovali v odzadju in si niso lastili zaslug za vsako drobno stvar, ki so jo uspešno upravili.
Sklonil se je bližje k njej in ji nagajivo prišepnil "Sedaj je čas, da se spomniš dobre žaljivke in mi jo glasno zabrusiš in greva vsak za svoje omizje. Mislim, da bo bolje da nadaljujeva pogovor kdaj drugič. Če boš imela željo mi pošlji sovo z časom in krajom srečanja."
Odmaknil se je od nje ji nagajivo pomežiknil in glasno ter dramatično rekel, da se ga je slišalo tudi do Spolzgadovskega omizja:
"Oprostite vaše visočanstvo najbolje bo, da se na vaši poti pred vami odmakne cel svet. Kolikor ste Spolzgadovci naduti je najbolje, da se tako ali tako zaprete v vašo smrdljivo dnevno sobo in si cele dneve vohate svoje riti ter se zabijate drug v drugega." Ozračje za Spolzgadovsko mizo je spet postalo napeto, nekateri Pihpuffovci pa so se glasno zarežali.
Nicku je bilo težko držati resen obraz, ko je zakorakal mimo Nelielle toda moral je odigrati svojo vlogo kot se spodobi. Šlo se je za njen ogled, saj je bila nova študentka in ne bi bilo prav, da bi zaradi njega imela še več težav.
Komaj je čakal na žaljivko iz njenih ust in ko je zakorakal tik ob njej proti svojemu omizju ji je zašepetal, da ga je lahko slišala le ona "Pričakoval bom tvojo sovo".
Z resnim obrazom se je nato vsedel za Pihpuffovsko mizo, saj so bili vsi študentje v pričakovanju obvestila iz strani profesorjev glede čudnih dogodkov v gradu. Vsake toliko mu je pogled spet ušel proti prikupni Spolzgadovki, ki ga je na nek način popolnoma začarala. Nekaj prijateljev ga je potrepljalo po hrbtu Nick pa se je le ozrl proti mizi za katero so ponavadi sedeli profesorji.

Stella je imela kot po navadi zelo adrenalinsko jutro. Ni se ji uspelo pravočasno dvigniti iz postelje in je z raketno hitrostjo divjala po sobi ter pobirala stvari, ki jih bo potrebovala danes. V sobi je bila sama, vse sošolke so že odšle. Kljub temu da je zaspala in najverjetneje ne bo videla zajtrka, ni hotela zapustiti sobe dokler ni bila zadovoljna s svojo zunanjo podobo. En spuščen obrok pa res ni bila nobena žrtev, pomislila je, kako bi bila njena mami zdaj ponosna nanjo in čez obraz ji je šinil nasmešek. Zadnji trenutek preden se je odpravila ven je na nočni omarici opazila sporočilo. Očitno se bo vseeno morala iti v veliko dvorano, velika skrivnost o umorih na šoli je končno razrešena. Stella tem stvarem ni posvečala preveč pozornosti, dogodki so jo malce preplašili, ampak je kmalu pozabila na to. Zakaj bi kdo hotel škoditi njej?
V veliki dvorani je bila precejšnja gneča. Seveda, vsi so jo okupirali naenkrat in skupinice so iskale prosta mesta. Stella je poskušala najti kakšen poznan obraz, ampak zanjo je bila to misija nemogoče, saj je bila v gneči ljudi daleč najmanjša in razen hrbta tistega, ki je stal pred njo, ni videla prav nič. Svojo drobno postavico je z veliko muko poskušala spraviti skozi gnečo. Groza. To je huje kot na rock koncertu. »Samo malo … Samo m … Au!« je kriknila, saj je na hrbtu začutila ostro bolečino. Avtomatsko se je obrnila nazaj, da vidi kdo jo je butil, ampak nihče je ni niti pogledal, zato se je obrnila naprej. Obupna situacija, naprej ni šlo, nazaj pa tudi ne, zato je obupala in se pomikala z množico. To bi morala storiti že na začetku. Vmes se je še enkrat spotaknila, ampak na koncu ji je le uspelo dobiti mesto in od tu se ne bo premaknila. »Norišnica.« je rekla naglas in se ozrla proti profesorski mizi.

