Učilnica Obrambe proti Temnim Silam

Amon je skoraj lahkotno stopicljal po hodniku proti široko odprtim vratom, vzhičen zaradi nenadnega mračnega vzdušja, ki je ovilo grad ob dveh grozljivih umorih. Saj ne, da bi ga veselilo dejstvo, da sta bila kruto zaklana dva povsem nedolžna - ali pač? - čarovnika, ne, njemu je prijalo vzdušje, ki sta ga dogodka vzbudila. Z lagodnim, zadovoljnim nasmehom na obrazu se je približal vratom in se skoraj navihano sklonil skoznja, v tistem trenutku pa ga je grozljivo zvilo. Komajda se je ujel za rob podboja in se omedlavično sesedel na najbližji stol. Ni bilo mogoče, ni moglo biti resnično, a vendar je bilo...

Bil je prvi v učilnici! Amon se je z grozo lopnil po čelu in pri vsem svojem samokritiziranju skorajda spregledal profesorja in veliko, starinsko skrinjo, ki je vladala sredini učilnice. "Dobro jutro."je pozdravil Thanagorja in mu pokimal, nato pa je iz torbe potegnil zvitek pergamenta, črnilnik in pero ter se zazrl v skrinjo.

Pauline je počasi hodila proti učilnici Obrambe proti mračnimi silami, ne da bi se ob tem kaj prida zmenila za tihe gruče sošolcev, ki so hiteli mimo nje po hodnikih. Ne glede na vse je na šoli še vedno prevladovalo neke vrste temačno vzdušje, za katerega ni bilo potrebno preveč dolgo iskati glavnega vzroka. Stresla je z glavo, da bi izpred svojih oči pregnala podobo mrtvega sošolca, potem pa z levo roko popolnoma odsotno popravila naramnico svoje torbe, ki jo je začenjala neprijetno žuliti v ramo.

Ob vhodu v učilnico je skoraj presenečeno dvignila pogled, potem pa se je zbrala in vstopila, ob tem mimogrede pozdravila profesorja in s pogledom ošinila učenca, ki je že sedel na stolu, njene modre oči pa so zatem obstale na starinski skrinji, ki je kraljevala na sredi prostora. Klopi in mize so bile umaknjene, zato je svojo torbo mimogrede odložila na eno izmed miz ob steni in se nanjo tudi naslonila, potem pa se je njen pogled vrnil k skrinji, ki je predstavljala najbolj zanimivo stvar v tistem trenutku.

Victoria se je sprehodila do vrat učilnice malo prej kot ponavadi. Vstopila je in odložila torbo k prvi mizi zraven vrat, ki jo je zagledala. Učitelj je že bil v učilnici in čakal. Na mizo je položila stvari in se zazrla v skrinjo, ki je bila v centru učilnice. Nenadoma se je ustrašila učiteljevega hladnega pogleda. Zamahnila je z glavo, da bi se streznila. Najhuje je bilo to, da ni vedela kdo je storilec dveh umorov in stem tudi ni morala vedeti kdo bo naslednji.

Lucius je vsakemu od prišlekov ob vstopu namenil le vljuden kimljaj. Ko je videl, da se je nabrala manjša skupina učencev in učenk, se je odločil, da jim lahko že kar zdaj pove;
"Torbe, pisala, pergament, in skratka vse pustite na mizah. Danes boste potrebovali samo palice, pamet in spretnost. Danes se bomo učili predvsem na praktičnem primeru in vaš spomin bi moral zadoščati. Nočem videti nobenega zapisovanja, ker boste potem manj produktivno sledili."
Z roko je zamahnil proti tabli, na njej pa se je izpisalo sledeče:
1. Nobenih zapiskov
2. Pri sebi imate lahko le palice
3. Ostale potrebščine odložite na mize ob robu
Nato je pogledal na uro.
"Še pet minut je do začetka. Če ima kdo kakšno vprašanje ki ni povezano s tem, kar bomo v kratkem počeli, lahko vpraša, sicer pa se lahko tiho pogovarjate dokler ne zazvoni zvonec."

((dejanski začetek bo, kot sem obljubil, ob 21.00, tako da ne bodo tisti ki še pridejo deprivilegirani))

Brez naglice, pa vendar ne počasi, je Anette stopala proti učilnici. To so bile, morala si je priznati, ene zanimivejših ur, ni kaj. Ko je vstopila, je najprej opazila tri učence ter učitelja, potem skrinjo na sredini, na koncu pa še sporočilo na tabli. Skomignila je z rameni, potem pa stvari odložila na na najbližjo mizo.

