Tajništvo

Wilhelmina se je vznak vrgla na kavč, ki je počival ob steni tajništva. Dan je bil čisto predolg, poleg tega je imela zdaj že dva dneva zapored dežurstvo in se je počutila naravnost obupno utrujeno. Na srečo je bila v tajništvu sama in je lahko za nekaj trenutkov zaprla oči. Toda komaj ji je to uspelo, so se vrata odprla in Mina je polglasno zastokala, toda oči ni odprla.

((Kdo me bo presenetil, profesorji? ))

Lucius je počasi odprl vrata in jih za seboj zaprl. Že je naredil par korakov in se na mestu ustavil, ko je zagledal da ni sam. Ni bil popolnoma prepričan, ali naj prisede ali naj se raje usede k sosednji mizici. Že dve leti je hodil mimo profesorjev in profesoric in jim le bežno pokimal v pozdrav. Z nobenim ni spregovoril več kot nekaj besed. Naposled se je le odločil. Če je že mislil še nekaj let prebiti na tem delovnem mestu bi bilo edino smiselno če vsaj malo spozna svoje sodelavce.
Usedel se je k mizi najbližje kavču, na katerem je ležala Wilhelmina.
"Upam, da ne motim, profesor Sang" je dejal. Ob tem je s sprehajalno palico rahlo tapknil po tleh in pomislil Accio, nakar je k njemu priletela skodelica s kavo. Srknil je požirek, čakajoč njeno reakcijo.

Najbrž je bil le profesor Glass, ki se je presenetljivo pogosto pojavljal v njeni bljižini zadnje čase. No, zaradi njega se ji prav gotovo ni dalo vstajati! Potem pa je trznila in njene veke so se hitro odprle. Glas, ki ga je slišala, namreč ni bil povsem neznan, nenavadno pa je bilo, da je od sebe spravil več kot le običajnega "Lep pozdrav" ali pa "Zdravo". Pravzaprav si ni mislila, da je vedel, kako se je pisala. Noge je umaknila s kavča in sedla, ter si nekoliko zardelih lic popravila pramen las, ki ji je silil na oči.

"Ne, ne, nikakor ne motite, profesor," je rekla in se nasmehnila proti temnolascu. Tudi sama je segla po skodelici, ki je stala nedaleč stran na mizici, kot da bi jo tja nekdo postavil prav zanjo. "Pravzaprav sem... no, vesela. Mislila sem, da me ne marate, ko ste ponavadi tako nezgovorni okoli mene."

No pa imamo, si je mislil. Pa saj je vedel da bo treba kaj pojasniti. Le malo ljudi ga je kdaj razumelo.
"Prosim kličite me Lucius," je dejal blago. "Navsezadnje sva oba profesorja, torej kolega." Sklonil je glavo in skrnil požirek kave, ob čimer so njegovi valoviti lasje od strani zakrili večji del njegovega obraza. Spomnil se je na njeno pripombo.
"Ne gre se za to," je dejal, "nasploh nisem ravno zgovorna oseba." Prisilil se je v nekaj, kar naj bi bilo podobno nasmehu. Že dolgo je bilo, kar se je nazadnje iskreno smejal in mišicam na njegovem obrazu je bil ta gib že nekam tuj.
"Če se prav spomnim, imate učilnico nekje blizu moje, kajne? Popravite me če se motim, ampak mislim da sem vas večkrat srečal na hodniku kot večino ostalih profesorjev."

Tiho se je zasmejala od olajšanja. "Lucius," je ponovila in mu podarila prav prijeten nasmeh. "Potem vztrajam, da me kličete Mina. Profesor Sang so klicali mojega očeta in še zdaj se včasih kar težko odzovem, kadar me kdo tako pokliče." Obrnila je skodelico v rokah, potem pa si je privoščila požirek. Kava je bila tako grenka, da je proti svoji volji za hip močno stisnila ustnice, potem pa jih je hitro, bežno oplazila z jezikom.

