Knjižnica

Nekje v daljavi je slišala uro, ki je odbila četrto uro. Za tisti dan je na srečo že zdavnaj končala s poukom. Ni vedela, kdaj je bila nazadnje tako naveličana šole in šolskega dela, a ker je bila sredina Decembra, je vedela da si bo kmalu lahko odpočila od vsega.
Pohitela je po hodniku in zavila skozi vrata v knjižnico. Že po prvih dveh korakih je vdihnila znani vonj, mešanico zatohlega papirja in ogromnih lesenih omar, ki jo je navdajal z občutkom varnosti. Knjižnica je bila že od prvega letnika naprej njen drugi dom - kraj, kamor se je lahko zatekla in bila prepričana, da je tam ne bo nihče motil.
Pokimala je knjižničarki in odhitela naprej, med knjižne police. Bila je rahlo pozna in po tihem si je želela, da Nelielle še ne bi bilo na dogovorjenem mestu. Nikoli ni marala zamujati, še posebej pa ne, kadar jo je pričakovala njena sestrična. Pri sedemnajstih letih se je ni ravno bala, a zamujanje ji je vseeno vzbujalo nelagodje. Zato se je sprostila, ko je videla, da sta oba naslonjača ob oknu prazna. Zasedla je levega, pogledala skozi okno in se prepustila toku misli.

Njena zdolgočasena pojava se je karseda hitro vlekla po širokem hodniku proti knjižnici, kjer jo je čakalo dekle, katerega Nelielle ni videla že kar nekaj časa in za nekaj časa pravzaprav ni vedela, ali naj se srečanja veseli ali ne. Elisabet je bilo dekle eno leto starejše od nje, njena sestrična, ki jo je na nek način spoštovala, čeprav je vedela, da ko sta bili nekoliko mlajši, je slednja imela nekakšno strahospoštovanje do Nelielle, katerega pa ona sama ni nikoli razumela. A tudi tega je sedaj bilo konec, obe sta nekoliko odrasli in to je bilo to. Z očmi je odzdravila nekaj svojim mimoidočim sošolcem in morala si je priznati, da je Bradavičarko oboževala vse bolj in bolj, čeprav ji zveze z domovi še zmeraj niso prav lepo dišale. Toda vsaka stvar pač ne more biti idealna in Nelielle se je tokrat odločila, da je preprosto ne bo poskusila narediti, kajti spodletelo bi ji že ob prvem koraku. Njene misli pa so švigale k Nicku, ki je bil eden izmed tistih, ki jim je pravila drugačni. Tako kot je to bila Elisabet. A vsi so vedeli, koliko je dekle dalo na družino, za to vsaj zaenkrat še ni imela težav z njunimi srečanji, ki sta jih večinoma imeli v knjižnici.
Poskušala se je vsaj kolikor toliko sprostiti, ko se je njena postava ustavila pred vrati prostora, v katerega je bila namenjena in za nekaj trenutkov je le strmela v lesena vrata in se spraševala ali si tega resnično želi. Vedela je namreč kak zelo iskrena lahko postane pred Elisabet in to jo je na nek način trenutno plašilo - sestrične namreč ni želela obremenjevati s svojimi čustvi, ki so zrasla v njej in jih potiskala na dno svojega srca, v upanju da bodo izgubila svoj čar, kakor plamen, ki so ga počasi gasile drobne kapljice dežja. In nato je z levo roko počasi odrinila lesena vrata, ki so se s krajšim škripom odprla in stopila v prostor, katerega je imela oseba, k kateri je bila namenjena zagotovo najraje. Knjižničarkin pogled je za hipec ušel proti njej in ko jo je zagledala, je bilo vse, kar je zmogla bil manjši nasmeh in kratek zmajaj z glavo, za katerega je Nelielle vedela kaj pomeni. In nato je švignila med knjižne police, po poti, ki so jo vodile k dvema foteljema, nekoliko odmaknjenima od ostalih in ki sta postala njun nekakšen zaščitni znak. Na njene ustnice je švignil majhen nasmešek, ko je opazila, da jo rjavolaska že čaka in za trenutek je na njenem obrazu lahko zasledila olajšanje. Je tudi ona sama zamujala? Ali pa si je Nelielle vse skupaj le domišljala. Za nekaj trenutkov je obstala na mestu in le opazovala dekletov znak na šalu, njegove barve in za nekaj trenutkov, jo je tista rumena spravila v nekoliko boljšo voljo, v kakršni je bila, ko je sedela v klopeh in poslušala predavanja profesorjev. Kakorkoli, vedela je, da ne bo morala za večno ostati na tistem mestu in opazovati tisto, kar jo je spravljalo v boljšo voljo, zato se je nekoliko razvedrila in nekoliko glasneje stopila do sedeče postave, da jo je ta lahko slišala. In nato je, s tišjim glasom spregovorila "Oprosti za zamudo. Opravki." v njem pa je bilo mogoče zaslediti tisti značilen hlad, četudi ji je bila oseba pred njeno postavo izjemno blizu, na njenem obrazu pa je še zmeraj ostajal tisti majhen nasmešek.
Vedela je, da je vesela, da jo vidi. In tudi Elisabet je to vedela, četudi Nelielle tega ni nikoli pokazala javno. Počasi se je premaknila proti desnem naslanjaču in sedla nanj.
"Torej, kako gre, draga sestrična? Je teta v redu?" je tokrat vprašala in tako pretrgala tišino, ki je napolnjevala celotno knjižnico.