Saphirri ni bilo mar, če bo zamudila k pouku, saj se ji teči danes zares ni dalo. Tako je počasi stopala proti učilnici in na njeno presenečenje je prišla pravočasno. Na kratko je pokimala profesorju, ter le bežno pogledala učence, ki so že bili v učilnici. Večina jih je bilo za Saphirro nepoznanih. Na bližnjo mizo je dala vse svoje stvari in pogledala na tablo, kjer je že nekaj pisalo. To kar je pisalo, je Saphirro razveselilo, saj ni marala tipičnega sedenja in tišine pri pouku. Tako je v roke stisnila le svojo palico, ter bila pripravljena na vse kar jo je danes pri pouku čakalo.

Sophie je povsem brezbrižno vstopila v razred. V njem še ni bilo veliko ljudi, res pa je bilo, da je bila še zgodnja. Ker je pričakovala, da se bo v učilnico kmalu zlila povodenj študentov je vrata pustila odprta. Lagodno se je sprehodila mimo katedra in pri tem zelo na hitro preletela navodilo, napisano na tabli. Torbo je odložila na mizo, ki ji je bila najbližje in iz nje potegnila palico, nato se je lagodno naslonila na steno v bližini table, zavzela je svoj najljubši položaj. Medtem, ko je čakala, da se ura, ki bo nedvomno zanimiva (vsaj glede na to, da bodo potrebovali le palice) je opazovala druge učence, ki so bili v učilnici. Najprej se ji je pogled ustavil na dekletu z nenavadno rdečimi lasmi, ki so vzbudili največ pozornosti, očitno je bila iz Drznvrrana, prav tako kot svetlolaska. Tam je bila potem še neki Gryfondomki in Spolzgadovec.

Annelyn je vsa zadihana prihitela v učilnico, ki na njeno presenečenje še ni bila popolnoma polna. Ozrla se je na uro ter ugotovila, da je prišla še pravočasno, čeprav se je že iztekala zadnja minuta. Hitro je pogledala po učilnici in v oči ji je takoj padla velika skrinja. Nato je po navodilih na eno izmed bljižnih miz odložila torbo ter se usedla na enega izmad stolov, kjer je sedelo že veliko spolzgadovcev, med njimi tudi dve njeni prijateljici, ki sta se je skoraj vedno držali. Videla je Amona, ki je sedel tri stole stran ter mu namenila nasmeh, nato pa se je spet obrnila proti profesorju in zadovoljno čakala na začetek obetavne ure.

Belree je hitela proti učilnici, zamuditi namreč res ni hotela.
Ure obrambe bo zagotovo zelo zanimiva in izkušenj ji je precej primankovalo. Ko je prišla v učilnico, je ugotovila, da še ni povsem polna, kar jo je precej razveselilo, zadnja res ni marala biti.
Po navodilih s table je torbo položila na eno izmed šolskih klopi, izvlekla palico ter se ozrla po učilnici.
V njeni bližini je bila Annelyn s svojimi prijateljicami, ki so ji bile še kar simpatične.

Zvonec je odbil, in Lucius je s svojo sprehajalno palico udaril po tleh. V istem trenutku so se vhodna vrata zaprla in zapahnila.
Kratko se je odkašnljal, nato pa začel;
"Torej, pozdravljeni vsi, ki smatrate moje ure za dovolj pomembne da se dejansko prikažete na njih. Danes imam za vas presenečenje, namreč celi dve uri praktičnih vaj. Le prvih deset minut si bom vzel za teorijo, tako da boste za silo vedeli s čim se spopadate. Ampak najprej nagradno vprašanje: Skriva se v temnih in ozkih prostorih, nihče ga še ni videl, a vsi se ga bojijo. Kaj je to?"
Brezizrazno je čakal, da bo kdo odgovoril. Navsezadnje je bila uganka dokaj lahka.

Belree se je zamislila, nato pa odgovorla na njegovo vprašanje "Bazilisk?"
Zdelo se ji je, da bi bil odgovor lakho pravi.