"Da, v istem nadstropju sva," je rekla in oči ponovno obrnila k profesorju, opazujoč temne lase, ki so obkrožali njegov obraz. Bil je videti nekoliko skrivnosten, zaradi rdečega pramena las pa morda tudi rahlo nevaren. "Bila sva tudi v istem domu, ko sva še hodila na Bradavičarko," je dodala in nekoliko zardela. Takrat je še nosila zobni aparat in nikoli ni imela spuščenih las. Pa tudi če bi jih, bi jo bilo težko opaziti, saj je nos ves čas tiščala v knjigo.

"Dogovorjeno," je dejal ob njeni prvi repliki. Z očmi je odtaval po tajništvu, ki je v bistvu bolj spominjalo na nekaj med zbornico in knjigovodsko pisarno. Tukaj pred nastopom v trenutno službo ni bil še nikoli, vendar se je zdaj počasi spet navajal na Bradavičarko.
V istem domu? je pomislil ko je slišal njeno opombo.
"Oprosti, ampak resnično se vas, hočem reči: te," se je hitro popravil, "ne spomnim. Res pa je, da nisem nikoli bil ravno družaben človek, tako da je čisto možno da sva stalno hodila eden mimo drugega ne da bi se spoznala."
Niti misliti pa si ni mogel, da je bila le eno leto mlajša od njega, torej da sta bila v istem domu celih 6 let. Res pa je bilo tudi, da je imel tako Lucius sam kot tudi večina tistih ki so ga poznali vtis, da je bistveno bistveno starejši od svojih 24 let. Obnašal se je kot da bi bil vzgojen v času renesanse, njegovim potezam pa je kljub očitni mladosti žalost odvzela nekaj svežine.
"In, kako se ti kaj zdijo letošnji prvošolčki? Sam imam vtis, da jih vsako leto več joka, ko jim razne bunkeljske priprave odpovejo takoj ko vstopijo na grajsko posestvo," je prekinil tišino.

"Oh, je že dobro, ne bi pričakovala, da bi se me kdo spomnil razen Livy in ostalih Sangov..." je pohitela, upajoč, da ni na profesorja naredila napačnega vtisa s svojim sramežljivim obujanjem spominov. Na srečo je zamenjal temo in Mina si je nekoliko oddahnila. Ali je bila izjemno srečna ali pa je bil Lucius precej bolj pozoren človek, kot si je mislila. Omenil je namreč nekaj, kar se je navezovalo prav na njen predmet.

"Letošnji prvošolčki so res nekoliko mehkužni, kar se tega tiče. Nekateri so očitno mnenja, da sem kot bunkeologinja nekakšen specialist za njihove igračke. Zadnjič mi je ena prinesla mobitel in pričakovala, da bom tlesknila s prsti in bo deloval. Škoda, da lahko jemljejo bunkeologijo šele v tretjem letniku. Vedno se mi je zdelo, da bi morala biti obvezen predmet, saj je res pomembno, da spodbujamo pozitivne odnose med čarovniki in bunkeljni."

Ali pa jim preprosto zavladamo, si je mislil sam pri sebi. Vendar je dobro vedel da bi bilo to dolgoročno neizvedljivo, saj nobena tiranija ni trajala. Njegova rodbina bi skoraj izumrla ko so se sosednji Škoti, ki so jim von Thanagorji vladali, uprli proti angleški nadoblasti.
"Sam menim, da je glavni problem v tem, da je vedno več čarovniških družin ki živijo zelo bunkeljsko. Praktično ni ga več prvošolčka ki ne bi znal uporabljati računalnika, več kot polovica jih ima tudi mobilne telefone. In kakšnih 10 jih je tudi prineslo s seboj le zato, da so popolnoma odpovedali po nekaj korakih od železniške postaje," je dejal. Sam se na bunkeljsko opremo ni kaj dosti spoznal, le nekaj osnov ki se jih je naučil z opazovanjem in poslušanjem drugih. Še fotokopirni stroj je uporabljal le dvakrat, potem pa razvil urok za kloniranje neživih stvari ki mu je bil bistveno ljubši. Nobenih madežev črnila, nobenih zmečkanih listov, nobenega zataknjenega papirja, in nobenih težav zaradi elektrike.
Vendar pa mu eno vprašanje ni šlo iz misli;
"Povej mi Mina," je začel, "kako to da v tvoji učilnici in kabinetu bunkeljske naprave delujejo? Zadnjič sem slišal nekega učenca ki je mobitel še vedno iz navade nosil s seboj, ki je svojemu sošolcu vneto razlagal kako da se mu je telefon prižgal, da pa ni našel nobenega omrežja."

