Učilnica Obrambe proti Temnim Silam

Lucius je iz svojega kabineta prinesel veliko kletko, pokrito z debelo modro svileno odejo da se ni videlo skozi, in jo postavil na kateder. Zraven je položil še kup papirjev, ki jih je pred nekaj minutami ustvaril s kopirskim urokom. Zamahnil je z roko medtem ko je z drugo držal svojo sprehajalno palico in zapah na vratih se je odmakil. Vrata so se na široko odprla, vabeč učence v notranjost sobe.
No da vidimo, koliko učencev bo tokrat zamudilo. Imajo točno 15 minut časa da zavzamejo svoja mesta, je pomislil in začel pregledovati evidenco študentov medtem ko je čakal na začetek ure...

((Tako, zdaj lahko začnete prihajat na prvo uro obrambe. Do jutri cca. 21.00 (+/- 20min) se zberite v učilnici da lahko začnemo. Seveda bomo začeli prej če boste vsi tukaj.))

Annelyn je z gručo spolzgadovk, ki so ji sledile kamorkili je šla, prikorakala v učilnico obrambe proti temnimi silami. Peterica se je posedla v zadnje klopi, kjer so nadaljevale svoje opravljanje. Sošolka je Lyn ravnokar razkazovala svojo novo rožnato pilico za nohte, ki je ni mogla nehati uporabljati. Annelyn se je raje pridružila pogovoru drugih dveh spolzgadovk, ki sta se prepirali, kateri fant je bil bolj luškan v reviji, ki jo je tretja prejela po pošti od sestre. Debata je potekala že nekaj minut, zato je Lyn izgubila zanimanje zanjo in se raje razgledala po učilnici. Že kar polna učilnica je bila še zmarom podobna vsem drugim učilnicam na Bradavičarki, kar je bilo presenetljivo nezanimivo. Toda njeno dolgočasenje je zmotila velika kletka na katedru. Ok... Tega ni bilo prej tukaj... je pomislila in poskušala videti skozi odejo, vendar je bila predebela in modra barva ji je že povzročila glavobol. Modra je bila totalno iz mode. Notri je tako ali tako le še neka stvar, ki se jo bo treba naučiti. je zavzdihnila in se raje zazrla v profesorja, ki je listal evidenco učencev.

Časa je imela še več kot dovolj, saj je bilo do naslednje ure kar petnajst minut. Dobro poznana pot do učilnice Obrambe, kakor so jo pokrajšano klicali učenci, ji ni delala nikakršnih težav. Večina drznvraanovcev, ki jih je srečala na hodniku se je že refleksivno umaknilo, zato tudi gneče ni bilo pretirane. Vrata v razred so bila nastežaj odprta, da bi maj ustvarjala vtis povabila noter. Sicer si je morala priznati, da so bile ure Obrambe ene zanimivejših, vendar samo dejstvo, da se je pouk spet začel nažalost ni bilo tako zelo. Nezainteresirano se je ozrla proti gručici spolzgadovk v ozadju ter učitelju za katedrom, potem pa si izbrala klop nekje na sredini učilnice.

Svoje zelene oči je uprl v na stežaj odprta vrata in nekoliko privzdignil obrv, medtem ko se je intenzivno ukvarjal z velepomembnim vprašanjem zamujanja na prvo uro v novem šolskem letu. Njegove nemirne misli je kruto prekinil spomin na izraz na obrazih očeta in matere, ko ju je po koncu lanskega leta obiskala sova s čisto predolgim spiskom zalivanih ur – vsaj po njunem mnenju. Amon namreč ni imel problemov s številko, ki je bila tako lično izpisana pod črto, kakor seštevek vseh nedovoljenih izostankov spomin na izraz na obrazih očeta in matere, ko ju je po koncu lanskega leta obiskala sova s čisto predolgim spiskom zalivanih ur – vsaj po njunem mnenju. Amon namreč ni imel problemov s številko, ki je bila tako lično izpisana pod črto, kakor seštevek vseh nedovoljenih izostankov. Z vzdihom, ki je nakazoval vdajo v usodo, se je rjavolasi Spolzgadovec podal skozi obok in se na pragu še poslednjič ozrl na v daljavo raztezajoči se hodnik, simbol svobode in prostosti. Popravil si je šolsko torbo, ki mu je malomarno visela preko ramena, in z očmi ošinil učilnico in njeno vsebino.

