Učilnica Obrambe proti Temnim Silam

Počasi je stopal po hodniku in ni bil prepričan, če si res želi ure obrambe pred mračnimi silami. Po dnevu, ki ga je imel si je zaželel samo hrane, vroče prhe in ležanja v postelji poleg tega pa je nekaj bilo na profesorju kar mu ni bilo všeč, mogoče ker ga profesor nikoli ni opazil ali pa preprosto zaradi tega ker je bil Nicku profesor antipatičen. Kakorkoli že, spet se je odpravljal na uro s tistim vozlov v trebuhu, ki ni imel nobene zveze s tremo le ta presneti občutek nelagodnosti in nesproščenosti v njem ga je napolnjeval.
Vstopil je v učilnico in opazil, da je v njej že ena izmed Spolzgadovk. Seveda ji ni namenil niti pogledal, pokimal je v pozdrav profesorju, nato pa se odpravil proti najbolj oddaljeni klopi v učilnici. Zmeraj se je poizkušal kar najbolj oddaljiti od profesorja in čeprav so bile ure obrambe pred mračnimi silami zmeraj zanimive, pa se Nick nikoli ni pretirano navduševal nad njimi. A naravnost oboževal je dvoboje in učenje novih kletev in protikletev tako, da je pač moral potrpeti in potisniti na stran to njegovo nelagodje. Samo ta njegova strast ga je pravzaprav držala pri urah.
Ko se je sesedel na stol je le prebral besede zapisane na tabli.
Žrele,nedopustljive in prepovedane kletve
Mogoče pa današnja ura le ne bo tako slaba....

Stala je na sredini hodnika in njeni prsti so v nabito polni šolski torbi že zatipali urnik, ko se je nenadoma spomnila, da ima obrambo pred temnimi silami. Zavila je z očmi in se počasi odpravila še eno nadstropje višje. Upala je, da ne bo pozna in da bo v razredu ostalo še kaj praznih klopi.
Noge so jo kar same odnesle do učilnice in preden je vstopila, se je na njenem obrazu zarisal nasmeh. Obramba je bila že od začetka prvega letnika eden izmed njej bolj ljubih predmetov, če ne najljubši. Za razliko od ur zgodovine čarovništva se ni med tem predmetom nikoli dolgočasila.
Stopila je skozi vrata in ugotovila, da ničesar ne zamuja, saj je bila učilnica skoraj prazna. V njej sta bila samo dva njej nezana študenta ter profesor, ki ga je takoj vljudno pozdravila. Na tabli je bil že napisana snov, s katero naj bi se spoznali v tej uri in le-ta jo je prijetno presenetila. O teh kletvah si je vedno želela izvedeti več, četudi so bile prepovedane. Stopila je do svoje stalne klopi v drugi vrsti na levi strani razreda, se usedla in tiho počakala na začetek predavanja.

((Se oproščam da nismo začeli včeraj zvečer kot je bilo obljubljeno, bil sem zadržan. ))

Vsakemu od prišlekov je pokimal v pozdrav, sicer pa ni rekel nobene. Ko je ura odbila in se je prikazalo vsega skupaj še kakšnih pet, šest drugih učencev, se je odločil da tokrat vrat ne bo zaklenil, je pa vseeno tlesknil s prsti da so se s sunkom zaprla. Vstal je in se sprehodil pred kateder, nato pa se naslonil nanj.
"Torej najprej vsem vesele želje za praznike," je dejal z velikim pomanjkanjem navdušenja. Zanj je bila to le formalnost, prazniki sami pa muka, ki ga je spomnila na to, kar je bil izgubil.
"Kot lahko vidite na tabli, bomo danes govorili predvsem o takšnih in drugačnih prepovedanih urokih in kletvah. Najprej nagradno vprašanje za 5 točk: kdo mi lahko pove urok, ki je absolutno prepovedan, je pa sam po sebi popolnoma neškodljiv in tudi nima nobenega posebnega učinka?"
Prav čakal je, kdaj bo kdo rekel kaj trapastega, saj je bilo vprašanje dokaj preprosto, je pa zahtevalo nekaj znanja ali pa vsaj razgledanosti.

Belree je komaj čakala, da se ura začne. Predavanja obrambe so bila vedno med najbolj obiskanimi, zato je bila presenečena, da se je ob zvonenju v učilnici nabralo le okoli deset učencev. Profesor je predavanje začel do minute točno. Ne najbolj navdušeno je zaželel nekaj na temo 'vesele praznike', kar se je Bel zdelo čudno. Kako, da ne mara praznikov, je pomislila. Njeno začudenje in presenečenje je bilo opolnoma upravičeno, saj so ostali učitelji bili praktično navdušeni nad prazniki in počitnicami.
Nato je profesor Thanagor začel razlagati kaj bo glavna tema današnje ure, ter postavil vprašanje. Zdelo se ji je, da pozna odgovor, a ga je v mislih še enkrat pretehtala.Imperatorjeva kletev. Sam urok po sebi ne pušča nobenih posledic. Le-te puščajo coprnikova navodila, oziroma ukazi. Je absolutno prepovedana. Ta kletev je sama po sebi popolnoma neškodljiva. Škodljiva so navodila. Belree se je odločila odgovoriti.: "Imperatorjeva kletev," se je glasil njen popolnoma prepričani odgovor. Spolzgadovka si je nato z levico popravila pramen dolgih las, ki ji je padal na obraz ter rahlo nagnila glavo v levo stran v pričakovnaju učiteljevega odziva.

