Velika Dvorana

Povsem mirno je prikorakal do priprtih vrat Velike dvorane, odkoder je prihajal silen trušč, ki je nakazoval, da je prostor že napolnjen z učenci in se bo vse skupaj prav kmalu začelo. Z resnobnim obrazom je zakoračil skozi vrata in nato po sredi dvorane odkorakal proti profesorskemu omizju, ne da bi se kaj veliko menil za nešteto glasov, ki ga je obdajalo. Sklonjeno glavo je vzdignil le za toliko, da je ošinil omizje svojega doma, ki se ni kaj veliko razlikovalo od ostalih. Tudi Gryfondomovci so se živčno presedali in debatirali o vsem, kar se je v zadnjem času primerilo na Bradavičarki, predvsem pa jih je zanimalo, kaj se bo zgodilo nocoj. Še sam Percival ni bil prepričan o tem, kajti večino čas je prebil v svojih prostorih, kjer ni prihajal v stik z drugimi profesorji, tako da ni bil obveščen o natančnejšem dogajanju. A to mu je bilo tudi precej vseeno, poklican je bil, zato je prišel.
Ko je naposled vzdolž dolge dvorane le prišel do vzdignjenega podesta, kjer je stalo profesorsko omizje, je sedel na svoj stol, na rahlo pozdravil ostale profesorje, ter se zamišljeno ozrl po dvorani in stropu, ki je bil prekrit z gostimi temnimi oblaki, katerih barve so se med seboj prelivale. Nekaj profesorjev je že poznal, nekateri obrazi so mu bili povsem tuji, a v njihovo evforijo se ni spuščal.

Nathaniel se je po velikem stopnišču v avli, počasi odpravil do Velike dvorane ki je stala v pritličju. Ko je prispel do ogromnih vrat jih je s težavo odrinil, potem pa je v njega bušnil klepet preostalih sošolcev in učencev, ki so obiskovali Bradavičarko. Ker je v šolo prispel pozneje kot drugi, ni vedel kaj se dogaja na Bradavičarki, zato je hitro stopil do Gryfondomske mize in se hitro vsedel na enega izmed stolov, saj je že zelo zamujal.

Mina je s hitrimi koraki slalomirala med učenci. Ko je bila še mlajša, je kar hitro ugotovila kako se je treba prebiti med množico, da ti nihče ni rekel zle besede. Trik je bil le v tem, da si šel mimo hitro in po možnosti tako, da si sproti že za vsak slučaj mrmral oprostite, oprostite.

Lucius je že sedel na svojem mestu in zgovorno sklanjal glavo, ter skrival obraz za zaveso svojih las. Mina je našobila ustnice. Toliko o tem, da se dobro blago samo hvali. Očitno bo čast glasnika pripadla njej. Nekam živčno se je obrnila proti učencem in se odkašljala. Toda še preden bi uspela spraviti skupaj zadnji stavek, je v njeno vidno polje stopila Olivia in Minini pozabljeni spomini so privreli na plan. Seveda, je pomislila, Olivia je bila na službenem dopustu in sploh ni bila v nevarnosti.Hitro je prijateljici pomignila, naj sede, sama pa se je ponovno obrnila k učencem.

"Dragi učenci, dragi kolegi, nekateri ste imeli to smolo, da ste bili prisotni, ko smo v prejšnjem tednu odkrili trupla treh žrtev demonske gargojle, drugi pa ste o tem le slišali. Za vse imam odlične novice! Profesor Thanagor je odkril grožnjo in jo pokončal v pogumnem boju!" Pretiravala je - sama je videla le čisti konec boja, toda ni bilo razloga, da bi se spuščala v detajle. Šola je bila rešena in samo to je bilo pomembno.

