Knjižnica

Bilo je sobotno popoldne, pravzaprav večer, ko se je Charles Bones, študent iz sedmega letnika odpravil v knjižnico. Če smo iskreni, sploh ni vedel, zakaj odhaja tja. Bilo mu je dolgčas, in ker ni vedel kaj počet, je odšel v knjižnico. Upal je, da bo naletel na kakšno zanimivo novo knjigo, ali pa srečal kakšnega sošolca. Zares je bil potreben prijateljskega pogovora, saj se je od prvega dneva na šoli počutil zelo slabo. V dnevni sobi, se je spet sprl z Averillom. Njegov mlajši bratec, ki je trenutno obiskoval četrti letnik, preprosto ni mogel doumeti, da mu Charles ne bo več kupoval alkohola in cigaret, za njegove "zasebne" zabave, ter da se bo moral znajti. Prepir se je končal tako, da je Averill Charlia vpričo celotnega doma zmerjal z pankrtom in gejem, nato pa odvihral ven iz dnevne sobe. Stvar seveda ne bi mogla biti hujša, če se ne bi vpletla še starša. Augustin je znal biti prekleto pasji in zaščitniški, kadar je kdo užalil njegovega najljubšega in najmlajšega sina. Tako pasji, da je, ko je izvedel za incident, katerega mu je Averill opisal čisto napačno, svojemu najstarejšemu sinu poslal tulbo. Brandon je namreč prevzetnemu očetu dejal, da se je pijani Chuck spravil nanj, ga pretepel ter ga zmerjal z raznimi žaljivkami. Charles je bil torej na robu živčnega zloma, pripravljen da se stepe z prvim Spolzgadovcem, ki ga sreča.

[sooo... meni je dc -.- & se komu da uletet?]

Victoria je vstopila v knjižnico kjer je bil le en učenec. Stopila je naravnos do njega in mu rekla "Pihpuffovec! V knjižnici! Sej se hecaš!" Zviška ga je pogledala. "kam takšni 'frajerji' zahajajo?!" Besedo 'frajer' je povedala z zvišenim in kislim glasom tako, da mu je dala vedeti, da ni mislila resno. "Morda pa si prišel sem jokat, da te nebi slučajno kdo zalotil". Naredila je narejen bogi obraz in ga pričakujoče pogledala.

Pauline je s kupom knjig v rokah lovila ravnotežje po stopnicah, medtem ko je skušala gledati, kje hodi in se obenem izogibati morebitnih ljudi. Knjige v njenih rokah so bile dokaj nezanimive in na to sobotno popoldne ni imela nobenega pametnejšega dela, zato se je odločila, da je skrajni čas, da jih spravi tja, kamor spadajo - na zaprašene police v knjižnici. Ko si jih je sposodila, je še gojila upanje, da so bile podcenjene, ampak že ko je prebrala prvih nekaj strani, je ugotovila, da so bile prav puščobno branje. To je ni ustavilo, da jih ne bi prebrala do konca, ampak ne bi mogla reči, da je v tem uživala. Čez njen obraz je šinil zaskrbljen nasmešek, potem pa ji je nekako uspelo vstopiti v knjižnico in po pravici povedano ji je odleglo, ko je knjige pustila pri knjižničarki.
S pogledom je ošinila precej prazno knjižnico, potem pa se je odpravila do ene izmed polic in s pogledom ošinila knjige. Ravno je naletela na zanimiv naslov, ko jo je zmotil glas, ki ga je v trenutku prepoznala. Seveda, kdo drug kot zoprna rdečelaska, ki jo je imela Pauline čast spoznati pri uri Nege. Hitro je vzela knjigo, potem pa sledila glasu in končno zagledala zoprno dekle. "Ti pa res nimaš pametnejšega dela kot pa da greniš življenje drugim, kajne?" Tiho je spregovorila in se ji približala od zadaj, s pogledom pa ošinila temnolasca, ki ga je rdečelaska tokrat napadala. "Res nimaš svojega življenja, da se moraš vtikati v druge?" Vsekakor Pauline ni marala takšnih ljudi in odnos rdečelaske do ljudi okrog nje ji je začenjal že pošteno iti na živce.

