Učilnica bunkeologije

Vzdušje je bilo že skoraj praznično, saj se je Božič bližal z neopisljivo hitrostjo. Tudi Mina je bila dobro razpoložena, predvsem zato, ker so ji stvari končno šle po načrtih. Profesor Glass se že nekaj dni ni prikazal v njeni okolici, Lucius jih je rešil demonske gargojle, hišni vilinci pa so grad okrasili v vseh barvah domov in vse hodnike in celo učilnice opremili s šopki omele in podobnimi drobnarijami. Mina se je toplo nasmehnila, ko je vstopila in videla, da je bil nekdo že v učilnici. Kdo pa drug, kot njen najljubši učenec?

"Pozdravljen, Nick," je dejala z nasmeškom, ko je stopila h katedru. Na mizo je zdaj odložila nekaj knjig in drugih predmetnov, ki jih je prinesla s seboj, med drugim tudi nekaj tradicionalnih bunkeljskih božičnih okraskov. Potem se je zasukala na petah in živahno spet pogledala proti pihpuffovcu, ki nikoli ni manjkal na njenih urah. Če ne bi bil njen učenec... no, bolj varno je bilo ne razmišljati o tem.

Kot ponavadi je bil tudi tokrat prvi v predavalnici. Bunkeologija je bila eden izmed njegovih najljubših predmetov in profesorica Sang gotovo najboljša in prav tako tudi najljubša profesorica. Resnično je užival na njenih predavanjih in zato ni nikoli manjkal. Všeč mu je bilo, da se je zmeraj zazvemala za študente in da se je Nick lahko z njo tudi pogovarjal. In nekaj je bilo na njej kar ga je vedno znova vodilo k njej pa tega nekako ni znal pojasniti.
Na mizo je odložil svojo torbo v kateri je imel nekaj knjig, pergament, črnilo in pero ter se poizkušal kar najbolj udobno namestiti.
Le nekaj trenutkov kasneje so se vrata učilnice odprla in skoznje je stopila profesorica Sang. Nick se je hitro vzravnal na svojem stolu in prav tako z nasmeškom prijazno odvrnil
"Pozdravljeni profesorica Sang." in skoraj dodal "Danes izgledate čudovito" a se je le uspel še pravi čas zadržati.

Z zanimanjem je najprej s pogledom oplazil stvari na katedru nato pa se tudi sam zazrl v profesoričine oči ter spregovoril
" Ali smem vprašati kaj ste nam pripravili za to uro?"
Upal je, da njegovo vprašanje ni preveč čudna, saj je imel še zmeraj težave s sproščenim pogovorom s profesorico. "Vam lahko kako pomaga pri pripavah na uro ali ste že povsem pripravljeni?"

[ok dolgujem opravičilo, ker tole pa res ni dober post Se bom potrudil, da bo naslednji boljši ]

Ob njegovem pozdravu je kar zažarela in z rahlo rdečico opazila, da je nad njegovo mizo visel šopek omele. Kako neprimerno primerno. Kot da bi nalašč sedel tja, čeprav je v to močno dvomila. Na licih se ji je zarisal nasmeh in segla je po enem od božičnih okraskov in se odrinila od kabineta, ter stopila bližje k svojemu najljubšemu učencu.

"Danes sem se odločila za bolj praznično temo. Kako bunkelji praznujejo božič! Govorili bomo o prvih bunkeljskih božičnih jelkah v Angliji, ki jih je še v času kraljice Viktorije uvedel njen mož Albert po tem, ko je ponesreči s čarovnijo zasadil jelke prek celotne kraljeve posesti. Potem bomo primerjali nekaj bunkeljskih in čarovniških božičnih pesmi..." Nasmehnila se mu je prek mize in se, čeprav je bilo slišati res trapasto, počutila bolj veselo kot že nekaj mesecev. Božič in Nick sta imela nanjo vedno tak vpliv. "Danes se nam bo pri uri pridružil nek Spolzgadovec, ki sem ga ujela na hodniku sredi noči, Amon Amarth. Ga poznaš?"