Lucius si je mislil svoje in še naprej skrival svoj obraz. Sicer je bil kar dober lažnivec, ampak pri takšni množici pogledov bi gotovo kdo opazil kakšno malenkost ki bi ga lahko izdala. In negativne govorice, še posebej o učiteljih ali nadrejenih, so šle vedno za med. Govorice ki so večkrat slišane, pa se utrdijo v umu in postanejo predsodki.
Ko je Mina končala svoj kratek a udaren govor, pa je vseeno dobil občutek, da bi moral reči nekaj besed. To, in pa dejstvo da so bili vsi pogledi katere je lahko zasledil skozi kopreno svojih las usmerjeni vanj. Kako bi ne bili, saj jim je Mina pravkar natvezila da jih je vse rešil krute in gotove smrti.
Vstal je, se kratko odhrknil, in začel govoriti;
"O gargojlah se bomo učili na naslednji uri Obrambe pred Mračnimi Silami. Na vsa vprašanja, ki jih morda imate, bom odgovarjal takrat. Zdaj pa naj se pojedina prične!"
Hitro se je usedel, saj so se na mizah že začele pojavljati najrazličnejše dobrote. Očitno so hišni vilinci v kuhinji prisluškovali, ali pa so pač nekako drugače vedeli kaj je rekel. Luciusu ni bilo čisto jasno, vendar se ni mislil spuščati v podrobnosti.
Za dolg trenutek je opazoval Mino, nato pa se spomnil, da ne sme izpasti sumljivo in preusmeril pozornost k Olivii.
"Povej mi," jo je vprašal, "kako dobro se spoznaš na gargojle? Morda bi lahko imela naslednjo uro skupaj."

A, to je bilo torej tisto, kar se je zgodilo, si je mislila, ko je poslušala Mino in kar naenkrat ji je postalo neznansko žal, da je ta čas ni bilo na šoli. Navsezadnje o gargojlah ni vedela ravno najmanj izmed profesorjev in kdo ve, mogoče bi ji pa le uspelo rešiti kakšno življenje... Ozrla se je k profesorju, ki se je skrival za zaveso dolgih temnih las in se spraševala, kako mu je uspelo. Če bi ga bolje poznala, bi morda vedela, a s profesorjem Thanagorjem je v vseh teh letih izmenjala morda le nekaj vljudnostnih fraz in to je bilo to. Profesor se je vse preveč rad ovijal v plašč skrivnostnosti. Zato je Livy še toliko bolj presenetilo, ko jo je nanadoma ogovoril.
"Nekaj malega pa res vem," je prikimala. "Enkrat smo šli z ekipo na lov za pobesnelo gargojlo, ki se je spravila nad nič hudega slutečo Notre Dame v Parizu, in sicer zato, ker ni prenesla pogleda na svoj lastni kip. Uboga stvarca... Gargojle so ponosna bitja, čeprav tega običajno nočejo priznati. Ampak oprosti, kar malo me je odneslo," se je nasmehnila. "Skupna ura se mi zdi odlična ideja. Bolj, ko bodo učenci pripravljeni, če se kaj takega ponovi, bolje bo."

Tiho je poslušal vse, kar so imeli povedati njegovi kolegi in pri tem ni niti trznil s pogledom. O demonskih gargojlah se mu kajpada ni niti sanjalo, a zdaj ni bil presenečen, saj je bilo mogoče prav vse. Profesorju Thanagorju je namenil nekoliko daljši pogled, saj se mu je njegovo vedenje zdelo nekoliko čudno. Res je bilo, da je profesorja tokrat videl šele prvič, a nekaj je bilo na njem, kar Percivalu ni najbolj ugajalo - nekakšna mračnost, skrivnostnost.
"Zanimivo, profesorjeve taktike vsekakor niso običajne" je pomislil profesor, a kaj hitro je nehal preučevati profesorja obrambe, saj je segel po večerji, ki se je prikazala na mizi in ga je premamila. Vselej je živel na robu dogajanja in to mu je najbolj ugajalo. Sam ni bil ogrožen, niti ni bil ogrožen noben učenec iz Gryfondoma, ki ga je zastopal, tako da se v zadevo ni mislil preveč spuščati. Kolikor življenjskih izkušenj je imel, je domneval, da morilec prihaja od zunaj, a zdaj ko je ustavljen, toliko bolje.
Blizu njega je sedela Wilhelmina in Percival ni spregledal živčnost, ki se je izkazovala na njenem obrazu, zato jo je ogovoril. "Oprostite Wilhelmina, a zdite se mi nekam živčni. Mar zdaj ne bi bil čas za veselje in srečo, če je morilec pokončan?" Profesorjev glas je bil prijazen, na njegovem obrazu pa je bil rahel nasmešek, ko se je zasukal k profesorici.