Victoria C. Garibaldi je napisal/a:Victoria je vstopila v knjižnico kjer je bil le en učenec. Stopila je naravnos do njega in mu rekla "Pihpuffovec! V knjižnici! Sej se hecaš!" Zviška ga je pogledala. "kam takšni 'frajerji' zahajajo?!" Besedo 'frajer' je povedala z zvišenim in kislim glasom tako, da mu je dala vedeti, da ni mislila resno. "Morda pa si prišel sem jokat, da te nebi slučajno kdo zalotil". Naredila je narejen bogi obraz in ga pričakujoče pogledala.

((Victoria, takih stvari pa ne bom trpela. Če se glede njegovega lika ne strinjaš z mojim mnenjem, tega nimaš kaj pisati po RPGjih, ampak lahko pišeš meni osebno. Poleg tega je mučenje sošolcev prepovedano in če mislite takole sredi knjižnice pretiravati, ne pozabite na knjižničarko (ki je prisotna, pa čeprav je le NPC).))

((prav takoj bom izbrisala post in se vrnila v tri metle kjer se dolgočasim že dolgo časa))

((Ni treba, da post izbrišeš. Če bi bilo to potrebno, bi ti tako rekla. Pravim le, da se drži svojega RPG lika in ga ne mešaj s svojim osebnim življenjem. Poleg tega je v knjižnici VEDNO knjižničarka in če se začneš tam spravljati na nekega učenca, tega ne boš mogla dolgo početi brez da te knjižničarka ustavi.))

((da ampak nesmiselno se mi je zdelo da potem post sploh še ostane))

((Meni se je zdelo predvsem trapasto, da si ga zmerjala s "frajerjem" ker sem ga tako označila jaz v opisih, v RPGju pa ga ni nihče. Tvoja zgodba je čisto dobra in seveda se lahko spraviš nanj in ga zafrkavaš, samo potem napiši tudi kakšen post kasneje, da vaju knjižničarka opazi in vama reče, da bodita tiho ali pa izginita iz knjižnice.))

Usedel se je za prvo prosto mizo, odložil tja svojo torbo, nato pa odšel iskat kakšno zanimivo knjigo. Sprehodil se je vse od prepovedanega oddelka, do oddelka z lepotnimi uroki, nato pa odkorakal nazaj do prve mize, z dvema dokaj velikima knjigama v rokah. Bil je malce razočaran saj je upal da bo dobil Scwizerjevo Načela "visoke" magije, vendar se je nazadnje zadovoljil z Koelzerjevo Uroki višje stopnje ter Chilldino Magija za vsak dan. Usedel se je, nato pa obrnil prvo stran. Začel je brati, in njegove oči so se izjemno hitro premikale dol in gor po strani. "Uroki, katere omenjam v moji knjigi, so izjemno zapleteni. Povprečenemu čarovniku bi uspelo izvesti le enega ali pa dva izmed njih, vendar..."
Zmotil ga je prihod nekega dekleta. Najprej jo je čudno pogledal. Redko ga je kdo ustno napadel, predvsem zaradi tega, ker je sam znal biti prav tako nesramen. Pogledal jo je, ter se nasmehnil. Res se mu ni dalo ukvarjati z njo, zato je povesil pogled, ter prebral nekaj vrstic naprej. "pa bi bila oba dokaj kalvarna, ter ne bi delovala pravilno..." Dokler ni zaslišal njene druge opombe. Jezno jo je spet pogledal, nato pa glasno vprašal:"Kdo pa misliš da si? Neumna samovšečna najstnica, ki misli da je nekaj več kot drugi, v resnici pa si verjetno tako osamljena da se moraš spraviti na prvo osebo ki jo srečaš, da sploh govori s tabo" Premeril jo je s pogledom, nato pa jezno zamral nekaj kletvic. Videl je, da se jima bliža Gryffindorka, zato je rajši utihnil.