(( ))

Z očmi ji je sledil, ko se je bližala njegovi mizi in v roki držala božični okrasek. Ni vedel zakaj se je počutil bolje ob vsaki njeni izrečeni besedi. Poslušal je njen glas, ki je izžareval toplino in moral se je potruditi, da je odmaknil pogled iz profesoričinega obraza. Namesto tega se je uzrl v strop in nad sabo opazil šopek omele. Kaj naj naredim? Ga je opazila tudi profesorica?
Spet je spustil pogled na profesorico Sang in zajela ga je panika , čeprav na zunaj tega ni pokazal niti za trenutek.
"Sliši se izjemno zanimivo." je končno spregovoril in upal je, da je uspešno skril svojo zmedenost. Še enkrat je dvignil pogled na strop in sedaj je bila profesorica že na dosegu njegovih rok. V njem se je pojavila neka nepojasljiva želja, da stori nekaj, kar je v popolnem nasprotju z njegovim značajem.
"Omela." je preprosto rekel in pokazal na strop, se nasmehnil in dvignil iz stola, sklonil preko mize ter poljubil profesorico na vsako lice.
Rdeč kot kuhan rak se je sesedel nazaj na stol in ni vedel kam naj se ozre. Upal je, da ni prekršil kakšnega nenapisanega pravila med odnosi profesor-študent. Končno je spet dvignil pogled v profesoričine oči in čakal na njeno reakcijo.

Dober občutek, ki je pred tem vladal v njem je v trenutku izginil ob omembi Spolzgadovca.
Amon ... Spolzgadec, ki ga je Nick sovražil z vsem srcem, a je dvomil, da Amon sploh ve za Nickov obstoj. V prvih treh letih je bila ena izmed Amonovih najljubših stvari zagreniti Nicku življenje. Zaradi tega se je Nick zaprl pred svetom in ker mu je primankovalo samozavesti se Amonu ni nikoli uprl. Tiho je požiral zbadljivke in žaljivke, včasih tudi mučenje, toda sedaj ni bil več star 13 let. In samo čakal je, da bo prišel čas, ko bosta s Spolzgadovcem poravnala račune.
"Amon Amarath? Mogoče sem ga že kdaj videl na hodniku." je odvrnil z hladnim glasom in zdelo se mu je, da je tudi profesorica opazila spremembo v njegovem vedenju zato se je spet prijazno nasmehnil.
"Kaj pa je počel na hodniku sredi noči?" je navidez nezainterisirano povprašal. Upal je, da si je prislužil dolg pripor in da profesorica Sang ne bo prav nič nežna z njim pri izvajanju kazni.

Sledila je njegovemu pogledu k omeli in ko se je dvignil k njej in jo poljubil na lice je zardela in se sama pri sebi srečno nasmehnila. Božič je bil resnično lep čas. Eno dlan je povsem nevede položila na lice, kjer jo je še vedno rahlo žgečkal spomin na topli poljub. Toda takoj, ko je dokončala svoj stavek in Nicku omenila Amartha, je topla luč v njegovih očeh ugasnila.

Mina je rahlo razširila oči v presenečenju. Še nikoli ni videla, da bi se Nick vznejevoljil. Kot da bi celotna učilnica postala bolj temna. In vendar si gotovo ni le predstavljala spremembe v njegovem razpoloženju, pa čeprav je hitro rekel, da je Amona morda že kdaj srečal, razen tega pa se je pretvarjal, da ne ve, o kom je govorila.

"Ne vem, kaj je počel na hodniku. Rekel je, da je samo pozabil na čas, si moraš misliti? Še vedno se spomnim tvojega sošolca Marvina Keatsa, ki mi je natvezil nekaj o vesoljcih. Po tistem ga nisem ravno pogosto videla pri svojih urah," je napletla, upajoč, da bo pogovor lahko obrnila v smer, ki bo na Nickov mladi obraz priklicala vsaj malo veselja. V tistem trenutku se je spomnila, da je še vedno držala dlan na licu in hitro jo je umaknila nazaj k telesu.

((That is completely unfair! I'm hated even before I appear. sploh pa, Nick, Amon ni nikoli mučil tvojega lika, bi blo fer da bi mi kak zs poslal preden si tole napletel. Ma dobro, bomo šli zdej kokr je. ))

Amon je iz torbe izvlekel svoj urnik in na obrazu se mu je navdušeno izrisal nasmeh, ko je ugotovil, da ima prosto uro. Skorajda je kos pergamenta že zatlačil nazaj med ostale, ko je opazil pripis v kotu, napisan s pajkasto, majhno in črno pisavo. Po nekaj trenutkih, ki jih je potreboval, da je razvozlal napis, mu je nasmeh v sekundi zbledel z obraza. Pripis mu je namreč sporočal, da ima namesto proste ure uro bunkeologije, ker ga je profesorica Sang dobila na hodniku neke nepomembne noči. Z vzdihom je preveril, če ima dovolj črnila in nepopisanih zvitkov, nato pa si je torbo zavihtel na ramo in se namenil proti učilnici.

