Besneča brunarica

Ni bilo prvič, da se je Anette splazila po tem prehodu, saj Je imela tan čas samo zase in tudi zelo poredko je tja prišel še kdo. Prehod je našla že dve leti nazaj, v četrtem letniku, in to čisto po nesreči. Zatopljena v lastne misli se je namreč sprehajala po šolskem parku, ko se je tako nerodno spotaknila ob neko korenino, da je priletela naravnost v ustje rova pri mesarici. Radovedna kot je stvari pač ni morala pustiti pri miru in je šla do konca rova. Tako je prišla v besnečo brunarico. Ko se je večkrat vračala tja ji je seveda vrba povzročala obilo preglavic, vendar je s svojo genialnostjo kmalu odkrila način.

Torej, spet je prišla sem, in to s kupom učbenikov, saj je tu iz nekega neznanega razloga najhitreje dojemala stvari. Ravno je bila zatopljena v Nego, ko je v spodnjem nadstropju zaslišala škripanje.

Lucius je občasno prihajal v Brunarico, predvsem takrat kadar je hotel biti na samem. Kljub temu, da je bil njegov kabinet ob v stolpu v tretjem nadstropju, pa je njegov oster sluh vseeno še predobro slišal kaj se je dogajalo na hodniku in v sosednjih učilnicah.
Bil je eden redkih, ki ni uporabljal niti vrat niti tunela, čeprav je tudi za tega že vedel. Preprosto je odšel iz posestva Bradavičarke in se kljub relativno majhni razdalji izdejanil v Besnečo Brunarico. Tako ga vsaj nihče ni nikoli videl vstopati ali izstopati. Tudo tokrat se je udejanil v veži, kot če bi bil dejansko vstopil skozi vrata. Obrisal si je svoje črne usnjene škorje v preprogo v predsobi (ker predpražnika tako ali tako ni nikjer bilo) in se pričel povzpenjati po stopnicah. Vendar pa je v zamišljenosti pozabil prestopiti škripajočo stopnico in po stavbi se je razlegel zelo neprijeten zvok.
Lucius je zavil z očmi, nevede da je škripanje opozorilo nekoga v zgornjem nadstropju. Mislil je, da je sam. Nato pa je slišal top udarec, kot bi relativno težka, v usnje vezana stvar padla z mize na tla.
V tej hiši ni knjig, je pomislil. Sprehajalko, v kateri se je kot vedno skrivala njegova čarobna palica, je preprijel v desno, da bi bil pripravljen na kakršenkoli napad. Počasi in previdno se je vzpenjal, ne da bi povzročil en sam šum. Vsa vrata so bila zaprta, le ena so bila napol priprta.
Malomarnost, ali pa past. Splazil se je do vrat tako, da se ga od znotraj še vedno ni videlo. Vendar tudi on ni videl nikogar. V sobi je bil kup knjig, ki so razmetane ležale po tleh, lanterna ki je svetila z mize, in pa nekaj pergamentnih zvitkov in pero zraven nje. Prvič je Lucius pomislil, da morda ta nekdo ki se je zavlekel sem, ni nevaren.
Vendar je bolje biti v zmoti kot mrtev. Zavedal se je, da ta soba ni ponujala ravno najboljšega skrivališča. Sploh ker je lahko videl kakšni dve tretjini sobe, od desne stene pa skoraj do zadnjega levega kota.
Če je kdo še vedno noter, se torej lahko skrije le še v omaro na levi, ali pa za vrata. Ni imel drugega, kot da tvega. Z vso svojo težo je z ramo butnil v vrata, ki so se zanihala in močno udarila nekaj za sabo. Takoj za tem je skočil vstran in sprožil hromilni urok v postavo za vrati, ki se je zvrnila na tla.
Potem pa se je spomnil, da je tista postava iz sebe spravila zelo dekliški krik bolečine, ko so jo udarila težka lesena vrata. Vzel je lanterno in se približal ohromljeni postavi. Šele ko je žar sveče izza stekla razkril svetle lase in Drznvranski šal, se je zavedel svoje napake. Hitro je odložil svetilko in izničil urok. Postava je oživela, in ob sunkovitem vdihu ji je iz nosa udarila kri.
No krasno, še nos sem ji zlomil! se je Lucius jezil sam nase, nato pa velel učenki naj bo pri miru. Iztegnil je desno roko in se z levo roko se oklenil palice. Njegova dlan se je zasvetila z belomodro svetlobo in nežno je s konicami prstov drsel po poškodovanem nosu. Čez nekaj trenutkov je žar izginil, in Lucius se je umaknil malo bolj stran. Ni vedel kako naj se opraviči, situacija je bila zares čudna. Vendar je bilo slabo opravičilo bolje od nobenega.
"Poslušaj... resnično mi je žal za tole. Rečem lahko le, da sem pričakoval koga bolj... no, nevarnega."
Seveda, petošolka, ki te hoče ubiti z neskončnim blebetanjem o mobitelih! si je mislil. Vendar pa sem ni hodil praktično nihče, tako da možnost da ima blondinka kaj neprijetnega za bregom ni bila popolnoma izključena.

