Strmo stopnišče

Hitela je iz tajništva, da bi se čimprej izognila profesorju Glassu. Najbližje so bile ravno zavite stopnice in čeprav se je Mini večkrat zelo hitro začelo vrteti, se je odločila, da bo tokaj vredno, da se jih posluži. Toda komaj je stopila na prvo stopnico, ji je postalo rahlo slabo.

Nekaj je bilo v zraku in Mina je nekoliko stisnila ustnice. Nazadnje se je tako počutila, ko je med gručo ostalih Drznvraanovcev z grozo opazovala, kako jedci smrti vdirajo na Bradavičarko. Toda Mrlakenstein je bil premagan in jedci so bili vsi varno za zapahi. Kaj je torej bilo?

Pogledala je prek ograje in glasno zakričala. Sredi stopnic je v mlaki krvi ležal nek Pihpuffovec iz sedmega letnika. Njegove oči so bile steklene, ležal pa je z glavo navzdol in Mini je postalo tako slabo, da se je sredi kričanja sesedla na stopnice, kmalu pa so se stopnišču približali koraki.

Victoria je hitela po stopnišču sledoč kriku. Tedaj pa se je sunkovito zaustavila in tudi sama kriknila. Poleg ga. Sang je ležal fant v luži krvi. Pogoltnila je slino in previdno vprašala "Kaj se tu dogaja?" Tresla se je in z ogabnostjo v glasu rekla "Naj grem po profesorje ga. Sang?"

Anette se je kot že neštetokrat brezvoljno sprehajala po šoli. Tokrat je bila v četrtem nadstropju, ko je zaslišala prediren krik. Prihajal je s stopnic, ki so se jih vsi ogibali. Hitro je stekla proti njim misleč da je kdo padel, potem pa presenečeno naletela na učiteljico. Sedela je na stopnicah in se tresla in Anette je hitro postalo jasno zakaj. Ko je namreč pogledala po stopnicah dol je zagledala mrtvega učenca. čeprav je imela dokaj močen želodec je tudi njo zvilo in sesedla se je na stopnico poleg profesorice. Nekaj časa sta tako sedeli, potem pa je Anette zgroženo vprašala:" Kaj se je tukaj zgodilo?!". Pritekla je tudi Victoria in doživela podoben odziv kot onidve.

Pravzaprav Pauline ni vedela natanko, zakaj se je tako hitro pognala proti izvoru krikov. V glasu je bilo slišati čisto paniko in zgroženost in misel, da je nekaj narobe, je ostala v njeni glavi. Prva stvar, ki jo je zagledala, je bila temnolasa profesorica, ki je sedela na stopnicah in v obraz izgledala dobesedno belo. "Gospa profesor, ste v redu?" Zaskrbljeno se je namrščila in se ji približala, ob tem pa pogled mimogrede usmerila prek ograje in obstala na sredi kretnje. Na stopnicah je ležal mladenič, njegova glava je bila obrnjena navzdol in njegove noge so bile nekaj stopnic višje. Na njegovem obrazu je bil izraz groze, obdajala pa ga je mlaka krvi. Pauline se je bledo zavedla, da je mehko zastokala, ko je tudi na njegovi levi strani na steni opazila nekaj krvi - kot da bi z dlanjo mimogrede zdrsnil po steni, preden je padel. Hotela je odvrniti svoj pogled, ampak nekaj na prizoru je bilo tako grotesknega, da tega najprej sploh ni zmogla - potem pa je glas rdečelaske potegnil Pauline nazaj v realnost, da je odvrnila pogled in se obrnila k profesorici. "Ne moremo ga kar pustiti ležati tam," je bila prva stvar, ki jo je izjavila, potem pa se je objela, da bi ustavila slabost, ki jo je čutila ob vonju smrti v zraku.

Mina se je tresla in še vedno je držala usta zaprta, da ji ne bi postalo kar naenkrat slabo. K njej je prihitela neka mlada učenka in Mina je tresoče odkimala z glavo, ko je ta vprašala, če naj stopi po profesorje. "Ne, sama bom šla ponje. Ne približujte se truplu," je kriknila, ko je opazila, da se jima je približalo še nekaj učencev. Potem se je zasukala nazaj k mrtvemu učencu in s tresočimi rokami zamahnil s palico, da je truplo prekrila bela odeja, ki se je iz nič pojavila nad njim.

Lucius je slišal serijo krikov ravno ko je hodil od najbolj neprijetnih stopnic v gradu. Obrnil se je in pospešil svoj korak. Naposled je prišel do stopnišča in opazil skupino učenk z profesorico Sang kakšno nadstropje nad njim.
"Kaj se tu dogaja?" Nihče mu ni odgovoril. Iz njihovih obrazov je sklepal, da so bili preveč šokirani, da bi kdo kaj rekel. Pognal se je po stopnicah navzgor in se naglo ustavil pred truplom Pihpuffovca iz zadnjega letnika. Na njegovem obrazu se je zarisal šok, vendar ne strah. Takoj je pogledal naokrog. S pogledom je zaobjel vse prisotne, stopnišče nad in pod sabo ter večino vhodov nanj.
"Pomirite se," je dejal. "Storilca očitno ni več tukaj. To je dobro in slabo. Ne more nas napasti medtem ko poskušamo ugotoviti kaj se je zgodilo, vendar pa ga, ali je, tudi ne moremo takoj zasledovati."
Utihnil je in se sklonil k truplu in odgrnil odejo. S težavo je žrtev prekucnil naokrog, tako da je ležala na hrbtu. Pihpuffovčev obraz je bila maska agonije, spačen v krik smrtne groze, oči izbuljene od strahu. Vendar Luciusa ni prestrašilo to. Resnična groza se je na njegovem obrazu zarisala zaradi globokih ureznin na trupu žtve in pa polomljene kosti, ki ji je gledala iz vratu.
Le ena kletev na svetu povzroča takšne ureznine...