Bil je dokaj zgoden, zato se izza vrat ni slišalo kaj dosti glasov, prav nasprotno - vse, kar je lahko ujel, je bil pogovor med nekim učencem in profesorico, ki pa ga je veselo prekinil, kakor mu je pač velevala njegova Spolzgadovska dolžnost. Edino zasedeno mizo v učilnici je okupiral temnolas Pihpuffovec, za katerega se Amon ni kaj prida zmenil, temveč je samo pokimal profesorici, katere lica so bila nenavadno rožnato obarvana. Ena obrv se je nekoliko privzdignila, a rekel ni nič, saj ni imel nikakršnega namena izzivati še kakega dodatka pri svoji kazni za prepozno potepanje. Šele ko je sedel za naključno klop, je ugotovil, kdo je pravzaprav temnolasec, ki je sedel nekaj miz stran.

"Hojla, Nick!" ga je pozdravil z nekoliko preširokim nasmehom na obrazu, vendar ga to ni skrbelo. Le kako naj bi profesorica vedela za njegovo in Nickovo sladko preteklost? Na stolu se je nekoliko presedel, da se je lahko lažje pogovarjal s Pihpuffovcem, in dodal "Kako se kaj držiš? Že dolgo se nisva videla." ga je pobaral, medtem ko je na mizo zlagal vse potrebno za pouk.

( Amon imaš povsem prav, se opravičujem, nekako sem avtomatsko privlekel neodobravanje tvojega lika iz Rojstva zla tudi sem in nisem niti pomislil, da bi karkoli sporčil:D Še zmeraj lahko greva v smeri, da Nick sicer sovraži Amona vendar je to samo zato ker potrebuje nekoga kamor lahko izlije krivdo za vse slabo kar se mu je zgodilo?)

Moral se je nasmehniti, saj je pred časom slišal zgodbo sošolca Marvina Keatsa o vesoljcih in kako je o tem pripovedoval profesorici Sang, toda Nick je bil prepričan, da si je Marvin vse skupaj le izmislil. Toda očitno se je vse to dejansko zgodilo in lahko si je predstavljal smešno situacijo v kateri je Marvin zatrjeval profesorici, da so ga tja pravzaprav poslali vesoljci.
Pretvarjal se je, da ni opazil dlani, ki se je šele sedaj odmaknila iz profesoričinega lica. Počasi se je dobra volja spet vračal v njegovo telo in vse to je bilo zaradi tega ker ga je profesorica znala speljati iz slabih misli.
"Pa mislite da..." je začel Nick, ko so se vrata predavalnice ponovno odprla.
Brez, da bi se ozrl je Nick vedel kdo je stopil skozi vrata. Spolzgadovca ni pogledal niti za trenutek. Njegovo telo se je napelo, a drugače ni dajal nikakršnega znaka, da ga Spolzgadovčeva prisotnost moti ali vznemirja. Bilo je kot, da je v učilnico pravkar vstopil nevidni mož.

"Pa mislite da..." je spet poskušal z vpašanjem profesorici Sang, ko ga je prekinil Amonov glas. Že to, da ga je Spolzgadovec pozdravil je bila za Nicka neprijetna izkušnja, ko pa je odprl svoja usta in z navidezno prijaznostjo povprašal o njegovem počutju se je Nick le stežka zadrževal, da ni eksplodiral.
Po nekaj trenutkih tišine se je le obrnil proti Amonu in spregovoril "Bil sem že bolje. Ti pa se očitno držiš bolje kot kadarkoli."
Spet se je obrnil in še tretjič poskušal zastaviti vprašanje profesorici.
"Pa mislite da..."
Kaj sem že želel vprašati?
Amon ga je popolnoma zmedel in ni vedel kako naj nadaljuje.
":... mislite da.... , vam študentje pogosto lažejo?" je zaključil svoje neumno vprašanje. To ni bilo niti približno tisto kar je želel vprašati, ampak Amon ga je povsem vrgel iz tira in sploh ni vedel, kako je prišel do tega neumnega vprašanja.

Jezno se je ozrl proti Spolzgadovcu in tudi njemu podaril vprašanje "Nisem vedel, da se zanimaš za bunkeologijo Amon? Če se prav spomnim nisi bil nikoli preveč navdušen nad tem predmetom."

