Zapuščena učilnica

Znašel se je v eni od učilnic, ki jih že kakšno stoletje niso več uporabljali. Zaprl in zaklenil je vrata. Nato je odložil kletko z mantikorom in odgrnil odejo. Odprl je vrata kletke in bitje rešil uroka, ki ga je vezal v spanec. Mali mantikor je glasno zazehal in pri tem izgledal bolj podoben malemu mucku, kot pa nevarni zveri. Le da z rdečimi netopirskimi krili in škorpijonskim repom. Lucius ga je počohal za vratom in bitjece je zaprlo oči in zapredlo. Spomnil se je kaj je govoril profesor Ruralus, ko je še učil Nego čarobnih živali; Trik z vsako žverco je, da veš kako jo ukrotit.
Takrat pa se je zavedel, da v sobi z mantikorom nista sama...

Annelyn je piršla do težkih vrat, ter ugotovila, da so zaklenjena. Njeni instinkti so ji pravili, da je šel Lucius v sobo, zato je morala priti noter. Zamahnila je s palico ter odklenila vrata, ki na njeno srečo niso škripala, ter se je lahko mirno splazila noter. Zagledala je profesorja, ki se je sklanjal nad kletko prisrčnega mantikorja. V učilnici je bilo kar nekaj stolov in miz, zato se je hitro skrila za eno izmed zadnjih klopi, ter upala, da je Lucius še ni opazil. Mantikor se je prebudil, toda njegova reakcija je bila čisto drugačna kot v učilnici. Luciusu je pustil, da ga je božal. Ne, ubistvu je bolj zgledalo, da ima profesor popolno kontrolo nad mantikorjem. Lyn se je malce dvignila, da bi bolje videla prikupno sceno, a je po nesreči ruknila stol sosednje klopi, ki se je prevrnil ter glasno zaropotal. Prestrašila je samo sebe, ustala, se ozrla za stolom, nato pa hitro pogledala proti profesorju. Zasačena...

Lucius je vstal in z mantikorom v eni roki in palico v drugi stopil proti učenki.
"Tako torej, gospodična Lee. Smo malce preveč radovedni za naše lastno dobro, kaj?" je dejal s pokroviteljskim glasom. Ko je počasi hodil proti njej, v temni učilnici razsvetljeni le s samotnim jaškom, skozi katerega je prodiralo nekaj svetlobe iz zgornjih nadstropij, je izgledal resnično strašno. Še toliko bolj, ker se je mantikorov obraz spačil na podoben način kot mačka zapiha, le da je bil zvok ki se je razlegal iz njegovega grla bolj podoben pritajenemu renčanju.
Lucius Annelyn ni pustil da bi izvlekla palico: nebesedno jo je razorožil komaj se je dotaknila svoje palice, ta pa je odletela na drug konec učilnice. Pokimal je mantikoru in ta je kot kužek skočil in odhitel po njeno palico.
Lucius je tlesknil s prsti in edina vrata so se zaklenila. Počasi in z zelo nenavadnim izrazom je stopil skoraj čisto do nje.
"Niste mi še odgovorili kako ste prišli sem, ali zakaj, gospodična Lee," je dejal s prenarejeno prijaznostjo. "Le čemu bi želeli iti v tako neprijeten del gradu?"

Profesor jo je opazil. Bilo je prepozno. Annelyn je obstala in ni vedela, kaj naj naredi. Počasi se je začel premikati proti njej, kar jo je malce prestrašilo, tako, da je raje stopila korak nazaj in se s hrbtom stisnila ob steno, s tem pa si je onemogočila izhod. Zakaj nisem nikoli igrala strateških iger... Zdaj bi mi kakšna ideja za hiter izhod zelo pomagala. Njene misli so se razkropile in pomešale, tako, da ni imela nobene pametne ideje, zato je segla po palici, ki pa je zaradi razorožitvenega uroka hitro odletela na drug konec učilnice. Kaj pa zdaj...

Mantikorju se je poznalo, kdo je njegov gospodar, saj je slepo ubogal Luciusa ter stekel po njeno palico. S tleskom so se zaklenila vrata in Lyn so se izblinile vse rešitve. Lucius se ji še bolj približal, tako da je zdaj stal tik pred njo, z izrazom, ki Annelyn nikakor ni bil jasen in se je zato le še bolj počutila kot ujetnica. Poigraval se je z njo, Lyn pa ni imela nobenega pametnega izgovora, resnice pa mu tudi ni nameravala povedati. Preostala ji je le še ena možnost. Dvignila je roki proti njegovemu vratu, ga zgrabila za ovratnik, potegnila k sebi in ga poljubila.

Belree je zaslišala, da se je v eni izmed ječ prevrnil stol. Je to pomenilo, da v ječah ni bila sama? S priprtimi očmi se je razgledala po hodniku. Opazila ni nikogar zato se je splazila naprej. Tedaj pa je za vrati za seboj zaslišala zvok ključavnice, ki je lahko pomenil le to, da je nekdo zaklenil vrata.
Vedela je, da bi bilo pametneje, da bi preprosto odšla, a jo je premagala radovednost. Tako se je vrnila k vratom in zašepetala"Alohomora" .
V ključavnici je škrtnilo. Malo je pomislila, nato pa vseeno odprla vrata.
Zagledala je profesorja Thanagora ter sošolko Annelyn.