Nick je bil presenečen nad slabo udeležbo na tej uri. Nenazadnje so bile ure obrambe zmeraj dobro obiskane, bodisi zaradi strahu pred profesorjem ali zanimanjem za predmet. Toda očitno so prazniki pustili svoj pečat in profesor Thanagor ni posvečal prevelike pozornosti majhni udeležbi.
Ura se je začela do sekunde natančno in ko je profesor odprl usta je Nick napeto prisluhnil. Menil je, da ve odgovor, a ga je tako kot zmeraj zadržal zase, saj se ni želel riniti v odspredje. Spolzgadovka je med tem že zrecetirala odgovor Nick pa je v svojih mislih le pokimal. Tudi sam je imel pripravljen podoben odgovor, čeprav ga je nekoliko zbegalo profesorjevo vprašanje. Nenazadnje je bila Imperatorjeva kletev kletev in ne urok, a menil je, da profesor pri tem vprašanju pač ni dal toliko povdarka razliki med kletvijo in urokom, ampak je za vse uporabil skupno ime.
Seveda pri profesorju Thanagorju nikoli nisi mogel biti povsem prepričan o pravilnosti odgovora zato se je zazrl vanj v pričakovanju odziva, ki ga bo ponudil Spolzgadovki.

Na Luciusove ustnice se je prikradla senca nasmeška. Lahko bi šel staviti milijon guldov, da bo prvi odgovor prav Imperatorjeva kletev.
"Gospodična Black," je dejal z malce pokroviteljskim glasom, "naj vam povem, da je vaš odgovor sicer napačen, je pa dokaj smiseln glede na način razmišljanja večine ljudi v vaši starostni skupini, tako da niste zgrešili za dosti. Vsekakor ste si zaslužili tistih 5 točk."
Naredil je kratek premolk. Jasno mu je bilo, da je s tem odgovorom zbegal cel razred.
"Predvsem ste prezrli eno podrobnost, in pa dejstvo, ki zahteva nekaj globljega premisleka, ki pa ga večina učencev samih po sebi pred uro kakršna je današnja ne premisli nikoli. Najprej tisti detajl v vprašanju: vprašal sem za urok, in ne kletev. Kot verjetno že veste, imenujemo kletve le tiste čarobne veščine, ki so destruktivne narave. Bodisi jih uporabljamo za uničevanje, bodisi za škodovanje drugim, uroki pa so več ali manj vse ostalo. In Imperatorjeva kletev nedvomno je *kletev*. Boste rekli da vdor v misli druge osebe ni mogočen učinek?"
Ob tem se je domislil zanimive ideje. Usmeril je moder dragulj na vrhu svoje sprehajalne palice v nekega Gryfondomovca, ki je v zadnji klopi dremal in se guncal na stolu. "Imperio!"
Žrtev je vstala in se sprehodila pred razred, tako da so ga lahko vsi razločno videli. Lucius je izza pasu potegnil prelep srebrn vijugast nož in mu ga vrgel. Še vedno s steklenim pogledom je na Luciusov ukaz spektakularno ujel nož med prsti. Nato pa je nesel rezilo k vratu in ga pritisnil ob kožo. Rezilo je bilo tako ostro, da so se pokazale drobne rdeče kapljice. Razred je zadrževal dih, na Luciusovem obrazu pa je poplesoval zloben nasmeh. Nato pa je za dolg trenutek zaprl oči, in preklical kletev. Gryfondomovec je bil, kot bi se zbudil iz hipnotičnega transa. Prestrašen je spustil nož, da je zarožljal na tleh, nato pa se prestrašen opotekel ven iz razreda, verjetno proti ambulanti. Luciusov obraz je bil spet hladna brezizrazna maska.
"No gospodična Black, bi temu rekli popolnoma neškodljiv učinek? Oprostite mi, če omalovažujem vašo argumentacijo, ampak zame kletev, ki lahko žrtev pripravi do česarkoli si zaželite, vključno s samomorom, pač ni neškodljiva."
Naredil je kratek premolk, predvsem zato, da bi razred dojel težo dogajanja, in da bi se jim grozljivi prizor zarezal v spomin. Vedel je sicer, da so njegove metode nenavadne, vendar so bile pa zelo učinkovite. Prav tako nihče ni bil hujše poškodovan.
"Da vas končno razrešim odgovora," je nagovoril razred, "pravilni odgovor bi bil Morsmordre. Gre za urok, katerega edini namen je, da na nebu zariše znamenje Tistega, ki je bil premagan. Večinoma so ga uporabljali za markiranje svojih žrtev, nekako kot če bi na nebu nad truplom napisali "Jedci smrti so bili tukaj". Kot pravim, urok sam nima drugega učinka kot da zariše znamenje lobanje s kačo namesto jezika. Edini učinek tega je zaporna kazen v Azkabanu za vršitelja uroka in pa slabi spomini v glavah tistih, ki so ga videli. Kdo ne razume?"
Zadnje vprašanje je bilo bolj vprašanje, če naj bolj podrobno razloži. Šlo je za temo s kar nekaj interpretacije, in Lucius se je zavedal, da se ta razlikuje od človeka do človeka...