Mina je sedla nazaj in z očmi poiskala Luciusa. Bil je obrnjen k Olivii in jo pravkar zapletel v pogovor. Olivia se je veselo smehljala in mu odgovorila, Mino pa je prešinilo nekaj zelo podobnega ljubosumju. Saj je zaupala svoji prijateljici - toda ta ni vedela, da se je nekaj dogajalo med Luciusom in Mino. In Mina še ni dovolj dobro poznala Luciusa, da bi vedela, kakšna dekleta so mu pravzaprav všeč. Pravzaprav ni o njem vedela skoraj ničesar, je ugotovila z grozo. Njeno razmišljanje je zmotil Percival, ki jo je zelo prijazno ogovoril. Prisilila se je k nasmešku.

"Hvala vam za skrb, profesor. Seveda sem vesela, da je nevarnost mimo. Žal pa mi je, da je do nje sploh prišlo. Žal mi je za oba učenca in za profesorico Raztress, ki so izgubili življenja. Pogrešali jih bomo... toda zdaj se vsaj ne rabimo več bati. Kako pa ste vi, Percival? Zdi se, kot da so minili meseci odkar sva nazadnje spregovorila."

Lucius je z odobravanjem pokimal Livy.
"Podrobnosti se bova zmenila naknadno, prav?" je bolj povedal kot vprašal. Že si je začel nalagati krožnik, ko je ujel Minin izraz žalovanja in nekaj besed.
"Pravzaprav," je dejal malce glasneje, da bi ga bila opazila, "ni nujno, da je profesorica Raztress mrtva. Našli smo le roko in nobenega drugega dela njenega telesa. Torej če predpostavljamo da je bil to edini poseg v celoto njenega telesa, obstaja možnost, da je še živa. Seveda le, če je preživela amputacijo roke malo pod komolcem in še ni izrkvavela."
Ustavil se je, kot bi ga bila zadela strela.
"Oprostite, kvarim vam apetit. Morda bi zamenjali temo?"
Sam pri sebi pa si je čestital. Dobro je vedel, da Azgalorme ni puščal preživelih, vendar je z opozarjanjem na to možnost dajal vtis, kot da mu je mar za žrtve. Če bodo kdaj našli Reztressovo, bo verjetno v več kot enem kosu...

"Ja, to je vsekakor obžalovanja vredno" je resnobno pritrdil Percival in pogledal po dvorani, ki je odmevala od rožljanja pribora. "Jaz? Glede na zadnje dogodke v tem gradu sem kar vredu. Živim svoje umirjeno in nekoliko odmaknjeno življenje, ki mi kar prija." Glas profesorja se je nekoliko stišal, v njegovem pogledu pa je spet zavladala tista zasanjanost, v kateri je bil tako pogosto. Posvetil se je svojemu obedu in šele čez čas, ko je čutil, da je prijetno sit, je svojo pozornost spet namenil profesorici nege čarobnih živali. "Wilhelmina, rad bi vas opozoril, da je Astronomski stolp še vedno zapečaten z ustreznim urokom, a ker je morilec ustavljen, to verjetno več ni potrebno."
Profesor je znova umolknil in se posvetil še sladici, ki se je pojavila na mizi. Tako dobro ni jedel že precej časa, natančneje od takrat, ko je prvič stopil na Bradavičarko. Kljub bivanju v gradu se je pojedin izogibal, saj je ljubil samoto in tako je vselej jedel zgolj tisto, kar si je sam pripravil, ali kar je prinesel iz Meryascoveene.