Lucius je pričakoval marsikaj. Pričakoval je, da ga bo poskušala napasti s fizično silo, ali pa pobegniti skozi prezračevalni jašek, ne glede na to kako neumno bi to bilo. Pričakoval je celo, da ga bo moledovala za milost. Vse je imel preračunano. Vse, razen tistega, kar se je tisti trenutek zgodilo. Najprej jo je že hotel odriniti, vendar se je njegova odločnost raztopila na občutek ustnic, ki so se dotikale njegovih. V trenutku je pozabil, kaj je hotel storiti z njo ker je videla nekaj, česar ne bi smela.
Tudi vrata so se odprla in neka Spolzgadovka ju je videla in skoraj takoj stekla stran. Vendar to ni bilo pomembno.
Obstajal je le ta trenutek, ta poljub, ki se ne bi smel zgoditi. Ta občutek, ki ga ni čutil že tako dolgo, da ni vedel ali ga sploh še pozna. Občutek ki bi ga moral pozabiti in za vedno potlačiti v pozabo, iz katere se ne bi smel vrniti. Vendar se je.
Lyanne. Misel je preplavila njegov um. Lyanne, oprosti mi.
"Oprosti mi," je dejal tokrat na glas, ko so se njune ustnice oddaljile. Z dobro naciljanim udarcem zapestja na akupresurno točko na njenem vratu jo je spravil v nezavest, in padla je nanj. Položil jo je na bližnjo mizo. Nato je usmeril modro kroglo na koncu sprehajalne palice proti njenem čelu. Izgledala je, kot da spi. Tako spokojno in mirno, prevevala jo je neka tiha lepota, ki je ni razumel. Spokojnost smrti, je pomislil temačno, čeprav je vedel da z udarcem, kakršnega je uporabil prej, ni možno nekoga ubiti.
"Oprosti mi za tole," je dejal, vedoč da ga ne more slišati. Pa četudi bi ga lahko, to kmalu ne bi bilo več pomembno.
"Legillimens." Vdrl je v njene misli, ki so bile zaradi nezavesti brez obrambe. Potoval je po spominu nazaj, dokler ni našel primerne točke.
"Obliviate," je dejal z zapovedovalnim glasom. Skoncentriral se je, tako da ji je izbrisal le spomine na vse kar se je zgodilo od vključno trenutka ko ga je opazila na hodniku naprej. Močno ga je mikalo, da bi ugotovil kaj točno si je mislila ob poljubu in kako je prišla na to idejo. Vendar se je uprl skušnjavi.
Mantikor je celotno dogajanje opazoval z zmedenim obrazom. Bilo je inteligentno bitje, vendar mu ni bilo jasno kaj se je zgodilo.
"Skriti se boš moral," mu je dejal Lucius. "Vsaj dokler te ne pokličem. Ta čas bo najbolje, da greš v Prepovedani gozd. Učenci ne smejo tja, učitelji pa se ga tudi izogibajo."
Majhno bitje je glasno ugovarjalo, Lucius pa je zavrtal svoj pogled v njegove oči dokler se ni uklonil. Glasno je spustil iz sebe nekaj med mijavkom in rjovenjem, nato pa odletel skozi jašek.
Lucius je gledal za njim, nato pa se obrnil k Annelyn. Pohiteti je moral. Tehnika ki jo je uporabil je delovala za največ pol ure, preteklo pa je že petnajst minut. Uspaval jo je z istim urokom ki ga je prej uporabil na mantikoru. Nato jo je vzel v naročje in odšel proti ambulanti.
Malce ga je skrbela tista učenka, ki jih je zasačila in skoraj takoj za tem pobegnila. Vendar zaenkrat ni bil to problem. Tako ali tako ji nihče ne bi verjel.

((Bom nadaljeval v ambulanti.))

Sophie je previdno odprla vrata. Ni vedela kaj natančno je pričakovala, da bo za njimi. Mogoče hodnik, mogoče samo steno, (stene bradavičarke so se zelo rade pretvarjale, da so vrata)nikakor pa ne tega kar je dejansko bilo na njimi. "Odlično" je tiho rekla. "Še ena učilnica", sarkastično je prhnila. Prostori, ki jih je najbolj sovražila so bile prav učilnice, ki bi jih ona sama najraje dala preoblikovati v "mučilnice", to poimenovanje bi jih namreč veliko bolje opisalo. To je bilo vsaj njeno mnenje. Vedela je, da nekateri, predvsem Drznvrranci prav uživajo v urah, ki jih je vsak učenec prisiljen preživeti v njih. Sophie je ravno hotela zelo potiho zapreti vrata, ko je, bolj začutila kot zaslišala, da se ji nekaj približuje. Ta občutek je izvrstno poznala. Pridušeno je zaklela, ter se na hitro ozrla okoli sebe. Na hodniku ni bilo nobenega izhoda. Edina možnost je bila učilnica, hitro je smuknila vanjo, zaprla vrata in se naslonila nanje. Zaslišala je kako si je nekdo prepeval neko nadvse žaljivo pesem o učiteljih (Sophie se je delno strinjala z njenim besedilom) in se ustavil derektno pred vrati za katerimi se je skrivala. Ta nekdo je bil Zhopernack, šolski potelgaist, ki ga očitno še niso izgnali. Sophie ne bi imela ničesar proti če bi ga, ubistvu bi bila še celo vesela. Ta duh je bil namreč veliko bolj nepredvidljiv kot učitelji. Pri učiteljih, ki so ponoči paradirali naokoli si vedno vedel kam bodo zavili in kaj bodo naredili. No ja, vsaj pri večini. Sophie jih je imela že čisto naštudirane. Že odkar je hodila na to šolo se je ponoči sprehajala naokrog, pa je niso niti enkrat ujeli. In nasploh je prekršila že milijon šolskih pravil... Ker ni bilo videti, da se bo zoprni duh, ki se je po vsej verjetnosti do zdaj že udobno namestil pri vratih, kam premaknil je stopila naprej in iz žepa potegnila palico. Zašepetala je: "Lumus" in se tiho sprehodila naprej do katedra. Učilnica ni bila nič posebnega, bila je prav taka kot vse druge učilnice. Edina razlika je bila, da je bila ta učilnica prekrita z debelo plastjo prahu. Po tleh so se tako dobro poznale stopinje ljudi, ki so bili tu pred njo. Bilo je vsaj pet različnih, med njimi je bilo tudi nekaj stopinj, neke neznane živali. Sophie je bila prepričana, da bi ugotovila za katero žival bi šlo, če bi si za to vzela čas. Stopila je k stolu, ki je stal za katedrom in zamahnila s palico. Prah, ki je prej ležal na stolu je odpihnilo. Sophie je sedla in noge položila na mizo. Mogoče pa tale učilnica sploh ni tako napačna, je pomislila.

