Velika Dvorana

"jaz sem Liney, lahko pa me kličeš Lin" Popila je požirek soka. Okus je imel kot navaden bučni sok, a vendar je bilo nekaj v njem. " Prvi letnik sem. pa ti?" To je vprašala in se vsedla na klop. "Vsi so nekako nesramni, nevem kaj je z nijimi. sama bi najraje šla ven, ampak si ne upam saj bi vsi mislili da se bojim, tega pa nočem. Nekateri so mi že na pogled neprijetni. Ti sicer ne... " Vse te besede so kar izbruhnile iz nje in ustavila jih je šele ko si je z roko hitro zaprla usta. Zardela je in spustila čašo z bučnim sokom, da se je z glasnim treskom razbila na tleh in je sok špricnil na vse strani.

((sory za mal kratek post. nimam glih domišlije trenutno))

Belree je svetlolasko poslušala z rahlo priprtimi očmi. "Lin, torej," je rekla, ko ji je deklica povedala svoje ime. "Jaz sem Belree, a lahko me kličeš kar Bel," ji je povedala. Nato ji je Liney povedala še nekaj. Prvi letnik, si je mislila Bel, starejša izgleda. "Jaz sem v petem," ji je odgovorila, nato pa rahlo osupnila, da se je Drznvraanovka kar brez povabila usedla na klop k njej. Čeprav bi Bel ponavadi tistemu, ki bi si drznil storiti kaj takšnega pošteno zagrenila življenje, se ji je Lin zdela prijetna, zato takših načrtov z njo zaenkrat še ni imela. Ko je Liney naslednič spregovorila, si Bel ni mogla kaj, da se ne bi zasmejala. "Nesramni, kaj? No, lahko ti povem, da so v resnici čisto v redu, če že ravno nimajo slabega dne. Kaj jim je, ti pa z lahkoto povem: Nek bedak hodi okrog in žali. Ne vem pa, kaj je njemu. Če bi bil popolnoma pri pravi tega nikakor ne bi storil," je Belree dokončala svoj odgovor. Osupnila je, saj je povedala veliko več, kot je nameravala.
V naslednem trenutku je zaslišal pok čaše, ki se je razletela po tleh. "Ojej, bom že jaz, " je rekla temnolaska in izvlekla palico."Steklaris," je zamrmrala, nato pa časo, ki je izgledala popolnoma nova rnila svetlolaski.
((Na, tale odgovor si mogla zlelo doooolgo čakat, ampak bom redneje odorvarjla od danes naprej (Spet bom imela več časa)))

--- nekaj tednov kasneje ---

Wilhelmina je povsem brez volje privlekla svoje utrujene okončine v skoraj prazno Veliko dvorano. Najraje bi sedla kar za spolzgadovsko mizo, ki je bila toliko bližje vratom kot miza učiteljev. Poleg tega je imelo spolzgadovsko omizje še eno prednost - tam zagotovo ne bi srečala Luciusa. Izogibala sta se drug drugega že vse od incidenta v njenem kabinetu in prav nič ji ni bilo do tega, da bi prva pogoltnila ponos in se mu opravičila. Ni ga nameravala prizadeti in če ga vseeno ponesreči je, je bil tega kriv predvsem sam. Če ji že od začetka ne bi prikrival kopice stvari, potem ne bi nikoli prišlo do tako bolečega razkritja.

Ko je uspela končno priti do učiteljske mize, je sedla povsem na rob omizja, poleg profesorja za numerologijo, ki je bil tako širok, da mimo njega sploh ni mogla videti ostalih profesorjev. Nekoliko naveličano je nad svojo skodelico kave na skrivaj izvedla urok razkritja. Saj ne, da bi mislila, da se ji bi hotel Lucius maščevati, toda čisto po lastni krivdi je z reserumom dala prenekaterim učencem idejo in zdaj so morali vilinci dvakrat preveriti vso hrano in pijačo, preden so jo poslali na mize, da se ne bi kje znašel kak neprijeten napoj. Kljub temu je nek prvošolec iz Pihpuffa tri dni zapored kokodakal namesto, da bi govoril, in zato je Mina za vsak slučaj vedno še sama preverila svojo hrano.