S kotičkom očesa je opazovala, kako se je profesorska miza počasi polnila, njen pogled pa je sem in tja zašel za njeno ramo, tako da je lahko opazovala odziv Pihpuffovca na profesoričine besede, katere je, kljub temu, da ni gledala ravno vanjo, poslušala. Zapomnila si jo je po tem, da je profesorica bunkeologije, ali pa se je zopet zmotila, kar pa sedaj pravzaprav ni bilo tako zelo pomembno. Bolj je bilo pomembno tisto, kar je izrekla in Nelielle je le z težavo skrivala grozo, ki se je, glede na to, da je prišla na Bradavičerko nekoliko pozno, kopičila v njej in ni morala kaj, da sama pri sebi ne bi tiho pomislila. Torej se na tej šoli resnično vsako leto dogaja nenavadnega. No, lahko bi rekli, vsaj dolgčas ji pač ne bo? Morda.
Gargojle, torej? Hmph...
V tistem trenutku se je pred njenimi očmi, ki so sedaj že skrbno gledale prednjo, pojavila hrana, a Nelielle si je lahko priznala, da je pravzaprav izgubila apetit že v tistem trenutku, ko je stopila v Veliko dvorano. Toda vedela je, da bo, če se še enkrat prehitro premakne stran od Spolzgadovskega omizja delovala še bolj čudno, zato je preprosto ne krožnik pred njo natrosila najmanj, kolikor je lahko. Z očmi je poiskala temnolasega dečka, ki je sedel v krogu svojih prijateljev iz svojega letnika in že zganjal vragolije, ki so se Nelielle zdele nekoliko otročje, a vseeno, njen brat je bil zagotovo eden izmed tistih, ki se je lahko karseda hitro vključil v družbo in s tem ni nikoli imel nekakšnih težav. Ko jo je fant opazil in ji pokimal v pozdrav, kakor je bilo za družino Neville značilno, mu je le počasi odkimala, sama pri sebi pa mu je zaželela vso srečo, ki jo bo zagotovo potreboval. Odkar sta prišla sem, nista spregovorila ene besede, a Nelielle je to preprosto sprejela kot, da njen brat končno odrašča in preprosto ni se želela vmešavati v njegove nadaljne življenje, če je sam seveda ne bo potreboval.
Ko je iz njenega krožnika izginil še zadnji košček hrane, ki si je je natrosila, je preprosto počasi vstala iz svojega stola in se napotila proti tokrat izhodnim vratom, kajti zanjo je bilo tukaj, kot je izgledalo vse opravljeno. Pri vratih jo je dohitela skupinica Spolzgadovskih deklet, ki je začuda končala prav tako hitro kot ona sama in brez da bi se kakorkoli upirala, je skupaj z njimi iztopila iz Velike dvorane proti, vsaj pričakovala je tako, Spolzgadovski dnevni sobi.
No, mogoče pa... saj ni važno.. je tiho pomislila, njen pogled pa se je premaknil k steklenemu oknu in za nekaj minut opazoval snežinke, ki so veselo naznanjale praznike, ki so bili skoraj pred vrati.

Livy je prikimala Luciusu, a njene misli so bile že drugje in odsotno je začela z vilico bresti po francoski solati na svojem krožniku.
Pa je bilo vendarle čudno. Gargojle so bile resda daleč od krotkih domačih živali, a kolikor je vedela tiste redke udomačene gargojle nikoli niso napadale ljudi, razen, če jim je tako ukazal lastnik. Poleg tega so veliko raje kot ljudi jedle netopirje. Kako se je moralo torej zgoditi, kar se je? Razen če... Sumničavo je premerila Luciusa, ki je brezskrbno razpravljal o amputaciji. Pa ja. Kadar gargojla že napade, žrtvi nikdar ne pusti, da bi preživela. Ali tega res ni vedel? Ali pa je vedel, in je samo hotel potolažiti Mino. Ali pa... Počasi, a vztrajno se je v njej začenjal vzbujati sum in odločila se je, da bo stvari prišla do kraja. Če bosta imela z Luciusom uro skupaj toliko bolje - bo o njegovemu dejanskemu poznavanju gargojl vsaj izvedela še kaj več. Vsekakor pa bo svoje pomisleke morala povedati Mini. Nasmehnila se je in navidez brezskrbno zajela polno žlico francoske solate.
"Razmišljala sem, da bi na šolo za nekaj dni pripeljala kakšnega krotkega zmaja. Ravno toliko, da ga pokažem učencem. In seveda bom pazila, da mi ne bo ušel izpod nadzora," je pristavila in pri tem mimogrede ošinila Luciusa. "Kaj mislite o tem drugi profesorji?"

Lucius je mirno obedoval in hkrati imel našpičena ušesa, saj je pozorno spremljal dogajanje okrog sebe. Za sekundo je celo opazil sumljiv pogled z Livyine strani, ki mu je sledilo vprašanje o zmajih.
Me sumniči? Je to vprašanje le trik, kako izvedeti več o moji vpletenosti?
"Če ga lahko krotiš, te podpiram," ji je odvrnil. "Ne vidim težav z nevarnimi bitji, dokler jih je učitelj sposoben krotiti in učenci sledijo varnostnim ukrepom. Vendar pa se moramo vprašati, ali nekatera bitja ne predstavljajo prevelikega elementa tveganja?"
Malo je pomolčal, da bi Olivia dojela da je bilo vprašanje pravzaprav naperjeno proti njeni avtoriteti nad učenci.