Catrin je bila na moč zadovoljna ob dejstvu, da je na zapuščeno učilnico naletela že v šolskih ječah in ji ni bilo treba riniti vse do kakšnega petega nadstropja ali kaj podobnega. Njena individualna študija napoja za izmenjavo duš je prišla že tako daleč, da je bil na vrsti praktični preizkus. Seveda pa to ni bil ravno mačji kašelj. Zadevico je morala prijaviti Ministrstvu za čaranje in urad je budno spremljal njen napredek. Vsako tezo, vsako ugotovitev, skoraj vsako vejico, je morala redno pošiljati in vsakič čakati na odgovor. Bilo je hudičevo zamudno, ampak to je bil edini način, da so ji dovolili izvajati poskus. Kljub tem varnostnim ukrepom je še vseeno potrebovala kar nekaj časa, da je dobila dovoljenje za praktični preizkus. Seveda samo na živalih, in če bi šlo kar koli narobe, bi bila kazen huda.
Ravno o tem je razmišljala, ko je tik po uri določeni za spanje, vstopila v zapuščeno učilnico. Za njo so v gosjem redu prilebdele sestavine, kotel in potrebne knjige, potem pa je vrata zaklenila z urokom ter vse razpostavila na mizo. Sestavine je naročala po pošti in še to ne več kot eno na teden, da ne bi kdo česa posumil. En izmed pogojev je bil namreč tudi to, da nihče ne sme vedeti kaj počne.
Pod kotlom je zakurila majhne plamene in iz skrinjice s sestavinami vzela srednje veliko tekleno čašo v kateri je bil že skoraj pripravljen napoj. Le-tega je vlila v kotel in počakala, da se je segrel, potem pa dodala še zadnje tri sestavine. Ko je napoj zavrel, ga je premešala ter celo nekoliko žvrkljala, kot bi stepala jajca, kar pri napojih vsekakor ni bil običajni način priprave.
Ko je bil napoj pripravljen, ga je nalila v dve kupi in čakala, da se ohladi. Ura je bila že tri zjutraj in Catrin je bila nemalo zaspana, hkrati pa od prijetnega vznemirjena popolnoma budna. Stopila je do dveh kletk, ki ju je prinesla seboj in previdno začela budi mačko ter sovo, ki si ju je izbrala za poskus.

Pete gladkih usnjenih čevljev z nekoliko podaljšano konico so s presenetljivo tihim korakom udarjale ob hladni pod iz velikih kamnitih plošč, ki so hodnik prekrivale podolžno. Seveda se je elegantna postava, odeta v vihrajoč plašč, ki se ji je motal okoli gležnjev ob vsakem zgrešenem koraku, zavedala, kako neelegantno bi delovala vsakemu naključnemu mimoidočemu, a na srečo je bila ura dovolj pozna - ali pa zgodnja, odvisno kako pogledamo na stvar - da so bili naključni mimoidoči bolj nezaželeni dežurni učitelji kot kdorkoli drug.

"Prekleto."je zamomljal Amon in se z roko negotovo naslonil na steno, ki pa tudi ni hotela stati pri miru. Zven njegovih besed je odneslo naprej po hodniku, ampak zvoki, ki bi mogli že davno potihniti, so se nadaljevali. Zmedeno se je namrščil in se ozrl okoli sebe, a videti ni bilo nikogar, in precej prepričan je bil - kljub temu da je bil kar krepko pijan - da na poti ni naletel na nikogar. Nekoliko negotovo se je zamajal, nato pa zatisnil oči, stresel z glavo ter se odpravil naprej.

Pot ga je nesla - in to dobesedno, saj se je nemalokrat spotaknil - dalje po hodniku, njegov končni cilj pa je bil seveda Spolzgad, a večje vprašanje je bilo pravzaprav, če bo tja dospel pred zoro. Ravno se je namenjal zaviti okoli vogala - to je bil namreč velik in obsežen projekt, potreben večminutnega načrtovanja - ko je za seboj zaslišal dva glasova, ki sta nezmotljivo pripadala učiteljem. Celo tako prepoznavna sta bila, da je Amon v trenutku vedel, za katera dva učitelja gre. In ravno tisti večer, ko se je po ječah potikal pijan, je morala dežurati najhujša in najbolj strah vzbujajoča dvojica dežurnih učiteljev, strah in trepet vseh polnočnih sprehajačev in žurerjev.

Tiho je mrmral nič kaj vljudne komentarje o določenih telesnih delih velikega čarovnika Merlina in pri tem nič kaj graciozno, temveč skorajda na nos zavil okoli vogala. Izmed neštetih gub svojega plašča je hitel izmotati svojo črno palico in po nekaj obupno ponesrečenih poizkusih je odklenil vrata, pred katerimi se je znašel. Z glasnim vzdihom olajšanja se je izmuznil skozi špranjo, jih zaprl za seboj in jih zopet zaklenil, nato pa si je obrisal nekaj kapljic potu, ki so zašle na njegovo čelo.

Šele ko je dvignil pogled s svojih čevljev je nenadoma ugotovil, da sploh ni sam. "Ohoho, Catrin!"je dobrovoljno vzkliknil ob pogledu na rjavolaso sošolko, ne da bi ga niti najmanj zmotilo dejstvo, da se nahaja v zapuščeni in zaklenjeni učilnici ob treh zjutraj. Bila je Spolzgadovka, pri Merlinovi bradi, to je bilo najmanj kar bi bilo pričakovati od te preračunljive dame. "Varimo polnočni punč, kaj?"se je namuznil in pokukal v kotel, nato pa je ob pogledu na dve vinski kupi ugotovil, da ga muči strašna žeja.

"Čudovito, celo okrepčilo si si priskrbela...pa si res pametno dekle."iztegnil je dlan po najbližji čaši in jo izpraznil na dušek, ne da bi sploh vrgel oko na njeno vsebino. Šele potem ko mu je tekočina že do zadnje kaplje stekla po grlu, je ugotovil, da ima nekam čuden okus. Počasi se je ozrl k drugi kupi in vsa kri mu je izginila z obraza, ko je ugotovil, da je tekočina zelene barve - prav take, kakor tista v kotlu. Še počasneje kakor prej je pogled odtrgal s čaše in ga zabodel v Catrinine oči.