Skodelico kave je prislonila k ustnicam in trpko spila požirek. Kava je bila tako vroča, da jo je opekla po jeziku, toda Mina je bila dovolj utrujena, da ob tem ni niti trznila. Toda nekaj drugega je ujelo njeno utrujeno oko. V Veliko dvorano sta namreč vstopila Catrin Dinsdale in Amon Amarth, ki se sicer nikdar nista družila. Mina Catrin sicer ni poznala, saj spolzgadovka ni obiskovala njenih predavanj, toda od ostalih učiteljev je o njej slišala le pohvalne reči. Zdaj pa se je punca začela družiti z Abimidala Amarthom? Kakšna škoda dobrih možganov. Mina je zavzdihnila, nekoliko bolj zbujena in v varnem zavetju profesorja za numerologijo še naprej opazovala spolzgadovski par.

((abimidala amarth?xD da me ne pobral od smeha. ))

Amončica - tako je sam sebe Amon namreč naslavljal v svojih mislih sedaj, ko je bila njegova duša ujeta v Catrinino telo - je samo lenobno skomignila z rameni in se odločila, da bo ignorirala večino besed, ki jih je izustil Catrin - to je bilo njegovo poimenovanje lastnega telesa, v katerem je sedaj ždel um njegove sošolke. Kljub zavijanju z očmi je le skrajšal svoje korake in naredil neke minorne napore v smeri bolj ženstvene hoje.

Tik preden sta vstopila skozi napol odprta vrata v Veliko dvorano, je Catrin Amončici zastavil tako vprašanje da se ji je skorajda zaletelo. Namenila mu je pogled v katerem sta se mešala frustracija in obup, začinjena s kančkom jeze, ter odvrnila "Raje vidim da se en teden ne dotikaš žensk."je polglasno zamomljala in sedla nasproti Catrina, ki se je že počil za Spolzgadovsko omizje. Karseda elegantno je segla po mastnem piščančjem bedrcu, nato pa se je tik pred zdajci spomnila, da si ženske ne privoščijo nič tako mastnega ali nasitnega v kakršni koli obliki, zato je kar najbolj neopazno spremenila smer svoje roke in zgrabila vrč, napolnjen z bučnim sokom. Medtem ko si je nalivala oranžno tekočino se je bežno ozrla po dvorani, ki je bila bolj ali manj prazna, z izjemo nekaj profesorjev za njihovo mizo in redkih učencev, ki so še vedno z eno nogo v postelji počasi obedovali zgodnji zajtrk.

Svoj pogled je vrnila na Catrina pred seboj in ji s povsem nedolžnim izrazom na obrazu vrnila zbadljivo vprašanje "Jaz pa se predvidoma ne smem ravno metati po vsem kar leze in gre, kajne?" in stavek zaključila s pokvarjenim smehljajem, ki je v hipu izginil za robom kozarca. "Imaš kak predlog za zajtrkovanje?"mu je namenila na videz nepomembno vprašanje, a v njenih rjavih očeh se je zrcalila senca obupa. Lačna ravno ni nameravala ostati, če pa bi jedla tisto, kar si je sama ponavadi postregla za zajtrk, bi jo vsa miza čudno gledala.

"Kaj nimaš za prvo uro tisto prisilno bunkleologijo, ki si jo dobil zaradi polnočnih sprehodov?"mu je neopazno namignila, kaj ga čaka po zajtrku. Tudi njej ne bi škodilo, če bi ji Catrin zaupal njen novi urnik, ki mu bo morala prisostvovati en cel teden.