Livy se je kar se da prijazno in brezskrbno nasmehnila Luciusu. Njeno vprašanje je bilo res nekoliko dvorezno, a profesor Obrambe je nanj odreagiral kar se da mirno in profesionalno.
"Veseli me, da me pri tem podirate, profesar Thanagor," mu je uglajeno odvrnila. "Najina predmeta imata navsezadnje kar precej skupnega, zato je pomembno, da se glede nekaterih stvari vsaj približno strinjava. Se vam ne zdi?" Svoje oči je povsem prijazno in nesumničavo uperila v Luciusa, pri čemer ji je na obrazu igral prijazen nasmešek, ki ni izginil niti, ko jo je Lucius zbodel s svojim komentarjem.
"Tako, kot na primer mantikore?" ga je zbodla. "Ne skrbite, profesor. Namen sem imela pripeljati navadno welško zelenko. Mislite, da bi bilo to še primerno?"

Lucius je rahlo trznil ob Livyini spremembi razpoloženja. Sedaj se je sproščeno smehljala, vendar njena vprašanja niso bila nič manj pozorna.
A tako se bomo šli? Tudi prav.
"Po pravici povedano," je začel, "imata najina predmeta skupno le toliko, kolikor je čarobnih bitij ki veljajo za del temnih sil. Svoj predmet dojemam kot neko mešanico med Nego čarobnih bitij, Uroki, deloma pa tudi Napoji; iz vsakega pobere tisto, kar ima kakršnokoli zvezo s temnimi silami ali njihovimi manifestacijami."
V usta je nesel še zadnji grižljaj, si obrisal usta z robčkom, in odložil pribor. Medtem je mirno poslušal Livyino pripombo o mantikorah in njenem načrtu o vrsti zmaja.
"Žal tukaj ne morem več komentirati," je dejal. "Zmaji načeloma ne spadajo na moje področje in razen dveh ali treh načinov kako jih premagati o njih vem bore malo. Sklepam da so welške zelenke bolj miroljubne kot večina?"
Ob tem pa je pogledal naokoli po mizi, upajoč da bo še kdo kaj pripomnil. Njegove oči so se za sekundo dlje ustavile na Mini, nato pa odšle naprej in se končno spet ustavile na Livyinih.

Wilhelmina je zavzeto prikimala Percivalu. "Urok bomo odstranili že po večerji. Kljub temu, da je morilec ujet, bi bilo pametno, da so naši učenci previdni. Pa osebje prav tako," je dodala z nežnim nasmeškom v Luciusovo smer, ki ga je lahko videl samo on. Vrgla je pogled proti Olivii, ki je bila videti nekoliko na trnih, kakor da bi reševala uganko. Mina je priprla oči. Je Livy morda opazila pogled, ki ga je Mina poslala Luciusu? Je zaradi tega tako pozorno opazovala dolgolasega profesorja obrambe? Prijateljico bo morala ujeti po večerji in ji razložiti, kaj se je zgodilo med njeno odsotnostjo. Ko je dokončala z obedom, se je vljudno poslovila od Percivala, pomignila Olivii in še zadnjič na skrivaj pogledala proti Luciusu, preden je vstala in zapustila Veliko dvorano.

---- nov dan, večerja, 2. zgodba ----

Mina je samozavestno zakorakala skozi vrata. Ta večer bo zagotovo izvedela, zakaj je Lucius v zadnjem času z njo manj in manj govoril. Včasih je bil videti, kot da se komaj zadržuje, da se ne skloni k njej in... no, spet drugič je bil videti, kot da sploh ne opazi, da je imela ustnice, ki so hrepenele po poljubih in vedno pripravljen topel objem, če bi si ga zaželel. Če česa ni marala, je bila to negotovost.

Ošinila je Veliko dvorano s pogledom in čeprav je bila tam med prvimi, je že prepoznala nekaj obrazov. Večina fantov je bilo tako preprostih. Jeffrey, ki je najbolj od vsega hotel le to, da bi njegov prijatelj Charles končno opazil, da se zanima zanj. Amon, ki je neumorno iskal nekaj novega in razburljivega. Matt, ki ga je zanimal samo Quidditch. Nick, ki bo nekoč čudovit oče in zvest mož. In Lucius, o katerem še po nekaj mesecih odkar sta se prvič poljubila ni vedela ničesar.