[waaa... it's so fuckin* hard, pisat brez kletvic ;S ]

Napoji preteklosti v njenem naročju so bili preprosto preveč zanimivi, da bi še naprej svojo pozornost posvečala čudaški rdečelaski. Če bi uporabila besede, za katere je bila skoraj prepričana, da jih je našla v neki bunkeljski knjigi, je bila rdečelaska ena izmed tistih ljudi, ki jih preprosto ni bilo več mogoče rešiti. Neumno zaverovana v svoj mali svet, kjer je bilo prostora samo za tisto, za kar je bila sama prepričana, da je prav. Če pa ji je kaj šlo še posebej močno na živce, je bilo to tisto klasično uvrščanje in sojenje ljudi po tem, iz katerega doma so prihajali. To je sama doživela pri pouku in po pravici povedano jo je vsaj nekoliko presenetilo, saj so Drznvraanci veljali za bolj mirne ljudi, ki so jim knjige pomenile preveč, da bi se sploh vtikali v pripadnike njenega doma. Ampak očitno je imel vsak dom svoje zoprne ljudi - kar se ji je zdelo neumno, ampak njeno mnenje pri tem najverjetneje ni štelo. Odšla je mimo rdečelaske, preden bi ta lahko izrekla še kakšno pripombo o njenem parfumu, potem pa se je usedla in svoj pogled usmerila proti temnolascu čez mizo. "Ni vredno, da te zaradi tega vržejo iz knjižnice," je mimogrede pripomnila z mislimi pri njegovem rahlo povišanemu glasu, ki je že pritegnil pozornost knjižničarke. "Sicer pa, jaz sem Pauline," se je mimogrede še predstavila, ko je že ravno govorila, potem pa je vso svojo pozornost posvetila knjigi, čeprav je od časa do časa z zaskrbljenim pogledom ošinila temnolasca, saj se ji je zdelo, da ga nekaj teži. Ampak to ni bila njena stvar, kajne?

Victoria je jezno oba ošvrknila s pogledom pitem pa zaslišala kar je rekel o njeni samoti. "Če tako praviš imaš morda prav. Ampak vedi, da sem sama samo zato ker ne prijateljujem z ostalimi ljusi. Zato pa sem se morala prepričati, da neboš hotel z mano kakor koli spregovoriti." Nato pa se je spomnila njegove druge pripombe. "Res je, da sem samovšečna in tudi to je res, da sem najstnica. Nikakor pa nisem neumna saj drugače ne bi pristala v drznvraanu in sploh do zdaj se je izkazalo, da res vem več kot ostali!".

Bilo ji je neizmerno dolgčas in brezvoljno se je sprehajala po šoli. Ravno je šla mimo vhoda v knjižnico, ko je zaslišala nekaj precej zanimivega. Za mizo v knjižnici so sedeli tista kodrolasa gryfondomovka, njena dobra znanka Victoria ter nek povsem nepoznan temnolasec, očitno zapleteni v precej intenziven pogovor. Neopazno se jim je približala, potem pa spregovorila:" Ti, jaz in ona. Kaj se nismo tega že enkrat šle?". Uspešno je pozornost obrnila nase, potem pa sedla poleg svetlolaske, nasproti tistega pihpuffovca. "Poglej, žal mi je za tisto pri negi. Ampak kadar vidim gryfondomovca, si enostavno ne morem pomagati. Slabe izkušnje imam z njimi, še posebej starejšimi. Sva v redu?". Namenila ji je topel nasmešek in ji ponudila roko. Na njenem obrazu se je risalo resnično obžalovanje. "Anette drugače." Ob tem se je obrnila tudi k pihpuffovcu, Victorio pa popolnoma ignorirala. "Si se tudi ti prepiral?".