((Lol Mina, sem vedel da bi moral it registrirat "Queen A(bi)midala" kot moj trademark! XD Zdaj bodo pa vsi mislili da si se ti tega spomnila! OK, šalo na stran, humorni in dodelani posti, thumbs up Če mi bo zneslo s časom bom še jaz kaj napisal))

Ko je pohotna duša v njenem telesu spredvidela, da ima Catrin prav, se je Spolzgadovka zmagoslavno nasmehnila. Žarečih oči in z velikim nasmeškom je zakorakala v Veliko dvorano, kjer pa se je kaj hitro spomnila v čigavem telesu je. Namesto, da bi bila ona tista, ki se je zmagoslavno režala, se je ta nasmešek risal na Amonovem izrazu in sodeč po lepem številu muzanja s strani moške populacije, so si ta nasmeh razložili popolnoma narobe. Kaj pa drugega, navsezadnje so bili zgolj moški. Na kratko je zavzdihnila, a se hitro opomnila, da je en teden Amon in ne Catrin, zato se je režala dalje ter se mimogrede počila za mizo.
Ob Amonovi zbadljivki, ki je bila še toliko bolj čudna, ker je prišla iz Catrininih ust, pa je nasmešek vseeno nekoliko zamrl. "Ne, ne smeš se metati po vsem kar leze in gre," je nekam nataknjeno zabrusila ter tudi svoj obraz napol skrila. Ni prezrla začudenega pogleda profesorice za Bunkljeologijo in niti malo ji ni bilo do tega, da bi se razširilo splošno mnenje, da je tudi Catrin ena izmed črtic na Amnovi postelji.
"Za zajtrk ti predlagam pa veliko skodelico kave, jajca s slanino, toast in rogljiček ali dva. Po možnosti s čokolado, če jih prej ne zmanjka," je že nekoliko bolj mirno odgovorila. V trenutku se ji je zazdelo, da je to idealna priložnost, da ženski populaciji malo odpre oči. No to morda ne bo šlo tako hitro, ampak lahko jih vsaj usmeri v boljšo smer, zato se je odkašljala in nekoliko glasneje spremenila: "Če sta dekleta sama kost in koža, je kot živ okostnjak in to ni za nikamor. Na ženski mora biti nekaj mesa, da ne dobiš žuljev, ko se stiskaš k njej," je zaključila z medenim glasom, potem pa s kotičkom očesa opazovala učinek svojih besed. Nekaj rok se je počasi stegnilo po hrani z malo več kot petimi kalorijami in Catrin - no, Amon - se je sama pri sebi zadovoljno nasmehnila.
"E?" je prav trapasto dvignila obvri, ko je Amon omenil prisilno uro bunkljeologije in jo iztrgal iz notranjega veselja. K sreči se ji je hitro posvetilo in se ni začela zagovarjati, da ne izvaja nočnih sprehodov - vsaj ne takih pri katerih bi jo zalotili. "Ja, prisilno uro bunkljeologije imam..." je grenko prikimala. Nje osebno sicer ni preveč motilo, ampak Amona pa zagotovo je. "Ti se boš imela na runah veliko bolje kot pa jaz pri bunkotih... Saj se potem vidiva pri dvojni uri napojev pa ti bom povedal vse o njihovih super krasnih iznajdbah!" je vzkliknil z dobro mero sarkazma v glasih. "Ampak še vedno mi ni jasno, zakaj si si izbrala toliko predmetov - praktično vse razen vedeževanja in bunkljeologije," je še mimogrede navrgla in tako Amona opozorila, da ga čaka kar naporen teden.
Takrat pa jo je prešinilo nekaj hudega. Groznega. Naravnost katastrofalnega! Merlinova trikrat predolga brada pa menda ne... Je bil Amon slučajno v Quidditch ekipi? Na hitro se je živčno ozrla naokrog, potem pa se nagnila naprej ter razburjeno zašepetala "Asslučajnvekipi?" Obrvi sta se ji od živčnosti spletli tako tesno skupaj, da sta bili skoraj ena sama.