-------------------------------------------------------------------------------------

Po razredu se je razlegala tišina. Lucius si je mislil da se bodisi vsi strinjajo, ali pa nihče ni imel dovolj samozavesti ali volje da bi oporekal profesorju. Nadaljeval je predavanje z drugima dvema neodpustljivima kletvama in jih tudi izvedel nad dvema nesrečnima škrateljcema, ki jih je prinesel s seboj v kletki. Nenapovedano je zazvonil zvonec in Lucius je uro končal s tem, da je vsem naložil najmanj dva pergamentna zvitka dolg esej o tem, ali bi bilo po njihovem sprejemljivo uporabljati Kletev smrti za na smrt obsojene zločince. Vrata so se sunkoma odsunila, Lucius je naredil par zapiskov, za tem pa pospravil svoje stvari v kateder in odšel v kabinet.

Ura je bila že deset minut čez osem ko je Lucius s svojimi hitrimi koraki prispel do zaklenjenih vrat učilnice. Pred njimi se je zbrala že obširna skupina učencev, ki jim ni bilo jasno kako to da je profesor Obrambe pred Temnimi Silami prvič odkar je bil na šoli zamujal. Lucius sam je samo upal, da jih je čim manj opazilo da je prišel iz kabineta prof. Sangove in da bodo tudi tisti ki so raje ostali tiho. Vendar se ni slepil. Bil je eden od dveh ljudi, ki sta zagotovo vedela da je bila cela šola pod vplivom reseruma, zato je tudi vedel da nima smisla pričakovati kakršne koli obvladanosti. Vsi in vsak bodo zinili natančno tisto, kar jim bo priletelo na pamet takoj ko si bodo zaželeli govoriti, ali pa bili kaj vprašani.
Prerinil se je mimo horde učencev in učenk in s krožno gesto roke odklenil in odprl vrata. Odšel je do katedra, za njim pa so se učenci že začeli prerivati v razred. Njegovo pero je kot vedno delalo kljukice ob imenih na redovalnici ko je kateri od učencev vstopil. Lucius je hitro pobrskal po predalu medtem ko so se učenci še posedali, nato pa se zaradi pomanjkanja priprav odločil skočiti par ur naprej. Trenutno pač ni imel nobenega ujetega morakvarja v bližini, pa tudi volkodlaka ali vampirja je bilo treba še ujeti. Bodo že nadoknadili naslednjič.
"Danes bomo govorili o branju misli, sposobnosti ki jo imenujemo Čitljivija," je začel. "Kot verjetno veste, ali pa tudi ne, obstaja poseben urok ki omogoča da čarovnikova zavest vstopi v um druge osebe. Ta se načeloma lahko učinkovito brani le na en način, ki ga imenujemo Brambovija. Kdor mi prvi pove odgovor na vprašanje: "Iz česa sestoji uporaba Brambovije?" dobi 5 točk."

((Tako, odpišem danes zvečer med 21.00 in 22.00. Vsi ki odpišete do takrat imate možnost dobiti točke, vrstni red sam po sebi ni pomemben. Tako da tudi če kdo napiše pravilen odgovor pred vami, lahko še vedno dobite točke. Samo ne mi dobesedno kopirat, ampak se vsaj potrudite to povedat na tak način kot bi to storil veš lik. In ne pozabite: vsi smo pod vplivom reseruma ))

((evoo meneee.^^ the great comeback. ))

Amon je bil na smrt zdolgočasen, a za to mu je bilo enkrat za spremembo vseeno, saj je vzrok za njegovo dolgočasje obetal neverjetne količine zabave v prihodnosti - Thanagor je namreč zamujal. Ustnice so se ukrivile v tenek nasmešek, ko se je profesor z veliko naglico le prikazal okoli vogala, se prerinil skozi gručico čakajočih učencev in odklenil vrata v učilnico. Amon je nič kaj tiho prhnil in povsem dovolj glasno, da ga je lahko slišal tudi profesor, pripomnil "Opravičila za zamudo pa ne bo, kaj? Pa toliko predavanj nam profesorji radi držijo o osnovni vljudnosti..."zavil je z očmi in se počil na prvo prosto klop, na katero je naletel. Zgolj iz navade in niti ne zato, ker bi se mu dalo, je iz torbe izvlekel pero, črnilnik in nekaj zvitkov pergamenta, ki jih je nato malomarno odvrgel na mizo, sam pa se je jel udobneje namestiti na stolu.

Ob zvoku Luciusovega glasu je pogled odtrgal od očarljive črnolaske v sosednji klopi, ki je ravno nameraval nameniti nekaj nič kaj romantičnih povabil, in se zazrl v še vedno nekoliko zadihanega profesorja. Preko njegovega obraza se je raztegnil nekoliko posmehljiv nasmeh, ko je odgovoril na zastavljeno vprašanje "Iz uma povsem očiščenega vsakršnih misli in pa protiuroka, katerega imena se sedaj ne morem spomniti, ampak veste kaj? Za to mi tako dol visi, da bi ga lahko že pohodil."takoj ko je dokončal stavek, je čutil bledico, ki ga je zgrabila. Sem pravkar povedal svoje dejanske misli? je zgroženo ugotavljal, a še preden bi se lahko sploh do konca pomenil sam s seboj, je še dodal "Pa tudi iz tega, da si si ga prej dobro zdrkal in si povsem sproščen." Na njegovem obrazu ni bilo več posmehljivega nasmeška, temveč širok, režeč smehljaj.