[zakaj? zato ker si v 'prepiru' al zato kr si uresnic jezn? ]

"Ahahaha" se je narejeno zarežal. Od tako napadalne osebe, je pričakoval odgovor poln sarkazma, in iskreno rečeno je bil razočaran. Neumna mala tečnoba, je pomislil. Sam se vsekakor najprej ni hotel zaplesti v prepir, vendar je dobila, kar je iskala. Lahkotno je zaprl knjigo, grdo pogledal Drznvraanovko, nato pa se posvetil Gryffindorki.
"Živjo" je dejal nasmejano, kot da je že pozabil na tisti majhen prepir. "Jaz pa sem Charles, lahko pa me seveda kličeš Chuck" je še dodal, ter si jo bolj podrobno ogledal. Všeč mu je bilo kar je videl, vendar ni vedel na kakšen način. Trenutno ni vedel kdo mu je všeč. Postavni fantje ali dekleta? Bil je zmeden. Zelo zmeden. Poskušal se je prepričati, da bi bilo najboljše, če bi "zapeljal" deklino, ter tako ustavil zlobne govorice. Vendar preprosto ne bi... mogel...
Nato je zagledal še eno Drznvraanovko, in upal je, da ni ta prav tako napadalna. "V prepiru?" jo je dobrovoljno pogledal. "Če tistemu lahko rečeš prepir, potem... Da". Nasmehnil se ji je, nato pa ji ponudil roko:"Chuck Bones, ti pa si?"

[pa ne wem, jz pč govorim veliko kletvic, in nekatere znajo bit res uporabne, da koga nazaj zabiješ, tko pa se mi sploh ni dal spomnit nečesa originalnega.. ]

"Hm, me veseli," je spregovorila in čez njene ustnice se je zarisal nasmešek. "Chuck torej. Ti pa mene ne moreš klicati kako drugače kot Pauline," je dodala, bolj kot preventiven ukrep kot pa kaj drugega. Pred časom si je nek njen sošolec vbil v glavo da jo bo klical Paul in to ji je šlo na živce, pa še zoprno se je slišalo. Njeno pozornost pa je že v naslednjem trenutku pritegnila svetlolaska, ki je vstopila. Pa ne že spet, je pomislila in zajela sapo, da bi ji pojasnila, da je svoje zaloge energije za ukvarjanje z neumnosti za ta dan že potrošila, potem pa jo je dekle popolnoma presenetilo in za trenutek je vanjo usmerila sumničav pogled, potem pa se je sama pri sebi nasmehnila. "No ja, upam da te ne bo zvilo od smradu, ker nisem naparfumirana." Zasmejala se je, saj so se ji te predhodno izrečene besede zdele skoraj smešne, potem pa je pokimala. "Oprosti. Da, v redu sva. Jaz sem Pauline," se je predstavila in segla v njeno roko. "Veš, ne bi smela vseh ljudi soditi po nekaterih neprijetnih primerkih," je mimogrede pripomnila in s pogledom ošinila rdečelasko v ozadju. "In me veseli, Anette," je še dodala, potem pa se je naslonila na svoj stol.

( charles - jan or something like that, was it? oziroma hm, kako že? trevor, nekaj podobnega, če se ne motim? (: )

"Nekateri pač ne prijateljujejo!" Vzvišeno se je obrnila in pustila golobčke primeru. Odkorakala je iz knjižnice in zaloputnila vrata za sabo. Tako, zdaj sem se znebila vseh, ki se jih je hotela znebiti.

Nasmehnil se ji je, nato pa pomislil, kakšne vzdevke so ji morali dati sošolci ter prijatelji. Sam je imel srečo, da je lahko svoje staromodno ime pokrajšal na Chuck in Charlie, čeprav mu je bila najbolj všeč prva različica. Pravzaprav svojega imena ni nikoli maral. Malce živčno si je obliznil suhe ustnice, nato pa knjigi z naporom pospravil v svojo torbo. Opazil je, da je rdečelasa Drznvraanovka odšla, in se nasmehnil sam pri sebi. Majhna zmaga, a vendarle zmaga, je pomislil.
"Torej... Kako se vama zdi na Bradavičarki?" je povsem previdno vprašal. Ni ju poznal, ter tudi ni vedel, o čem bi se sploh lahko pogovarjali. Vedel je, da bo izpadel beden, vendar je še vseeno vprašal.