[A je to najin prvi uradni RPG po.. kolk? Petih letih? LOL ♥]

Ob njenem glasu se je prestrašeno obrnila. Ob tišini, ki je vladala v knjižnici jo je zvok presenetil, a vedela je da je to le zaradi njene večne odmaknjenosti, iz katere se včasih težko zbudi. A sedaj ni bilo časa za razmišljanje o takšnih stvareh - pred njo je stala sestrična, s katero se ni na samem pogovarjala že lep čas. Res je bilo, da sta se vsak dan videli na hodnikih ali v Veliki dvorani in druga drugi namenili rahel nasmeh, a raje sta se držali vsaka svoje družbe. Že razlika med domovi jima je preprečevala, da bi se lahko pogovarjali večkrat, čeprav je nikoli ni motilo, da je Nelielle iz Spolzgada. Poleg tega pa so bili tu še drugi dejavniki. Elisabet bi svojo sestrično z veseljem obiskala večkrat in z njo razpravljala o različnih stvareh, saj je bila ena boljših sogovornic med njenimi prijatelji. O njunem odnosu je pogosto razmišljala, prav tako o sami Nelielle - včasih je preprosto ni znala razvozljati. Zdelo se ji je, da je kot skrivnost, njen značaj se je spreminjal iz dneva v dan, a vseeno jo je imela rada in bila je ena redkih oseb, ki bi jo kljub neredni komunikaciji pogrešala v svojem življenju, če bi ga slučajno zapustila. Spominjala se je dneva, ko sta se spoznali. Obe sta bili majhni deklici, Elisabet eno leto starejša, a ob njej je vseeno imela lahen občutek strahu, čeprav je vedela, da se nima česa bati. Z leti je Nelielle sprejela in postali sta prijateljici, a kljub temu se je včasih spominjala tistih časov in se spraševala, čemu je imela takšen občutek.
Nekaj sekund je v sestrično samo strmela z nasmehom na obrazu, potem pa je počasi vstala iz udobnega položaja in jo objela. Tega ni počela pogosto - nasploh se ni rada dotikala drugih ljudi - a nje ni videla že mesece. Poleg tega pa je bila dobre volje, saj bo po dolgem času dobila normalen pogovor z nekom iz njene družine - čeprav ne iz oboževane švedske strani, a sestrična je vseeno spadala v krog bolj priljubljenih sorodnikov.
Še enkrat se ji je nasmehnila in potem spet zasedla svoj naslonjač. "Lepo, da te spet vidim. In ni problema, samo da si spet tukaj." Skorajda se je prestrašila svojega glasu, ki je bil malce hripav, saj že kakšno uro ni z nikomur spregovorila. Malce se je odkašljala in pogledala sestrično. Njeni rdeči lasje so se v šibki popoldanski svetlobi in v svetlobi luči v knjižnici rahlo svetili. Vsekakor so bili nekaj nenavadnega. A njen videz je ni nikoli prestrašil ali presenetil, kot je druge, ki je pač niso bili vajeni. "Teta se drži v redu, spet je začela s prenovo hiše. Kaj pa tvoj oče? Že dolgo ga nisem videla." Spodvila je noge, da ji je bilo v fotelju bolj udobno in z eno roko podprla glavo.