V zadnjem delu učilnice, kje pa drugje, se je posedla skupinica njegovih sošolk, ki so neomajno nadaljevale s svojimi puhlimi pogovori. Amon jim je pokimal v pozdrav, nato pa si je poiskal klop, ki je bila nekje na polovici med Spolzgadovkami in svetlolaso Drznvraanovko, ki ji je bilo ime, če se je pravilno spomnil, Anette. Tudi v njeno smer je poklonil glavo, nato pa se je počil na stol in torbo lenobno izpustil na tla poleg mize. Končno so njegove oči le našle učitelja, ki je pregledoval nekaj takega, kar je prav nesramno spominjalo na evidenco prisotnosti. Pah, dejansko preverja prisotnost…gotovo je novinec, se je Amon posmehnil sam pri sebi in pustil, da so se mu ustnice mehko ukrivile navzgor.

V uročeni evidenci, ki je učence obkljukala ko so stopili skozi vrata se je pojavila še zadnja kljukica nekje na vrhu abecede. Lucius je bil resnično zadovoljen da si jo je dal narediti. Poleg tega da mu ni bilo treba ves čas pisati evidence se je ob imenu vedno pokazala slika kadar se je s prstom dotaknil pergamenta.
Tlesknil je s prsti in vrata so se zaloputnila in zapahnila. Zvil je pergament, ga odložil v predal in vstal. Njegov črni usnjeni plašč je zaplapolal ob nenadnem gibu.
"Verjetno me že vsi poznate, saj se večinoma gledamo že tretje leto. Ampak za tiste ki so novi; moje ime je Lucius von Thanagor in sem vaš učitelj Obrambe pred Mračnimi Veščinami," je dejal dovolj glasno da so ga lahko slišali. Držal se je samozavestno, vedoč da mora pokazati svojo avtoriteto.
"Na moje ure ne bo zamujanja. Vrata se bodo odprla 15 minut pred začetkom in se zaprla točno ob uri. Zaprta bodo ostala do konca. Kdor se ne bo prilagodil, pač ne bo na predavanjih."
Izza oblakov zunaj se je utrnil sončni žarek in posijal ravno nanj. Njegov intenzivno rdeči pramen se je obarval še bolj strupeno-rdeče barve, v njegovih očeh pa so se zasvetile modre iskrice.
"Šolska pravila narekujejo, da morate biti prisotni na vseh predavanjih, izjeme so kadar ste v ambulanti ali na drugih od profesorjev potrjenih obveznostih. Da razčistimo: osebno mi je popolnoma vseeno če hodite ali ne. Vendar pa bom pri testih in izpitih zahteval da pokažete pričakovano znanje, vključno s primeri ki jih bomo delali. Ob koncu vsakega semestra boste imeli tudi pisni, ustni in praktični izpit. Vsak od teh bo prispeval tretjino ocene, za prehod v naslednji letnik pa potrebujete povprečje obeh semestrov vsaj 60%."
Pogledal je po razredu. "Če ima kdo kakšno vprašanje glede pravkar povedanega naj vpraša sedaj, ali pa po uri," je dejal mirno.

Anette je zatavala v svoje misli, iz katerih jo je zdramil šele glasen zvok, ki so ga povzročila zaloputnjena vrata. Končno, začelo se bo!, si je rekla sama pri sebi, potem pa se osredotočila na učiteljevo prestavitev. Sicer jo je slišala že nekajkrat, vendar je učitelj vskakokrat povedal kaj novega ali pa se izrazil na drugačen način. Da bi izpadlo kar najbolj dramatično, je skozi okno posijal žarek sonca in osvetlila ravno učitelja. Rdeči odblesk njegovega pramena jo je za trenutek skoraj zaslepil, vendar se je sonce kajkmalu spet skrilo. Ko je povedal še zadnje podrobnosti glede ocenjevanja jim je dal čas za vprašanja. Vedno neučakana, je Anette takoj dvignila roko. Ni niti počakala, da bi jo učitelj poklical, temveč je kar planila. "Profesor, kaj je v kletki?". Najbolj neverjetna pri njej je bila ta preobrazba. Izven učilnic je bila upornica, dekle, ki je vedno iskalo luknje v pravilih, vendar znotraj razreda se je prelevila v pridno punčko ki komaj čaka, da izve kaj novega.

Luciusu se je na obrazu zarisalo nekaj, kar je izgledalo kot najmanjši možen nasmešek. Vedno vedoželjni, kaj?
"Gospodična von Amaranth, je res?" je vprašal. Ni počakal na odgovor ampak je kar nadaljeval; "Načeloma raje vidim da počakate da vas pokličem, ampak dokler nikogar ne prekinjate naj vam bo."
Pokazal je na kletko na mizi. Čeprav je bilo očitno, da je moralo biti nekaj notri, predmet ni kazal nobenih znakov. Modro prevleka je uspešno zakrivala pogled v notranjost.
"Tukaj imamo vaš prvi primerek letošnjih ur. Tole bitje je lahko precej zoprno, sploh če vas zaloti nepripravljene," je pojasnil, nato pa odgrnil odejo. V kletki je dremalo nekaj, kar je bilo podobno večjemu mačku z netopirskimi krili in škorpijonskim repom. V spanju je izgledalo prav prikupno in spokojno.
"Imenuje se Mantikor in trenutno je omamljen. Je kdo že slišal zanje?" je vprašal razred.