Bilo je že prav neverjetno, da sta še zmeraj stala tam in se pogovarjala, glede na to, da je bila Velika dvorana zagotovo ena izmed javnih prostorov v katerih se domovi preprosto niso mešali med seboj, pač pa se držali zase. Tako da, sta smaragdno zelen in bleščeče rumen plašč tudi izpred daljše razdalje delovala nekoliko čudno. Opazila je njegovo rdečico, ki se je zopet pojavila na njegovih licih in v mislih se je uspela zadržati, da mu ni navrgla še eno zbadljivko na šaljiv način. Na njegovo vprašanje je odgovorila z manjšim nasmeškom na obrazu.
"Ne bi rekla, da bi to bilo slabo." je počasi odkimala njegove naslednje besede pa so ji dale vedeti, v kakšnem razkoraku domovi na Bradavičarki pravzaprav med seboj so.
Ozrla se je proti omizju Gryfondomovcev, ki so brezkrbno klepetali naprej in s pogledom počasi švignila in ošvrkinila tudi Drznvraanovsko omizje, kjer so bili vsi čisto zatopljeni v eno izmed piflarskih debat, ki jih ni nikoli razumela. Kolikor je oboževala resnico o tem, da je čarovnica, tako zelo se je počutila utesnjeno med zidovi šol, ki so po mnenju večine staršev čarovnijo poučevale. A Nelielle nekako niso bile najbolj pri srcu. Res je bilo, da je preprosto oboževala uroke, a to je bil zagotovo edini predmet, ob katerem je Nelielle lahko uživala in sprostila ven vso svoje znanje. Mogoče ravno zaradi tega, ker je prihajala iz tam, iz koder je pač prihajala? In nato se ji je pogled ustavil na Pihpuffovcih, a kolikor hitro se je ozrla tja, tako zelo hitro je svoj pogled tudi odvrnila. Vedela je namreč, da zaskrbljeni pogledi v njuno smer lahko pomenijo le eno.
Iz njenega zamišljenega stanja jo je zbudil njegov glas in ko je njegovo glavo približal k njeni, je od presenečenja skoraj poskočila. Da, zasanjanost zagotovo ni bila dobra ideja. Za nekaj trenutkov je le zmedeno strmela vanj, a se je uspela zbrati in počasi pokimala. Se resnično ni zmotila pri osebi, ki je stala pred njo? Fant ji je resnično delal uslugo, in ne bi bilo prav, če bi jo vrgla proč. Ob njegovih besedah bi se, če bi okolice dopuščevale rade volje nasmejala, a tokrat je bilo drugače. In tu je bila, tista zbadljivka za katero je zelo dobro vedela, da si jo želi slišati.
"Oh, prelepa ti hvala," je dejala v svojem ironičnem tonu, z očmi pa ga je zaigrano vzvišeno ošvrknila, medtem ko se je počasi že odpravljal proti svojemu omizju. "To pa niti ni tako slaba ideja. Vsaj vašega smradu, katerega posledica je naše zabijanje drug v drugega in zaradi česar ta isti svet beži stran od vas, nam ne bi bilo potrebno vohati." njena postava se je počasi obrnila na petah a še preden je stopila proč od njega in se podala proti Spolzgadovskemu omizju je tiho prišepnila nazaj.
"Tisti ki čaka, dočaka." nato pa se je s celotnim telesom obrnila stran od njegove postave in se z nekoliko hitrejšimi koraki odpravila proti Spolzgadovskemu omizju, katerega je dosegla v nekaj sekundah in se preprosto vsedla na edino prazno mesto za njihovim omizjem, ne da bi se zmenila kdo sedi poleg nje.
Ni vedela kako jo bodo sošolci sprejeli, a tisti trenutek ji je bilo vseeno. Resnično vseeno.

Livy se je naposled le uspelo prebiti v veliko dvorano. Bila je vsa zadihana in še vedno ji niti najmanj ni bilo jasno, kaj se dogaja. Kar pa niti ni bilo nenavadno glede na to, da se je na Bradavičarko vrnila šele pred slabe pol ure, v kateri je izvedela, da se je enem samam tednu njene odsotnosti na šoli zgodilo več stvari kot v zadnjih treh letih skupaj. Livy je zavzdihnila. Pa tako lepo se je v imela v Romuniji, med semimi zmaji... Res, da si je prislužila nekaj trdovratnih opeklin, a v primerjavi s tem, kar se je dogajalo na Bradavičarki... Stresla se je in se prebila naprej do učiteljske mize ter se ozrla po svojih kolegih. Profesor Thanagor je bil še vedno med živimi, pa tudi profesor Glass... in... "Mina!" je vzkliknila in se prebila do prijateljice, ki je bila videti še veliko bolj bleda, kot je bila prej.
"Kaj se je zgodilo? Vidim, da vam ne gre preveč dobro brez mene," se je pohecala in se nekoliko živčno zahihitala.