((ful dolg že nisva kje pisale, ja...ampak še vedno ne morem presežt tvojih romanov ))

Ko jo je objela, se je po njenem telesu začela širiti toplina, ki jo je lahko začutila le ob tistih ljudeh, ki so ji bili izredno blizu. Zato se tudi ni veliko čudila, ko je svoje roke ovila okoli nje in ji z veseljem vrnila tesen objem, poln veselja, da jo zopet vidi, čeprav njen obraz tega še zmeraj ni znal pokazati. Za tistih nekaj trenutkov, preden sta zopet sedli na fotelje, preprosto ni želela nič reči. Polna spominov z njunega otroštva je za nekaj trenutkov strmela nekam predse, a besede njene sestrične prav zagotovo niso ušle stran, preden jih je njen sluh lahko objel in ko je sprejela njeno opravičilo, se je morala nasmehniti;
"No ja, v zemljo se pa za enkrat še zmeraj nisem vdrla." je tiho spregovorila v njen odgovor in čeprav so besede morda zvenele nekoliko hladno in grobo, je bilo v njenem glasu lahko začutiti toplino, ki je ni bilo zaslediti v vsakem od njenih pogovorov.
In tukaj se je zopet pokazalo tisto, kako zelo težko je Nelielle zaupala ljudem in s tem posledično le-te spustila v bližino svojega srca. Včasih se je tudi njej sami njen karakter zdel preprosto... prezakompliciran in preveč svojevrsten, da bi ga kdorkoli razumel. A ob Elisabet se ji ni bilo potrebno pretvarjati, tudi če je bila še tako zelo na dnu. Vedela je, da je dekle pred njo vredno vsega zaupanja, vedela je, da jo bo poslušala ne glede na to, kako zelo neumna je stvar lahko bila. In vedela je, da tega, kar ji bo povedala ne bo začela trobiti naokoli, kot je to počelo kar nekaj njenih sošolk, s katerimi se je družila iz njej neznanega razloga. Iz njenih ust se je izlil kratek vzdih in čeprav je kar se da hitro položila svojo levo dlan na svoje ustnice, je bila skoraj čisto prepričana, da je njena sestrična preprosto opazila, da se Nelielle utaplja v nekakšnem stanju večne zmede. A kolikor hitro je omenila njeno teto, je na Neliellin obraz zopet padel tisti navihan nasmešek, v njenih očeh pa je se je iskrilo olajšanje, da je z njeno predrago najljubšo teto, ki je ni videla že vrsto let, vse v redu. Ne le to, tudi obnavljala je stanovanje... spet. Ob takšnih mislih si ni morala kaj, da se ne bi preprosto zahihitala, brez kakršne koli skrbi, kako bo Elisabet to sprejela. Vedela je, da jo sestrična pozna zelo dobro, za to je verjetno njene spremembe razpoloženja iz ure v uro zagotovo pričakovala.
"Tako tipično za tvojo mamo. Kaj si je umislila sedaj? Stil džungle? Ali pa je mogoče mahnjena na podvodni svet?" vedela je, da je bila ena izmed lastnosti Elisabetine mame ta, da je bila izredno kreativna - in tu sta, tako Nelielle, kot njena teta preprosto našli skupno točko, ki ju je nekoliko zbližala in dekle je včasih opazilo ljubosumen pogled svoje mame, zaradi katerega je potem preprosto odskakljala proti njej in jo objela, ter ji povedala, da četudi ima rada svojo teto, to še ne pomeni, da nje ne mara.
Ob vprašanju o njenem očetu se je nekoliko zdrznila, nato pa počasi pokimala, in za nekaj trenutkov pustila tišini, da ju je zopet spustila v svoj objem.
"Oče je.. zaposleno. Saj veš, ministrstvo in te reči mu ponavadi poberejo veliko več časa, kot bi kdorkoli pričakoval. A prepričana sem, da te pogreša. Sedaj ko stanujemo v Angliji bi bila zagotovo kakšna možnost, da bi nas prišli obiskat, kajne? Seveda ko teta preprosto konča s svojo prenovo." za nekaj trenutkov je otrpnila, na njenih ustnicah pa je še zmeraj kraljeval tisti nasmešek.
V teh nekaj minutah je povedala veliko več, kot je ponavadi govorila med tednom in morala si je priznati, da ji je občutek, ki ga je dobila, ko je končno govorila nekoliko več bil preprosto všeč. Njene oči so poiskale oči njene sestrične in za nekaj minut ju je zopet oblila tista, prijetna tišina, kadar je bilo preprosto dovolj le to, da sta bili obe tukaj.