Njen pogled se je ob nezgrešljivemu zvoku zvonca preusmeril iz table proti profesorju. Svojo palico je držala v roki, njena torba pa je bila varno spravljena na mizi. Na nek način se je počutila popolnoma drugače kot pri običajnih urah, saj enkrat za spremembo ni bila utesnjena med klopi in stolom, temveč je zaenkrat vse skupaj izgledalo precej spodbudno. Sama pri sebi se je nasmehnila, potem pa je rahlo nagnila svojo glavo in svoj pogled skoncentrirala na profesorja Thanagorja, ko je spregovoril. "Bavkar," je spregovorila, tokrat popolnoma prepričana vase. Če je že pri prejšnjem srečanju zgrešila, je imela tokrat zagotovo prav. Navsezadnje je bavkarja vsak videl v podobi tistega, česar se je najbolj bal in nihče ga še ni videl takšnega, kot je bil v resnici. Temni in ozki prostori - da, vse se je ujemalo. Le kako se ne bi? Tista skrinja je bila že od začetka sumljiva.

((Belree, prosim če se lahko malo bolj potrudiš. Takle post je res odločno prekratek. Zaenkrat pusti kakor je, ampak v prihodnje vsaj napiši kako npr. tvoj lik razmišlja, ali premišljuje med asociacijami itd.))

Lucius se je nasmehnil.
"Gospodična Black," je začel, "moram vam povedati, da vaš odgovor ni pravi, vsej izvirnosti navkljub. Čeprav je le redkokdo kdaj videl baziliska, in še manj je takih ki so pogled preživeli, pa se tako nemarno velik plazilec pač težko skrije v "ozke kraje", kakor sem prej dejal.
Videl je, da nekateri učenci vseeno niso mislili, ampak so kar izstrelili prvo kar jim je prišlo na pamet. V tem primeru ni mislil izgubljati časa.
"Še kdo drug? Še dvakrat lahko ugibate..." je povedal nov pogoj.
Prav čakal je, kdo in kako kmalu si bo izmislil kaj bolj natančnega, nato pa se je oglasila Pauline. Na njegovem obrazu se je zarisal nek približek veselja. No, pa so le nekateri ki delajo domačo nalogo, si je mislil.
"Gospodična Roux," je dejal. "Imate popolnoma prav. Resnično gre za bavkarja. Čeprav so se z njim srečali že mnogi, pa ga še nihče ni videl v njegovi pravi obliki. Bavkar namreč vedno zavzame obliko tistega, česar se najbolj bojimo. In to nas pripelje do vašega izziva: Vsak od vas se bo moral soočiti z bavkarjem."
Malce je pomolčal, upajoč da so si učenci zapomnili. Njegov obraz se je malenkost potemnil.
"Edini dovoljen urok, ki uspešno prežene bavkarja je urok z inkantacijo Crohottárius oziroma Riddíkulus. Pravzaprav gre za urok potegavščine, ki ga lahko uporabljate na čimerkoli. Osredotočiti se morate na to, kako boste neko stvar naredili čimbolj smešno. Če boste to storili in pravilno ubesedili urok, se bo ta stvar spremenila v takšno, kakršno si predstavljate."
Pogledal je po razredu, in opazil nekaj zmedenih obrazov. Obrazložil je:
"Morda se sprašujete zakaj ravno ta urok. Razlog tiči v tem, da bavkarja, ki je bitje utelešenega strahu od katerega je hujše le še morakvar, najbolj živcira smeh. Vendar samo iskren, odkrit, glasen smeh. Začnite se smejati, in bavkar bo izgubil živce in naposled zlezel nazaj v svoje skrivališče. Ker pa se je težko smejati svojemu najhujšemu strahu v obraz, pa imamo v pomoč ta urok."
Tokrat je naredil daljši premolk.
"Tukaj gre za predvsem izziv volje in poguma. Premagati morate svoj najhujši strah, in ukrotiti svoje misli. Ne verjamem, da boste tega vsi zmožni. Vendar pa ste v skupini, in bavkar je najmočnejši ravno kadar ste sami, tako da imate možnosti."
Stopil je za skrinjo in položil roke na pokrov.
"Postavite se malo nazaj. Najpogumnejši od vas naj stopi naprej, jaz pa bom spustil bavkarja..."
Odmaknil je ključavnico, in dvignil pokrov...