((Sorry for the delay XD))

Lucius je bi verjetno eden redkih ki ni že takoj ob vstopu v Veliko Dvorano opazil da sta Amon Amarth in Catrin Dinsdale po novem sedela skupaj. In ne samo to, dejansko sta se pogovarjala! Kakorkoli, profesor Obrambe je s svojimi hitrimi koraki, zaradi katerih je tudi brez kakršnegakoli vetra njegov črni usnjeni plašč plapolal okrog njegovih nog, odšel naravnost do učiteljske mize in ni svoje pozornosti usmeril na popolnoma nič drugega. Sedel je na svoje običajno mesto in si nalil kave. Vendar pa je ni še nesel k ustnicam, ampak je nad skodelico molče izvedel urok za razkritje čarovnije, nato pa še urok za odkrivanje strupov. Ko je bil prepričan, da ga tokrat ne čaka kakšno neprijetno presenečenje, je spil požirek vroče tekočine.
Šele ko si je na kos kruha začel mazati maslo je pogledal po mizi in opazil da Mina ni sedela na svojem mestu. Če vmes ne bi stegnila roke po vrču na sredini mize, je za širokim profesorjem Numerologije sploh ne bi opazil. Odločil se je, da je bila verjetno še vedno jezna nanj, tako da ni z ničemer nakazal na dejstvo, da jo je opazil. Njegove misli so bile po dogodku z reserumom končno spet popolnoma zbrane in obvladane. Logično je razčlenil možnosti v svoji glavi; Če dejansko kaj čuti do mene, potem ne bo dolgo zdržala, ne da bi ponovno navezala stik. Če ne, je bolje da se karkoli že obstaja med nama konča preden se dobro začne. Če pa ima do mene neka čustva, pa vseeno ne misli več govoriti z mano, potem pa so ta čustva le nekaj, kar bo trajalo kratko obdobje in je zato bolje, da se ne zgodi nič. Vsekakor bi pričakovanje, da bom jaz prvi spregovoril, če se je odločila zaviti se v tišino, pokazalo, da me pozna še manj kot se mi zdi.
Brezizrazno si je na z maslom namazani kos kruha začel nanašati še cvetlični med. Naposled je ugriznil vanj, in sladki okus medu je prevzel njegove brbončice. Šele takrat, ko je bil njegov pogled spet dvignjen, je opazil nenavadni položaj dveh najbolj prepoznavnih Spolzgadovcev.
Od kdaj pa ta dva govorita? Oziroma, od kdaj se Dinsdalova sploh pogovarja s komerkoli razen profesorji, pa še to le o učni snovi?
Malo je premislil kaj bi lahko bil razlog, in naposled prišel do ugotovitve da je še najbolj verjetno, da Amon osvaja Catrin, ta pa bodisi pada na njegove finte, bodisi ga ni bila sposobna odgnati z ignoriranjem in ga zato poskuša poslati drugam z besedami. Vsekakor je bilo zadnje po Luciusovem mnenju bolj verjetno.
No karkoli se že gresta, upam da to ne bo vplivalo na njun uspeh. Škoda bi bilo, da bi se Catrinine bleščeče ocene znižale zaradi nekega mladega Don Juana, Amon pa bi tako ali tako lahko pokazal dosti več svojega potenciala, če bi si le vzel malo več časa za študij in manj za vsako žensko oblino ki se znajde v njegovem vidnem polju, je zaključil. Svojo pozornost je spet preusmeril na debelo obloženi kos kruha, in nadaljeval z zajtrkom...

Ko je opazila, da je proti mizi stopil Lucius, se je še bolj potuhnila in povsem pozabila na to, da se je pri spolzgadovski mizi dogajalo kaj nenavadnega. Trmasto je segla po vrču soka še preden se je spomnila, da bi Lucius morda lahko opazil njeno gesto. Pa kaj je siknila sama sebi. Pa naj jo vidi, naj ve, da je tam in da je jezna nanj. Če je mislil, da se mu bo opravičila, potem je očitno sploh ni poznal. Mina je bila morda res nekoliko trapasta, toda bila je tudi trmasta in vztrajno prepričana v svojo nedolžnost.

Z nekoliko preveč pompa je pojedla svoje čokoladne palačinke in ob tem izmenjala nekaj vljudnostnih fraz s profesorjem numerologije, ki je očitno ob njenem zdravem teku začel razvijati povsem nov interes zanjo. To je bilo še slabše kot profesor Glass in njegov redni "Oho, gospodična Sang". Takoj, ko je zmazala zadnji košček pregrešno okusnega čokoladnega testa, je vstala, pomahala profesorju in odvihrala iz dvorane po najbližji možni poti - mimo spolzgadovskega omizja.