Učbenik je pazljivo odložila na vrh ostalih, vendar pri tem pozabila na zdelanost tega pohištva. Knjiga je bila ravno dovolj težka, da je bilo to za ubogo mizo preveč. Upognila se je pod silo in vrhnjih nekaj knjg je z glasnim topotom zgmelo na tla. Tiho je zaklela, potem pa se ozrla po sobi. Za vrati je bil še kar dober kotiček in hitro je smuknila vanj. Ravno dovolj hitro. Lahko je namreč slišala tiho pokljanje poda, ki se je uklanjal teži. Torej je vsiljivec verjetno moški... je pomislila. Takrat je zakričala. Pa ne iz kakšnih strahopetnih razlogov, zakričala je zaradi tope bolečine v sveže zlomljenem nosu. Ta trenutek šibkosti pa je napadalec izkoristil in jo ohromil. Že čez nekaj sekund pa jo je že osvobodil uroka. Vendar Anette ne bi mogla biti bolj presenečena nad človekom, ki je stal nad njo. Bil ni namreč nihče drug kot njen učitelj. "Profesor Thanagor?", je ogorčeno vprašala. "Kaj pa vi tu?". Učitelj, ki ji je medtem že zacelil nos se je začel zmedeno opravičevati. Anette se je pobrala ter sedla na bližnji stol, potem pa se resno zazrla v sogovornika. "Fizičen napad na učenca, fizične poškodbe, uporaba magije na študentu... Vse to so resne obtožbe, veste.". Vražje se je nasmehnila. "Lahko bi se pritožila... Lahko pa se seveda tudi domeniva za kompromis, kajne? Korist za oba.". Sklonila se je in pobrala knjige s tal ter jih položila na posteljo v sobi.

No takega odziva pa nisem pričakoval. Lahko bi se vsaj zahvalila, da sem ji pozdravil poškodbe. Čeprav je pa res da sem ji jih tudi sam prizadejal.
Kakšno minuto je molčal. Ker pa je vedel, da verjetno ni veliko učenk, ki bi bile bolj radovedne od te ki mu je zdaj sedela nasproti, je moral nekaj odgovoriti.
"Gospodična Arnith..." je začel. Ne, to ni prav. Kako se je že pisala? Naposled se je le spomnil. "Amaranth, oprostite. Torej da vsaj deloma odgovorim na vaša vprašanja; da, lahko se pritožite. Vaši argumenti so dokaj neizpodbitni in kljub temu da dokaza o njih več ni na spregled <pri čemer je pokazal na njen obraz>, jih ne mislim zanikati." Čez obraz se mu je razlegel majčken nasmešek, kakršnega so večinoma videli zločinci ki jih je v prejšnji službi zalotil pri dejanju.
"Vendar pa so tukaj tudi argumenti proti vam: obisk Meryascoveene brez dovoljenja in izven šolskih izletov. Zadrževanje v nevarnem objektu, nedovoljenemu za vstop učencem. Odsotnost iz šolske stavbe ponoči. Sum, da to ni prvič..." Odtaval je z glasom, da bi ponazoril koliko obtožb bi lahko še našel, če bi si vzel čas za to.
"Kar pa se tiče vprašanja kaj počnem tukaj..." je še dejal, "lahko isto vprašam vas. Le kaj počnete na takem kraju tako pozno ponoči, gospodična Amaranth?"

Grdo je pogledala, ko je zamešala njen priimek, vendar se je kaj hitro popravil. Da, seveda, odgovoril je zelo politično korektno in nasploh tudi naštel kar nekaj dobrih obtožb proti njej. Ko pa sta prišla do spornega vprašanja, se je tokrat njej po obrazu razlezel zlovešč nasmešek. "Pravzaprav je moj odgovor precej preprost; to je edini kraj kjer se mi znanje lahko usede v glavo. Edini. Zato se raje vprašajva, kaj tukaj počnete vi?". Ker je ni ujel pri nobeni umazaniji, je bila zelo srečna in ušel ji je celo tih hehet."Pa ne da imate kakšen podoben problem kot splošno znani moški v teh krajih, zaradi katerega je brunarica dobila svoj sloves? Saj veste, kaj je bil, mar ne, profesor?".

Njegove ustnice so se čisto majčkeno ukrivile. Smo vedoželjni, kaj? Ali pa samo rada vtikaš nos v tuje zadeve? Me pa prav zanima, kako daleč sega tvoja inkvizitivna narava...
Njeno nenadno vprašanje je v njem zbudilo spomin na profesorja Wulfa. Znova ga je preplavilo obžalovanje spleta dogodkov, saj je Wulfa nadvse globoko spoštoval in zaničeval tiste, ki so razkrili njegovo skrivnost. Sicer si je moral priznati da je bolj užival na Nerrgovih urah, vendar mu je bilo Wulfa še vedno žal. Saj ni bil sam kriv, da ga je v otroštvu ugriznil volkodlak. Mar so mu mogli zaradi tega uničiti še kariero?
"Če se bojite tega, vam lahko zagotovim da na tem ni nič. In tudi če mi ne verjamete, polne lune ne bo še kakšen teden, tako da tudi preveriti ne morete. Hkrati to tudi pomeni, če me vseeno sumite, da ste varni pred mojo hipotetično "volčjo naravo"." Naredil je kratek premolk. Kako absurdno, da sta zbijala šale na račun nekoga za kogar je imel poleg spoštovanja le sočutje. Videl je, da Anette še vedno zahteva odgovor, zato se je vdal in ji postregel s polresnico:
"Po Meryascoveeni iščem pobegle študentke sredi noči, ker je g. Filch preveč zaposlen z zalezovanjem tistih ki se skrivajo po gradu. Me pa nadvse zanima kako ste sploh ugotovili da se najbolje učite tukaj. Menda ne boste trdili da ste iskali primeren kraj za študij in slučajno naleteli na tole staro barako?"
Dokler ne ugotovi kako priti čez kletna vrata bo vse v redu. Čeprav je blazno radovedna pa dvomim da bi uspela ugotoviti za kakšno zaščito gre, kaj šele najti primerno kombinacijo protiurokov in jo izvesti.