"Kaj točno sem pravkar zlil vase?"

Hitri koraki in sočne kletvice so priplavale tudi v zapuščeno učilnico, a Spolzgadovka se zanje ni zmenila, saj so bili to baje dokaj običajni zvoki za to uro. Ko pa se je ključavnica na vratih začela vdajati poskusom odklepanja, je Catrin otrpnila sredi vstajanja in s še nekoliko dremavo mačko v naročju. Bila je tako bleda kot bi bila bela stena, če bi bila dejansko pobeljena in ne kamnita. Vidno si je oddahnila ob pogledu na Amona, ki je previdno zopet zaklenil vrata. Pravzaprav kar ni mogla verjeti svoji sreči - ne samo da je ni zalotil učitelj, Amon je bil celo en redkih, ki bi razumel njeno početje in že ob prvi razlagi dojel kakšen napoj vari, kar je bila zadnje čase na šoli velika redkost.
Njena novo odkrita sreča jo je tako sprostila, da za nekaj trenutkov sploh ni spremljala njegovega početja, ampak je samo odsotno božala mlado mačko. Tisti blaženi 'vse je v redu, nič ne more iti narobe' občutek pa je trajal prekleto kratek čas, saj je Spolzgadovec segel po eni izmed kup. Catrin je kriknila in se pognala naprej, da je mačka poletela v zrak in užaljeno zapihala. Verjetno bi bilo bolje, če bi mačko zalučala vanj, ne v zrak, saj je bila prepozna in je kupo pograbila šele, ko je Amon že suvereno izpraznil njeno vsebino.
"Neee! Norec zmešani! Prekleti imbecil pijani kako si lahko tako neumen?!" Iz nje se je usul plaz žaljivk in besnenja, pomešan z vročimi solzami, ki so ji trmasto silile na oči. Ker pa ni bila vajena takih glasnih in razburjenih izpadov, še posebej nad Amonom ne, ji je hitro zmanjkalo sape in sesedla se je na tla. Z rdečimi očmi, ampak še vedno trmasto dvignjeno glavo, da je kupček nesreče izgledal kar se da bojevito, se je zazrla v sošolca in skušala umirit glas, preden je odgovorila.
"Ravnokar si vase zlil mesece trdega dela. Dolgotrajna raziskava in vsi napori, ki sem jih vložila v to, zdaj veselo potujejo po tvojih črevih. Sploh veš koliko časa in truda je bilo potrebnega, da sem Ministrstvo prepričala, da mi pusti izdelati napoj za izmenjavo duš, ti pa si ga kar tako spil?" Očitajoče se je zagledala vanj, da je bila podobna malemu psičku, ki ga nekdo meče čez prag v mrzli in nevihtni noči.
Hip zatem pa so se njene oči razširile in zaprepadeno se je zazrla v kotel. "Spil si... Spil si napoj za izmenjavo duš..." je spravila iz sebe z mrtvaškim glasom. Če je bilo sploh možno, je bila še bolj bleda kot takrat, ko je vdrl v učilnico. Hitro je stopila naprej in z dlanjo prekrila njegova usta, kot da bi to uspelo zadržati dušo, da ne bo pobegnila od svojega telesa.

Nekaj na Catrininem obrazu mu je dajalo vedeti, da ga je nekje hudo polomil. Ni se moral odločiti niti glede napake, niti glede znakov, možnosti pa so bile sledeče; ali ga je opazovala tako zaprepadeno in zgroženo zato, ker je še ni pritisnil ob steno in ker se njegove roke še niso sprehajale po čudovito gladkih stegnih - kar bi verjetno res počele, če Catrin ne bi bila ravno ena izmed tistih spoštovanja vrednih tekmic in če on ne bi bil tako pijan - ali pa mu je namenjala tako obupane in razočarane poglede polne besa zato, ker je izpil tisto kar je bilo v kupi.

Potem ko se je rjavolaska le izjasnila glede tega, kar mu želi sporočiti s svojo obrazno mimiko in je izraz na obrazu podkrepila še z ustno izjavo, se je Amon vendarle odločil za slednjo možnost in se sesedel na tla kakor najbolj nesrečen Spolzgadovec, ki so mu ravnokar odvzeli knjigo absolutno prepovedane črne magije, zabojček z redkimi sestavinami za napoje, mošnjiček ponarejenih guldov, listo že položenih deklet in trofeje mučenih, izrabljenih in izkoriščanih žrtev drugih domov in nižjih letnikov.

Kdorkoli - no, če smo iskreni, skorajda nihče, ker je šlo pač za Amona - bi se usmilil neverjetno obupanega in skrajno užaloščenega izraza, ki je končal na temnolaščevem obrazu, vendar tam ni zdržal dolgo, saj so ga pregnali tisočkrat bolj izkušeni umazani smehljaji in iz dna duše pokvarjeni poševni nasmeški. "In kam točno se bo moja kaj kmalu prosta duša odpravila? Kolikor jaz vem, gre pri učinku tega napoja za izmenjavo duš, torej bi nekdo načeloma moral spiti drugo kupo..."je neodločno pustil, da je napol dokončani stavek lebdel v zraku. Počutil se je nekako bolj treznega, zdaj ko je zabredel v zagonetno situacijo, morda pa je imelo samo kaj opraviti s stranskimi učinki napoja. Naj je bilo karsibodi že, Spolzgadovec je sedaj na stvari gledal z - bolj ali manj - jasnim umom in trdnimi nogami.

"Catrin Dinsdale!"je skorajda ogorčeno vkliknil, ko je rjavolaska pritisnila svojo dlan ob njegova napol razprta usta, nato pa jo je premeril z nič kaj lepim pogledom in pristavil "Recimo da se opravičujem zato ker sem ti pokvaril mesece trdega dela. Ampak vprašanje je, kaj nama je storiti zdaj?"odločno je segel po njeni roki in jo brez posebnih težav odmaknil s svojih ust, saj mu ni bilo ravno prijetno govoriti ob tem ko mu je nekdo tiščal ustnice ob zobe.