Sunkovito se je ustavila, ko je zaslišala nekaj besed, ki so zapustile ustnice mladega Amartha. Bunkotih? Bunkotih?! Čeprav je bilo očitno, da sta bila s spolzgadovko zapletena v pogovor, je položila dlan na učenčevo ramo in mu namenila strog pogled.

"Gospodič Amarth, da, prav res bi bilo tragično, če bi zamudili kakšno mojo uro. Vem, da vam ni do tega, da bi morali ponoči pri meni preživljati pripor, tačas, ko se odvijajo vaše nadvse skrivne zabave. Pa boste žal ravno to morali početi. Danes ob osmih, v mojem kabinetu. In če zamudite na uro, bom dodala toliko priporov, kot bo zamujenih minut."

Zasukala se je proti vratom kot kakšna epska boginja maščevalnosti in v mislih preklinjala Luciusa, ker jo je uspel spraviti v slabo voljo pa čeprav ni naredil niti giba v njeno smer. Baraba. Baraba, baraba, baraba!

Amončici so se oči kar zableščale, ko je od Catrina dobila več kot izrecno dovoljenje, da si postreže s hrano po mili volji. Elegantni, dolgi prsti so takoj segli po hrustljavo zapečenem rogljičku, ki je kar dehtel po čokoladi in sveže pečenem testu. Na dušek je izpila svoj kozarec bučnega soka in ga do roba napolnila z maslenuškom. Medtem ko je rogljiček brez posebnih možnosti za zmago bojeval bridko bitko z Amončičinimi zobmi je ta z enim ušesom poslušala Catrinovo modro pridigo ženskam, s katero pa v bistvu res ni bilo nič narobe. Kar nekajkrat je že bila naletela - ko se je seveda nahajala v svojem normalnem telesu - na dekleta, katerih rebra so jo prav neprijetno zbadala v razna občutljiva rebra v kočljivih položajih in trenutkih, ko je bilo to najmanj prikladno ali potrebno.

Nelagodno se je presedla na stolu, ko Catrin ni takoj dojel njenega več kot subtilnega namiga na urnik, ki mu je že dihal z aovratnik, vendar se ji je obraz zjasnil, ko se je fant le zbral in naredil miselni preskok. Šel je celo korak dlje in ji postregel s prav enako sugestivnim odgovorom, ki pa Amončice ni preveč navduševal, saj ji je dal neizpodbitno vedeti, da jo čaka teden in pol. V mislih je preklela dejstvo, da je prava lastnica njenega trenutnega telesa izbrala toliko predmetov, vendar jo je veselilo vsaj dejstvo, da se bo Catrin moral ubadati s stvarmi, ki so zahtevnejše od najhujšega predmeta - ženskami. In res, njena privoščljiva želja se je v tistem izpolnila, kajti za sošolčevim hrbtom se je ustavila sama profesorica bunkljeologije in strogo zahtevala njegovo pozornost. Amončica se je komajda uspešno trudila zadržati hehet, ki jo je žulil v grlu, vendar ga je nekako potlačila in izbruhnila v nesramen smeh šele ko je bila Sangova dovolj oddaljena, da je ni mogla več slišati. "Da ne bi slučajno pomislil na zamudo, Amon."mu je ostro zabrusila, ko se je pomirila, svoje tihe, a zabičane besede pa je še podkrepila s vrtajočim pogledom. Pripor je bil sitna zadeva v njenem urniku, a vsekakor neprimerno bolje od kazni. No ja, tako je pač bilo. Popustila je svoj neizprosni pogled in se nagnila nazaj v klopi, da ne bi vzbujala še nadaljnje pozornosti.