((Amon!!! XD Moj bog, kakšne ... hahahaha XD Lucius, tole bo res zabavna ura... XD))

((Si, mia cara? *insert an angelic smiley* če se gremo resnico, pol bo tkole večinoma zgledlo pr amonu.x) btw lušen avič. ))

"Gospodič Amarth," je začel Lucius s pokroviteljskim tonom. Tokrat ni mogel skrivati mešanice nesramnosti, vzvišenosti in čistega užitka ob zatiranju nekoga ki je deloval kot da se ima za pametnejšega od njega.
"Prvič: O točnosti mi boste pridigali šele takrat, ko boste v tem bolj znani od mene. Glede na to da je trenutno razmerje med vašimi in mojimi zamudami nekje okoli 143 proti 1 se boste še kar načakali preden boste zaslužili ta luksuz.
Drugič: vaš odgovor je načeloma pravilen. Brambovija pomeni, da se brambovec nauči izprazniti in oklopiti svoj um. To ne pomeni vedno čisto praznih misli, temveč tudi osredotočenje na določen občutek. Največji mojstri Brambovije pa so sposobni ne le zatreti morebitne vdore v svoje misli, temveč celo ustvariti začasne lažne spomine in prizore, ki si jih tisti ki uspe prodreti skozi zaščito razlaga kot prave. Mimogrede, največji mojstri Brambovije se lahko upirajo celo reserumu do te mere da lahko odgovor zamolčijo."
Zadnjega ni nameraval povedati, a napoj resnice je iz njega privlekel ne le resnico, temveč tudi *vso* resnico. Njegove misli so skakale od ideje do ideje glede na to kaj naj stori za njegovo kazen. Razmišljal je, da bi mu izpolnil "željo" in se mu potem smejal, ko bi moral ubogi učenec hoditi naokoli z meter in pol dolgim korenjakom, čez katerega bi se stalno spotikal. Po drugi strani bi mu omenjen organ lahko zmanjšal do te mere, da bi se od sramote vdrl v zemljo. Vendar je žal oboje vsebovalo spreminjanje oblike, kar pa *žal* ni bilo dovoljeno uporabljati za kazen. Zato se je domislil nečesa drugega. Usmeril je palico vanj, in izrekel nekaj nedoumljivega.
Ko je Amon znova odprl usta in tokrat omenil še nek pogovorni izraz ki ga Lucius ni poznal, a ga je zelo spominjal na masturbacijo, je bil Spolzgadovčev glas visok in piskajoč, kot da bi prej vdahnil veliko količino helija.
"Gospodič Amarth, ne bom podvomil v vaše znanje o samozadovoljevanju. Očitno namreč omenjeno dejanje prakticirate kar pogosto, saj gre iz vaše izjave sklepati da je to edina priložnost za vas ko ne mislite na nič. Načeloma bi vam za tako vulgarnost odbil nekaj točk, vendar vam jih tokrat ne bom, ker mislim da vaše prepotrebne misli izvirajo predvsem iz neuslišane želje po spolnosti, ki pa je predaleč izven vašega dosega in se zato poslužujete drugih sredstev. Vendar pa ne boste dobili obljubljenih pet točk. Mimogrede, uživajte v svojem novem glasu za danes." Zarežal se je, nato pa pripomnil: "Ima morda še kdo kakšno misel, ki bi jo rad delil z nami?"
Sekundo zatem se je ugriznil v jezik. Vprašanje je glede na trenutno situacijo formuliral kar najslabše kot bi ga lahko. Zdaj bodo gotovo vsi v razredu začeli izlivati na dan svoja najbolj obupna hrepenenja ali pa želje, in kriv si je bil sam ker je postavil tako vprašanje. No, in pa Mina ker je zakuhala celotno zmedo z reserumom.

Cass je še vedno posedala v eni izmed klopi, ki so stale pri steni, in obenem svojo glavo naslanjala na hladen zid za seboj. Tokrat je posvečala veliko več pozornosti pouku kot ponavadi, čeprav jo je vsebina tokratne ure nekako zmedla. Pravzaprav ne, ni bila vsebina tista - veliko bolj je šlo za besedno izmenjavo med profesorjem in tistim študentom, kako mu je že bilo ime? Ni točno vedela, ampak bilo je nekaj smešnega. Rahlo je namrščila svoje čelo ob profesorjevi tako imenovani kazni in potisnila svetel koder nazaj, da ji ni zastiral pogleda na dogajanje, potem pa je nenadoma spregovorila še sama, čeprav tega ni zares nameravala. "Gospod profesor, se vam ne zdi da je vaša tako imenovana kazen nekoliko otročja?" Slišala je svoje besede in v njih je bila presenetljiva količina iskrenosti celo za njo. "In ti," se je obrnila proti temnolascu, ki je pred tem z razredom delil večjo količino stvari, "oprosti, ampak pozabila sem tvoje ime. Vedno pa sem mislila, da imaš smešno ime. Kakorkoli že - vsaj nekoliko se obvladuj. Med vsem, kar si pred nekaj minutami delil z razredom, je bilo kar nekaj podrobnosti, ki jih niti nisem želela izvedeti. In navsezadnje," je zajela sapo in s pogledom zdrsnila po njem, potem pa so se njene ustnice ukrivile v nasmešek. "niti nisi tako dober, kot si morda misliš, da si. Si pa ljubek, na nek čuden način," je dodala in obenem v mislih zmedeno spremljala tok svojih besed. Cass ponavadi ni bila velika govorka in čeprav je ljudi včasih zmedla s svojo iskrenostjo, je bila zdaj sama zmedena nad količino in vsebino lastnih besed. "In profesor," se je znova obrnila proti temnolascu v ospredju razreda. "Kje ste sploh bili? Včasih sem bila prepričana, da ste bolj točni od ure," se je še namrščila in končno z veliko mero zanimanja uprla pogled v profesorja in na svoje olajšanje vsaj za nekaj trenutkov obmolknila.

