Pri treh metlah

Tri metle so bile polne skoraj do zadnjega kotička. Po zraku pa so se širile prijetne vonjave, od vseh miz pa sta se razlegala živahen klepet in smeh.
Se vidi, da se je začelo novo šolsko leto, je veselo pomislila Olivia in po hitrem postopku zasedla eno poslednjih prostih miz v kotu gostilne. Tudi sama je bila navdušena, da je spet na Bradavičarki - po glavi se ji je podilo polno novih idej, kaj bi lahko letos počeli pri pouku, veselila pa se je tudi, da bo končno spet videla svoje kolege. Še posebej Wilhelmino! Mina in Livy sta bili namreč sošolki in čeprav nista živeli v istih domovih, sta se odlično razumeli. Livy je zato komaj čakala, da se ob njeni mizi prikaže Mina in odločila se je, da jo bo takoj stisnila v objem, učiteljsko dostojanstvo gor ali dol.

Čeprav sta z Livy že dolgo delali na isti šoli, sta se imeli le redko kdaj priložnost videti. Mina je bila zaradi tega vsa na trnih, ko je končno zaključila z opravili tistega dne in se napotila proti Meryascoveeni. Olivia je bila prosta že kako uro in zato je bila gotovo že tam. Mina pa je sovražila, če je koga pustila čakati. Skoraj padla je skozi vrata kavarne in takoj zagledala Oliviine živo rdeče lase. Pomahala je prijateljici in se začela prebijati proti njej med mizami, ob tem pa ponesreči zadela nekega moškega v ramo s komolcem.

"Ojej, oprostite profesor Glass!" je cviknila. Čeprav že dolgo ni bila več njegova učenka, se je ob starejšem profesorju še vedno počutila kot mladoletni prestopnik vsakič, ko je naredila kaj narobe. Glass je zmajal z glavo in se ponovno posvetil svojemu vrčku medice, Mina pa je stopila naprej in končno dosegla svojo prijateljico.

"Livy, končno, tukaj je norišnica. Pojma nimam, kako ti je sploh uspelo dobiti prosto mizo."

"Minaaaaaaaa!" je vzkliknila Livy, da se jo je slišalo po celi kavarni in prijateljici naravnost skočila v objem. Toda pri tem je s komolcem po pomoti zadela točno vrček z medico, ki ga je srkal profesor Glass, ter mu ga nič kaj preveč uvidevno izbila iz rok, da je padel na tla in se raztreščil na tisoč koscev. Olivio je to tako šokiralo, da se za bolečino v komolcu še zmenila ni. Pretreseno je strmela v razbit vrček. Že res, da se ga bo dalo s čarovnijo zlahka popraviti, a dogodek jo je vse preveč spominjal na šolske čase, ko ji je med urami profesorja Glassa vedno uspelo kaj razbiti. Še dobro, da je bila zraven nje Wilhelmina, ki je je zmeraj uspelo nekako popraviti škodo, preden jo je opazil profesor Glass. A tokrat mu je razbila vrček naravnost pred nosom in niti on ni bil tako slaboviden, da tega ne bi opazil. Zato je lahko samo pretreseno strmela v črepinje in upala, da jo bo Mina nekako rešila iz zagate, še preden si bo profesor opomogel od šoka in začel besneti.

Annelyn je sedela za sosednjo mizo s prijateljicami iz spolzgada. Pogovarjale so se o slavnemu Amonu Amarthu, ki naj bi bil, po njihovem mnenju, najbolj "hot" izmed vseh spolzgadovcev. Lyn je počasi srkala svoj maslenušček in se poizkusila spomniti, kateri izmed visokih postavnih spolzgadovcev je bil Amon, saj je pomešala vsa imena in ni se spomnila, kdaj se je nazadnje pogovarjala z njem, če se sploh je. Ravno je zavila z očmi ob sošolkini neumesni izjavi o nekem Drznvraanovcu, ko je njeno svetlo zeleno oblekico s spomladanskimi cvetlicami, ki jo je kupila v Franciji, poškropila lepljiva rumena pijača. Dvignila se je s stola in na ves glas zakričala. Obrnila se je proti sosednji mizi in morilsko pogledala kdo jo je polil. Že je odprla usta, da bi spet zakričala in izrekla nekaj neprimernih besed za mlado dekle, ko je ugotovila, da profesorica nege čarobnih živali strmi v razbit vrček, zato je bila raje tiho. Kolikor je bil njen obraz rdeč od jeze in so ji grenke besede ostale na jeziku, jih ni mogla izreči, saj bi bilo nespoštljivo in neprimerno. Toda, vseeno je pričakovala opravičilo, zato je jezno gledala profesorico.