Spolzgadovkam je Amonov prihod vzel dah. No skoraj vsem. Annelyn ga je prepoznala iz doma, vendar ni in ni se mogla spomniti njegovega imena, kar jo je popolnoma zaposlilo, tako, da večino profesorjeve razlage niti ni slišala. Tako ali tako, je vsako leto povedal eno in isto stvar, tako, da zagotovo, ni zamudila česa, kar bi jemalo dih. Razen, očitno Amona, saj so njene sošolke še zmerom vzdihovale. Sklonila se je bliže spolzgadovki na svoji levi ter jo šepeče vprašala, kdo je postavni spolzgadovec bil. Ta ji je takoj podala njegov celoten življenjepis, vsaj kolikor je bilo znanega, ampak iz razlage je povzela le, da je bil presneto zaželjen in očitno "hot". To je torej zloglasni Amon Amarth. se je Annelyn na obrazu zarisal skoraj neopazn nasmeh.

Nato je drznvraanovka postavila glasno in hitro vprašanje, ki je zmotilo Lynino razmišljanje. Kletka, saj res... Annelyn je pogledala proti profesoju v pričakovanju za odgovor, vendar je nato hitro ugotovila, da jo njeno zanimanje za kletko spravlja v isti koš s drznvraanovko. Ni imela prav veliko proti drznvraanovcem, še posebaj, če so bili lušni fantje, vendar svoje spolzgadovsko stališče je morala vzdrževati, še posebaj pred svojimi sošolkami, ki je tako ali tako ne bi opazile, saj so še vedno strmele v Amona. Lyn je zdolgočaseno zavzdihnila in skoraj zazehala, pa se je raje spet posvetila kletki. Modra je že res zelo iz mode, zakaj jo še zmerom uporabljajo za razstavne predmete...

Profesor je nato odgrnil prevleko in Annelyn je prvič slišala kaj je govoril. Mantikor je bil prav srčkan. Annelyn je zrasel nasmešek in s pričakovanjem je gledala bitje.

Njegov pogled je z vajenim vtisom zbranosti počival na učitelju, ki se je nenavadno vajeno za nekoga, ki naj bi bil novinec, lotil pouka. Sloki Spolzgadovec je z vsako preteklo sekundo bolj in bolj sumil, da ima profesor za seboj navsezadnje le nekaj let izkušenj s poučevanjem. Medtem ko je njegove besede poslušal le z enim ušesom, je večino pozornosti namenjal vzhičenemu šepetanju iz zadnje klopi, kjer so čepele petošolke, katerih plašči so se ponašali s srebrno-zelenim grbom. Čeprav jih ni videl, si je lahko prav dobro predstavljal, kako se navdušeno stiskajo skupaj, delijo svoje mlade fantazije in iščejo slinčke, ker se ne morejo spomniti uroka za čiščenje. Ustnice so se mu še nekoliko bolj ukrivile navzgor, a da bi vsaj prvo uro deloval kot zmerno pozoren učenec, je nekoliko odmislil pritajeno šepetanje kake tri klopi za seboj in prisluhnil profesorju, ki jim je v tistem predstavil Mantikoro.

Čisto preveč navdušeno se je nasmehnil ob pogledu na speče bitje, katerega škorpijonski, črni oklep se je dvigal skladno s počasnim dihanjem v snu. Amon je seveda poznal malo, a presneto nevarno pošastko, vendar je bilo treba ohranjati primeren zgled tudi za dekleta v ozadju, zato je svoje védenje zadržal zase in se raje odločil, da bo poslušal odgovore svojih sošolcev.

((Se opravičujem, da bom uletela, hotela sem samo reči, da ste SUPER! Stvari tečejo in vsem vam gre krasno! Zdaj pa hitro pogooglat HP lexicon in poiskat notri mantikoro, da boste imeli kaj odgovorit na vprašanja profesorja Thanagorja!))