((Se oproščam za pozen odpis, sem upal da bo še kdo kaj napisal pred večerom, pa sem se očitno zmotil. ))

"Seveda se mi zdi otročja, ampak a ni najbolj pomembno da se mu mi lahko smejimo, on sam pa mora shajati z glasom, ki ga težko jemljemo resno?" je še vedno nasmejan odgovoril glasu iz klopi ob levi steni. Lastnice glasu, ki je ugovarjal njegovi metodi kaznovanja, se ni spomnil, zato je pomigal s prstom proti katedru in v njegovo dlan je priletela redovalnica, dopolnjena s slikami in drugimi podatki o učencih. Poiskal jo je na seznamu, in ugotovil da je bila ena tistih, ki so bodisi manjkali na uri z bavkarjem, bodisi ni prišla na vrsto. Ob njenem imenu namreč ni bilo opisano v kaj se je bavkar spremenil.
"Gospodična O'Connell, kajne?" jo je poklical. "Moram vam povedati, da se vas to prav nič ne tiče. A ker ste vprašali vam bom povedal da sem na uro zamudil zato, ker sem se tudi zbudil prepozno. Zagotavljam vam, da se poprej to ni nikoli zgodilo in da se bo v prihodnosti prav tako čim manjkrat. Prepozno pa sem vstal nedvomno zato, ker sem noč prebil pri Wilhelmini Sang in ker sem nevajen spanja na postelji za eno osebo medtem ko si omenjeno posteljo delim s še nekom. Verjemite mi, da se je kar težko v premakniti ne da bi zbudil sebe ali tistega s katerim jo deliš, sam pa nisem ravno primer najbolj mirnega spanca."
Krasno, pa je razredu izblebetal vse kar se je zgodilo! Upal je le, da bodo iz splošnega humornega vzdušja in neverjetnosti dogodka, še bolj pa neverjetnosti da bi Lucius to priznal, sklepali da se šali. Hitro je poskusil preusmeriti pozornost razreda:
"Torej, mi boste povedali zakaj nihče ni prinesel domače naloge o prepovedanih in Neodpustljivih kletvah?"

Catrin je sedela v ozadnju učilnice in bila med urami večinoma tiho, tako da jo je bilo čisto lahko spregledati. Čeprav je poznala odgovore na vprašanja, je odgovarjala samo kadar je bilo vprašanje naslovljeno naravnost nanjo. Za to je imela dva razloga - hotela je slišati vse kar je bilo povedano in ni imela niti najmanjše želje, da bi zaradi svojega govorjenja kaj preslišala. Še pomembnejši razlog pa je bil to, da ji ni bilo preveč do tega, da bi vsi sošolci vedeli kako obširno je njeno znanje. Profesor je to lahko ugotovil v domačih nalogah in na izpitu, tako da res ni videla razloga, da bi se neprestano oglašala.
Zato niti ni bilo presenetljivo, da se ni kaj dosti zmenila za dramo, ki je nastala ob profesorjevi zamudi. Še manj pa se je vmešavala ali kaj komentirala vzroke za to zamudo. Vse dokler ni Thanagor celotnega razreda obtožil, da niso naredili domače naloge. Ob tem je Catlin kar malo trznila in nemudoma dvignila roko. Ne samo da je nalogo naredila in oddala, napisala je skoraj še enkrat več od predpisane dolžine. Sprva ni nameravala tako pretiravati, ampak potem je pa odšla v knjižnico in poleg predpisanega učbenika uporabila še druge knjige in... No malo jo je zaneslo.
"Oprostite gospod profesor, ampak moja naloga je na vaši mizi. Natančneje pod vašimi papirji, ki ste jih odložili, ko ste prišli v učilnico," mu je prijazno razložila. Ni imela navade, da bi popravljala profesorje ali pa jim kljubovala, ampak tokrat je šlo za njeno delo, ki mu je posvetila kar nekaj časa in truda.

"Kaj res?" je dejal presenečeno ko je slišal točno tisto Spolzgadovko, ki je vedno imela vse naštudirano in vsako nalogo narejeno. Pravzaprav je bilo čudno da je bil presenečen, navsezadnje bi moral to pričakovati. Verjetno ga je bolj presenetilo to, da se je dejansko oglasila. Obrnil se je h katedru in premetal nekaj listov. In zares, pod njegovimi zapiski je bila tri pergamente dolga domača naloga v lični kurzivni pisavi. Preveril je še ostale liste in se prepričal da ni bilo nobene druge naloge ki bi jo bil spregledal.
"Moram se vam opravičiti, resnično ste opravili svoje dolžnosti. Načeloma bi vam podelil nekaj točk, ampak ker je bila to dolžnost ki bi jo tako ali tako morali opraviti, in ne nek dodaten dosežek, sem se odločil da namesto tega vsem domovom razen vašemu odbijem po 2 točki," je velel učitelj.
Pogledal je po razočaranih obrazih v razredu, ki zaradi reseruma niso mogli skrivati svoje frustracije, Spolzgadovci pa so se privoščljivo muzali.
"Prebral jo bom ko ne bomo ravno med uro. Nazaj k snovi;" je dejal Lucius. "Naštejte mi tri največje izvedence v Čitljiviji v zadnjem desetletju. Jaz ne štejem."