"Kakorkoli, predvidevam da nočeš da se razve, da si varila dotični napoj, kajne?"je povsem trezno sklepal - sploh ker je imel že tone svojih izkušenj glede takih in podobnih zadevščin. "Pravzaprav, si tole delala na črno ali si imela dovoljenje?"je še pristavil po nekaj kratkih trenutkih premora, v katerih je bilo slišati samo nemirno skovikanje sove, kajti okoli njene kletke se je plazila sedaj že povsem pozabljena mačka.

Še dobro, da je Amon ohranil nekaj zdravega razuma, kajti Catrinin je izpuhel. Šel pa pa. Ni več sploh. Bila je precej panična in še vedno pretresena, zato se je ob njegovem vprašanju ozirala od mačke pa do Amona ter spet nazaj k mački. "Ja, tudi drug napoj mora biti popit in to kmalu," je zavzdihnila, saj je vedela, da bi bile v nasprotnem primeru posledice katastrofalne. Spolzgadovka ali ne, ni mogla dopustiti, da bi zavoljo njenih poskusov od Amona ostala samo še lupina telesa.
"Ne vem... Mislim, da se človeške in živalske duše ne izmenjujejo najbolje." Še vedno je oklevala, ampak vseeno je drugo kupo ponesla k ustnicam in spila svoj delež napoja. "Dobro, nimava več veliko časa," je naposled dodala. Kar, če pogledamo realno, še zdaleč ni bilo dobro.
"Imam dovoljenje od Ministrstva, da razvijem in testiram ta napoj, ampak ne na ljudeh. Niti slučajno ga ne bi smela testirati na ničemer drugem kot na dveh živali pa še to bi morala za začetek uporabiti kakšno bolj preprosto vrsto. Nikakor nočem, da se tole razve, kajti če se, bom letela s šole in po možnosti še za nekaj časa v Azkaban. Tja me pa čisto nič ne vleče." Govorila je kolikor hitro je šlo, ne da bi govorila nerazumljivo, saj je čutila, da hoče napoj delovati.
"Zdaj, ko sta obe duši pripravljeni na izmenjavo, bo šlo zelo hitro, zato me dobro poslušaj. Sledi nama trden spanec, praktično nezavest, za nekaj ur. Ko se zbudiva, boš ti v mojem telesu in jaz v tvojem. Za pripravo novega napoja potrebujem en teden in do takrat ne sme NIHČE ugotoviti kaj se je zgodilo." Govorila je vedno bolj tiho in počutila se je neverjetno šibko, čeprav se je trmasto skušala obdržati na nogah. Ampak njena dušica je hotela v Amonovo telo, zato je Catrin počasi zdrsnila na tla ter glavo naslonila na steno.
"Naprej se bova pomenila zjutraj, ko se zbudiva," je še zašepetala, potem pa je njena glava omahnila na stran in Spolzgadovke je zmanjkalo. Vedela je, da naloga pred njima še zdaleč ni lahka, in da bo ljudi težko preslepiti, ter da se bo Amon verjetno kmalu premislil in hotel svoje telo takoj nazaj, in da jo čaka še velika mera podkupovanja in prepričevanja. Da ne omenjamo tega, da bo večno - če ne še dlje - njegova dolžnica.

Amon se je skoraj zvedavo naslonil na mizico in prisluhnil Catrininemu skorajda histeričnemu glasu. Še en dokaz, kako nedolžen in v splošnem povsem legalni primerek Spolzgadovke je bila Catrin - večina njegovih sošolcev (in seveda tudi sam) bi v taki situaciji ostala hladnih kakor mrzli maslenušek - ona pa je reagirala tako kakor bi kvečjemu pričakoval od kake nekoliko bolj utrjene Drznvraanovke. Malo je manjkalo, pa bi zavil z očmi in jasno in glasno izrazil svoje mnenje glede njenega skorajda sramotnega odziva na kočljive, a povsem enostavno rešljive okoliščine.

Tega ni storil zato, ker mu je Catrin z nekaj preprostimi stavki in krepkimi požirki dlje predstavila, da okoliščine morda le niso tako enostavno rešljive. Njegove obrvi so se za trenutek ukrivile v nič kaj spodobno mrščenje, vendar se je Amonov obraz že sekundo kasneje zopet razjasnil, ko je ugotovil, da bo reševanje nastalega problema prav gotovo še zabavno.

"No,"je začel in se počasi sprehodil do stene, na katero se je naslonila Catrin, "od žensk sem že ničkolikokrat slišal, da do vas gotovo ne bi bil tak prasec in izkoriščevalski šovinist, če bi vedel, kako je biti vi." Hrbet je počasi prislonil ob hladni kamen in zdrsnil ob njem na trda tla poleg sošolke "Zdi se, da mi je sam Merlin naklonil priložnost da postanem boljši človek."se je zahahljal črnolasec in njegove ustnice je preletel samovšečen nasmešek.

V preblisku poslednjih trenutkov zavedanja si je še s hitrostjo, pridobljeno z nepregledno količino vaje in spretnosti, odpel pas na hlačah, temu pa je sledila še zadrga. "Ti pa,"je spregovoril s povsem resnim glasom in s kazalcem strogo požugal v svoje hlače, kamor je bil uperjen njegov ostri pogled, "glej, da se mi lepo obnašaš in ne počneš neumnosti medtem ko me ne bo." Zadnje, kar je še uspel storiti, je bilo to, da je zapel hlače in Catrin voščil lahko noč, nato pa mu je glava omahnila na prsi in pred očmi se mu je stemnilo.