Mina je odložila skodelico in se žarečih oči obrnila proti Luciusu. "Veze imam," je rekla in mu prav prijateljsko pomežiknila. Potem se je zasmejala in stresla s temnimi lasmi, da so se usuli prek njenih ramen. "Pravzaprav je tako že od nekdaj. Zato, da lahko učencem razložim kulturo, kakršno živijo bunkelji, jim moram vsake toliko pokazati kakšno od tistih dominantnih stvari, ki jih bunkelji idolizirajo, to pa so navadno kakšne elektronske naprave, kot so recimo televizija in računalnik..."

Za trenutek se je ustavila. Ponavadi ni takole dominirala pogovora, toda Lucius je znal zelo dobro poslušati, saj je bila ob njem popolnoma sproščena. "Vseeno jim ne dovolim, da bi k uram nosili svoje lastne bunkeljske predmete. Kaj hitro bi vsa njihova pozornost izginila, pa čeprav ne najdejo omrežij ali interneta."

Z dlanjo je poiskala pramen svojih las in ga igrivo zavrtela okoli prsta, motreč mračnega profesorja s kotičkom očesa. "Morda lahko prideš enkrat k meni v kabinet. Lahko ti pokažem, kako stvari delujejo."

"Resnično," je dejal, "nekateri bunklji častijo svoje televizorje in računalnike kot božanstva. Kot otrok celo mislil, da v to ni nobenega dvoma." Pa tudi sedaj nisem popolnoma prepričan, si je dodal sam pri sebi. Izpil je kavo do konca preden bi se shladila. Nato je pogledal na uro in skoraj bi vstal in odšel, pa se je spomnil da ima zdaj eno uro prosto. Ni se bil še čisto navadil na novi urnik. Poslušal je njeno ponudbo, vendar jo je vljudno zavrnil.
"Oprosti, ampak po pravici povedano me niti kaj dosti ne zanimajo te bunkeljske igračke. Ko bodo iznašli kaj, čemur dobra stara čarovnija ne bi bila kos, pa mi le povej."
Potem pa je bil tukaj tudi problemček v tem, da se je Lucius o vsem najlažje poučil od najmanjših delčkov proti celoti. Kar je največkrat pomenilo, da je stvar razstavil na prafaktorje. Nekako se mu je zdelo, da Mina verjetno ne bi bila preveč navdušena nad tem.

Minin nasmešek je v trenutku zbledel in pramen las, s katerim se je poprej igrala, je zdaj tiho padel nazaj na njen obraz. No, poskusila si, si je rekla. Očitno bom na koncu res obtičala s profesorjem Glassom, ali pa si bom kupila mačko in živela sama do konca svojih dni. Mogoče dve mački.

"Hah, če se to kdaj zgodi, boš prvi, ki mu bom prišla povedat," mu je zatrdila, potem pa še sama vzela v roke svojo skodelico. Kava je bila zdaj hladnejša in veliko bolj grenka, kot se je je spomnila. Toda Wilhelmina je kljub vsemu uspela na svoj obraz priklicati nasmešek. Tri mačke.

"Imaš raje mačke ali pse?" je vprašala, trenutek za tem pa se je že jezno ugriznila v jezik. Oh, trapa, je pomislila, kdaj te bo srečala pamet? Previdno je pogledala proti profesorju. Najbrž bi morala zaključiti pogovor in oditi, toda nekako ji je vedno uspelo, da je naredila ravno napačno stvar ob napačnem trenutku. In zato je ostala tam, čakajoč na njegov odgovor.