Catrin se je zadovoljno nasmehnila, ko je profesor našel njeno nalogo pri tem pa ni prezerla uničujočih pogledov nekaterih sošolcev. Še posebej, ko je dodal, da bo vsem razen Spolzgadovcem odbil točke. Logično so se nasmehi mladih kačic še nekoliko bolj raztegnili, Catrin pa je mirno vzdržala morilski pogled dekleta, ki ji je sedelo najbližje. Dejansko ji je bilo čisto vseeno, če jo je grdo gledala.
"To bi bili Valculo, Chayennev in pa Helgarjeva. Trchnega verjetno ne moremo šteti med izvedence zadnjega desetletja, ker je že star kot zemlja. Poleg tega so njegove teorije in pristopi že nekoliko zastareli. Helgarjeva ima čisto drugačen pristop. Kar se mene tiče ni noben pravilen ali napačen, ampak je od posameznika odvisno s katerim pristopom uspe." Catrin je bila nemalo presenečena nad svojo zgovornostjo. Že mogoče, da ni povedala ne vem kako veliko, ampak zanjo je bilo to že ogromno, saj svojega znanja pač ni marala deliti. Začudeno je obsedela in se napol sumničavo zazirala v profesorja, kot da bi bil on kriv za to.

Luciusov obraz je bil presenečen, malodane osupel. Je bilo to prvič, da Dinsdalova ni vedela pravilnega odgovora? Verjetno se je pač preveč navadil na to da je Catrin vedno znala karkoli jo je vprašal, in je zato nekako pričakoval da se bo to nadaljevalo, s tem pa popolnoma zanemaril dejstvo, da je bila tudi ona le človeško bitje in zato dovzetna za napake.
"Gospodična Dinsdale, vi ste pa redna obiskovalka šolske knjižnice, kajne?" je vprašal z zvitim nasmeškom. "Prav tako ste očitno prebrali večino knjig o Čitljiviji v učencem dovoljenih oddelkih. Vendar pa pozabljate da nekatere stvari niso v knjigah. Koristilo bi vam, če nekaj pozornosti posvetite tudi vsakodnevnim dogodkom in nedavni zgodovini. Kolikor vem, je splošno priznano da so bili največji trije mojstri tako Čitljivije kot Brambovije v zadnjem desetletju: Tom Marvolo Riddle, bolj znan kot Lord Voldemort, profesor Albus Percival Wulfric Brian Dumbledore, in pa profesor Severus Snape, v tem vrstnem redu."
Pogledal je po razredu. Marsikdo se je ob omembi Mrlakensteinovega imena zdrznil, in večji del prejšnjega kravala je potihnil. Lucius je s pogledom ošvrknil uro. Ostalo je le še dobrih 10 minut.
"Najpomembnejša stvar ki jo morate vedeti o Čitljiviji je, da nikoli ne smete podcenjevati svojega nasprotnika. Osnovni urok Čitljivije zna skoraj vsak bolj sposoben auror, ker je to sredstvo nujno pri zasliševanju temnih čarodejev, pa tudi nekaj le-teh in sem ter tja tudi kakšen civilist. A le redki med njimi se naučijo te sposobnosti do potankosti. In nekateri od teh mojstrov lahko uporabljajo Čitljivijo nebesedno, največji mojstri pa jo lahko uporabljajo celo brez palice. Prej omenjeni trije so bili dober primer tega."
Zavzdihnil je in zaobjel razred s pogledom. Sedaj je večina pozorno poslušala, saj jih je tema očitno fascinirala.
"Verjetno zdaj pričakujete da vas bom naučil kako se obraniti pred tem. Ker je Brambovija zelo zahtevna stvar in zahteva individualno delo, tega pač ne morem storiti. Najbolj splošen napotek ki vam ga lahko dam za obrambo pred vdorom v misli je, da se izogibajte očesnemu kontaktu. Čitljivija je namreč najlažja ravno takrat, kadar uročitelj žrtvi zre v oči, in zato boste z odmikanjem pogleda najhitreje nasprotniku otežili delo. Vendar pa ta obramba ni najbolj učinkovita, saj nasprotnika ne ustavi, ampak mu samo oteži in upočasni delo. Če ste tega sposobni, lahko poskusite popolnoma izprazniti svoje misli. To je dolgotrajna in naporna sposobnost za naučiti se, ampak kakšne manj vešče poskuse Čitljivije boste s tem lahko odbili, kar pa vam da dovolj časa da ga, ali jo, poskusite napasti in s tem preusmeriti njihovo pozornost stran od vašega uma," je razložil. Spet je pogledal na uro. Usedel se je na rob katedra in se z rokami oprl nanj.
"Imamo še pet minut, tako da če ima še kdo kakšno vprašanje, če ne pa lahko mirno počakate na svojih mestih in se tiho pogovarjate do konca ure."