Na njenem ponavadi povsem nedolžnem obrazu se je že pričel izrisovati prav pokvarjen nasmeh, ko se je spomnila, da se je tako za časa tega telesa prepovedano obnašati. Zamomljala je nekaj komaj slišnih kletvic in si, pospremljeno z vzdihom vdaje v usodo, postregla s skutino tortico z gozdnimi sadeži, katere klicu se preprosto ni mogla upreti. Zadovoljno je pogoltnila še poslednjo borovnico, ko se je Catrin panično nagnil proti njej, pri tem pa skorajda prevrnil njen maslenušek, ter jo strašno živčno ogovoril, da je komaj ujela uprašanje, ki ji ga je zastavil.

"Oh, dragi moj Amon,"je odmahnila z roko in pustila, da se je nekaj opravljivk za spolzgadovsko mizo zasukalo v njeno smer in napelo ušesa, "naj te ne skrbi, naslednjo tekmo imaš šele prihodnji teden, do takrat pa je dovolj časa, da te naučim Zgodovino čarovništva."pokroviteljsko ga je potrepljala po ramenu in mu zarotniško pomežiknila, nato pa je zopet segla po svoji kupi in mu izza požirka maslenuška namenila nedolžen, sprenevedujoč se pogled.

Ko je Mina odšla od mize je brez da bi enkrat mežiknil sledil njenim gibom, vse dokler njena postava ni izginila za veliki vrati dvorane. Njegove misli so bile popolnoma kontradiktorne in konfliktne: želel si je steči za njo in se ji opravičiti, hkrati pa mu njegov ponos niti slučajno ni dovolil da bi to dejansko storil. Le napol uspešno je zakril konflikt v sebi, saj njegov obraz ni bil več brezizrazen, se je pa uspel obvladati do te mere, da je izgledalo le kot da nekaj premišljuje. Spil je še zadnji požirek kave in skorajda vstal, ko je ob mizi zagledal nov obraz; uglajeni možak poznih srednjih let je sedel nedaleč od njega in ravnokar klepetal s profesorjem Glassom.
Čudno, je pomislil, ne spomnim se da bi kaj slišal o novem profesorju.
Odmislil je pomisleke. Navsezadnje, saj sploh ni dovolj pozorno spremljal administrativnega dela na Bradavičarki, tako da ni bilo nič nenavadnega da se je osebje menjalo brez njegovega vedenja. Kot že neštetokrat se je opomnil, da bi moral bolj paziti na sedanjost in stvari ki se dogajajo okoli njega. Vstal je in odvihral proti izhodu po najkrajši možni poti. Medtem ko je hodil mimo Spolzgadovske mize je slišal nekaj o tem, da je Catrin spomnila Amona na prvo tekmo Quidditcha, ki naj bi se zgodila naslednji vikend.
Hmm, od kdaj pa se Dinsdale zanima za Quidditch? In kako bi Amarth sploh lahko pozabil nanj? Kolikor se spomnim prejšnjega leta, je bilo bolj verjetno da bi skozi okno padel meteor, kot pa da Amarth ne bi šel na katero od tekem. In prav taka verjetnost je veljala za možnost da bi Dinsdalova dejansko prišla na katero, je pomislil. Ni pa se spomnil, da je bilo njegovo vedenje o udeležbi na tekmah omejeno na to, kar je slišal med klepetom učencev.
Naposled so bila težka vrata zaprta za njim, in stal je sam na tihem hodniku. Odšel je proti stopnišču in se napotil proti zbornici...