Imela je prav in to jo je vsaj nekoliko razveselilo, čeprav obenem ni bila najbolj vesela dejstva, da se ni motila. Skoraj vedela je, kako se bo vse skupaj nadaljevalo in to ji ni bilo najbolj všeč, sploh zato ne, ker se je z bavkarjem že srečala in je dobro vedela, v kaj se bo presneta reč spremenila. Ampak morda se bavkar, ki ga je oče iz Ministrstva pripeljal samo zato, da bi z njim soočil svojo edinko, ni bil tako strašen. Morda je tisti strah že prebolela in se bo spremenil v nekaj, kar je bilo zares strašno. Nekaj, kar bo tudi preostanku sošolcev pognalo srh po koži in kakorkoli že, zakaj se ne bi mogel bavkar preprosto spremeniti v mumijo ali kaj podobnega? Tega so se bali običajni ljudje. Lahko je čutila svojo mirno masko, ki je vedno skrivala vihar čustev za njenim obrazom in zadržala se je, da ni na glas zastokala, medtem ko je s pogledom še vedno spremljala profesorja in pozorno sledila njegovim besedam. Soočenje z bavkarjem. Saj ne bi smelo biti tako težko. S pogledom je ošinila sošolce in ugotovila, da ni bilo videti, kot da se bo kdo izmed njih postavil naprej. Pogum, so v njeni glavi tiho odmevale profesorjeve besede in zatrla je naraščajočo paniko ter stopila naprej, čeprav je bilo nemogoče prezreti rahlo obotavljanje v njenih korakih. Ampak več časa za obotavljanje ni bilo - profesor Thanagor je nenadoma odmaknil ključavnico in dvignil pokrov skrinje, Pauline pa ni vedela, ali je bilo zlovešče škripanje samo zvok njene domišljije. Zaprla je oči in jih zatisnila, še vedno upala, da se bo bavkar spremenil v nekaj groznega, potem pa je zaslišala tisti dobro znani zvok in zajela sapo. Odprla je oči in jih uperila predse. Stala je blizu skrinje in tam je bil bavkar - le da se je spremenil v velikanskega, belega laboda. Zadržala je dih in tako preprečila, da se ni iz njenih prsih izvila mešanica obupa in panike, v mislih pa je znova zaslišala profesorjeve besede. Živcira ga smeh, je opomnila sama sebe, medtem ko je skušala zadržati svoje misli stran od tistega popoldneva, ko je kot sedemletno dekle ob jezeru hranila labode in se enemu izmed njih tako močno zamerila, da jo je še nadaljnji dve uri preganjal okrog jezera, vsem pa se je to zdelo smešno. Saj so se tudi njej te živali včasih zdele ljubke, zdaj pa so bile samo... Grozne. Smeh. Skušala se je zbrati in njena dlan, v kateri je stiskala palico, je bila popolnoma bleda od moči, s katero jo je držala. Labod je usmeril svoje majhne, črne oči naravnost v Pauline in razprl krila, odprl kljub ter iz sebe izpustil tisti njej tako neljubi zvok, ki je bil obenem tako značilen za labode. Zagrabila jo je panika in začutila je potrebo po tem, da bi pobegnila. Trapasto, kako naj bi se človek počutil ob labodih varno, če te je beštja lep čas preganjala in te kljuvala? Bilo je neprijetno, boleče in sramotno. Pogum! je zakričala v svojih mislih. "Riddíkulus," je spregovorila, ampak nič se ni zgodilo, kar bi jo skoraj potisnilo v brezno brezupa, potem pa se je zbrala. Trapasti, trapasti labod. Zajela je sapo, svoj pogled osredotočila na laboda in se nekoliko premaknila, saj je bil že nevarno blizu za njene pojme. "Riddíkulus," je odločno zavpila, zaslišala tih pok in nenadoma zagledala laboda, katerega perje je nekako postalo divje zelene barve z rahlim odtenkom roza, na kljunu pa je imel nagobčnik. Ni si mogla kaj - kljub tesnobnem občutku, ki jo je še vedno dušil, se je na glas zasmejala tej podobi. Pojej se, beštja, je zmagoslavno pomislila, medtem ko je čutila svoje srce, kako se je umirjalo in na njenem obrazu je ostal širok nasmešek. "Ne sprašujte," je zaključila z rahlo opravičujočim izrazom na obrazu.