[♥ It all good, I love your posts either way *-*]

Kljub temu, da je večino časa na Neliellinem obrazu prevladoval nasmešek, ki je deloval pristno in veselo, se ni mogla otresti občutka, da nekaj vseeno ni prav. V njeni družbi je preživela dovolj časa, da je kljub njenemu skrivnostnemu značaju preprosto začutila, da njena sestrična nekaj skriva. A nikoli ni bila povsem prepričana, kaj naj bi to bilo in tudi tokrat ni vedela niti, ali je njen občutek pravilen ali pa je to samo zato, ker se že dolgo nista videli in so to le motnje razpoloženja. A odločila se je, da s svojimi vprašanji počaka, saj vanjo nikoli ni želela vrtati - raje je počakala, da se je odprla sama. Ne bi bilo prvič, da bi se pri branju ljudi zmotila. Zdelo se ji je, da je v tem že precej dobra, a vedno so obstajale izjeme.
Ob njeni reakciji ob omembi tete se je nasmehnila tudi sama. Vedela je, da je bila njena mati Nelielle pri srcu vsaj toliko kot je bil njej stric. Pomislila je na tiste redke trenutke, ki jih je preživela z vsemi tremi in si zaželela, da bi lahko oba odrasla videla bolj pogosto. Celotno svojo družino je imela zares rada. Včasih se ji je zdelo smešno, da pri sedemnajstih še vedno pogreša svojo mamo, spet drugič pa jo je samo stisnilo pri srcu in zaželela si je, da bi se počitnice kmalu začele. A taki trenutki so bili redki in vedela je, da lahko domov vedno pošlje sovo.
"No, ne pretiravaj, saj veš, da nikoli ni bilo tako hudo. Razen mogoče epizoda z Divjim zahodom, se spomniš tega?" Skoraj bi se glasno zasmejala ob misli na tepih iz kravje kože in bikovo rogovje v njuni dnevni sobi, a se je nenadoma spomnila, da v knjižnici ne sme zganjati hrupa, zato je jakost svojega glasu še dodatno znižala. "Tokrat je vse v rožastih vzorcih iz osemdesetih let - vse, kar je lahko našla. Ko sem bila nazadnje doma, je polagala tapete. Zdaj je gotovo našla že štedilnik s takim vzorcem." Zmajala je z glavo. Njena mati je včasih res znala pretiravati, a vsi njeni nameni so bili dobri. Res pa je bilo, da bi lahko pogosteje obiskala svojega brata, Elisabetinega predragega strica Adriena. A za razliko od svoje sestre je on veliko časa preživel v službi, zato so bili prav tako redki tudi obiski. Želela si je, da bi bilo drugače. "Prepričana sem, da je sedaj stanovanje že približno končano. Lahko bi naju vsi obiskali med naslednjimi počitnicami, kaj praviš na to?" Prepričana je bila, da bi bili vsi udeleženi tega zelo veseli, pa tudi razdalja jim ne bi več predstavljala težave.
Spet je pogledala proti svoji sestrični in tokrat se je njen pogled ustavil na zeleno-srebrni znački na njenem plašču. Bila je popolno nasprotje njeni rumeno-črni. Takšno nasprotje med domovi, a tako trdno prijateljstvo. Kljub temu, da prijateljstva med domovi niso bila redka, se ji je zdelo, da takih vezi, kot jo imata onidve, ni nikjer. Res je bila vesela, da je imela nekoga, kot je Nelielle.
"Torej, kako kej šola? Se s profesorji razumeš?"