Samo da se je Nick ponovno nasmehnil, so se vrata odprla in vstopil je Spolzgadovec, ki ga je Mina pred nekaj kratkimi dnevi našla ponoči izven njegovega doma. Nick je bil za nekaj trenutkov kot okamnel in če ga Mina ne bi tako dobro poznala, tega najbrž sploh ne bi opazila. Amarthov obraz je krasil samovšečen nasmešek in po nekaj besedah, ki si jih je izmenjal z Nickom, se je odločila, da ga raje ne bo več pogledala. Namesto tega se je obrnila k Nicku in mu odgovorila na vprašanje.

"Nekateri bolj kot drugi," je rekla, potem pa stopila nazaj h katedru in začela spravljati okraske na kupček na mizi. Na njeno veliko veselje se je čez nekaj trenutkov že skozi vrata primajalo nekaj učencev. Šolski zvonec je zvonko zazvenel prek gradu in Mina si je nadela sproščen izraz na obraz, čleprav je ves čas pozorno kot mati levinja spremljala vse, kar se je dogajalo v razredu - predvsem z Nickom in Amonom Amarthom.

((Če bo še kdo prišel, now would be the time. ))

((owkay, bomo zdej igrali tko ko si postavu. aja pa mina, sam amon je ime, amarth je priimk. ))

Težko bi bilo še bolj očitno, kako zelo je Nicka zmotila njegova prisotnost. Pravzaprav ga ni le zmotila, ne, zdelo se je celo, da je temnolasca njegov prihod povsem vrgel iz tira. Potem ko je vse zložil na mizo, se je kar najbolj udobno namestil na svojem stolu in pogled lagodno premaknil mimo Pihpuffovca, preko profesorice in po nenavadno praznem razredu. "Oh, seveda."je s prozornim nasmehom odvrnil Nicku, ki se je končno dovolj zbral, da mu je odgovoril.

"Le kako ne bi bil, ko pa se bližajo prazniki?"tokrat se je nasmehnil nekoliko bolj pristno, saj je imel počitnice resnično rad - pa ne samo zaradi tega, ker ni bilo šole, temveč tudi zato, ker se je zdelo, da je Bradavičarka med počitnicami bolj odprta za raziskovanja in voljna oddajati svoje skrivnosti.

"Tvoj spomin še vedno deluje odlično, čestitam, Nick."je suhoparno dejal in se vzravnal v stolu. "Spoštovana profesorica Sang me je velikodušno povabila na svojo uro."je dokončal z mehkim smehljajem na ustnicah in čeprav je morda dajal posmehljiv vtis, je bil profesorici še vedno hvaležen, da mu ni dodelila česa hujšega, kar ji je poskusil povedati s pogledom, ko je zopet ujel njenega. Lahko je le upal na uspeh, saj hvaležni, opravičujoči in drugotni pogledi te vrste niso bili ravno stvar, ki bi jo pogosto izvajal, tako da ni vedel, če mu je uspelo ali ne.

Njegov tok misli je prekinilo škripanje vrat in v učilnico so počasi prikapljali še preostali učenci, nekateri v manjših skupinicah, drugi pa sami, a eden za drugim so zapolnili prej proste klopi. Kaj kmalu je razred kar šuštel od tihega čebljanja študentov, ki si očitno še niso uspeli povedati vseh najnovejših čenč in novic, prav tako pa so v Amona usmerjali povsem upravičeno začudene poglede, kajti, kaj vendar bi Spolzgadovec počel na uri bunkleologije? Amon se je sam pri sebi namuznil, se še enkrat premestil in se pripravil na uro.

((Dude, dramatični efekt, pa te fore. Z Nickom sva si skoraj na "ti", tebe pa Mina trenutno ne mara preveč... ))

((aaa, dobroo, fino. but I am but an innocent student, why o why do I deserve such treatment? ))

Sledil je profesorici s pogledom, ko se je vrnila za svoj kateder in zložila okraske na mizo. Moral se je nasmehniti ob njenem odgovoru na njegovo vprašanje. Nekateri bolj kot drugi je še enkrat ponovil njene besede v mislih in pri tem s pogledom prebodel Amona. Lahko si je mislil, kaj je želela povedati s tem stavkom.
Učenci so se začeli stekati v učilnico eden za drugim in v kratkem se je oglasil zvonec, ki je oznanjal začetek nove ure bunkeologije in Nick se je spet pozorno zazrl v profesorico Sang.
Še nekaj študentov, ki so zamujali, je priteklo v predavalnico, hitro so se posedli in vse je bilo pripravljeno za začetek ure.