Catrin so prebudili vsiljivi sončni žarki, ki so boleče drezali v njene težke veke. Usta je imela suha, glavo težko in bolečo, kot bi jo vtaknila v primež, njen želodec pa je iz neznanih razlogov kar nekaj protestiral. Pomela si je oči in tolažeče podprla svojo ubogo glavo. Skušala je zatarnati nad svojo grozno usodo, a iz njenega grla se je izvil globok glas zaradi katerega je presenečeno kriknila. Le da to ni bil njen običajni krik, ampak nekaj veliko bolj donečega in glasnega zaradi česar je končno popolnoma odprla oči in ob sebi zagledala... no, sebe.
Spomini prejšnega večera so jo zadeli kot strela z jasnega in nemudoma je skočila na noge. A te nove noge se niso obnašale kot njene in v glavi se ji je grozno zavrtelo, da se je komaj še ujela za mizo, da se ni prekucnila kakor je bila dolga in široka. In bila je kar za dobro glavo višja kot prej. Ko se je svet nehal vrteti - do sedaj je že ugotovila, da ima mačka - je pogledala svojo spečo postavo, ki je bila napol zvita ob steni. Nikoli ni vedela, da je ljubka kadar spi ter da lahko celo ona izgleda ranljivo.
Komaj se je sama pri sebi nasmehnila, že je začutila, da se je v sedaj njenih kavbojkah nekaj zganilo. Presenečeno je pobuljila, hip zatem pa ji je bilo jasno za kaj gre in zardela je kot najbolj zrel paradižnik. Nelagodno se je ozrla po sobi, če bi ji bilo lahko kaj v pomoč, ampak bilo je jasno, da nima izbire. Pokleknila je ob svojo spečo postavo in se nežno stresla za ramo.
"Amon, zbudi se..." je nežno zašepetala, ampak ni bilo nobenega učinka. "Zbudi se no!" je zahtevala bolj odločno ter se temeljito stresla. Takoj, ko se ji je zazdelo, da se je ena veka zganila, je že nadaljevala: "Povej mi kako se nadzoruje to reč! Čisto ničesar nisem storila pa kar nekaj reagira po svoje..."
Če bi Catrin videla v kako zmeden in nesrečen ter popolnoma zgubljen izraz je spravila Amonov obraz, bi verjetno počila od smeha. Amon obraz je bil sicer dobro sestavljena maska skozi katero ni videl nihče, če mu Amon tega ni dovolil, Catrin pa tega ni bila vešča, kajti nikoli ji ni bilo treba skrivati svojih občutij in čustev, ker ni bilo nikogar pred komer bi jih bilo potrebno skriti. Zdaj pa je nekdo vedel nekaj tako pomembnega in sicer preračunljivo Spolzgadovko, ki je znala ohranjati trezno glavo, so potencialne posledice njene gromozanske napake, spravile kar precej iz tira in nikakor se še ni bila sposobna obvladati.

Njegove sanje so ravno pričele zavijati v zanimive vode, kar je vključevalo veliko gole kože, zanimivih in Amonu dobro znanih zvočnih efektov ter mnogo trdih površin, ko ga je nekdo prav grobo in celo, bi se človek lahko izrazil, nasilno, stresel za ramo. Moški prsti so se odločno zarili v njegovo nežno kožo in v trenutku, ko je ugotovil, da je svoji koži v mislih dodal pridevnik nežna je vedel, da je nekaj hudo narobe. En mežik kasneje je bil povsem buden in nasploh šolski primer zbranosti in koncentracije, oči pa je že mrzlično premikal po prostoru, da bi našel izvor moške roke, ki je grabila po njegovem nežnem telesu. In tudi našel ga je, pa še kar hitro, a nad pogledom ni bil ravno navdušen, kvečjemu povsem zaprepraden v prvem trenutku, nato pa odkrito osupel in nato le sprijaznjen z dejstvi, ko so mu spomini pretekle noči prikapljali nazaj v glavo.

"O kateri reči govoriš, Catrin?"je pobaral panično in predvsem zelo zmedeno sošolko, ki je sedela ob njem kot kup nesreče, njen obup pa se je kazal na njegovem, na Amonovem lastnem obrazu, ki si ga je sedaj lastilo dekle, v katerega telesu je začasno obtičala njegova duša. Počasi se je dvignil na noge in za trenutek majavo stal na paru vitkosti, ki ga je drugače tako občudoval, nato pa se je naslonil na steno in se zadovoljno pretegnil, da se je s svojim slokim ženskim hrbtom pritisnil ob hladni kamen.

"Ampak poglej, vse pa le ni tako črno!"jo je veselo opomnil in njegove polne ustnice je raztegnil poševen smehljaj, ki ga Catrinin obraz vsekakor ni bil vajen. "Znašla si se v telesu najbolj zahtevanega in privlačnega moškega na Bradavičarki, hkrati pa boš dobila celo priložnost, da si med skupnim tuširanjem ogledaš vse zaklade Spolzgadovske moškosti in izbereš primernega snubca za prihodnje dni."nagajivo ji je pomežiknil in se odrinil od zidu, da je obstal sredi zapuščene učilnice in si zamišljeno ogledal svoje telo. "Ampak pazi, da to počneš povsem neopazno, saj nimam niti najmanjše želje po statusu toplega dečka."ji je požugal s prstom, nato pa se je s pogledom počasi sprehodil do svojega novega telesa in prste zataknil za rob visoko zapete bluze.

"Joj prejoj, Catrin,"je razočarano zmajal z glavo in jel odpenjati gumbe na bluzi, "tako čudovitega dekolteja pa res ne bi smela skrivati za tako zapeto bluzo."je karajoče nadaljeval, ne da bi ob tem prenehal s slačenjem svojega lastnega telesa, dokler si ni lahko bluze brez nadaljih ovir stresel z ramen in sredi sobe obstal v samih kavbojkah in modrčku. "Mnogo bolje."se je blaženo nasmehnil in s svojimi dolgimi prsti zdrsel preko razgaljene, mehke kože na svojem ploščatem trebuhu. "Nikoli ne bom razumel zakaj nisi upecala že polovice moške populacije na tej šoli..."je nejeverno zmajal z glavo, "velika večina fantov bi prodala dušo za eno samo noč s teboj."se je namuznil in z očmi požiral gladko kožo.