Catrin je hotela ugovarjati njegovemu mnenju, vendar jo je prehitel z nadaljno razlago snovi. Kakor vedno si je zapisala vse kar je povedal, pri tem pa ves čas zrla v profesorja, saj ni bilo treba gledati v pergament, da bi lahko pisala. Končno je le vprašal, če ima kdo kakšno vprašanje in takrat ni mogla biti tiho.
"Jaz imam vprašanje. Nas boste učili o dejstvih in dovolili, da si sami ustvarimo mnenje ali nam boste poskušali prodati tuje?" Pravzaprav sprva ni hotela vprašati tega in vsekakor ne na tak način, ampak zdaj se pa sploh ni mogla več ustaviti. "Tako Dumbledore kot Mrlakenstein sta pod rušo in oba sta v času življenja zagrešila kar nekaj hudih napak, ki so ju na koncu pripeljale do tam kjer sta zdaj. Če bi bila največja mojstra Čitlivije temu ne bi bilo tako, kaj ne?" je popolnoma mirno vprašala, hip za tem pa že prebledela. Je res ravnokar Dumbledorja in Mrlakensteina vrgla v isti koš in ju označila za nesposobna? Najbolje, da gre po uri kar v sobo in spakira stvari. Kaj za Merlinovo voljo ji je bilo, da je svoje dolgo skrivano mnenje takole izblebetala?!
In očitno se njena usta še niso nameravala ustaviti... "Pa res sem prebrala večino knjig o Čitliviji na dovoljenem oddelku," je nepričakovano butnilo iz nje, "v bližnji prihodnosti nameravam pa še tiste na Prepovedanem oddelku." Opa? Zdaj je veselo izčvekala še svoje načrte! "Ok kaj ste naredili z mano? Zakaj vam govorim stvari, ki jih niti v najbolj norih sanjah ne bi povedala?" Napol se je dvignila iz klopi in se obtožujoče zazrla v profesorja, ki ga je očitno krivila za to, da je vse te informacije izvlekel iz nje.

((Se oproščam za dolžino, ampak del reseruma je, da osebek pove *vso* resnico ))

Poslušal je tok besed, ki mu skorajda ni bilo konca. Ko pa je Catrin končala, je najprej potreboval trenutek da je sploh dojel kaj vse je povedala, in da ga je reserum začel siliti v odgovor.
"Najprej vas moram pohvaliti, ker je vaš odnos do študija očitno bolj razvit od večine. Seveda moja beseda ni absolutna resnica, in popolnoma upravičeni ste do lastnega mnenja. Ampak izpiti pa bodo narejeni tako, da boste mogli svoje mnenje, vkolikor bo odstopalo od splošno priznanih, zelo dobro argumentirati. Pa tudi S.O.V.E. in M.O.Č.E.R.A.D.I. bodo napisani na podlagi splošnih dejstev, le da tistih v večji meri ne bom popravljal jaz, ampak ocenjevalci ki morajo v enem tednu oceniti celoten letnik, kar pomeni da bodo manj tolerantni do originalnosti." Ustavil se je le toliko, da je zajel sapo in si obliznil ustnice, saj napoj resnice ni dopuščal molka.
"Res je, tako Dumbledore kot Voldemort sta naredila nekaj dejanj, ki jih zdaj, ko gledamo nazaj, označujemo za napake. Ste že slišali za rek, da je po bitki lahko vsak general? Pozabljate pa to, da samo znanje Čitljivije pač ne pomeni zmage v dvoboju. Kolikor veste je bil Albus Dumbledore žrtev svoje dobrote in odpuščanja, zaradi katerih je dal nasprotnikom čas da ga razorožijo in ubijejo. Voldemort pa je bil verjetno žrtev samoljubja in prevelike gotovosti v svojo nepremagljivost. Kaj se je resnično zgodilo tisto noč pred dobrimi štirimi leti ve le Harry Potter, ali pa še on ne. Ampak osebnostne napake in izidi dvobojev niso vprašanje znanja Čitljivije." Zavzdihnil je.
"Mlada dama, mislim da mešate Čitljivijo in branje misli. Popolno branje misli je le mit, in ne obstaja. Čitljivija je najboljši približek tega in omogoča da vstopite v um le eni osebi naenkrat, in še to potem ko predrete vsakršno zaščito ki jo ta postavi. Človeški um ni kot knjiga, ki jo lahko odprete kjerkoli želite in preberete le tisti del ki vas zanima, potem pa jo vržete nazaj na polico. Človeški um je sestavljen iz mnogih slojev, te pa prepredajo spomini, sanje, želje, ambicije, strahovi, hrepenenja, domneve in predstave. Ko ste enkrat v umu druge osebe, je kot bi gledali odlomke neskončnega števila različnih filmov hkrati, skoncentrirate pa se lahko le na enega naenkrat. Kako boste potem našli točno tistega ki ga iščete, če ni ravno prevladujoč, se pravi da oseba to razmišlja ta trenutek? In kako boste vedeli, da je ta izbrani del uma resničen in ne samo utvara ali pa želja žrtve? Zato temeljita Čitljivija zahteva ogromno znanja in razumevanja človeškega bitja, predvsem pa tudi veliko časa in kritičnega razmišljanja videnega.
"Tako Voldemort kot tudi Dumbledore sta bila sposobna izvajati Čitljivijo nebesedno in brez palice, kadar je šlo za najbolj površinske misli pa celo proti večim osebam naenkrat, česar pa ne morem trditi za katerega od vaših primerov. Valculo in Helgar sta le teoretika, ki podajata teoretično znanje in razmišljanje, nobeden od njiju pa še nikoli ni izvedel Čitljivije v praksi. In po pravici povedano, je Helgarina metoda v večini primerov popolnoma nekoristna, saj deluje le takrat kadar se žrtev sploh ne zaveda vašega poskusa v misli, in želite izvleči čimveč informacij ne da bi to dejstvo spremenili. Cheyennev je že druga plat zgodbe, še bolj pa Trcheni. Oba sta dokaj sposobna v praksi, nekaj malega sem se od Trchnega naučil tudi sam. Ampak od obeh zna le Trcheni uporabljati Čitljivijo nebesedno, niti on pa ni sposoben uporabe brez palice. Že samo zato so navedeni trije izjemni mojstri." Iz njega je znanje bruhalo kot vulkan. Če ne bi bil pod vplivom reseruma verjetno ne bi povedal niti deset odstotkov tega kar je sedaj bilo izrečeno. A še bolje, Catrin ga je morala vprašati še tisto vprašanje, na katerega res ni hotel odgovarjati. Poskušal se je skoncentrirati in uporabljati Brambovijo, s katero naj bi se v nekaterih primerih uspeli obraniti reseruma. Pa mu ni uspevalo, ker mu je ob misli na Brambovijo v um šinil spomin na Amonovo interpretacijo le-te in se ni mogel dovolj zbrati. Zavzdihnil je v znak vdaje, nato pa dejal:
"Jaz nisem z vami naredil ničesar. Ne vem sicer, kaj se skriva v vaših najbolj norih sanjah, ampak mislim da bomo zaradi reseruma, ki ste ga nedvomno spili včeraj pri večerji, dokaj kmalu izvedeli. Predlagam pa vam, da se Prepovedanega oddelka izogibate, če nimate izrecnega pisnega dovoljenja katerega od profesorjev. V tistih knjigah so zapisi o tako zapleteni, ali pa tako zlobni magiji, da so z razlogom ločene od ostalih in pod ključem. Nekatere od njih vsebujejo tako zlobne stvari, da bi bile takoj uničene če ne bi imele neprecenljive akademske in zgodovinske vrednosti. Nazadnje ko je učencu uspelo prebrati večji del tistih knjig, je začel pobijati ljudi v upanju na nesmrtnost in si spremenil ime v Lord Voldemort. Ali želite slediti njegovim stopinjam?" Zazrl se je vanjo s prodornimi azurnimi očmi, ki je niso spustile iz svojega primeža in so zahtevale odgovor.