Še preden je uspela dokončati stavek, se ji je Olivia vrgla okoli vratu in temu napadu je zletel glasen žvenket in dekliški krik. Wilhelmina je stresla z lasmi in se ozrla okoli, šokirana ob zmešnjavi, ki je pravkar nastala.

"OK, samo mirno, nihče se ni poškodoval..." je začela in previdno pogledala proti razjarjenemu dekletu, ki jo je poškropila medica iz kozarca profesorja Glassa. Mina je iz žepa potegnila palico in hitro zamahnila proti vrčku, ki se je ubogljivo spet sestavil skupaj, toda polita medica ni šinila nazaj vanj. Mina je ponovno živčno zamahnila s palico in na svetlo zeleni obleki se je nenadoma pojavil velik moder madež. Mina je razširila oči.

"Oh, presneto, kaj zdaj?" je javknila in stresla s palico, ob tem pa se je znova sestavljeni vrček ponovno sesul v drobne koščke.

Annelyn je zdaj jezno gledala še drugo profesorico, ki je poskušala rešiti problem, ki ga je povzročila profesorica nege. Njunih predmetov ni jemala, zato je bila v njunih očeh verjetno le še ena tečna spolzgadovka, kar se je Lyn zdelo nesprejemljivo, saj ni prenesla nespoštovanja. Profesoricin stavek, da se ni nihče poškodoval jo je le še bolj razjezil in le malo je manjkalo, da ni stekla nazaj k Bradavičarki in pisala očetu o groznih profesorjih.

Profesorica Sang je izvlekla čarobno palico in zamahnila, toda vse kar je popravila je bil razbit vrček. VRČEK??? Popravila je VRČEK!?! Annelyn je znorela. "Kaj pa moja obleka?" Spet je pogledala proti prvi profesorici, ki se v vsej zmedi, ki je nastala, ni niti premaknila, očitno zaradi prevelikega šoka. Da ne govorimo o tretjem profesorju Glassu, ki je vso situacijo mirno opazoval ter komaj zadrževal smeh.

"Sploh veste kako dragocena je ta obleka? Nadomestila bi vašo vsaj tri-mesečno plačo!" Annelyn je povzdigovala glas, vendar je profesorica v tistem hipu spet zamahnila s palico in Lyn se je malce umirila, dokler ni opazila nastale situacije, ki je bila še hujša. "Modra?! MODRA!!" Annelyn je ogorčeno strmela v svojo obleko. Ko je profesorica Sang spet spregovorila, je Lyn prekipelo. Pograbila je svojo čarobno palico in popravila škodo. Njena obleka se je povrnila v svoj prvotni sijaj, toda Annelynina jeza se ni pomirila. "Kakšno opravičilo bi bilo nadvse primerno." je nesramno zabrusila.

Ne samo, da je razbila vrček profesorja Glassa - za piko na i se je njegova vsebina morala politi točno po verjetno eni izmed najbolj ošabnih Spolzgadovk, kar jih je kdaj videl svet.
Danes pa res nimam sreče, je pomislila obupano. Še dobro, da je bila ob njej Wilhelmina, ki ji je uspelo čudovito popraviti vrček, toda videti je bilo, da pivo ni preveč maralo Spolzgadovcev, ali pa je bila Spolzgadovkina obleka iz kakšnega čudnega materiala, saj se je madež na njej, namesto, da bi izginil, obarval na živo modro. To je Splozgadovko spravilo v tak bes, da so se Livy kljub vsej zmedi, ki je nastala, kotički ustnic zavihali v nasmeh.
"Oprosti moji nerodnosti, ampak po pravici povedano se mi zdi, da bi ti modra barva zelo pristajala. Saj nikjer ne piše, da se morate Spolzgadovci oblačiti v zeleno samo zato, ker je to barva vašega doma... Saj ne piše, kajne Mina? Jaz sem bila na primer Gryfondomovka, pa se v življenju nisem oblekla v kaj rdečega. Preveč se tepe z mojimi lasmi," ji je živahno razložila, kot bi še trenutek prej klepetale ob kavici. Potem pa jo je po hrbtu nenadoma spreletel srh. Čisto je pozabila na srd profesorja Glassa! Kradoma se je ozrla k njemu, a na svoje veliko olajšanje je opazila, da profesorja vsa situacija celo zabava. Kljub temu si ni mogla dovoliti, da bi ga kar ignorirala, zato ga je nagovorila:
"Pa tudi za vaše pivo mi je strahotno žal, gospod profesor. Takoj vam bom naročila novo!"