(("rep," Amon, ne "oklep". Mantikor ima škorpijonski rep, o kakšnem oklepu ni bilo govora. Mina, hvala za komplimente in vzpodbudo. Sicer pa nisem prepričan če je bilo v HPju kaj govora o Mantikorah, privoščil sem si malce svobode in po Rowlingovsko recikliral starogrški mit))

Počakal je slabo minuto, ker pa se še nihče ni oglasil, je nadaljeval;
"Tale je seveda le mladič. Že ko so majhni so nevarni, odrasli pa lahko brez težav ubijejo tudi najboljšega čarovnika. Seveda le, če ta ne ve točno kako se je treba z njimi spopadati."
Pomolčal je, da bi dal svojim besedam nekaj teže.
"Toda najprej malce uvoda, da boste sploh vedeli s čim imate opravka; Mantikori so bitja, ki izvirajo iz starodavne Perzije. Beseda je sestavljena iz besed "martya"-človek in "xwar"-žreti, torej dobesedno "Človekožer" ali "Ljudožerec". Tako ime si je bitje pridobilo, ker svojo hrano pogoltne s kožo, kostmi in oblekami vred. O svoji žrtvi ne pusti niti najmanjšega sledu," je razložil. Mali mantikor je še vedno lepo spančkal in ni izgledal prav nič nevaren. Bodo že še videli, si je mislil Lucius, in predaval naprej:
"Glavne prednosti mantikora so njegova levja moč in hitrost, ki za večkrat presegata fizične zmogljivosti ljudi. Poleg tega so dokaj inteligentni in so se sposobni naučiti naše govorice, prav tako pa znajo oceniti nasprotnikove šibkosti in jih izkoristiti proti njemu."
Ustavil se je in pogledal po učilnici, kjer je nekaj učencev že paslo dolgčas. Njegov brezizrazni obraz je dobil pridih privoščljivosti.
"Torej," je dejal sladko, "kdo bi rad spoznal našega mucka?"
Nekaj učencev, predvsem pa učenk, je takoj vstalo in se začelo prerivati, kdo bo prvi pri nenavadnem bitjecu, ki sploh ni delovalo nevarno.
Lucius si je mislil svoje in sprostil spalni urok, ki je vezal mantikora. Ta se je začel počasi prebujati...

Annelyn je že slišala za Mantikorje, toda videla jih še ni v živo. Bitje ji je bilo nadvse všeč in že je premišljevala, če bi ga lahko imela za domačega ljubljenčka. Nadomestil bi tudi nekaj nepotrebnih sošolcev, saj bi se znal pogovarjati z njo, nevaren pa tako ali tako ni zgledal. Profesor je nato še ponudil majhno bitje vsem na bližji pogled, zaradi česar sta dve spolzgadovki iz zadnjih klopi skoraj stekle proti Mantikorjevi kletki.

Toda, nekaj ni bilo prav s to sliko, ki se je odvijala pred Lyninimi očmi. Profesorjev izraz se je malce spremenil, kar je Annelyn čisto po nesreči opazila. No prav, ni bilo po nesreči, toda Lyn si tega tako ali tako ne bi priznala. Profesor je sprostil urok na Mantikorju in Annelyn se je v istem hipu pognala za sošolkama. Stali sta pri Amonovi klopi, saj je bila vrsta tako dolga, zato je bila Lyn tudi v hipu pri njima. Položila je roke na njuni rameni in ju močno potegnila nazaj, toda bilo je prepozno. Mantikor se je prebudil in množica učencev, ki so se drenjali okoli njega, ga je razdražila. V kletki se je začel na vso moč sunkovito premetavati in kletka ni bila dovolj močna. Rešetke so začele pokati in Annelyn je že pričakovala najhujše.

Lucius je malemu mantikorju pustil, da je uničil kakšen drog in uspešno prestrašil nekaj študentov ki so bili najbližje. Bitjece je spuščalo neznoste krike in robantilo naokrog. Naposled pa je mantikor trznil z repom. Lucius se je tisti trenutek zresnil in se postavil med učence in ukleščeno bitje ravno pravi čas. V levi roki je trdno stiskal svojo sprehajalno palico, v kateri je bila skrita njegova prava čarobna palica, in iztegnil desno dlan naprej z razprtimi prsti. Mantikor je sunil naprej z repom in iz konice je švignil pršec bodic, ki so se kljub veliki hitrosti pred Luciusom upočasnile in popadale na tla.
Profesor je zamahnil z dlanjo in kletka se je popravila, mantikor pa je trznil kot bi ga zadela puščica in se spet pogreznil v miren spanec. Obrnil se je in nagovoril osuple učence;
"Nikoli, resnično *nikoli* ne podcenjujte nasprotnika zaradi videza. Že podcenjevanje na splošno je slabost, omalovaževanje na podlagi prvega vtisa pa je ugonobilo že veliko čarovnikov, od katerih je bilo kar nekaj takih katerih sposobnosti so presegale vse vaše skupaj. Med drugim tudi Tistega, ki ga ni več."
Pomolčal je. Omemba Mrlakensteina je nehote vzbudila množico bolečih spominov. Če bi mogel, bi ga ubil sam. Odmislil je spomine in se zbral. Prestopil se je za korak v desno in pokazal na kupček bodic, ki je ležal na tleh za njim.
"Tele bodice imajo vsaka približno toliko strupa kot pik Črne udove. Z leti postane le še močnejši. Bodica iz repa odraslega mantikora vsebuje dovolj strupa, da v pol minute ubije trola. 10 sekund, če ga zadane v oko ali drugo šibko točko." je povedal. Le pomislite, kaj bi se lahko zgodilo z vami. Tlesknil je s prsti in bodice je zajel ogenj. Povedal je še eno stvar;
"Edini način kako uničiti mantikorov strup je s temperaturo višjo od 200°C."
Nato je pogledal po razredu in ugotovil, da se je večina že spravila iz šoka, nekaj pa jih je še vedno začudeno strmelo. Vse se je odvilo tako hitro, da je bilo delu razreda šele zdaj jasno, kaj se je zgodilo.
"Kakšna vprašanja?" je vprašal razred.