Nicku je bilo pravzaprav malo mar za ostale učence v predavalnici. Skoraj nihče ni bil iz Pihpuffa, z ostalimi domovi pa je imel le malo stikov. Kljub temu pa mu je prisotnost Spolzgadovca povzročala veliko več hude krvi, kot je bil pripravljen priznati. Bunkeologija je bila vedno njegov predmet. Tu se je počutil varnega. A sedaj je Amon s svojo prisotnostjo ogrozil to varnost. A tokrat se Nick ne bo vdal brez boja.

Še zadnjič preden se je ura začela se je zazrl v profesoričine oči, se ji toplo nasmehnil in v veselem pričakovanju čakal na uro, ki jim jo je pripravila.

Belree je hitro odšla po hodniku, proti učilnici bunkeologije na katero je pred kratkim začela hoditi. Ko se je vpisala k temu predmetu, ki je bil za tiste, ki so odraščali v izključno čarovniških lahko izjemno zanimiv je mislila, da sicer dela napako, a je vredno poskusiti. Ugotovila pa je. da so ure vse prej kot zapravljanje časa, saj profesorica Sang vedno pripravi zanimivo uro.
Pogledala je na zapestno uro, ter besno pihnila skozi zobe. Sicer Bel ni ravno slovela po tem, da bi veliko zamujala, a se ji je zdelo, da zadnje čase vseeno prevečkrat zamudi. Planila je v učilnico in na svoje veliko zadovoljstvo ugotovila, da se ura kljub zvonenju še ni začela. Z desnico si je z obraza odmaknila lase, ki so ji padli na obraz in se razgledala po učilnici. Zagledala je le še malo prostih klopi, zato je svojo torbo vrgla na prvo mizo, ki jo je zagledala prosto. Sicer ni bila popolnoma nezasedena, a ji je bilo vseeno. Iz torbe je privlekla pergamenti in črnilo, nato pa je z kotičkom očesa zagledala znane temne lase. Sunkovito je dvignila glavo in zagledala Amona. Črnilnik, ki ga je imela v roki ji je skoraj padel na tla. Amon je bil zadnji, ki bi ga pričakovala pri bunkeologiji, zato si ni mogla pomagati in ga je kar naravnost vprašala: "Kako pa ,da si ti tukaj? Pri tem predmetu te namreč še nisem srečala."
Res se ji je zdelo nenavadno, da je pri tej uri srečala prav njega a po pogledih sošolcev nikakor ni bila edina s takim mnenjem. Ko se je ona lani prvič prikazala tu, so njo tudi debelo gledali, a ti pogledi, ki so jih metali sedaj so bili že nevljudno buljenje.
Zdaj, ko je bolje pogledala je malo stran videla pihpuffovca, ki ni bil videti pretirano srečen. Belree je bila pripravljena staviti vse, s svojo palico vred, da je bil razlog nejevolje prav Amonova prisotnost.
Fanta je sedaj spoznala, bil je Nick, eden najboljših in tudi najljubših učencev profesorice Sang. Ponavadi je bil sicer miroljuben, a zaprt vase, danes pa je izgledal kot bo zdaj - zdaj eksplodiral, zato ga je vprašala: Je vse v redu?"

Nekoliko opogumljena po tem, ko se je Nick spet nekoliko razvedril, je Mina zamahnila s palico in kreda se je sama od sebe dvignila in začela pisati po tabli, ki je stala za mlado profesorico. Mina je začela navdušeno razlagati o zgodovini božiča. Nekaj učencev je ob tem začelo zehati, drugi pa so žareče zaprli zvezke in pospravili peresa in se prepustilo poslušanju. Mina ni zamerila ne enim ne drugim. Vsaka ura pač ni mogla biti zanimiva za vse, pa naj se je Mina še tako trudila - že kakšno leto nazaj se je odločila, da si tega ne bo jemala k srcu. No, vsaj ne preveč.

"...in zato so elektronske lučke v bunkeljskih družinah zamenjale okrasne sveče, čarovniške družine pa si še zdaj tradicionalno pomagajo z preprostim negorljivim urokom, ki ga ponavadi izvede najstarejši moški v družini. Bi nam kdo povedal svojo izkušnjo z božičem? Bunkeljskim ali pa čarovniškim, oboje nas zanima," je vprašala lahkotno in pogledala prek razreda. Imela je vsaj tri učence, ki so dokaj redno sodelovali in zato je vedela, da ne bo ostala brez odgovora.