Vedela je, kako bo popenil, ko bo ugotovil, da mu je nekdo podtaknil reserum. Upala je le, da ne bo tako premeten, da bo takoj osumil njo. Pravzaprav, se je opomnila, bi na to morala pomisliti prej. Morda bo pomislil, da mu je reserum podtaknil kakšen učenec, si je rekla tiho, ko je z žarečim nasmeškom sedla poleg njega in ga pozdravila. Potem je segla po kozarcu bučnega soka in srknila požirek hladne pijače.

Naslednji dan je minil brez večjih komplikacij. Bila je nedelja in razen nekaj priprav za naslednjo uro je Lucius večino dneva bral v svojem kabinetu. Če je Olivia resnično mislila privleči zmaja na šolo, je hotel biti vsaj malo bolj na tekočem.
Kljub odmaknjenosti pa se je vseeno prikazal na večerji, čeravno šele par minut po začetku. Zavzel je svoje stalno mesto, pokimal kolegom, in se lotil večerje. Opazil je, da je tokrat Mina sedla na njegovo desno, kar se sicer ni ravno pogosto dogajalo.
Seveda, verjetno se ji po glavi prepletajo vse žive misli o tem ali se kaj dogaja med nama ali ne, in če da: kaj se dogaja, je pomislil.
Odzdravil ji je z daljšim pogledom v oči, nato pa sledil njeni gesti in še sam spil požirek bučnega soka. Naložil si je krožnik in začel jest, na vsake toliko pa je naredil še kakšen požirek.
Čez kakšno minuto pa se je obrnil k Mini.
"In kako si kaj preživela današnjo nedeljo?" jo je vprašal. Že naslednjo sekundo pa mu ni bilo jasno zakaj je to storil takoj, ko je pomislil da bi začel pogovor...

"In kako si kaj preživela današnjo nedeljo?" je zaslišala iz Luciusove smeri. Zasukala se je k njemu in kar naenkrat, brez da bi se lahko ustavila, začela razlagati. "Zjutraj sem skočila v kopalnico, ampak ker mi je zmanjkalo mojega najljubšega šampona, sem bila nekoliko žalostna in sem morala uporabiti tisti šampon z vonjem po vijolicah, čeprav vem, da si nekoliko alergičen nanj - ampak ponavadi niti ne opaziš, da ga imam, če lase po tem dobro sperem, zato se nisem preveč ubadala s tem. Potem sem šla na zajtrk in se najedla do sitega, ker sem rabila čimveč energije za to, da sem dokončala reserum, ki sem ga dala enemu od hišnih vilincev ter mu naročila, da ga podtakne v tvojo pijačo."

Glasno je zajela sapo in si pokrila usta z rokami. Kaj presneto se je pravkar zgodilo?! Se je vilinec zmotil? Je reserum namesto Luciusu podtaknil njej? "Oh presneto," je zamrmrala in začela razmišljati, če naj se skuša čimbolj trapasto smehljati ali čimprej pobegniti iz Velike dvorane.

"Čakaj malo, kako pa veš da ne prenašam vijolic?" se je slišal reči, še preden bi lahko karkoli storil, pa je še dodal;
"In kateri idiot se je spravil naredit šampon z vonjem po vijolicah? Kaj se je zgodilo z dobrimi starimi vrtnicami? Ali pa tulipani? Narcisami?"
Usta je zaprl kot da bi zaloputnil vrata. Čakal malo, zakaj že to govorim?
Šele nato je dojel, da mu je ravnokar rekla da mu je podtaknila reserum. Na glas se je zasmejal in pripomnil;
"No to je pa najbolj utrgana stvar kar sem jih ta teden slišal! Od kje ti take ideje?"
Prepričan je bil namreč, da se Mina norčuje.

"Zadnjič, ko sem ga uporabila malo več, si ves čas malo glasneje dihal, kot ponavadi," je pojasnila in nekoliko zardela. Takšnih malenkosti mu ponavadi ni zaupala - konec koncev bi bilo res zoprno, če bi mislil, da je z njim obsedena - in čeprav bi ponavadi ta tok misli ostal skrbno v njeni glavi, je usta sploh niso ubogala. "...ker nisem. Obsedena, namreč. Samo od nekdaj sem bila precej dobra pri branju ljudi. Samo s tabo imam res hude probleme. Res hude probleme. Zadnje čase sploh ne vem, če sem ti še všeč. Več govoriš z Olivio kot z mano. In tole o reserumu ni ideja, je čisto res." je rekla, nekoliko našobljeno in se mentalno brcnila. Tole je bilo že preveč neumno. Ga bo res morala prepričati, da mu je podtaknila reserum? "Kaj se ti podi po glavi zadnje čase, ko si z mano?"