Učitelj je odgrnil kletko in vsi so se s pričakovanjem zazrli vanjo. V njej je namreč ležalo majhno, levčku podobno bitje. Ah, seveda, mantikor!, je pomislila Anette ter zavila z očmi. O njih je vedela kar nekaj, vendar se je odločila, da bi vseeno izpadla preveč 'piflarsko' če bi takoj planila v podrobno razlago. Zato je raje počakala, da je učitelj razložil to, kar je že vedela in malo pošast osvobodil uroka. Spolzgadovke iz zadnje vrste so se začele navdušeno drenjati proti katedru, da bi lahko pobožale prikupno živalico. Anette pa se je že nekako sanjalo kaj bo sledilo in se je le hladnokrvno naslonila nazaj ter uživala. Mantikor je namreč podivjal, ko je spoznal, da je zaprt v tesen prostor med nekaj rešetk. Prez napora je svojo kovinsko ječo tudi uničil in sedaj dekleta začuda niso bila več tako navdušena nad idejo da bi ga pobožala. Prej ko slej pa je bilo pričakovati, da bo mantikor uporabil svoj najboljše orožje. Rep je obrnil proti gručici in se že pripravil na napad. Če bi učitelj ne vskočil bi lahko prišlo celo do kakšne smrti, zato je bila Anette kar malo razočarana. Dobra stran pa je bila vsaj, da so se spolzgadovke tresoče stiskale druga k drugi. Učitelj je žverco seveda spravil nazaj v varno kletko in jo uspaval, nato pa začel z dolgim govorom o podcenjevanju nasprotnika. Ko je končno prešel na splošno znana dejstva o mantikorovem strupu in jim med drugim tudi pred nosom zažgal toksične bodice, se je drznvraanovka spet namestila bolj vzravnano ter neopazno poškilila na uro.

Vse se je odvijalo tako hitro, da se nihče ni zavedal nevarnosti, ki jim je pretila. Mantikor je izstrelil bodice naravnost proti gruči učencev. Profesor, ki se je še pravi hip postavil pred gručo prestrašenih deklet, je, v vsem svojem mogočnem sijaju, ustavil stupene bodice ter spet uspaval Mantikorja. Spolzgadovka na Lynini desni je omedlela direktno v Amonovo naročje, kar je Annelyn seveda takoj ogorčeno opazila. Ni bila prepričana, če si je bolj želela zamenjati svoje mesto za njeno, ali pa ji je šlo samo na živce, da je moral biti ravno Amon in ne kakšen drug spolzgadovec. Res je bil postaven, vendar se Lyn ni želela vezati na takega playboya, zato je raje svojo pozornost posvetila profesorju, ki tudi ni bil ravno slab posladek za oči.

Spet je povprašal za vprašanja, zato je pristopila korak bljiže. "Do kakšne velikosti pa zraste... Mantikor?" je vprašala, saj jo je še vedno mikala luškana domača živalca, nevarnost pa jo je naredila le še bolj zanimivo. Bo že služil, da bo odgnal kakšnega nadležnega pihpuffovca ali gryfondomovca. si je mislila sama pri sebi in na ustnicah se ji je zarisal nasmeh. Bila je vedno bližje in bližje katedru za katerim je stal profesor in v njenih očeh je ostal le še on. Počutila se je, kot, da sta bila naenkrat sama v učilnici. Naslonila se je na rob profesorjeve mize in ga pogleda naravnost v njegove inteligentne oči. "Kje ste ga pa dobili?" je še zapeljivo dodala in se nasmehnila.