Zima je zopet postregla z enim tistih oblačnih in vetrovnih dni, ob katerih so se vsi poskrili v tople prostore. Niti Catrin ni bila izjema, čeprav ona ni poležavala v dnevni sobi ali sedela pred kaminom, ampak je obiskala knjižnico. Trdno odločena, da bo osvojila to veščino, je zavila h knjigam o Čitliviji. Osnove veščine, ki se ji reče Čitlivija avtorja Trchenskega je že predelela, zato je segla po naslednji. Ker ni hotela prehitevati in imeti posledično zelo slabih temeljev, je izbrala naslednjo knjigo, ki je govorila o osnovah.
Na njeno žalost pa je bila večina knjig o Čitliviji namenjena osnovam. Izgledalo je, kot da šola dovoljuje učencem, da se poučijo o tej veščini, ne pa tudi, da se jo dejansko naučijo. No vsekakor je bila to samo manjša ovira, in ko bo prišel čas za to, bo tudi Catrin prišla do potrebnih knjig.
Debelo bukvo ženske avtorice je odnesla do mizice v kotu in se udobno namestila v širokem naslonjaču. Iz tobre je izvlekla pergament in črnilo, da si bo lahko zapisovala pomembne stvari - na kraj pameti ji ni padlo, da bi stvari podčrtavala v knjigi, kot so to počeli nekateri - ter se lotila dela.

Belree se je hitro odpravila proti knjižnici ter se ob vsakem prehojenem hodniku še tesneje zavila v debel zimski plašč. Ta dan je bilo zares pasje mrzlo, poleg tega pa je še pihal veter, zato se je odločila, da bo dan zapravila v šolski knjižnici. Bel je rada brala in še raje brskala za knjigam, ki jih še ni prebrala. Sicer je rada brala knjige, ki so bile napisane v zadnjem času ali pa so bile zelo slavne, naravnost oboževala pa je stare, manj znane, ki so jih že skoraj pozabili. Ko je skoraj prišla do knjižnice, je prek hodnika zavel leden veter. Stresla se je in upala, da bo v knjižnici toplo.
Ni vedela, kako jo lahko zebe, saj je bila oblečena v tople žametne hlače, volneno jopo ter zimski plašč. Pot iz Spolzgada do knjižnice sicer ni trajala več kot deset minut, a temnolaski se je zdelo kot da bi od njenega odhoda iz doma minila že vsaj ura. Končno je prispela v knjižnico ter olajšano slekla plašč. V tem prostoru je bilo zares prijetno toplo, tako zelo, pravzaprav, da si je odpela jopo v sivi barvi in razkrila bež majico z dolgimi rokavi. Prijazno je pokimala knjižničarki, nato pa stopila h policam na katerih so stale knjige, ki jih je potrebovala za domačo nalogo iz urokov. Skoraj je že odšla stran, ko je zagledala knjigo o Čitliviji, ki ni govorila le o osnovah. Že pred časom se je želela naučiti te spretnosti, a ji je šolska knjižnica to preprečevala s knjigami, iz katerih se še svetovni genij ne bi znal naučiti Čitlivije.
Hitro je pograbila knjigo in odšla k edini mizi, za katero je sedel/a še nekdo.
Ko je prišla bližje je ugotovila, da je tu še njena sošolka, ki je tudi v Spolzgadu, tista, ki je pri vseh predmetih najboljša. Vedela je, da ji je ime Catrin, a kaj drugega ji o njej ni bilo znano. Stopila je do nje in vprašala :"Smen prisesti?". Ne da bi počakala na odgovor se je usedla v udoben naslanjač ter iz torbice privlekla pergament ter črnilo, ki ju je odložila na mizo. Nato si je z roko popravila lase, ki so ji padali čez oči, ter si jih povsem brez potrebe obrisala v črne žametne hlače. Končno je napisala naslov, ter začela pisati esej. V popolni tišini se je njuni peresi jasno slišali, kako škrebljata po pergamentu, občasno pa se je temu zvoku pridružil še zvok obračanja strani v knjigah. Končno je dvignila pogled iznad svojega eseja ter segla po drugi bukvi in videla, da Catrin ne piše eseja ali kakršne koli domače naloge. "Kaj pa si zapisuješ?" jo je vprašala, stresla z glavo, da so njeni temno rjavi kodri zaplali po zraku in priprla oči v pričakovanju odgovora.