[sry, ne vem kj napisat ;P ]

Veselo se je zasmejala ob gryfondomkinem komentarju, srečna ker je ta spor zgladila. Potem se je obrnila spet k pihpuffovcu ter tudi njemu namenila prijazen nasmešek. "Me veseli, Anette von Amaranth, lahko pa tudi Asya." Potem pa je opazila, da ima pred sabo dokaj debelo bukvo in z zanimanjem vprašala:" Kaj pa bereš? Strokovno literaturo ali kaj bolj... lahkotnega?". Praktično niti opazila ni, da je Victoria zapustila knjižnico. Trenutno je imela oči samo za dokaj privlačnega Chucka, ki pa na žalost ni kazal posebnega zanimanja zanjo, če že kaj za Pauline. Knjižničarka se je vrnila k svojemu običajnemu delu, saj so pogovor znižali na sobno jakost. "Vidva sta oba v sedmem letniku, kajne? Vsaj tak vtis sem dobila...". V tistem je knjigi pospravil v torbo in vprašal, kako se jima zdi na bradavičarki. "No, ne vem zares. Saj je zanimivo, vendar postane malce enolično, ko jo obiskuješ že pet let... Se vama ne zdi?".

[sej ni neki posebej patetično... xD]

"Sedmi letnik, da. Vsaj jaz," je odgovorila na Anettino vprašanje in ob tem z nasmeškom na obrazu pomislila na leta, ki so bila za njo, njene misli pa so zašle tudi na tista, ki so bila pred njo. Pred seboj še ni imela jasnega cilja in to jo je po eni strani skrbelo, zato je skušala čimmanj misliti na to in Chuckovo vprašanje je pograbila kot hvaležno iztočnico za preusmeritev svojih misli. "Obožujem vsak dan posebej," se je namuznila, potem pa skomignila z rameni. "Ne vem, morda sem samo jaz takšna, ampak skušam uživati v vsakem dnevu posebej in si ga narediti prijetnega. Navsezadnje je na Bradavičarki toliko vsega in nemogoče je biti tukaj, ne da bi vsaj poskusil raziskati vsega. Vesta kaj mislim?" Svoj pogled je usmerila vanju. "Obstaja ogromno skrivnih dvoran in podobnih zadev, mimo katerih ne morem. In nisem se še naveličala gradu, dvomim da bi se ga kdaj lahko." Sama pri sebi se je nasmehnila. "In najverjetneje spet preveč govorim. Res, morata mi oprostiti, to občasno počnem," je nadaljevala in se ozrla v Anette. "Verjemi, takoj bo konec. In potem boš morala ugotoviti, kaj bi rada počela v življenju in podobno. Ti že veš?" Svojo pozornost je usmerila na Chucka in ob tem rahlo nagnila glavo.

Poslušal je njeno razlago, ter se zamislil. Pri njemu je bilo podobno. Bradavičarko je naravnost oboževal, saj je bil tukaj vsaj proč od staršev, katere pa je naravnost preziral. No, vsaj očeta, ki zanj ni imel nikoli nobene dobre besede, ne nasmeha. Poleg tega pa je imel tukaj tako veliko prijateljev, da najrajši ne bi nikoli odšel domov. Malce jo je zmedeno pogledal, nato pa dejal:"Hmm... Trenutno se še nisem odločil, predvidevam pa da se bom zaposlil na ministrstvu, tako kot moja starša" ji je dokaj glasno dejal. Zares si je želel delati na ministrstvu, vendar ga je misel na to, da bi moral svojega oholega očeta vsak dan gledati, kako se ima za nekaj več, ker je Ministrov tesen sodelovec in prijatelj, bi bilo pa že preveč. Upal je, da bo na koncu pristal v Uradu za nadzor čarobnih živali, saj so mu bile te že od nekdaj všeč. Ni pa si želel, da bi potem moral opravljati delo rablja. Ni hotel pobijati uboge živali, saj so se mu očitno čisto preveč smilile.
"Kam pa ti?" jo je vprašal.