Ena od učenk, ki je sedla v klop zraven Nicka, se je v tistem sklonila k njemu in mu nekaj šepnila na uho. Mina je za trenutek priprla oči in si sveto zatrdila, da bolečina, ki jo je ob tem začutila, ni bilo ljubosumje. Gotovo ne. Samo klepetanja ni marala. "Belree," je nežno poklicala temnolaso dekle, "bi nam ti zaupala, kako je videti božič pri vas doma?"

V trenutku, ko je Nicka vprašala če je vse v redu, jo je poklicala profesorica.
To se Belree pri tem predmetu ni pogosto dogajalo, saj je ponavadi sama dvignila roko. Za trenutek se je zmedla, nato pa odgovorila profesorici:
"No, ja, pri nas doma praznujemo božič, ki bi bolj sodil v kategorijo 'čarovniškega' božiča. Smreka je naravna, saj moja starša pravita, da je umeten nadomestek naravnost grozljiv, ponavadi prižgemo sveče, ki jih moj oči obda z urokom, ki ste ga omenili prej, lani pa sem na manjše drevesce, ki stoji v enem izmed sprejemnic obesila bunkeljske okraske. Na božični večer imamo tradicionalno večerjo, ki se je ponavadi udeležijo bolj naši družinski, pa tudi moji osebni prijatelji, na božični dan pa imamo pri eni izmed mojih številnih tet kosilo v širšem družinskem krogu.
Zdi se mi, da imamo za čarovniško družino precej običajen božič.
Oh, in skoraj bi pozabila" je dodala, " običajno imamo na božični večer ognjemet, ki za ponavadi sestavljajo bunkeljski pirotehnični izdelki. Za bunkeljne bi bili taki ognjemeti lahko nevarni, a odrasli vedno izvedejo oklopne uroke, da se ne bi kdo poškodoval.
Na lanski božični večer pa smo s našimi najtesnejšimi družinskimi prijatelji na moje veliko prepričevanje šli gledati bunkeljsko predstavo Sen kresne noči, katere avtor je velik bunkeljski dramatik William Shakespeare."
Belree je vedela, da je to najboljša obnova božičev, ki se ne bi razvlekla čez celo uro bunkeologije. Naslonila se je nazaj v pričakovanju kaj bo profesorica Sang menila o njenem odgovoru.

Mina je veselo kimala ob Belreejinem opisu božiča. Kljub temu, da je bila Spolzgadovka, je bila deklica presenetljivo vljudne in prijazne narave, zaradi česar Mini nikdar ni dala razloga, da bi jo obravnavala kako drugače kot vse svoje druge učence. In čeprav jo je poprej zbodlo, da se je tako prijateljsko obnašala do Nicka, je Mina uspela iz glave pregnati čudne misli. Konec koncev je imela Luciusa in za Nicka je bila nekoliko prestara... čeprav 6 let niti ni bila takšna reč. Poleg tega je bil Nick zelo pameten in zrel za svoja leta.... stresla je z glavo in še enkrat prikimala Belree.

"Sen kresne noči? Krasno, krasno! Lepo je videti, da se izobražujete o slavnih bunkeljskih zgodovinskih osebah! Pohvalno. In zelo lep opis tradicionalnega božiča. Pet točk za Spolzgad! Je božič pri kom od vas kaj bolj netradicionalen? Povem vam, kadar smo praznovali pri nas doma, se še nekaj tednov nismo mogli znebiti kresničk, s katerimi smo okrasili smrečico na božični večer. Poleg tega smo povsod imeli šopke omel in celo hišo polno gostov, tako da je vedno prihajalo do zanimivih srečanj. Mislim, da je takrat vsaj nekaj mojih posvojenih sestra ujelo svoje može. Saj veste, kaj pravijo - Se pod omelo spoznala, pred oltarjem končala!"

Pomežiknila je proti učilnici - bolj specifično proti Nicku, ampak na zelo neočiten način. Saj nihče razen njiju ni vedel nič o kakšni omeli in zanimivih srečanjih. Sploh pa ni mislila nič takega s svojo pripombo. Pravzaprav ni bila prepričana, zakaj točno je zašla od teme. Mentalno se je brcnila in se ozrla prek učilnice. "No? Kdorkoli še kaj o netradicionalnih božičnh praznovanjih?"