"Pravzaprav imam zdajle res občutek da si rahlo obsedena z mano, tvojemu zatrjevanju navkljub. Si mogoče pomislila da bi lahko glasneje dihal zaradi česa drugega? Ljudje pogosto dihajo glasneje ali pospešeno če jim je vroče, če so nervozni ali pa jih nekdo v bližini zelo privlači. Čakaj malo, zakaj ti to sploh govorim?"
Zakaj to sploh govorim? Razen če... ? je spreletelo njegove misli.
"Pa menda ja ne!?" je vzkliknil in pogledal v svoj kozarec ter ga zavrtel, čeprav je vedel da je reserum brez barve, vonja ali okusa. Zazrl se je v Mino. V njegovih očeh se je tokrat zrcalilo zanj izjemno redko čustvo: strah.
Nato je slišal eno od treh najhujših vprašanj, kar bi mu jih kdo v trenutni situaciji lahko zastavil. Kaj se ti podi po glavi ko si z mano? Nezmožen kontrole je takoj odgovoril;
"Ta trenutek se ne morem odločiti ali mi je načelo da ne tepem žensk res tako pomembno ali ne. Mislim, kako si mogla? Kaj pa moja zasebnost? Moja pravica do tega da se sam odločim o tem kako ali kdaj ti razkrijem globino mojih čustev do tebe?"
Zavedel se je, da je bil glasnejši kot ponavadi, verjetno zato ker ni mogel nadzirati jeze in razočaranja, ki sta ga prevevala. In pa strahu pred tem, da bi se njegovi skrivni načrti razkrili. Nato se je zavedel, da cela dvorana strmi vanj. Kako je moralo izgledati čudno, da ima vedno strogo obvladani Lucius čustveni izpad, in to pred celo šolo.
Lucius je tiho vstal, si otrl ustnice z robčkom, ga odvrgel na mizo in tiho dejal;
"Karkoli že tole je, ne mislim nadaljevati pred očmi vseh."
Nato je odkorakal iz dvorane s svojimi običajnimi hitrimi koraki, ki so vedno vzplapolali njegov plašč za njim.

Mina je glasno zajela dih. "Sem pomislila, ampak vzorec je bil preveč očiten..." Ob njegovih naslednjih besedah pa bi najbrž onemela, če ne bi bila pod vplivom reseruma. "Tvoja zasebnost je že tvoja, ampak ko se enkrat tiče mene, je tudi moja, ne le tvoja," je rekla nekoliko prizadeto, čeprav je Lucius v tistem trenutku že začel vstajati s stola. "Nobene pravice nimaš, da me držiš v negotovosti," je dahnila hkrati z njegovo tiho izjavo, da ne misli nadaljevati pogovora pred ljudmi. Zardela v obraz se je ugriznila v jezik in se trudila zadržati solze. Bilo bi brezsmiselno kričati za njim - ne zato, ker tega ni želela, ampak zato, ker je ne bi slišal in ker je ni ničesar vprašal. Njegova vprašanja niso zahtevala odgovora. Hitro, še predno bi jo lahko kdo kaj vprašal, je zgrabila z mize dva kolačka in ju površno zavila v prtiček in stekla iz dvorane skozi stranski vhod. Komaj je prispela do stopnišča, ki je vodilo v tretje nadstropje, so se iz njenih oči ulile solze in hitro je poiskala pot do svojega kabineta, odsunila vrata, stopila v sobo ter za sabo vrata zaloputnila ter jih zaklenila.