[oh, yes it is.. ]

Pravzaprav je bilo zelo zanimivo, kako zrelo se je znala Anette obnašati, ko je bilo treba. Sicer bi veliko raje izbrala divjo zabavo kot pa klepet v knjižnici, vendar se tudi tega ni branila. "Pri tem pa se seveda takoj strinjam z vama. Bradavičarka je enostavno prepolna skrivnosti, da bi se jo lahko naveličal. Naveličaš pa se lahko pouka." malce je pomislila, potem pa nadaljevala. "Jaz sem tudi razmišljala o karieri na ministrstvu, ali pa bi se kot učiteljica zaposlila tukaj. čeprav imam do konca šolanja še nekaj dlje kot vidva...". Medtem ko je čakala, da se oglasi še Pauline, si je pizhpuffovca ogledala od glave do pet, pravzaprav od glave do prsi, saj se je ostalo skrivalo pod mizo. In ugotovila je, da ji je všeč. Glede tega pa je bila Anette vedno nadvse čudna, zato je vstala in se poslovila. "No, lepo vaju je bilo spoznati. Poiskati moram še nekaj knjig, potem pa imam še nalogo. Saj predvidevam, da se bomo še kaj srečali... Se vidimo!". Obrnila se je na petah in izginila med policami.

Potem ko je na hitro izbrala nekaj knjig se je pobrala iz knjižnice.

[who's being pathetic now, huh? xS]

Sama je skomignila z rameni. "Ne vem točno, ravno to me skrbi. Po eni strani bi z veseljem delala na Ministrstvu, ampak oba moja starša sta zaposlena tam in ne morem ravno reči, da bi me veselilo delo z njima ali v njuni neposredni bližini. Sploh. Nismo ravno v najboljših odnosih," je pojasnila z nekoliko bolj resnim glasom, potem pa je skomignila z rameni in na svoj obraz priklicala nasmešek. "Kljub temu pa je še vedno ogromno možnosti. Morda bi morala postati novinarka ali kaj podobnega, ampak rada bi počela nekaj, v čemer bi našla izziv. Včasih sem sanjala, da bom šla v Romunijo in delala z zmaji... Ne vem," je priznala in se namuznila. Večina ljudi si tega ni moglo predstavljati in vsekakor jim ni mogla zameriti. Opazila je Anettin pogled, ki se kar ni umaknil iz Chucka, in se sama pri sebi nasmehnila. Nekoliko presenečeno je opazovala svetlolasko, ko se je nenadoma poslovila, potem pa se obrnila nazaj proti Chucku. "Mislim, da si ji všeč," je mimogrede komentirala in se lenobno pretegnila na svojem stolu. Takšna je pač bila - vsekakor pa jo je zanimal tudi njegov odziv, ker se ji je zdel kot zanimiva oseba. Sama ni verjela v ljubezen in podobne bedarije, ampak kakorkoli je že človek obrnil, mnenje Pauline se je mnogokrat razlikovalo od mnenje večine.