Lucius se je z zanimanjem zazrl v prikupno blondinko, ki se je naslanjala na njegov kateder. Nekako se mu je zdelo, da njena vprašanja niso bila ravno bistvena, če pa že, potem so služila bolj kot sredstvo za navezavo pogovora.
Vendar se je potrudil, da ga ni opazno zmedlo. Z istim tonom kot prej je dejal;
"Odrasli mantikor zraste nekako 1.5x velikost leva. Največji in najstarejši pa imajo zadnje noge tako okrepljene, da lahko hodijo le po njih. Stoje je potem visok kakšne 3 metre, če ne štejemo razpona kril. Na vaše drugo vprašanje pa mi ni potrebno odgovoriti. Povem vam lahko le, da so najbolj pogosti v Egejskem in vzhodnem Sredozemskem morju."

Malce je pomolčal in opazil da se spolzgadovka, ki je ležala v sošolčevem naročju in je izgledala kot da bi jo infarkt, še vedno ni zganila.
"Lepo prosim no! Naj jo že nekdo posede na stol!" je dejal z ukazovalnim tonom. Sam je odkorakal okrog mize, iz predala vzel epruveto, in odšel do nezavestne učenke. Epruveto, ki je bila do polovice napolnjena z rdečim praškom, ji je podržal pod nosom in jo odprl. Vijugasti oblački dima so švignili ven, in učenka jih je vdihnila. Naslednjo sekundo je že močno zakašljala in se zbudila, Lucius pa je hitro zaprl in pospravil epruveto. Ko jo je vrnil na mesto v predalu je zraven na hitro pokukal še v evidenco.
"Zdaj pa prosim, če se vsi vrnete na svoja mesta," je dejal avtoritarno. "Imamo še 10 minut, kar je ravno dovolj, da vas informiram o vsem, kar rabite vedeti do naslednje ure."
Počakal je, da se je večina posedla, nato pa nadaljeval;
"Do naslednjič pričakujem, da si preberete in naštudirate strani od 47 do 65 v učbeniku. Prav tako zahtevam, da izpolnite tele vprašalnike, in pa odgovorite na vsa vprašanja na tem listu." Ob zadnjem stavku je z različnih kupov dvignil po en list papirja z vsakega kupa. Prvi je bil vprašalnik z raznimi scenariji, ki so bili le deloma vezani na znanje, bolj pa na ugotavljanje psihološkega stanja učencev. Drugi pa je bil dobesedno test s povzetkom snovi prvih štirih letnikov. Tlesknil je s prsti in listi so zleteli po učilnici dokler nista pred vsakim učencem počivala po eden od vsakega lista. Pogledal je na svojo starinsko ročno uro. Še pet minut.
"Če ima kdo še kakšna vprašanja, lahko vpraša sedaj, sicer pa v miru pospravite svoje stvari in lahko odidete. In preden pozabim; gospodična Lee," jo je poklical k sebi, nato pa z isto glasnostjo nadaljeval; "Ker ste ukrepali racionalno v nevarni situaciji in zelo verjetno svojima sošolkama rešili življenje, ste Spolzgadu prislužili 10 točk. Gospodična Fides," pokazal je na učenko ki je prej omedlela, "pa je s svojo neprepričljivo dramo Spolzgadu odbila 5 točk."
Ko je povedal do konca je s sprehajalno palico tlesknil po tleh, in zapah na vratih se je odmaknil, vrata pa na stežaj odprla. Večina učencev je hitro pobegnila ven, kot če bi jih celo uro tiščalo na stranišče, vendar pa jih je nekaj počakalo...

Annelyn se je nasmehnila, ko ji je profesor odgovoril na vprašanje, saj je zdaj točno vedela kje bo preživljala svoje naslednje počitnice. "Dobro je vedeti, da imamo na šoli še kakšen predmet, pri katerem ne zapravljamo našega dragocenega časa, še posebej za bunkeljske traparije." Malce je bila razočarana, ko je profesor svojo pozornost namenil njeni sošolki, za katero je ni čisto nič skrbelo. Vseeno pa so jo Luciousovi mogočni koraki očarali, zato so mu njene smaragdne oči sledile vse do spolzgadovke ter nazaj do katedra. Po njegovih naslednjih besedah je morala nazaj v klop, vendar je na poti do tja še poskrbela, da so njene oči ujele njegove ter mu hkrati namenila nasmeh, ki bi še mrtvecu pospešil bitje srca. Ko je spet sedela med gručo spolzgadovcev je na mizo dobila dva lista, ki ju je nameravala rešiti le zato, da bi se bolj priljubila profesorju. Ura se je zaključevala in učenci so začeli pospravlati svoje stvari, Lyn pa je bila poklicana nazaj k profesorju, kar ji je kar ugajalo. Spolzgad si je prislužil nekaj točk in ure je bilo konec. Vrata so se odprla in v učilnico je zapihal prijeten veter, ki je Annelyn nežno razmršil lase, tako, da si jih je morala umakniti nazaj za ušesa. Večina učencev je zapustila učilnico, Lyn pa se je spet malce zagledala v spečega Mantikorja, ter se lahno zasmejala. "Tako lušno bitje, pa tako nevarno." Pogledala je proti profesorju in se namuznila. "Kakšnim nevarnostim pa nas boste predstavili naslednjič?"