Tu je Lyn potegnila črto. Pristajala modra barva?? To je bilo daleč od iskrenega opravičila, ki ga je pričakovala. Poleg tega je začela opisovati svoja mladostna leta, kot, da bi to Annelyn sploh zanimalo. Profesorica tako ali tako očitno ni imela občutka za modo dandanes, kar se je poznalo tudi na obrazih drugih spolzgadovk, ki so sedele za Lyn in se kremžile ob živo modri barvi, ki je prej 'krasila' njeno obleko. Annelyn je profesorici namenila še bolj morilski pogled, saj se je ta začela opravičevati profesorju Glassu z večjim spoštovanjem, kot ga je namenila njej. Glavo so ji napolnile najrazličnejše misli o trpinčenju profesorice, ki jo je s svojim živahnim vzdušjem nadvse žalila. "Raje se obnašajte svojim letom primerno!" je zabrusila profesorici in se obrnila na petah tako, da so njeni svilnati lasje divje vzplapolali po zraku. Z glavo je sošolkam nakazala proti vratom in petica deklet je za Lyn vzvišeno in mogočno vendar še vedno uglajeno, kot, da so hodile po modni pisti, odkorakala proti izhodu ter zapustila nesrečno prizorišče, v katerem se verjetno še nekaj časa ne bodo več prikazale.

Livy se z razvajeno Spolzgadovko ni nameravala ubadati nič dlje, kot je bilo nujno potrebno, zato je njeno zadnjo pripombo preprosto preslišala in se obrnila nazaj k Mini.
"Mularija," je rekla in zavila z očmi. "Imajo nas za stare razvaline samo zato, ker smo profesorji. No, ampak vsaj znebili sva se je," se je nekoliko tišje zahihitala in s pogledom ošvrknila profesorja Glassa, upajoč, da je ni slišal.
Ko je bil ves nered končno pospravljen in je profesor Glass dobil novo medico, se je Livy končno lahko spet posvetila svoji prijateljici.
"Torej, kakšni se ti kaj zdijo najini sodelavci?" jo je živahno povprašala. "Kaže, da imamo letos kar nekaj novih pridobitev. Kot je na primer profesorj Donovan in... joj, kako se že piše? Von Trapp? Nene, nekaj bolj zakompliciranega je, nikoli si ne morem zapomniti... Sicer mislim, da uči pri nas že malo dlje, ampak letos je prvič, da sem ga izven njegovega kabineta videla malo več kot enkrat ali dvakrat." Spet je stišala glas in se nagnila bližje k prijateljici in navihano pripomnila: "Vse kaže, da bo imel profesor Glass nekaj konkurence."

Victoria je iz travnika kjer naj bi bila ura vstopila v tri metle. V njih ni bilo veliko ljudi in to ji je kar ugajalo. "Smem prositi za maslenušek?" Je vprašala natakarja. Čez nekaj trenutkov je bil že na njeni mizi "Najlepša hvala!". Iz torbe je povlekla knjigo in poskušala nadoknaditi kar naj bi se naučili pri uri nege. V knjigi je bilo mnogo zanimivega in zato se je poglobila v knjigo ob srebanju toplega maslenuška.

Vrata nabito polnega gostišča so se polagoma odprla in na pragu se je prikazala pojava visokega zamišljenega moža, ki je s hitrim pogledom preletel prostor in nato zakoračil proti oddaljeni mizi, ki je samevala. V gostišča ni rad zahajal, še zlasti sam ne, a tokrat ga je pot vodila tod mimo in žeja je bila prevelika, da bi se ji lahko uprl. Plašč je odložil na bližnji obešalnik in sedel za majhno okroglo mizo in ni minilo nekaj trenutkov, pa je gostilničar že stal pri njem.
"Želite?" ga je urno vprašal in pozorno zrl v profesorja. "Kaj mi lahko ponudite?" ga je vprašal Percival. "Pijače. Od maslenuška in vina, do vode, sokov... Veliko vsega imamo." Percival je prikimal in sklonil pogled. Ker je precej časa molčal, je gostilničar postajal že vidno nestrpen, a ko je ravno hotel odpreti usta, je Percival spregovoril "Gosti sok iz pomaranč mi prinesite." Gostilničar je prikimal in že hip zatem izginil v gneči proti pultu. Gneča je bila res izredna in hrup je bil oglušujoč, saj so se učenci živahno menili med seboj in zraven veselo popivali različne napitke, od maslenuškov pa vse do alkoholnih, česar so se posluževali le starejši. V bližini profesorjeve mize pa je sedelo samotno dekle, ki je v gneči izstopalo, saj le redkokdo lahko bere v takšnem okolju, medtem ko njej to očitno ni povzročalo težav.
Percival je Victorio še nekaj časa opazoval, nato pa je segel po pergametnih zvitkih, jih potegnil iz torbe in jih začel prebirati. Medtem mu je gostilničar že tudi prinesel željeno pijačo in Percival mu je takoj plačal.