---nekaj mesecev kasneje---

Čeprav je minil že cel teden odkar je nazadnje videla Luciusa, je Wilhelmina zelo previdno premerila tisti del hodnika med njenim kabinetom in učilnico. Tudi tokrat ni naletela nanj in zato se je nekoliko sprostila, ko je zakorakala v že napol polno sobo. Nekateri učenci so že veselo klepetali in s samozavestnim nasmeškom se je ozrla prek učilnice in ugotovila, da se obeta dokaj dober dan. Učencem je nameravala predstaviti kulturo interneta, bunkeljske obsesije, o kateri so nekoliko spregovorili že med zadnjo uro. Zdaj, ko so učenci približno poznali mehanike računalnikov in medmrežja, se je bilo veliko lažje pogovarjati o vsebinah in take ure je imela Mina najraje.

"Lepo pozdravljeni, vsi skupaj! Samo še minutka je do začetka ure, tako da lepo prosim, da zaključite s pogovori in se posedete na svoja mesta, da bomo lahko hitro začeli, saj nas danes čaka ogromno materiala!" je nagovorila učence in hrup v učilnici se je še nekoliko povečal, ko so mladeniči in mladenke sporočili svojim prijateljem še zadnje čenče o dogodkih, ki so se zgodili čez vikend, potem pa s stoli drsali po tleh in odpirali zadrge na torbah, da bi prišli do knjig in zvezkov.

((Dobrodošli vsi! ))

Robin je svoji prijateljici na drugi strani razreda odposlala še zadnjega papirnatega žerljava, ki je (z manjšo pomočjo čarovnije) elegantno pristal na njeni mizi, potem pa je se obrnila proti profesorici in ji namenila prijazen nasmešek. Profesorica Sang je bila definitivno njena najljubša učiteljica na šoli, saj se bile njene ure vedno nadvse zanimive celo za Robin, pa čeprav je Pihpuffovka izhajala iz bunkeljske družine. To je bil tudi eden izmed glavnih razlogov, da je obiskovala njene ure, res pa je bilo tudi, da v celem letu šolanja na Bradavičarki le ni hotela povsem izgubiti stika z bunkeljskim svetom. Bunkeljska tehnologija se je namreč v zadnjem času razvijala tako hitro, da je Robin poleti, ko je prišla domov, vsakič znova doživela pravi šok ob pogledu na množico novih naprav, katerih namen ji je bil vsako leto manj jasen. No, pa še en razlog za to, da je Robin obiskovala bunkljelogijo, je obstajal: kljub temu, da je bila profesorica Sang izvrstna učiteljica, se ji je včasih vendarle poznalo, da je sama odraščala med čarovniki in da se je o bunkeljskih preparatih začela učiti šele nakdnadno. Zato ji kljub izvrstnemu znanju nekatere stvari le niso bile tako zelo jasne, kot Robin, in v takšnih trenutkih ji je Pihpuffovka z veseljem priskočila na pomoč. Na ta način ji je lahko vsaj deloma vrnila njeno prijaznost.

Sky je bila že pozna. Zaradi zmedenosti v novi šoli je popolnoma pozabila gledati na uro. Na srečo je s pomočjo čarovnije našla svoj razred. Tiho je potrkala in se zmedeno nesmehnila učiteljici, ki se je ravnokar pripravljala na začetek pouka. Opravičila se je in se vsedla za prosto mizo zraven svetlolasega dekleta.
Kmalu je učiteljica pričela z razlago. Govorila je o internetu, bunjkelski obsesiji, ki jih je povezovala po vsem svetu. Sky so takšne stvari neskončno zanimale. Smešno ji je bilo da so za kaj takšnega potrebovali takšne večje, zakomplicirane naprave. Izhajala je iz tipične čarovniške družine, kjer so za vse uporabili čarovnijo.
Malce še je pomislila: Rada bi preizkusila te predmete. Kako delujejo, morda bi se povezala s kakšnim bunkeljnom.. Nato pa jo je zanimiva razlaga učiteljice posrkala vase..