Amono brezsramno pretegovanje Catrininega telesa ni čisto nič pomagalo pri Catrininem nadzoru Amonovega telesa. Svoje telo je poznala do obisti, ampak komaj je priznala, da s tega pogleda njena postava izgleda bolj sloka kot v ogledalu, je privesek novega telesa veselo trznil in Catrin je obraz zgroženo zakopala v dlani. "Oh super, še ta udarec!" je nejevoljno zagodrnjala, ko je Amon omenil zaklade spolzgadovske moškosti in zopet škrlatno zardela.
Le kako se ne bo izdala, če bo kar naprej takole zardevala? Kako bo sploh preživela pravzaprav? Niti slučajno ni bilo nič do tega, da bi bila priča moškemu šopirjenju in primerjanju dolžin, kaj šele, da bi bila vključena v kaj drugega. Vdala se je samopomilovanju ob misli kakšni primitivnosti bo priča cel teden. Tudi to, da je bil Amon resnično en izmed sila zaželenih samcev ji ni bilo v nobeno pomoč - le komu se bo dalo prenašati vse avše, ki se bodo obešale po njej, misleč, da je Amon? Kje naj najde moč, da jih bo prenašala, da se ne bi izdala? Preveč je bilo na kocki.
Šele mehek zvok tkanine, ki se je nežno srečala s tlemi, jo je predramil, da je odmaknila dlani in šokirano zajela sapo. "Si zmešan?!" je vzkliknila ob pogledu na Amona kako preiskuje njeno telo. Nemudoma se je spravila na noge, pograbila bluzo in jo skušala stlačiti nazaj nase. No, na svoje telo. Prizor bi se morebitnemu obiskovalcu vsekakor zdel popolnoma neresničnem - vedno zadržana Catrin se je otepala oblačil in skušala naokrog skakati v samem nedrčku, zapeljivec brez primere pa jo je skušal na vsak način obleči. Če ne bi bila lastnika teles zamenjana, bi bil prizor čisto preveč smešen.
Na mali problemček med nogami, ki ni bil več tako mali, je čisto pozabila. Tudi jutranji maček se je skril pred njeno trenutno ogorčenostjo in jezo. "Takoj me nehaj otipavati! Drži roke stran, in da ti kaj takega niti na kraj pameti ne pade več! Merlinova jajca, preveč je pa preveč." Po njenem kratkem izbruhu, je bila bluza napol nazaj, Catrini lasje pa dodobra razmršeni. Bilo je jasno, da izgleda, kot da je ravnokar ušla iz omare po temeljitem mečkanu in Catrin je raje prenehala s poskusom, da bi spravila svoj videz, za katerega je sedaj skrbel Amon, v red. Poraženo je sedla na mizo in previdno prekrižala noge, da se ne bi še poškodovala.
Roke je sklenila na kolenih kadar je imela navado, in tako je Amonovo telo obsedelo na mizo z neverjetno milino in ženstvenostjo, ki mu je ne bi pripisali. Vedela je, da ne sme vpiti nanj, ker ji dela uslugo, čeprav je on kriv, da je sploh prišlo do tega. Globoko je vdihnila ter se nekako pomirila. "Dobro, vsak čas se bova morala odpraviti na zajtrk in najbolje, da se prej zmeniva nekaj stvari. Čim boljše morava odigrati drug drugega, če hočeva, da imava sploh kaj možnosti, da nama tole uspe. Poleg tega bo potrebno postaviti nekaj pravil kakor kaže." Še enkrat je globoko vdihnila, da se njen izpad ne bi slučajno ponovil, kajti Catrin ni bila oseba, ki bi vpila.
"Čim manj imej stika z drugimi, da bo čim manj možnosti, da naju kdo razkrinka. Ne zlivaj vame alkohola, ker ga moje telo ni vajeno. Ne dotikaj se me bolj kot je nujno potrebno. In za Merlinovo voljo nikar ne pozabi jemati kontracepcijskih tablet." Verjetno je bilo še cel kup stvari na katere bi ga morala opozoriti, ampak za sedaj sta se morala domeniti vsaj o osnovah. Lase, ki so ji silili na obraz, je z vajeno kretnjo zataknila za ušesa in se zazrla v svoje oči, čakajoč Amonovih navodil.

Njegova pozornost je bila skorajda izključno osredotočena na preiskovanje oblin Catrininega telesa, ki je bilo prepuščeno na njegovo milost in nemilost - no, bilo bi, če se v isti sobi ne bi nahajala tudi dejanska lastnica telesa, ki ga je Amon navdušeno razkrival kar pred njenimi, pravzaprav svojimi, očmi. Elegantne, skrbno negovane prste je ravno poslal na misijo odpenjanja modrčka, ko se je Catrin v Amonovem telesu z bojnim krikom pognala nadenj in ga skorajda podrla v vsej svoji sili, da bi mu preprečila nadaljno slačenje. Amonu je šlo na smeh ob ironiji situacije, v kateri se je znašel, saj bi zunanjemu opazovalcu vsa zadeva izpadla kakor da se Catrin divje slači, medtem ko jo poskuša najhujši ženskar na šoli spraviti nazaj v spodobno stanje.

"Pa saj te ne otipavam, ženska!"je nejevoljno vzkliknil in ji nato naravnost pohotno pomežiknil "Otipavam sebe."je dejal s ponosnim glasom in si nato užaljeno popravil razmršene rjave pramene, ki so po rokoborbi s svojim lastnim telesom štreleli na vse mogoče strani. Ko je zopet ošinil Amona, se mu je zgroženo zaletelo v grlu in veka mu je zatrzala "Pri vseh usranih Merlinovih gatah, kaj počneš?"je obupano zatarnal in skorajda padel na kolena ob grozljivem pogledu, za katerega je vedel, da se mu bo za vedno vtisnil v spomin in se bo vračal, da ga bo strašil v nočnih morah.

Amon je sedel na mizi v najbolj elegantnem, uglajenem in damskem položaju, kar ga je bilo moško telo sposobno privzeti. Preko Catrininega obraza se je razlezel najbolj užaloščen in nasploh zaprepaden izraz, kar so jih kadarkoli gostile tiste ustnice in oči. Pripravljal se je, da jo zasuje s pravo retorično poplavo, a ga je ona kratkomalo prehitela ter načela bolj resno temo, ki je nanju prežala v zasedi takoj zunaj vrat zapuščene učilnice.