((heh že tako lušno repliko sem imela spisano, pa sem se spomnila, da Catrin ne more vedt takih stvari, tako da voila okrnjena verzija ))


Catrin je morala priznati, da ima čisto prav kar se tiče končnih izpitov. Še predobro se je spomnila kako bi na ustnem delu Napojev na svojih S.O.V.A.-ah, ker je začela kritizirati avtorja ene izmed knjig o napojih višje stopnje. Šele, ko jo je možakar zelo grdo pogledal in začel prisiljeno kašljati, se je spomnila seznama komisije, ter da je njen izpraševalec prav tisti avtor. Nemudoma je začela popravljati škodo in stalo jo je vseh trikov, zvijač in prilizovanja, da se je izvlekla ter dobila visoko oceno. Spomin na to jo je hitro streznil in odkrila je novo pridobljeno spoštovanje do splošno uveljavljenih mnenj.
“Seveda sem že slišala za ta rek pa tudi za tistega, da zgodovino pišejo zmagovalci,” se je odzvala na profesorjeve besede. “Sploh pa nisem govorila o osebnostnih napakah, ampak o strateških,” je dodala. Prav malo ji je bilo mar kakšna sta bila omenjena čarodeja kot osebi – vsaj v tem primeru, ko je bilo govora o Čitliviji. Catrin je bila tako predana iskanju novega znanja, da ni dopustila, da bi jo pri tem kaj oviralo, še najmanj pa svoji dobroti ali samoljubju. Prisluhnila je novemu izlivu znanja in si skušala čim več zapomniti. Ni imela časa, da bi si zapisovala, ampak vsekakor jo je profesorjev pogled na veščino zelo zanimal. Tudi mnenje o teoretikih, ki jih je naštela, je bilo vredno upoštevati vsaj do neke mere.
Ni pa mogla odgovoriti na njegova vprašanja ali komentirati povedanega, saj tako daleč v svojih študijah še ni prišla. Končno pa je prišel tudi do tistega vprašanja ob katerih je nekaj učencev našpičilo ušesa in so dejansko prisluhnili. “Reserum pri večerji?” je tiho ponovila. Kar naenkrat je ni nič več zanimalo. Sploh ni spraševala kako in zakaj. Ne eno ne drugo ji ni bilo niti malo mar. Samo, da se čim prej pobere stran od ljudi in na samem dočaka konec tega peklenskega načrta.
Ampak ni ji bilo dano, da bi se kar tako hitro odstranila, saj je profesor postavil še eno vprašanje. Za ta odgovor pa ni potrebovala reseruma, ker je bil čisto jasen. “Ne, ne želim niti ne mislim slediti njegovim stopinjam, ker sem že povedala, da je...” Njen odgovor je prekinil zvonec, ki je oznanil konec ure in v nastalem vsesplošnem vrvežu, je bilo mnenje, da je Mrlakenstein v nekaterih stvareh popolnoma nesposoben, preslišan.
Tako kot ostali, je tudi Catrin vstala in pospravila svoje stvari. Ni se ozirala na obraze sošolcev, da bi videla kako so prenesli novico o reserumu – tisti, ki so sploh poslušali in dojeli, ampak se je napotila naravnost proti vratom, z namenom, da se zlekne na svojo posteljo in neprodušno zapre zavese, da nihče ne bo mogel do nje.