Victoria je brala ampak na sebi je nekaj časa čutila pogled. Opazoval jo je novi učitelj za uroke. Sama mu je ponudila nasmešek saj je spoštovala profesorje, ker so ji nudili znanje, ki ga je potrebovala. Zaprla je knjigo saj je morala k urokom. Mar ni to učitelj za uroke? seveda je bil spomnila se ga je. Stopila je do šanka, da bi vrnila kozarec pa nagovorila učitelja "se vidimo na uri profesor G. Ernadur". Stekla je saj se ji je kar pošteno mudilo.

Mina je zmajala z glavo in previdno ošinila Glassa s kotičkom očesa. Zakaj presneto se ji je vedno režal kot da je o njej vedel nekaj, česar nihče drug ni? Pa prav ničesar ni skrivala! Sesedla se je na stol poleg Livy in poslušala njeno vprašanje.

"Von Trapp?" je prhnila z nasmeškom. Ni vedela, če je Olivia poznala bunkeljski klasični film Moje pesmi, moje sanje, zato raje ni komentirala. "Piše se Thanagor. Ne vem, kaj naj si mislim o njem. Zadnjič je celo spregovoril z mano, ampak takoj, ko sem sama povedala nekaj stavkov, se je poslovil in od takrat ga nisem več videla." Skomignila je z rameni. "Poleg tega profesor Glass ne zija vame, ker bi bil zainteresiran, ampak zato, ker je čuden," je še nekoliko bolj potiho zabrusila kolegici, da ju ne bi kdo slišal.

Zamišljenega profesorja je predramil mlad glas in ko je dvignil pogled z popisanega pergamenta, je pred seboj uzrl dekle, ki je prej sedelo blizu njegove mize. "Prav" ji je z bežnim nasmeškom odvrnil in ji v slovo odkimal z glavo, nato pa spet segel po svoji pijači.
Ko jo je čez čas izpil, je vstal, segel po svojem plašču in že mislil odkorakati proti vratom, ko je sredi množice opazil dve postavi, ki ju je prepoznal z slik - bili sta dve profesorici, ki sta poučevali na Bradavičarki. Percival od svojega prihoda ni spregovoril še z nobenim od svojih bodočih sodelavcev, zato se je odločil, da stopi do njiju in se jima na kratko predstavi, nato pa bo moral nazaj na šolo, kjer ga je čakalo še kar precej obveznosti povezanih z učnimi urami. Skozi množico se je prerinil do obeh profesoric in se dovolj glasno odkašljal, da sta ga opazili. "Pozdravljeni, jaz sem Percival Ernadur, novi profesor urokov in domnevam, da me še ne poznata." Na obrazu je imel rahli nasmešek, ko si je snel rokavice in obema ponudil roko. Čeravno mu je šlo tovrstno početje na živce in je najbolj ljubil samoto, je vseeno pazil, da je o sebi ustvaril dobro podobo in se je seznanil z bodočimi sodelavci.

Victoria se je vrnila po napornem dnevu nazaj k trem metlam. Vsedla se je kot ponavadi za mizo v zkrajnem kotu in odprla knjigo. Prinesla si je sabo vse kar je potrebovala in to je pomenilo prav vse knjige, ki jih je imela in ki si jih je sposodila v knjižnici. Odprla je prvo, ki ji je prišla pod roke in se zatopila v zanimivo branje o čarobnih bitij in kako skrbimo za njih. "Natakar mi lahko prosim prinesete en zelo mrzli sveže iztisnjen pomarančni sok?" Natakar se je obrnil in ji prinesel sok. Tako je ob srebanju soka in branju zadremala kar na stolu.

Percival Ernadur je napisal/a:Skozi množico se je prerinil do obeh profesoric in se dovolj glasno odkašljal, da sta ga opazili. "Pozdravljeni, jaz sem Percival Ernadur, novi profesor urokov in domnevam, da me še ne poznata." Na obrazu je imel rahli nasmešek, ko si je snel rokavice in obema ponudil roko. Čeravno mu je šlo tovrstno početje na živce in je najbolj ljubil samoto, je vseeno pazil, da je o sebi ustvaril dobro podobo in se je seznanil z bodočimi sodelavci.