Luciusu ni bilo čisto jasno, ali mlada spolzgadovka flirta z njim, ali se vedno tako obnaša. Vsekakor je imel premalo stika z današnjo mladino, ali z večino ljudi nasploh, da bi si delal utvare o gotovosti svojih sumov. S prodornim pogledom je zavrtal svoje oči v njene in poskušal uganiti kam cilja. Vendar ni delovalo kot si je zamislil. Pogled ki je ustrahoval in podjarmil nekatere od najhujših hudodelcev do te mere, da mu sploh ni bilo treba uporabljati čitljivije, ni imel podobnega učinka na petnajstletno smrkljo, ki je stala nasproti njega. No ja, dejstvo da ona ni bila priklenjena na stol in za rešetkami je verjetno tudi naredilo svoje.
Ne vem kaj se ti plete po glavi, šolarka, ampak dokler ne vem več ne bom padel v tvojo igro, si je mislil, rekel pa je le;
"Nekaj bo gotovo. Kaj točno in kako nevarno bo, boste pa izvedeli natanko takrat. Lahko pa vam zagotovim da, karkoli že bo, gotovo ne bo nedolžno, četudi bi mogoče tako izgledalo. Tale," je pokazal na mantikora, "je zelo dober dokaz te trditve."
Spomnil se je zanimive ideje in levo stran njegovega obraza je zakrila senca, zazdelo pa se je celo, da se je levi kotiček njegovih ustnic ukrivil v neprijeten smehljaj.
"Morda," je rekel tišje, "pa naslednjič ne bom tako hitro posredoval."
Naslednjo sekundo je odbil zvonec in s tem naznanil začetek petminutne pavze, ki so jo imeli učenci na voljo da so prišli do druge učilnice. Senca na Luciusovem obrazu je izpuhtela tako nenadno kot se je pojavila, dajajoč učinek da je bila vse skupaj le optična prevara zaradi pronicanja svetlobe skozi oblake.
"Mislim, da se vam mudi na naslednje predavanje, zato vas ne bom zadrževal. Pričakujem, da me boste tudi prihodnjo uro počastili s svojim obiskom. In ne pozabite na nalogo, ki sem vam jo predpisal. V nasprotnem primeru lahko greste kam drugam past dolgčas."

Ura se je zaključila ravno prav, ne prekmalu, ne prepozno. Večino učencev je samo olajšano odhitelo iz razreda, ona pa si je vzela čas in vse lepo pospravila. Zanimalo jo je namreč, kaj ima za bregom svetlolasa spolzgadovka, ki je tako zelo sladko gledala učitelja. Čisto 'po nesreči' ji je torba padla in vse se je razsulo. Sicer je za nekaj kratkih trenutkov pritegnila pozornost, vendar je kmalu spet postala nevtralen del okolja in dobro našpičila ušesa.

Toda na koncu se je izkazalo, da vse skupaj ni nič posebnega. Profesor očitno ni bil take vrste, da bi se zapletel v kaj z učenko, zato je z enim zamahom palice pospravila stvari ter se pobrala iz učilnice.

Amon je z bežnim nasmehom na obrazu opazoval veličastno dramo, ki se je odvijala pred njegovimi očmi, čeprav so bili njegovi členki vseeno, za vsak slučaj pač, nekoliko močneje oviti okoli njegove črne palice. Svoj pogled je pozorno upiral v Mantikora, ki se je vse bolj divje zvijal v kletki in bilo mu je več kot jasno, kaj se je pripravljalo, zato je tudi dvignil svojo palico in bi se več kot uspešno ubranil strupenih puščic, ki jih je izstrelila mala pošast, če se ne bi naravnost v njegovo naročje sesedla neka sošolka, ki je imela očitno zelo šibke živce ali pa je upala, da si bo s tem pridobila njegovo oziroma učiteljevo naklonjenost. Nejevoljno je prijel na videz nezavestno dekle in jo posadil v najbližji prosti stol, medtem ko je učitelj že junaško rešil situacijo ter obranil neumne dekliče, ki so v Mantikora drezali na prvem mestu. Obramba pred mračnimi silami je bila sicer Amonu kar ljub predmet, vsaj v primerjavi z drugimi, vendar mu ta ura ni bila nič kaj všeč in srčno je upal, da ga v prihodnje njegovi sošolci ne bodo tako zelo znervirali. Z vzdihom je zopet prisluhnil besedam, ki jih je imel profesor za izreči in si z nekaj kratkimi potezami zapisal, kaj naj bi naredili za domačo nalogo, pri tem pa z enim očesom in ušesom opazoval svojo svetlolaso sošolko, ki se je na klop naslanjala nagnjena čisto preveč naprej, medtem ko se je pogovarjala s profesorjem.