Ko je bil priča njenemu prvemu neuspehu, se je pripravil. Malo je manjkalo pa bi posredoval, ko je že mislil da jo bo labod napadel s kljunom. Nato pa ji je uspelo. Absurdna obarvanost perja in pasji nagobčnik sta celo nekomu, ki je bil tako resen kot Lucius na obraz zarisala nasmešek.
Tudi razred se je krohotal, velikanski labod pa je migal z glavo v nenadnem besu. Bavkarja nič ne živcira bolj kot smeh.
"Čestitam gospodična Roux! Naslednji!" se je zadrl da bi preglasil smeh učencev in bavkarjeve krike neodobravanja trenutnega stanja.
Spravil je levo roko v žep, kjer je, skrit pred vsemi pogledi, premaknil palec in kazalec na nenavaden način. Pero v predalniku je oživelo...

(next! )

Ob učiteljevih besedah in izpisu na tabli je s čisto prevelikim navdušenjem pospravil svoje stvari in prste zadovoljno ovil okoli dolge črne palice, ki je prej prazni dlani dala tako prijeten, domačen občutek. Počasi je vstal in brez pripomb poslušal izmenjavo znanja med Thanagorjem in neko Gryfondomovko, ki je sicer ni poznal, je pa vsekakor imela nekaj v glavi, prav tako pa tudi drugje. Amonove ustnice so se nekoliko ukrivile, a se je vendarle poskusil prisiliti v pozornost na pouk, kolikor je pač šlo. Obramba pred mračnimi silami je bila navsezadnje eden izmed bolj zanimivih predmetov in paše za oči bo gotovo dovolj tudi pri kaki bolj dolgočasni lekciji. z mehkim nasmehom na obrazu je opazoval isto dekle, ki je stopilo naprej na profesorjev poziv, in obotavljivo vzdignilo palico, v tistem pa je učitelj izpustil bavkarja, ki je na sredino sobe planil v podobi velikega, belega laboda z razprtimi krili. Miselni dvoboj, ki se je odvijal pred njegovimi očmi, ga je kar precej fasciniral, vse dokler ga ni bilo konec - to sploh ni bil prijeten del, pa ne zato, ker bi se zgodilo kaj tako groznega, temveč zato, ker ga je prepona že kar bolela od smeha.

Smehljaj je zbledel z njegovega obraza, ko se je svetlolaska nasmehnila in se odmaknila s sredine. Oh, no ja, enkrat bo že treba, je pomislil Spolzgadovec, stresel z lasmi in stopil naprej. Pete svojih črnih čevljev je skoraj po vojaško tlesknil skupaj, nato pa rahlo privzdignil ebenovinasto palico in svoje oči skorajda prilepil na zopet zaprto skrinjo, dobro vedoč, kaj bo planilo iz nje. Še enkrat si je popravil vedno nagajivi pramen las, ki mu je silil na oči, in v tistem je bavkar zopet planil iz skrinje.

Amon je debelo pogoltnil, kajti pred njim se je vzpenjal žvižgajoč, žgoč rdeče rumen plamen, ki je pekel oči, ter prisilil Spolzgadovca, da je odstopil za korak. Srce mu je v prsih divje razbijalo in je vsake toliko prestrašeno poskočilo, ko je bučeči ogenj zaprasketal proti njemu. Mrzel pot mu je stopil na čelo in iz misli se mu je izbrisala prav vsaka ideja, ki bi grozljive zublje spremenila v nekaj smešnega. Medtem ko so se plameni zvijali proti stropu in je Amon nemočno stal na sredini sobe, so njegove misli mrzlično švigale po glavi in se trudile spraviti skupaj vsaj nekaj, kar bi bilo od daleč lahko morda podobno rešitvi. »Raddikulus!«se je razleglo po učilnici in Amon je z bliskajočim pogledom palico odločno uperil v ogenj pred seboj.

Plameni so se razpočili v tisoče rožnatih milnih mehurčkov, ki so ob pokanju sproščali smejalni plin, ta pa je temnolasca neizbežno pripravil do nezadrževanega, divjega smeha. Medtem ko so povsem dekliško obarvani mehurčki plavali po sobi se je Amon zvijal od smeha in si brisal solze, ki so mu pričele stopati v oči. »Pri Merlinu...«je zamrmral in se opotekel nazaj do svojega stola, da bi se pomiril in zbral.