((Naprednejše knjige o Čitljiviji in podobnih čarovnijah so samo na Prepovedanem oddelku. Izven tega oddelka je sicer ogromno knjig o različnih vrstah magije, ampak o Čitljiviji konkretno jih je samo nekaj, in še to samo v obliki poglavja ali dveh v sklopu drugih knjig. V nobeni knjigi ni podrobno opisana, in v tistih izven Prepovedanega oddelka je samo omenjena, ali pa na skopo opisana. O tem kako se jo uporablja, kako izgleda, kaj je potrebno storiti in kako se jo nauči, pa je le ena, mogoče dve ali tri knjige v Prepovedanem oddelku. A tudi iz teh se ne bo nihče mogel sam izučiti Čitljivije, saj gre za zelo napredno in zahtevno magijo, ki se je na Bradavičarki ne poučuje.))

((noted))

"Očitno smeš," je odvrnila Catrin, ko je sošolka veselo prisedla k mizi. K sreči pa Belree ni bila ena tistih vešč, ki so prišle v knjižnico klepetat in spuščati salve hihitavega vrečanja, ampak je dejansko vedela čemu je namenjen hram učenosti. Tako sta po začetnih pozdravih kar neko časa delali v miru in tišini.
Catrin je na gosto zapisovala vse kar bi bilo lahko uporabno in niti ni bila preveč presenečena, da je bilo mnenje te avtorice popolnoma drugačno. Trchenski je menil, da kdor obvlada Čitlivijo, nasilno vdre v misli nasprotnika, jih prebrska in se polasti tistega kar potrebuje - nekako tipičen zastarel moški pristop iz srednjega veka. Ženska avtorica pa je trdila, da je treba misli, ki jih želimo, privabiti k sebi nežno ter ponuditi zavetje tudi tistim, ki nas ne zanimajo - materinski ženski pristop.
Verjetno ni potrebe omenjati, da noben izmed avtorjev ni povedal kako se Čitlivijo osvoji, ampak sta jo zgolj definirala in na veliko svarila pred uporabo in posledicami. Vseeno pa je bila Catrin prepričana, da ji bo enkrat tudi to prav prišlo, zato si je vse vestno zapisovala. Škrabljanje peresa je potihnilo šele, ko je Belree po dolgem času spregovorila. "Delam si zapiske o Čitliviji, praktično vse kar lahko najdem," je odkrito odgovorila. Kar malo preveč odkrito, da bi lahko kasneje zatrdila, da je zbirala gradivo za esej.
"Kaj pa ti? Te Čitlivija osebno zanima ali gre za nalogo?" je vprašala ter za trenutek odložila pero in si malo pretegnila otrdeli hrbet.

Zunaj je deževalo in Sky dežja ni marala. Bila je sobota in cel dan je poležavala na postelji in brala knjigo o bunjkeljski zgodovini- sežiganju čarovnic. Prebrala je celo, zato se je odločila da si gre iskati kaj novega v šolsko knjižnico. Kaj drugega tako ali tako nimam za početi si je mislila. Z otopelo hrbtenico se je odpravila v četrto nadstropje in stopila skozi ogromna vrata. Zaradi obupnih vremenskih razmer so bili vsi učenci odznotraj in v knjižnici jih je veliko našlo predmet za kratkočasenje. Knjižničarla je bila zaposlena z nekim dekletom iz Pihpuffa z ogromnimi očali z debelimi okvirji. Ni se želela vsiljevati in motiti zato se je odpravila sama med ogromne knjižne police. V bistvu sploh ni vedela kaj išče, zato si je le ogledovala ali bo naletela na katero, ki jo bo pritegnila. Iz police z knjigami o živalih je izvlekla ogromno knjigo o čarovniških živalih. Na koncu knjižnice se je vsedla na udoben fotelj in jo odprla na poglavju s hišnimi ljubljenčki. Morda pa bi si lahko umislila kakšno živalco. Prijateljev še tako ali tako ravno nimam, v bistvu bi mi ob takih dnevih prišlo kaj takšnega prav. Živali je imela kar rada in ko je bila mala, si je grozno želela podgano ali kaj podobnega. Sedaj je razmišljala o mački, poiskala je stran o njih in se zatopila v knjigo..

(( upam da bo vredu. dans nimam ravno nekih ful idej. ))