Spet jo je popolnoma razumel. Nekako se mu je zazdelo, kot da se pogovarja sam s sabo, saj je sam v podobni situaciji. "Popolnoma te razumem" ji je potihem priznal, nato pa opazil Anettin pogled na sebi. Nekoliko nerodno se je obrnil proti Pauline, nato pa se poslovil od mnogo mlajše Drznvraanovke. Ni mu bil všeč njen pogled. No, všeč mu je bilo to, da je bil vsaj nekomu všeč, pa četudi je ta oseba ženskega spola. Mogoče bi lahko poskusila biti skupaj, je pomislil. Ljudje se sploh ne zavedajo, kako je, če si drugače usmerjen kot oni, pa moraš to skrivat. Dan za dnem, se je poskušal obnašati čimbolj normalno, in do sedaj mu je uspevalo. Pa saj ne da mu dekleta ne bi bila všeč, ampak so mu bili všeč tudi fantje.
"Pa kaj potem" ji je hitro in hladno zabrusil. Malce mu je bilo žal, da ji je tako dejal, vendar se je samo nasmehnil. Upal je da ni izpadel kot navaden bedak. "Oprosti" ji je potihem šepnil, pogoltnil nekaj sline, ter dodal: "Misliš resno?"

[waaa... i'm becoming a drama queen XD]

Namenila mu je skoraj užaljen pogled ob njegovih nepričakovano hladnih besedah. Ne glede na to kako močno se je trudila razumeti ljudi, ji to prav zares ni uspevalo. Ampak po drugi strani je bilo tudi neverjetno zanimivo, kako so se določeni ljudje odzivali v danih situacijah. Rahlo je privzdignila svoje obrvi ob njegovih besedah, potem pa jo je premagal nasmešek. "Ne, šalim se." Zmajala je z glavo. "Seveda mislim resno. V bistvu je bilo še kar očitno, ampak fantje tega ponavadi ne opazite. Ne vem, vsaj takšen občutek imam. Saj je prijetno dekle." No ja, če je prezrla tisti del o parfumu, ki ga je že zdavnaj pozabila, je bila Anette zares prijetna oseba. Pauline ne bi nikoli pričakovala, da se ji bo sploh opravičila ali karkoli podobnega, ampak svetlolaska je naredila točno to in to je Pauline zares spoštovala. "Samo povem, najverjetneje niti ni moja stvar. No, v bistvu ni moja stvar," se je popravila in mu namenila opravičujoč nasmešek. "Ampak saj veš kako je. Ne moreš se prisiliti, da bi nekoga vzljubil samo zato, ker si ti njemu všeč. Pravzaprav si niti ne moremo sami izbirati, kdo nam bo všeč ali komu bomo všeč. Gre se bolj za koncept ljubljene osebe kot pa ne vem, tiste prikupne rdečelaske ali kaj podobnega. To je nekaj, česar ne moremo spremeniti," je delila z njim svoje mnenje in skomignila z rameni, njen pogled pa je obstal na njegovih očeh. Potem pa je nenadoma zaslišala krike prave panike in planila na noge. "Kaj se dogaja?" Pomignila je Chucku in pustila svoje stvari v knjižnici, nato pa hitro stekla proti izvoru krikov.

Nasmehnil se ji je in spet je dobil tisti občutek... da ga razume, da bo vse v redu. Vendar ne bo, je dokaj depresivno pomislil. Če njegovi starši izvejo, kaj je, bo... No, za njih konec sveta, onečastitev družinskega imena, ter vsekakor tudi sramota za celotno čarovniško družbo. Tega jim preprosto ni mogel narediti. Najsi so bili še tako obupni, a so bili še vedno njegovi starši, in sama misel na to, kako razočarani bojo. Kako jim bo videl v očeh, da tega niso pričakovali od njega, da so upali da se bo oženil, ter imel otroke. Pa saj jih lahko še vedno imam, se je poskušal optimistično prepričati. Lahko se poročim z prvo, katero dobim, nato pa. Bi lahko zdržal z osebo, katere sploh ne ljubi, celo življenje? Bi jo lahko gledal kot kaj več, razen prijateljico, ki mu je vedno na voljo? Ni vedel, in bolj ko se je spraševal, težje mu je bilo.
Narejeno se ji je nasmehnil in tako prekril svoje dokaj depresivno razpoloženje. "Se popolnoma strinjam" ji je potihem dejal, nato pa zaslišal krik. Odhitel je za Pauline.