Ko se je bavkar spremenil v plamen je Lucius refleksno odskočil, saj je stal dokaj blizu. Zanimivo, nikoli še nisem srečal človeka, ki bi se najbolj bal ognja, je pomisli. Trznil je s kazalcem, in pero v katedru je nevideno na seznamu učencev pod ime Amarth zapisalo "Ogenj", tako kot je malo prej pod imenom Roux pripisalo "Labod".
Nato pa se ga je polastil smeh, ki je bil popolnoma nesmiseln, saj se mu mehurčki niti niso zdeli smešni. Nato pa je zaznal čuden vonj v zraku, in je uganil približno zakaj se gre. Še vedno smejoč se je zamahnil z roko in plin se je razkadil skozi odprto roko.
"Kolikor vam moram čestitati za uspešno opravljen izziv gospodič Amarth, pa vas moram opozoriti da nimate ravno najboljšega smisla za humor in da neznanih substanc v svoji učilnici ne bom trpel. Naslednji!"
Zadnjo besedo je komaj izrekel, pa so se mehurčki že zbrali skupaj in pokazalo se je nekaj novega...

Sophie je stala v najtemnejšem kotu učilnice in opazovala dramo, ki se je dogajala pred njenimi očmi. Kmalu po začetku ure je učitelj z palico zamahnil po zraku in skrinja se je odprla. Iz nje se je razlezel sivkast dim. Sophie se je prestrašeno zdrznila in zaprla oči. Zakaj je moral bavkar izbrati ravno tako obliko? Globoko je zavzdihnila in se poskušala pomiriti. Ja dim... to je bil njen strah, no ja ubistvu bolj plin. Zelo razločno se je še spominjala dneva, ko je ostala zaklenjena v hišo, ki naj bi jo zaplinili. V spominu ji je ostal vsak trenutek tistega grozljivega doživetja. Tega kako je plin zapolnil njena pljuča in kako ni mogla dihati in še posebej tega kakšen kašelj jo je napadal. Besno je stresla z glavo, da bi pregnala neljube spomine. Niti najmanj ji ni bilo všeč, da bo morala pred celotnim razredom pokazati svoj strah, strah pred plinom se ji je namreč zdel nekoliko butast. Ampak ne tako butast kot strah svetlolase Gryfondomke. Ko je stopila pred bavkarja se je ta namreč spremenil v laboda. V pravega pravcatega laboda. Strah iz prej je v trenutku nadomestil smeh, ki se je poskušal prebiti navzgor po njenem grlu. Potlačila ga je. Saj to ni res, je pomislila, le kaj se je zgodilo punci, da se boji labodov? V naslednjem trenutku je labodovo perje spremenilo barvo v zeleno, na kljunu pa se mu je pojavil nagobčnik. Ne ravno smešna domislica. Bavkar pa se je že spreminjal v ogenj. No ta strah je že bolj smiselen, je pomislila in opazovala plamene prelepe rdečkaste barve. Njegova barva jo je hipnotizirala. Komaj si ga je dobro ogledala že se je spremenil v mehurčke in naslednji trenutek je že bruhnila v nenadzarovan smeh, ki je prenehal nekaj sekund kasneje. Smejalni plin, je pomislila in se prijela za trebuh. Zdaj je bil na vrsti že naslednji učenec. Gledala je če se bo kdo približal. Nihče, torej je ona na vrsti. Močno je vdihnila in se napotila proti sredini učilnice. Takoj, ko je stopila pred bavkarja se je ta spremenil v plin. Zopet je začutila tisti občutek, dim ji je silil v nosnice in jo dušil. Skoraj se je prepustila paniki. Kaj smešnega, karkoli smešnega... Z zadnjimi močmi je zamahnila s palico in zasopla "Riddikulus" Sprememba je bila takojšnja. Plin je spremenil barvo v rožnato. Presenečeno je dvignila obrvi. To pa že ni smešno. Močno je zavzdihnila in poskusila ponovno "Riddikulus" Plin se je strnil v neko obliko, ki je še najbolj spominjala na človeško in začel plesati step. To je že bolje, je pomislila, čeprav še kar ne čisto dobro.

Annelyn se je zdel iziv z bavkarjem zelo zabaven, vendar se je melce bala, da bo prišla na vrsto, saj se sploh ni spomnila, kaj bi lahko bil njen največji strah. Preživela je že vse možno, tudi videla je že umorjeno truplo, pa se je še vedno vse izšlo dobro in na Lyn ni nič vplivalo do takšne mere, da se tega ne bi moglo popraviti. Vrsta učencev pred njo je bila vedno krajša in za Sophie je bila na vrsti Annelyn.