Belree je pritekla iz ječ proti Veliki dvorani. Na obroke je ponavadi zamujala, ampak zdaj je bilo pa tole že malo preveč. Na večerjo je prišla, ko so nekateri že odhajali in to je bilo že malce neprimerno. Pred vrati se je ustavila in si poravnala plašč, si z obraza odmaknila dolg, nubogljiv pramen temno rjavih las, nekajkrat globoko vdihnila in vstopila. Vedela je, da je od teka precej rdeča v obraz, zato se za posmehljivo-privoščljiv pogled nekega neznanega Gryfondomovca sploh ni zmenila. Sedaj je opazila, da je nekaj narobe. Vsi so se pogovarjali eden čez drugega, nekaj Spolzgadovcev, ki so se pogovarjali s Pihpuffovci pa so izgledali kot, da bi za vrat sredi poletja dobili vedro ledenih kock. Opazila je, da se nek Gryfondomovec na vse pretege poskuša oddovžiti svojemu Drznvraanskemu dekletu, ki je globoko zamišljena. Končno je prišla do mize za katero so sedele njene Spolzgadovske prijateljice. Očitno so bile sredi prepira, zato se Bel ni hotela vmešati. Na krožnik je naložila nekaj naključno izbrane hrane in si nalila pijačo. Sedaj je opazila, da nek Pihpuffovec katerega imena ni poznala prihaja k njej. Ustavil se je pred njo uprl roke v boke, se razkoračil in rekel:" Sovražim te, ker si Spolzgadovka, ker se vedeš kot bi bila kraljica šole, ker si neznosno važna,..." Kar ni in ni nehal nakladati Belree pa je v glavi odzvanjalo Kaj za vraga?! Čeprav vem, da me precej ljudi ne mara, si nobeden še ni upal reči česa takega. Kaj ga je k temu pripravilo?!
Take in podobne misli so se ji podile po glavi, tisti osebek pa je šel svoje misli stresati k še eni Spolzgadovki. Spila je svojo pijačo, hrano pa pustila nedotaknjeno in sunkovito ustala. Ni vedela kaj, ampak nekaj je bilo vsekakor hudo narobe. Ko je stopila v avlo, pa si je prisegla, da bo ugotovila kaj. Nihče, zares nihče ne bo žalil mene!, je bila njena misel, ki jo je zapečatila v svoje misli.

Liney je zamišljeno pokukala v veliko dvorano. Tam je vladala popolna zmeda. Pogledala je proti spolzgadpvskem omizju kjer je bilo najglasneje. "Dobro jutro, kako ste kaj danes'" je prijazno vprašala. Zagledala je izraz na obrazu spolzgadolke ki ji je bila najbližje, je zardela v podobnem oddtenku kot njena zamolklo rdeča ogrlica. Obrnila se je stran in se zagledala skozi okno. kaj je narobe z vsemi? So kaj takega pojedli? zaskrbljeno se je spet ozrla k spolzgadovki. Z bleščeče zelenimi očmi se je zazrla v njene in zbrala ves svoj pogum. " Kaj se tukaj dogaja? zakaj se vsi tako čudno obnašajo?" nato se je vsedla na klop in si nalila bučni sok.

((Oprosti za pozen odpis, ampak res nisem imela časa))
Belree je naposled sedla nazaj na klop in besno razmišljala. Z njo se še nikoli ni nihče tako pogovarjal, to ji je bilo jasno. Ni vedela, kaj je nekega bedaka pripravivo do tega, da je začel nabijati takšne, ampak v resnici ji je bilo vseeno. Pripravljala je maščevanje, ki ne bo očitno, a bo Pihpuffovcu življenje zagrenilo za lep čas. Vedela je, da ji bo pomagala njena družba Spolzgadovcev, ki bi naredili vse, da bi se povzpeli višje po družbeni lestvici.
Kar naenkrat je v njeno bližino prišla neka deklica katere imena ni poznala, a je po njenem plašču ugotovila, da je Drznvraanovka. Proti slednjim ni imela ničesar, zato ji je prijazno odzdravila. Med tem časom, ko je ocenjevala njen izgled se je malo pomirila in vedela je, da zamolkla rdečica zapušča njen obraz. Šele čez nekaj trenutkov je ugotovila, da je Drznvraanovka nekaj vprašala. Ko se je ozrla po omizju, ji je bilo jasno, da nihče od Spolzgadovskih sošolcev nima namena odgovoriti mlajšemu dekletu. "Ne bi vedela kaj se dogaja, sploh pa se mi niti ne sanja zakaj se tako obnašajo, " ji je odgovorila. Z očmi je sledila osebi, ki jo je prej zmerjala. Če bi pogledi ubijali, bi se ta zdajle mrtev zgrudil na tla, si je mislila in se na svoje presenečenje zasmejala. Presenečeno je pogledala deklico, ki je brez vprašanja sedla k njihovi mizi ter si nalila sok. Bel se je zdelo, da gre za bučnega. "Smem vprašati, kako ti je ime?" jo je sarkastično in nekoliko posmehljivo vprašala.