Vprašanje ga je presenetilo, saj je bilo popolnoma nepovezano s čimerkoli, kar sta do takrat premlevala. Ali to, ali pa česa ni slišal medtem ko je razmišljal o možnih pomenih vabila v kabinet. Ob neki določeni možni posledici se je ujel da je za sekundo predolgo gledal profesorico ki je sedela nasproti. Hitro je odgovoril na vprašanje da bi se izognil nenadzorovanim mislim;
"Mačke. Težje si je pridobiti njihovo naklonjenost in so bistveno bolj kompleksne kot psi."
Idiot! Kje imaš glavo? Najprej pustiš mislim da ti begajo tja, kamor si ne dovoliš, nato pa še podaš izjavo ki se jo lahko razume dvoumno! Kako lahko veš, kaj je mislila z "mačke" in "psi"? je pokaral sam sebe. Napol je pomislil, da bi se poslužil čitljivije in ugotovil, a je to misel kaj hitro zavrgel. Ni je poznal in ni mogel vedeti kako vešča je v bramboviji, spodletel poskus pa bi lahko zakompliciral njuno sobivanje. Odločil se je za nevtralno reakcijo:
"Vendar pa sam nimam nobenih živali, z izjemo tistih ki jih polovim za predavanja. Verjetno nisem ravno najboljši lastnik." Pravzaprav večina živih stvari nekako ne zdrži v moji prisotnosti. Vsaj ne dovolj dolgo, je pomislil mračno.
"In ti? Imaš kakšne kosmate spremljevalce?" jo je vprašal, naslednjo sekundo pa se ugriznil v jezik, saj se je spet prepozno zavedel dvoumnosti izjave.

Za trenutek je naslonila glavo nazaj in tiho poslušala njegov odgovor. kako zanimivo je bilo, da je o mačkah razmišljal na precej podoben način, kot ona! Pravzaprav bi sama dodala le to, da so mačke bolj čiste in mehkejše za božanje, a še preden bi utegnila, je nadaljeval in rahlo se je ugriznila v ustnico, da bi skrila nasmeh.

"Ne skrbi, če nisi ravno zelo povezan z živalmi. Žal sem opazila, da nekateri ljudje, ki so obsedeni z reševanjem mačk iz zavetišč in podobnim, zelo hitro pozabijo na to, da so pomembni tudi medčloveški odnosi." Odnosi? Oh, lepo prosim, so zavile njene misli. Potlačila jih je nekam v ozadje in se profesorju prijateljsko nasmehnila.

"Ne, nobenih kosmatih spremljevalcev nimam. Ko sem bila manjša, sem imela mačka, toda eden od mojih bratov ga je prebarval na živo zeleno in ubogi Rdečko je pobegnil in ga nisem nikoli več videla," je rekla in skomignila z rameni. "Zdaj pa niti lastne sove nimam. Na šoli je zelo težko vzdrževati ljubljenčke, se vam--ti ne zdi?"

Zdelo se mu je zanimivo, da sta kar naenkrat debatirala o hišnih ljubljenčkih. "Sam nisem nikoli imel svoje živalce, vendar sem si kot otrok vedno želel mucka. Namesto tega sem za božič dobil netopirja, ki je odletel skozi okno takoj ko sem ga odprl kletko," je mirno pripomnil. Nato je brezizrazno poslušal njeno pripoved o mačku, ki ni bil več rdeč, in kar je sledilo.
"Pravzaprav tudi sam nimam sove, vendar iz bolj praktičnih razlogov: pisma raje pošiljam s pomočjo praška frčaška ali pa jih preprosto izdejanim. Sove jih za moje pojme prevečkrat izgubijo, ali pa naslovniko prinesejo še kakšno napol oglodano podgano," je dejal. Spomnil se je, kako je poleg svoje suspenzije na auroriatu dobil še nekaj okostij majhnih glodalcev, ki se jih je ponekod še držalo gnijoče meso. Nikoli ni bil čisto prepričan če so mu samo poslali najslabšo sovo tako da ne bi dobili njegovega odgovora, ali pa je bilo tudi to del dejstva da so se ga hoteli znebiti.
O življenju živali na Bradavičarki poleg tistih v gozdu ni vedel kaj dosti, zato je molčal. Zdelo se mu je, da Mina ne bi bila preveč vesela če bi omenil možnost da lahko kakšno krotko bitjece pusti v gozdu, kjer so bile poleg volkov in akromantel tudi kakšne hujše zveri.