Pred njimi je zdaj stala Annelyn, ki je gledala Lyn naravnost v oči. V sobi sta bili kar naenkrat dve identični Spolzgadovki, le, da je bavkarjeva spremenjena podoba imela trajno. Annelyn je ogorčeno gledala sama sebi v oči. Bilo je, kot, da bi se gledala v ogledalo, toda to 'ogledalo' je imelo ogromno pomanjkljivost, bilo je nepopolno oziroma kakor ga je Lyn videla, katastrofalno. Z roko si je pretipala pričesko, vendar to še ni bilo dovolj. "Accio ogledalce!" je zavpila in v naslednji sekundi je v svoji roki držala rožnato ogledalo. Obrnila ga je k obrazu, da se je prepričala, da so njeni lasje še zmeraj v svojem 'popolnem' stanju in si oddahnila, saj se sama ni nič spremenila. Spet je pogledala bavkarja in uperila palico vanj. "Raddikulus!" je jezno zavpila Annelyn in bavkar je spremenil svojo obliko. Pred njimi je zdaj stal Amon z blond trajno, ki jo je prej nosila bavkar-Lyn. Annelyn je padla v smeh oziroma že bolj v neustavljiv krohot. Podoba je bila tako smešna, da se je Lyn komaj držala na nogah in je morala sesti, da se je počasi nehala smejati.

Ob dogodku s plinom bi Lucius že skoraj refleksno odprl okna, vendar se je zadnji moment zadržal. To je bil preizkus za učence, in ne čas za zračenje. Na srečjo je tudi Sophie uspelo premagati svoj strah.
"Čestitke, vsekakor ste izvirni," ji je dejal ko je videl podobo iz dima plesati step. Sicer ni plesala ravno najbolje, ampak za plinastega humanoida pač ni bilo primernih kriterijev. "Vendar pa tudi vi potrebujete malo več smisla za humor. Naslednji!" Pero v njegovi mizi je v redovalnici pod White neopazno zapisalo "dim".
Stoično je opazoval naslednjo učenko, ki se je očitno najbolj bala sama sebe. Potem ko je opazil sceno z ogledalom, pa si je premislil; verjetno se je bolj bala tega, da bi slabo izgledala. Lucius je bil priča že marsičemu, tudi neutemeljenim fobijam, ampak tole je pa presegalo tudi njegove izkušnje. Vsekakor pa se je malce zmedeno nasmejal, ko je bavkar zavzel obliko Amona z blond lasmi.
Nato se je Lucius spomnil, da je Annelyn narobe izgovorila inkantacijo, tako da morda ni bilo to tisto, kar si je prvotno predstavljala. Vendar pa je bila končna oblika dokaj čudna, zato je vseeno kar nekaj učencev spet prasnilo v smeh, Lucius sam pa se je smejal predvsem ideji, da je za Lyn očitno najbolj smešna stvar blond Amon.
Bavkarja je razganjalo od jeze. Začel je skakati zdaj sem zdaj tja, in spreminjal obliko hitreje kot je večina sploh lahko ugotovila kaj je postal.
"Bi še kdo rad poskusil?" je vprašal Lucius, "Mislim da imamo na voljo še en poskus, največ dva, preden bo tejle žverci prekipelo."

Victoria je stopila naprej in se postavila pred bavkarja. Pojma ni imela katere stvari se je pravzabrav najbolj bala saj se je v življenju ustrašila že mnogo hudih stvari. Bavkar se je spremenil in pred njo je stal njen oče. Tedaj se je spomnila prizora, ko je pobegnila od doma in jo je zmrazilo. Potegnila je palico in izrekla "Raddikulus" in njen oče je dobil iz svojih dolgih las narejeno irokezo, ki je v vižino merila skoraj pol metra in se pobarvala v roza barvo. Takrat se ji je odtrgal tak krohot kot se ji ni še nikoli. Hitro se je pobrala z odra in, da se ne bi popolnoma osmešila.