Zavil je z očmi in si želel, da bi bil v tistem trenutku lahko kjerkoli drugje, in glej ga zlomka, šolski zvonec je kot naročeno uslišal njegovo željo. Amon je po kar najhitrejšem postopku pospravil svoje reči, si zavihtel torbo prek ramena in odhitel skozi odprta vrata, ne da bi se dvakrat ozrl. Pa ne, da bi ga tako strašno skrbelo, da bo zamudil na naslednjo uro, kje pa, le želel si je zapustiti učilnico.

Luciousu se je na obrazu zarisal zloben nasmeh, ki bi verjetno na smrt prestrašil kakšnega pihpuffovca, Lyn pa se je zdel presenetljivo čeden. Zazdelo se ji je, da so se mu potemnile oči in Annelyn bi še nekaj časa osuplo strmela vanj, če ne bi ravno zazvonil zvonec ter se profesor ob tem spet povrnil v prvotno stanje. Lyn je morala dvaktrat pogledati, da bi se prepričala, da je ravnokar videla popolnoma drugo stran Luciousa, vendar vse je tako hitro minilo, da ni morala biti prepričana. Nato jo je hitro odslovil, kar se je zdelo Annelyn malce nevljudno, vendar je namesto razočaranja pokazala le svoj očarljivi nasmeh. "Ah, tako ali tako imam zdaj prosto uro, tako da se mi nikamor ne mudi." Ji je šlo kar malce na smeh, potem pa se je nečasa spomnila in se je za hip zresnila. "Mislim, da bom šla poiskati svojo sošolko." se je spet prikupno nasmehnila in se odpravila proti vratom, njen namen pa je bil čisto drugačen. Ko je bila zunaj učilnice je za vrati postala in se delala, da se odloča v katero smer bo odšla, v resnici pa je čakala, da bo profesor zapustil učilnico, saj ga je nameravala malce zasledovati. Rekel je, naj gre pasti dolgčas drugam, ampak njej ni bilo niti malo dolgčas v njegovi bljižini.

((Tisto o pašnji dolgčasa kje drugje je bilo mišljeno za naslednjo uro v primeru če bi bila brez naloge. ))

Lucius si je naredil par opomb na redovalnici, preveril v učbeniku in učnem načrtu, ali je povedal vse kar bi moral, in zadovoljno pospravil knjige v predale pod mizo ter jih s tleskom prstov zaklenil. Vsi učenci so že zapustili razred, in ni izgledalo da bi kdo kaj pozabil. Nato je s sprehajalno palico udaril po tleh, in vrata so se spet zaprla in zapahnila, v veliko razočaranje Spolzgadovke, ki je dajala očiten vtis da mu pripravlja zasedo.
Še Fenrir Siwodlack me ni mogel napasti iz zasede, le zakaj misliš da bi me lahko ti? si je mislil in z zadovoljnim nasmeškom odšel v svoj kabinet za učilnico. Misel na akcijo za prijetje Siwodlacka ga je spomnilo na tri poševne praske na hrbtu, ki mu jih je ta pustil za spomin. Edina tolažba mu je bila, da je njegova ognjena kletev volkodlaku povzročila bistveno hujšo bolečino.
Za sabo je zaprl vrata v kabinet, in tako ta kot učilnica sta ostala zaprta do naslednje ure.

Vrata učilnice so se zaprla. Annelyn je sama ostala na hodniku pred učilnico ter se nasmehnila. Tako torej. Očitno bo treba enkrat vlomiti v njegov kabinet, ko ga ne bo notri. je šlo Lyn po glavi, ki je še zmeraj želela dobiti Mantikorja v roke. Obrnila se je na petah in se z velikim nasmehom odpravila proti stopnicam, ki so vodile proti spolzgadovski dnevni sobi, ter na poti kovala načrt. Med tem, ko je bila v učilnici si je lepo zapomnila postavitev predmetov in premišljevala, kje bi lahko čakala kakšna past, če bi nekdo želel vdreti v kabinet.

Lucius je iz kabineta tokrat prinesel veliko starinsko skrinjo. Stole in klopi je s pomočjo čarovnije hitro in učinkovito premaknil ob stene, tako da je bilo v učilnici zdaj veliko prostora. Tlesknil je s palico po tleh, in vrata v učilnico so se odprla natančno 15 minut pred začetkom.

((Tako, 23.11. ob 21.00 začnemo z drugo uro Obrambe. Vsi ki bi radi sodelovali se morate *do takrat* prikazati v učilnici.)