"O profesor Thanagor, dobro, da sem vas srečal" je nekoliko upehano spregovoril Arnold, ki se je iznenada znašel za Luciosovim hrbtom. Dihal je precej globoko in njegova rdeča lica so pričala o tem, da je moral precej hiteti. "Če se me ne spomnite, sem Arnold Dornath, novi profesor napojev, a zdaj bi potreboval vašo pomoč."
Profesor je obstal, da je lahko nekoliko hitreje zadihal, nato pa se z resnim in zaskrbljenim izrazom zazrl v mlajšega kolega. "Po nesreči mi je v Luhtarjev napoj padlo Cianično seme in lahko si predstavljate, kakšna tragedija iz tega nastane. Iz kotla se je izvila črna senca, ki zdaj premetava vse po mojem kabinetu in povzroča nepopisno zmedo. Ker se spoznate na mračne sile bi vas prosil, ali jo lahko uničite, saj sam tega znanja nimam. Res sem bedak, da nisem bolj pazljiv, a te roke vse bolj starijo." Arnold se je zazrl v svoje dlani, ki so se mu rahlo tresle in brez omahovanja stopil proti stopnišču, ki je vodilo v kletne prostore. "Profesor? Nimava veliko časa." Medtem ko je profesor počasi stopal v globine Bradavičarke, mu je preko obraza šinil rahli nasmešek, ki pa ga njegov kolega seveda ni mogel opaziti, saj je bil za njim, poleg tega pa sta hodila skozi gosti mrak. Zaenkrat je šlo vse dobro in čeravno je bila ta senca prav nedolžna, je predstavljala iztočnico za pogovor v kabinetu napojev.

((Lahko kar nadaljuješ v kabinetu napojev.))

Luke je počasi stopil v Veliko Dvorano. Nikoli ni bil plašen, vendar se je znašel v popolnoma novem okolju, čeprav je na Bradavičarki že 6 let. Stopil je do svojega omizja in se usedel nekam na samo. K sebi je potegnil mleko ter čokoladne kroglice ter jih natresel v skodelico. Užival je v samoti, ko je k njem prišel nek Spolzgadovec, vendar ga je Luke ignoriral. Počasi je jedel, medtem pa bral neko knjigo z dobro vsebino. Prebral je že večino knjig, vendar se te ni spomnil. Pretegnil si je vrat in jedel naprej. Zadnje čase je bil grozno utrujen, res da ne spi veliko, vendar kako naj spi če pa je tako preklemansko vroče. Ampak saj je vseeno.
Ko je pojedel, je počasi vstal, vendar se je kaj kmalu sedel nazaj dol. Preprosto ni se mu dalo odpraviti do Drznvraana in iti spat. Pogledal je naokoli in se ozrl proti Spolzgadovski mizi. V oči sta mu padli dve osebi, moški in ženska. Kmalu se je začel dolgočasiti in odpravil se je nekam na samo...

Belree je počasi hodila po hodnikih proti veliki dvorani. Vstala je precej zgodaj, kar jo je presenetilo. Bežen pogled, ki ga je namenila ročni uri, ji je sporočal, da ponavadi ob tem času šele leze iz postelje. Da ne postajam podobna kakšnemu Pihpuffovcu, ki mu je do ugodnjega vstajanja in jutranjih sprehodov. No, večernih sprehodov se ni branila, a v temi se je bilo veliko boljše sprehajati. Med zaspanim razmišljanjem je prispela do vrat velike dvorane. Najprej se je ozrla proti oglasni deski, ko pa je ugotovila, da ni nobenega novega obvestila, je naveličano zavzdihnila. Ravno ko je hotela vstopiti, se je v njo malone zaletela profesorica Sang, ki je potem brez opravičila švignila stran. To je bilo čudno, saj je bila profesorica vedno prijazna in vljudna, Bel pa se je zdelo, da nanjo ne gleda drugače kot na ostale učence, če izločimo Spolzgadovce. Belree je skomignila z rameni in z dvignjeno glavo vkorakala v veliko dvorano. Ni imela občutka, da bi se čez vikend zgodolo kaj novega, a vseeno se s pogledom začela česati njihovo omizje. Naposled je zagledalo neko punco iz tretjega letnika, ki se je krvavo želela preriniti v Spolzgadovsko elito. "Err... Madalinne!" je zaklicala temnolaska, dekle pa je kot na ukaz skočilo k njej. Nato jo je vprašala, kaj se je dogajalo med vikendom. Ko je izvedela, da nič posebnega se je le vljudno poslovila in se sprahajala naprej. Sovražila je vikende, ko je morala domov, a vseeno je bila vesela, da se je to zgodilo le enkrat na več mesecev. Skoraj pri koncu mize pa se je zaletela v nekega fanta. Le ta je očitno vstajal od Drznvraanske mize in ni gledal, kako se premika. Ponavadi bi za kaj takega le posmehljivo prhnila, potem pa osebi zagrenila življenje, a je bila danes pač predobre volje za kaj takega. "Veš, da se ponavadi pogleda, preden vstaneš?" je dejala. Njene besede so bile sicer ostre in sarkastične, ampak jih je omilil zanjo neznačilen sproščen nasmešek."Ime mi je Belree, a lahko me kličeš tudi Bel," je nadaljevala. Kaj pa mi je, da tako ponujam svoj vzdevek neznancu!? si je mislila, nato pa se ji je nasmešek še razlezel:"Ti pa si?" je nadaljevala in ga pričakujoče gledala.