Mina se je ugriznila v ustnico, ko je po stopnicah nasproti prišel Lucius. Njeno srce se je hkrati stisnilo v nekaj majhnega, kar sploh ni hotelo utripati, hkrati pa je imela občutek, da se bo razpočilo. Približal se je truplu in ga obrnil okoli, ter ga z grozo pregledal.

"Kaj se dogaja? Zaradi česa je umrl?" je zaklicala prek dveh učenk iz Drznvraana. Oprijela se je ograje, saj ji je bilo še vedno zelo slabo. "Je padel ali je bilo kaj drugega?"

Z zaskrbljenim obrazom je pogledal Mino. Njegove oči so bile polne groze.
"Glede na to, da ste bili večji del mojega šolanja tudi vi na Bradavičarki, mi povejte tole: ste že kdaj slišali za Dreca Malfoya? V vašem letniku je bil. Prav tako je bil edini v zadnjih 20 ali še več letih, vse do našega nesrečnega Halfdana Thyrstena, ki ga je zadela ta kletev. Prav tako je Malfoy verjetno edini v zgodovini ki jo je preživel. Za razliko od njega," je dejal in ob zadnjem stavku pokazal na truplo.
Vedel je ime kletve, vendar ga ni nameraval izustiti. Zanj je bila mnogo hujša od Kletve Križanih. Sektumsempra. Beseda je odzvanjala po njegovih mislih, kot zastava zlobe ki vihra na robu obzorja.
Kletev, ki je svojo žrtev rezala kot s tisočimi noži je bila ena najhujših. Proti njej ni bilo obrambe, razen če si nasprotnika prekinil preden bi jo izustil do konca. Vendar je bila tuakj še zlomljena hrbtenica, ki je dokaj očitno pod nenaravnim kotom gledala iz vratu žrtve.
"Sklepam," je začel, "da je bil najprej uročen, potem pa je bil bodisi porinjen, bodisi je padel zaradi bolečine ki mu jo je prizadejala kletev."
Ni vedel, kaj naj si misli. Ta kletev je bila znana le redkim ljudem, še sam je zanjo izvedel le po naključju. Kdorkoli je ubil Halfdana, je moral imeti nekaj bodisi s profesorjem Rawsom, bodisi s Harryjem Potterjem. Ali pa Mrlakensteinom, čeprav zanj ni nihče vedel ali je kdaj uporabljal to kletev ali jo spoh poznal. V vsakem primeru je šlo za eno od najhujših vrst črne magije.
"Profesorica Sang," je dejal odločno. "Odpeljite učenke v domove. Prav tako poiščite gospoda Filcha in mu zabičajte da zaklene vse izhode iz Bradavičarke." Raje imam tarčo na ujeto na svojem terenu, kot pa da ne vem kje bo udarila.

Mina je pretreseno prikimala njegovim besedam. Za Dreca Malfoya je že slišala. Kdo pa ni? Nekajkrat ga je imela čast celo osebno srečati, pa čeprav je vedno šel mimo nje, kot da bi bila nevidna. Nekega dne se je razširila govorica, da ga je Harry Potter z nekakšnim urokom skoraj razkosal, toda očitno je bila govorica lažna, saj Dreco ni končal sredi stopnic, tako kot ubogi Pihpuffovec. Mina je stisnila ustnice in brez da bi iz sebe spravila še kakšno besedo je vsem učenkam z rokami nakazala, naj ji sledijo, potem pa jih je pospremila, vsako posebej, do njihovih domov. Med tem je v tišini premlevala, kar je videla.

Lucius je truplo spet ovil v belo pregrinjalo, ki ga je prej pričarala Mina. Nato ga je uročil, da je lebdel pred njim in ga odpeljal v temnice v ječah, kjer ga je s kriogenskim urokom zamrznil v veliko kocko ledu. Tako bi ostal neokrnjen dokler ne bodo natančno raziskali kaj je bilo. Nato je odšel nazaj do stopnišča in proti kabinetu profesorice Sang.

((Sem kar vse napisal v en post, da ni preveč raztreščeno naokoli pa tudi idej za to nimam ravno veliko))

Naslonjena na hladen zid je Pauline slišala vsako besedo, ki sta jo izrekla profesorja, čeprav bi imela veliko raje, da bi ji bilo to prihranjeno. Umor na Bradavičarki? Zadržala je tih stok in se skušala umiriti. Pravzaprav je bila najverjetneje videti že prav grozljivo mirna, ampak to je bil pri njeni običajni energičnosti znak, da je nekaj narobe. Le kako naj ne bi bilo kaj narobe, če je nedaleč stran ležalo truplo enega izmed sošolcev, ki ga sicer ni poznala, ampak to še ni pomenilo, da ji ni prišlo do živega.
V mislih je preletela dogodke večera, svoj pogled pa medtem upirala predse. Njene modre oči so bile osredotočene na neko popolnoma poljubno točko na steni, potem pa se je vrnila v kruto resničnost in s spremstvom profesorice odšla do svojega doma, čeprav je vedela, da si teh prizorov ne bo mogla tako zlahka izbiti iz glave.