Mina je živahno prikimala. "Čisto prav imaš, sove so bile v tistih časih res zelo nezanesljive. Toda tudi s frčaškom včasih lahko zgrešiš naslovnika, če ne izgovoriš njegovega imena dovolj razločno in naglas. Poleg tega je kar nekaj čarovniških družin, ki niso priključene na frčamrežje, ali pa celo kamina nimajo. Morda so zato zdaj tudi tako zelo popularni mobiteli. Sporočilce pošlješ in se v nekaj trenutkih pojavi na drugem telefonu," je rekla veselo, potem pa se spomnila, da Luciusa bunkeljska tehnologija ni preveč zanimala in raje je hitro zamenjala temo.

"Tale tvoj rdeči pramen las," je rekla in že skoraj segla po njegovih laseh, pa si je hitro premislila in namesto tega vzela v dlan pramen svojih las ter jih počasi in nežno ovila okoli prsta. "Je naraven ali pobarvan?" je vprašala s sramežljivim nasmeškom. Kaj neki je bilo takega na njem, da se je ponovno počutila kot nerodna 15-letnica?

Luciusove ustnice so se ukrivile v najmanjši možen nasmešek. Prav vsakdo, s komer je spregovoril več kot dve povedi ga je vprašal isto stvar. In vsakemu je ponudil isti odgovor kot njej:
"Morda je, morda pa ni. To je pač ena stvar, ki je ne boš nikoli izvedela."
Njegove oči so pozorno spremljale njeno dlan, ki se je dvignila naprej nato pa umaknila in ovila prste v lastničin pramen. Ni mu bilo jasno kaj naj bi ta gesta pomenila, ugibanje pa ga je pripeljalo v nevarne vode. Za sekundo je njegov um spreletela misel kako bi bilo, če bi jo poljubil na ustnice. Takoj naslednji trenutek pa so ga bombardirali spomini na izgubljeno srečo, in komaj se je zadrževal da ni tisti trenutek izginil nekam stran. Z vso močjo volje se je prisilil v nevtralno, obvladano stanje. Pogledal je na uro na način, ki naj bi izgledal naključen. Zaigral je presenečenje in dejal;
"Oprosti, tako sem se razgovoril, da sem pozabil na čas! Imam še nekaj pripravnih testov za spisat preden začnem z naslednjo uro, tako da se mi res mudi."
Nato je vstal, in se, še vedno pod navalom žalostnih spominov, odpravil skozi vrata. Čustva v njem so tako divjala, da je razneslo vazo na hodniku ko je stopil mimo nje. Hitro je zamahnil z roko in vaza se je spet sestavila, sam pa odhitel naprej...

((Se mi je zdel zanimiv del za zaključek uvodnega pogovora, pa tudi kakšna dva dni bom bolj tako-tako aktiven. We shall meet again ))

Wilhelmina je našobila ustnice. Sovražila je, kadar ji kdo ni odgovoril na vprašanje. Najbrž je šlo za vedoželjno Drznvranovsko stvar, hkrati pa bi lahko bilo tudi le to, da je sama vedno iskreno odgovarjala na vprašanja in je to pričakovala tudi od vseh ostalih. Toda očitno je opazil, da se je njen izraz spremenil, saj je kar naenkrat tudi sam postal povsem drugačen. In potem je po hitrem postopku pogledal na uro, se opravičil in izginil skozi vrata, Mina pa je le strmela za njim, rahlo odprtih ust, saj mu je hotela še reči "nasvidenje", pa ji ni uspelo. Še predno bi se vrata za Luciusom dobro odprla, je vstopil profesor Glass in Mina se je ugriznila v ustnico, pograbila najbližjo redovalnico in se z vljudnim pozdravom poslovila, preden bi jo lahko skušal zaplesti v pogovor.