Še predno bi uspela Olivia odgovoriti na Minine frustracije s profesorji, se je ob njima pojavil starejši moški in se jima vljudno predstavil. Mina je nekoliko razširila oči potem pa veselo segla profesorju v roko.

"Odlično!" je vzkliknila in zamikalo jo je, da bi profesorja kar objela. Tega Ernadur sicer ni mogel vedeti, toda zamenjal je neko hudo neprijetno staro coprnico, ki je Mino grdo gledala že odkar je mlada Drznvraanovka v prvem letniku ponesreči spremenila njene hlačne nogavice v čisto pravi kožuh.

"Hočem reči, veseli me, da sem vas spoznala, gospod profesor. Sem Wilhelmina Sang, profesorica bunkeolgije, toda prosim, kličite me Mina," je rekla s prijaznim glasom in pokazala na prazni stol poleg svojega. "Bi se nama pridružili ob vrčku maslenuška?"

Percivalov mirni obraz ni mogel skriti presenečenja, ob nenavadnem profesoričinem pozdravu, ki ga ni niti najmanj pričakoval. Profesorica je bila vsekakor mlada in zaletava, to se je že na daleč videlo, a kljub vsemu je delovala prijazno in to je Percivalu ugajalo, čeravno ni nikoli znal s takšnimi sogovorniki. "Hvala" je dejal z rahlim nasmeškom in pogledal proti stolu, kamor ga je povabila. "Ne vem Wilhel... Mina, nekaj časa sem že zapravil tukaj in v kabinetu me čaka še precej dela, ampak nekaj minut si še vseeno lahko odtegnem" se je nazadnje omehčal, saj ni želel pustiti slabega vtisa že ob prvem srečanju. Tako je sedel na ponujeni stol, si nekoliko popravil svoj plašč in se ozrl po prostoru, ki je bil še zmerom nabit z učenci. Kmalu je pred njim spet stal gostiničar, a tokrat si profesor ni ničesar naročil, saj je že prej pil in tokrat ni imel želje tega ponoviti. "Kakšna gneča je tukaj" je dejal po nekaj trenutkih tišine med njimi, ter pogledal Mino. "A je tod vedno tako glasno in polno?" Ob tem vprašanju ni mogel skriti nelagodja, saj takih prostorov, še zlasti gostiščnih, ni nikoli maral in se jim je raje izogibal v velikem krogu.

Livy je nekam zasanjano strmela v kot sobe in tako profesorja Ernadurja sprva sploh ni opazila. V tej gneči se je naenkrat začela počutiti tako majhno in utesnjeno, da se je že hotela opravičiti Mini in iti za trenutek ven na zrak, ko je končno le opazila novega gosta pri njuni mizi.
"Včasih je še huje," ga je hotela pomiriti, čeprav je nekoliko dvomila, da bodo njene besede dosegle željeni učinek. "Kako pa to, da ste se odločili priti sem kljub gneči, vas je zamikal kakšen od tukajšnjih slovitih toplih napitkov? Mimogrede, jaz sem Olivia Green in učim Nego. Mislim, da se še nisva spoznala," se je nasmehnila in profesorju podala roko.

"Niti ne" ji je na kratko odvrnil Percival in pogledal na svojo magično uro, ki jo je imel na levici. "Kratkomalo so me noge prinesle sem, kajti pot me je vodila tod mimo. V slovitost tukajšnjih napitkov sicer ne dvomim, a le redki si privoščim kaj drugega, kakor svojo stalnico."Profesorju tukajšnji prostor vsekakor ni ugajal in je mislil oditi čimprej, a ko je že nameraval vstati, se mu je še druga profesorica predstavila. Percival se je prisiljeno nasmehnil in ji stisnil roko. "Me veseli Olivia, jaz pa sem Percival Ernadur in poučujem Uroke. Zdaj sva se spoznala, zdaj pa mi prosim obe oprostita, a obveznosti me kličejo, ta prostor pa mi tudi ni posebej všečen." Kolegicama je namenil še rahel priklon z glavo, nato pa si je zaprl plašč, si na roke poveznil rokavice in z urnimi koraki zapustil prenapolnjen prostor. Ko je stal spet zunaj, pred Tremi metlami, se je njegov obraz nekoliko omehčal in napravil je globok vdih hladnega zimskega zraka, ki mu je segel vse do pljuč. "Tako je mnogo bolje" si je zamrmral in z rahlim nasmeškom krenil nazaj proti šoli.