Lucius je ravno hotel čestitati še Victorii, nakar je bavkarju dokončno prekipelo. Tako ga je spravilo ob živce, da se je spreminjal hitreje in hitreje. Za sekundo je bil orjaški trol, ki je z gorjačo udaril po tleh. Nato je postal vampir, ki bi skorajda skočil na enega od učencev. Vendar se je prej že spremenil v orjaškega škorpijona. Zanihal je z repom, z namenom da bi pičil najbližjo učenko. Smeh je potihnil.
Lucius ni imel več izbire. Moral je storiti edino možno rešitev. Iztegnil je roko in prisilil bavkarja, da se je obrnil proti njemu. Že se je začel spreminjati, a preden bi dokončno zavzel novo obliko ga je Lucius že izstrelil nazaj v skrinjo in jo po hitrem postopku zaklenil. Skrinja se je premetavala kot za šalo, vendar bavkar ni mogel več ven.
Vendar pa je v njegovem umu še vedno odmeval pogled na dolge, blede prste ki so se oklepali palice... Ne, ni si mogel dopustiti da bi ga karkoli zmedlo.
"Oproščam se, ampak današnjo uro bomo morali končati," je dejal še vedno malce pretresen. "Vsi ki ste prestali preizkus ste svojemu domu prislužili po 5 točk. Torej 15 za Spolzgad in 5 za Gryfondom in Drznvraan. In gospodična Roux si zasluži še dodatnih 5 točk ker je prva pravilno odgovorila na vprašanje."
Stopil je za svojo mizo, odprl predal in pogledal seznam učencev ter se prepričal da je pero vse zapisalo pravilno, vključno s "čuden možak z avtoritarnim tonom" pod priimek Garibaldi.
"Prosim če oddate svoje liste od zadnjič. Do naslednjič pa napišite 1 do 2 zvitka dolg spis o vsem, kar veste in kar ste se naučili o bavkarjih. Dva poljubna učenca jih bosta morala prebrati, zato je najbolje, da jih imate vsi s seboj."
Nato je tlesknil s palico po tleh in vrata so se odprla. Trume učencev so se začele valiti ven, Lucius pa je zaklenil kateder in odšel v svoj kabinet.
Misel na to, kaj je spet videl ga ni spustila iz svojega primeža. Še predobro se je spomnil, kaj se je zgodilo nazadnje ko je ugledal tiste dolge blede prste...

Nadvse zanimiva ura obrambe pred mračnimi silami se je nepričakovano hitro zaključila. Annelyn je komaj sledila zadnjim trenutkom, ki so se odvijali čisto prehitro. Želela je še ostati v učilnici is se s profesorjem končno pogovoriti o prejšnjem dnevu, ko se je zbudila v ambulanti brez temeljitega pojasnila, pa je učitelj že prenehal z nalaganjem domače naloge in odprl vrata v učilnico. Z gručo drugih je morala zapustiti zdaj že skoraj prazno učilnico in oditit na novo uro. Profesor očitno ni bil pri volji za pogovor, zato se je odločila, da ga bo zaslišala kdaj drugič. Enkrat ga bo že morala srečati na hodniku ali pa kje drugje, da ji bo lahko obrazložil dogodek, ki ji nikakor ni bil jasen.

Lucius je stopil skozi vrata kabineta v učilnico. V tej tokrat ni bilo nobene kletke, skrinje ali česa podobnega. Z roko je zamahnil proti vratom, ta pa so se treskoma odprla. Nato je tlesknil s prsti in kreda je zaplesala po tabli.
Kaj kmalu so se na temnozeleni površini zableščale bele besede v vijugavi poševni pisavi; Žrlele, neodpustljive in prepovedane kletve
Lucius je sedel za kateder in mirno bral neko knjigo o zmajih, medtem pa čakal da se bo prikazal kakšen od učencev. Glede na koledarski čas mu je bilo kar jasno da bo udeležba majhna, vendar zaradi tega ni mislil odpovedati ure. Kogar ne bo, se bo za izpit pač moral poučiti iz knjig.

Belree je hitela po hodniku, ki je bil skoraj prazen. To jo je čudilo, saj so bili hodniki v tem nadstropju ponavadi nabito polni. Kar naenkrat je stala pred vrati učilnice za obrambo. K sebi je stiskala svojo torbo v kateri sta med drugim bila tudi zvitka pergamenta z esejem, ki je bil za domačo nalogo. Globoko je vdihnila in vstopila v učilnico. Bila je prva, a je to ni presenetilo, ker se je na uro odpravila prekmalu. Njeno pozornost je najprej pritegnil napis na tabli: Žrele, neodpustljive in prepovedane kletve. Kako zanimivo. Nato je pogledala profesorja in ga pozdravila: "Dober dan".
Bel je nato stopila h naključno izbrani klopi in nanjo položila potrebščine, ki jih je potrebovala za to predavanje.