(( upam, da je vredu. ni ravno neko gradivo za naprej, tak da upam da bo vseeno šlo. ))

Belree je zavila okrog vogala in se znašla na hodniku, kjer je imela bunkeologijo. Zamrmrala je nekaj v besed, ki so na dekleta, ki so jo stalno spremljala, delovala. Vse so odšle na predavanja ali pa v dom, knjižnico oziroma v kakšno učilnico, kjer bodo z ostalimi Spolzgadovci ali pa redkimi Drznvraanovci delali kakšen 'pameten' načrt, ki bo najverjetneje vseboval prepovedane uroke, kakšnega mlajšega Gryfondomovca ali Pihpuffovca in profesorje. Takih stvari se nikoli ni udeleževala, se je pa seveda smejala učinku, ki ga je prinesel kakšen posrečen načrt. Ko se je ozrla na zapestno uro je ugotovila, da začuda še ne zamuja in zato je upočasnila korak ter v učilnico vstopila povsem mirno. V njej so bili zbrani redki sošolci, a opazila ni še nobenega Spolzgadovca. Ker je očitno zamudila, je najprej postala pri vratih in do konca poslušala razlago profesorice Sang o vsebini prihajajoče ure. Šele čez nekaj trenutkov je sedla v eno izmed klopi v ospredju, blizu neke neznane Gryfondomovke in še bolj neznane Pihpuffovke. Računalniki, si je mislila Bel, še ena bunkeljska iznajdba, s katero nadomeščajo čarovnijo. Sicer je rada čarala, ampak za bunkeljske predmete in navade se je zanimala tako kot malokateri učenec, sploh Spolzgadovec. Želela si je celo delati v stiku z bunkeljni, ampak ni vedela ali ji bo mama to pustila. Oče že, vseeno mu je bilo kaj je delala njegova deklica, le da je bila srečna. Ampak mama? Ta je z njo imela drugačne načrte, takšne, ki se zdaleč niso vsebovale bunkeljnejev.
Šele čez nekaj časa je opazila, da sedi v bližini dekleta, ki prof. Sang včasih pomaga pri urah. Robyn? Se je temnolaska vprašala sama pri sebi. Ali pa Robin? Pa saj je vseeno, pri izgovorjavi se razlika komaj pozna, pisala pa ji zagotovo ne bom, je na koncu poenostavila svoje razmišljanje. Dekle je bilo pametno in je o bunkeljnih veliko vedelo, nikoli pa ti na škodi, če sediš zraven pametnega učenca, mar ne?


((Uf, beden post, ampak brez idej in navdiha je nekej takega najboljše, kar mi uspe napisat.))

((Čis dober je ))

Robin se je veselo nasmehnila Sky, ki je prisedla k njej. Živahna Gryfondomovka se ji je vedno zdela simpatična in poznalo se je, da na bunkljelogijo ne hodi samo zato, ker ne bi imela boljšega za početi, ampak ker jo bunkeljske stvari zares zanimajo. Robin je namreč opazila, da veliko njenih sošolcev iz čarovniških družin sploh ne zna ceniti truda in napora, ki ga bunkeljni vlagajo v svoje izume in sploh ne morejo razumeti, da to od njih zahteva vsaj toliko bistrosti in iznajdljivosti, kot pri čarovnikih izum kakšnega uporabnega uroka.

Robinin nasmešek je nekoliko zamrl, ko je opazila, da v njeni bližini sedi visoka spolzgadovka z zanimivimi črno-rjavimi lasmi. Če se je Robin prav spominjala, ji je bilo ime Belree ... No, vsekakor je bila prepričana, da se tako njeno ime kot priimek začneta na B. In to, da si je izbrala prostor tako blizu navadne pihpuffovke, se ji je zdelo čudno, saj so spolzgadovci ponavadi pri bunkljelogiji sedli v njeno bližino samo takrat, ko so pisali kakšen test. In potem so jo po navadi celo uro brcali pod mizo in jo zasliševali, kakšni so pravi odgovori. Zato je Robin razvila novo taktiko: med testi je vedno sedla na najmanj priljubljeno mesto - natanko pred kateder, kjer jo je profesorica Sang najbolje videla in ta taktika se je do zdaj izkazala za uspešno. Vse dokler kdo ne iznajde načina, kako me zasliševati na daljavo, je pomislila in se nasmehnila, saj se ji to ni zdelo preveč verjetno.

Luke je divje planil v učilnico in stopil do nezasedenega mesta-pred katedrom. "Oprostite, gospa profesor." Dihal je hitro in globoko, kot bi pretekel maraton. Lase je imel razmršene, zaležane, oči pa motne. Iz torbe je potegnil črnilo ter pregament in se zazrl naokoli. Vse oči v učilnici so bile uprte v njega in namrdnil se je. "Ni me potrebno več opazovati," je glasno rekel, hip zatem pa se je ura že začela.

((Ahej, ne moreš da verjameš kak beden post sem spravil skupaj ))