"Hm,ja."se je neodločno strinjal s tistim, kar je Spolzgadovka povedala, in se počasi sprehodil do mize, na kateri je sedelo njegovo telo. Medtem ko si je pričel zopet zapenjati bluzo, je zamišljeno nadaljeval "Kontracepcijske tabletke, praviš?"in ob tem komajda zadrževal hudomušen nasmešek, ki je grozil, da se bo splazil na Catrinine ustnice. "Zakaj pa bi jih tako nedolžno dekle kot si ti, sploh potebovalo?"je muzajoč pripomnil in se nato lagodno posedel na mizo poleg Amona.

"Potem mi pa vsaj povej kje imaš spravljene..."jo je opomnil in ošinil svoje telo, ki je bilo po njegovih pojmih čisto preveč ravno sedeče in nasploh na videz preveč vljudno. "Ampak če moram jaz skrbeti za to, da mene nihče ne razkrinka, potem isto pričakujem tudi od tebe."je resno nadaljeval in Catrinine oči sklenil s svojimi "Torej moreš redno popivati, grdo sedeti na vsakršni površini, ki jo pač v danem trenutku okupiraš, imeti mnogo pikrih in sarkastičnih pripomb in ja, tudi kaki dve ženski boš mogla položiti med tednom."je počasi naštel najbolj pomembne točke, ki se jih je morala držati v prihodnje.

Eno pretegovanje kasneje je Amon v Catrininem telesu izgledal povsem urejeno in nasploh primerno za javnost, z lepo počesanimi lasmi in poravnano obleko. "Imaš kak test ali ustno oceno med tednom?"se je bežno pozanimal, ko je bil že pri vratih učilnice. "Oh, in predlagam, da pri zajtrku sediva skupaj, da se lahko krijeva dokler se ne navadiva odgovarjati za drug drugega."je še premišljeno dodal, nato pa odprl vrata na hodnik in po kratkem preverjanju čistoče zraka in sploh vsega izginil iz učilnice.

Catrin je že ogorčeno zajela sapo, saj Amonova razlaga, da otipava samega sebe nikakor ni bila upravičena. A njegova osuplost in omemba Merlinovih gat sta jo ustavili. Ko je zdrsnil na mizo, je skušala sedeti bolj po moško, ampak verjetno ji ni najbolje uspevalo. Vsekakor sta bila še vedno v varnem zavetju učilnice in v danem trenutku so bile nekatere stvari bolj pomembne.
"No no, nikar si ne domišljajva, da me poznaš," se je mehko nasmehnila, ko je omenil nedolžno dekletce. "Preseneča me, da sploh poznaš bunkeljska zdravila, ampak moram te obvestiti, da kontracepcijske tabletke niso namenjen samo preprečevanju nosečnosti. V glavnem jih jemljem zato, da se izognem menstruaciji, PMS-ju in ostalim nevšečnim nihanjem hormonov. So pa v zgornjem predalu moje nočne omarice," je prijazno razložila.
Ob njegovih napotkih, ki so bili sila smešni glede na to iz čigavih ust so prihajali, se je skušala še nekoliko bolj nemarno razkomotiti, pri čemer bi skoraj telebnila z mize. Raje je vstala in z zamahom palice pospravila vse dokaze, jih skričila na minimalno velikost in pospravila v žep Amonovih kavbojk. "Veš kaj, žensk pa že ne bom polagala, kakor si se tako lepo izrazil," se je namrščila. Mislila je smrtno resno in od tega ni nameravala odstopiti.
Sledila je svojemu telesu iz učilnice ter mimogrede opozorila Amona naj ne dela tako presneto dolgih korakov. Komaj ga je opomnila, je popravila tudi svoj korak, saj je bil čisto preveč ženstven. Preden sta dospela do Velike dvorane, ga je še vprašala ali bi raje videl, da en teden ne seksa ali da mu popolnoma pokvari sloves, potem pa zasedla prosto mesto za Spolzgadovsko mizo.

Luke je kot senca hodil po Bradavičarki. V nekem trenutku ga je nekaj potegnilo v učilnico in vstopil je. Bila je popolnoma prazna, samo par miz in veliko prahu se je videlo.
"Kakšen dolgčas. Sploh ne vem kaj delam tukaj." Hotel se je obrniti, ko je na tleh opazil stopinje. Izgledalo je, kot da so že stare vsaj dva tedna. Počepnil je in bolje pogledal. "Tele noge so kar velike. Vsaj številka 42," je na glas razmišljal. Pogledal je še druge stopinje in se zazrl v tla. "Tele so pa štikle. Velikost... 39? Mogoče 40?" Skomignil je z rameni, potem pa opazil še eno posebnost. "Kaj hudiča se je dogajalo tukaj?" Priprl je oči in se zarežal. "Kot da bi plesala nek čuden ples. Ali pa se mečkala." Oči so mu nagajivo poblisnile kot da je mali otrok. V zraku je šele takrat zaznal nekakšen čuden vonj. Vonj pa granatnem jabolku in kokosu pomešan z vonjem pomarančnega cveta.
Stopil je k mizi in zazehal. Ni slišal da bi se vrata odprla, slišal pa je, da ga je nekdo ogovoril.

Mayi je bilo dolgčas in se je malo sprehajala po Bradavičarki. Le kam bi šla... Takrat se je spomnila ječ. Zakaj pa ne bi šla v ječe? Hitro se je odpravila v ječe in malo hodila po njih. Takrat se je spomnila vrat, ki jih je že večkrat videla vendar še ni nikoli vstopila. Odprla je vrata in ugotovila, da gre verjetno za učilnico, vendar mora biti zelo redko v uporabi. Na tleh je videla nekaj stopinj vendar se ji niso zdele ravno zanimive. Malo je pogledala prostor. Spominjal jo je na učilnico za napoje. Prostor se ji je kmalu zdel dolgočasen. Mogoče bi še morala kam drugam. Potem pa je opazila, dani sama v prostoru. Tam je bil tudi Luke iz drznvraana. Maya je bila presenečena saj ni pričakovala, dab o koga srečala, hkrati pa je bila presenečena tudi zato ker ni prej opazila, da ni v prostoru sama. Nato je rekla: "Nisem pričakovala, da bom koga srečala."