((No, nekaj na hitro, ampak upam da sem dala dovolj gradiva za začetek pogovora))

Luke se je zazrl v oči prišleki. Hudičevo samovšečna, je pomislil in ji namenil svoj najočarlivejši nasmešek. "Oprostite, madame," je tiho rekel z rahlo francoskim naglasom in se vljudno priklonil. "Luke. Luke Lefévre," je dodal, ko je ujel njen pogled. "Me veseli, madame." Pozorno je pogledal njen izraz na obrazu in njeno kravato. "Iz Spolzgada, kaj?" je vprašal in se pomenljivo zarežal. "No, igrate Quidditch?" Znal je biti zelo zloben, ampak zdaj ni imel volje.

((Sorry, ne vem kaj naj napišem ))

((Oprosti za zelooo pozen odgovor, samo spregledala sem, da si mi odgovoril. Nekako.))

Presenečeno je pogledala njegov nasmešek. Očarljiv je, si je mislila, tega pa zadnje čase ne doživimo prav pogosto. Pri njegovem nagovoru z madame in priklonom pa se je čez njen obraz razlezel neznačilen pristen nasmešek, ki je nadomestil običajnega, sarkastično-posmehljivega. "Luke, torej. Tudi mene veseli," mu je odgovorila. "Si Francoz?" ga je nato vprašala, saj je po njegovemu naglasu sodila tako. Naenkrat jo je povprašal o tem, če prihaja iz Spolzgada. Če je spoznavala učence, ki niso prihajali iz Spolzgada, je vedno najprej morala čez neprijetna vprašanja in pikre pripombe o njenem domu. Tega ni marala in ji je šlo na živce tako zelo, da ji je nemalokrat prekipelo. S tem pa si je pridobila naslov nemoralne in nesramne ženske, ki ji je mar samo zase. "Da, " je hladno odgovorila, nato pa odgovorila na naslednje vprašanje: " Igram. Iskalka v našem moštvu. Pa ti?" Upala je, da bo tole le prijazen in vljuden pogovor brez običanjih izpadov, ki so spremljali pogovore o Quidditchu. Sama v Spolzgadovski ekipi ni igrala zaradi zmage in dokazovanja premoči, le letela je rada in v rečeh, ki jih je imela rada je bila dobra. To je bil edini razlog, da je v ekipi sploh še bila, saj je kapetana več kot jezil njen mlačni odziv na zmage.

((No tole je spisano brez navdiha, pa tudi z slabo podlago, tko da ni ravno najboljše. Da vidimo, če se da kaj naredit iz tega pogovora.))

B. je poznorno opazoval dekletin obraz. Nič ni zaznal, očitno zna dobro prikriti kaj si misli. "O, ja. Sem." Njegov naglas je bil mogoče res nekoliko drugačen, ampak še vedno je govoril brezhibno. Videl je da se je Bel namrščila in skoraj bi planil v krohot. "O kakšen hlad. Da me ne boš spremenila v ledeno skolpturo. Jej jej, absolutna ničla. Ne, nisem v ekipi," je odgovoril še vedno vedro in z nasmeškom. "Vendar zelo rad letim. Na metli sem se tako rekoč rodil." Stresel je z glavo in si popravil kravato. "In, katere predmete si ibrala za izbirne?" jo je vedro vprašal. Priprl je oči in se spet zazrl v osebe na drugi strani dvorane. Ženska se je obnašala nenavadno čudno, moški pa je imel prekrižane noge.