Hodniki

Pauline se je sama pri sebi nasmehnila, medtem ko se je povzpela po stopnicah in se napotila po enemu izmed številnih hodnikov, ki jih na šoli vsekakor ni primanjkovalo. Bilo je prav neverjetno, vsa ta stvar s hodniki. Ne glede na to, da je bila na šoli že zelo dolgo in da je dolge ure posvetila samo raziskovanju, so se od časa do časa preprosto pojavili kakšni novi hodniki. Na sebi tokrat ni imela plašča, saj je bila ura nekaj čez enajsto zvečer in veliko lažje je bilo hoditi naokrog v temnem puloverju, za katerega je šele zdaj začela ugotavljati, da je bolj kot običajno objemal njeno telo in v mislih je obtožila neko sošolko, ki je vedno z različnimi uroki popravljala svoja oblačila, včasih pa je pomotoma napadla tudi kakšno oblačilo, ki ni bilo v njeni lasti. Sama pri sebi se je namrščila, potem pa je njeno pozornost pritegnil zvok korakov in za trenutek je obstala ter prisluškovala, potem pa so koraki potihnili. Ponoči bi morala biti previdna - tega se je Pauline zavedala, še posebej pa zdaj, ko so se dogajali umori in podobne neprijetnosti. Svoje prste je ovila okrog palice, potem pa se je odpravila naprej. Navsezadnje je bil že skrajni čas, da se vrne v svoj dom. Zavila je okrog ovinka, tako kot ponavadi v popolni temi. Rahlo je obrnila glavo in se zazrla v temo za njo, zato ni opazila sence pred seboj. Nenadoma je začutila manjši sunek, ko se je v nekaj - v nekoga - zaletela. "Hej," je ogorčeno vzkliknila, medtem ko je obrnila glavo in usmerila pogled v osebo, ki jo je rahlo osvetljevala mesečina in se rahlo namrščila - ampak pred njo na srečo vsaj ni stal kakšen profesor.

Amon je bil ponovno na lovu na nevarnost in neumnost v poznih nočnih urah. Bila je zima in na okenskih policah so se nabirale debele odeje iz velikih kosmov snega. Za trenutek je postal ob enem izmed večjih oken, skozi katero je prodirala nočna svetloba zvezd in lune, da si je ogledal zasneženi park, ki je, kakor vsako zimo, privzel povsem neprepoznavno obliko, polno belih ali zamrznjenih površin. Njegove ustnice je za trenutek ukrivila senca nasmeška, nato pa je zopet pospešil korak, kajti tako pozno se ni bilo pametno zadrževati na enem mestu preveč časa, še manj pa s trenutnim stanjem na Bradavičarki - misel na to, da bi se mu kak zmešan morilec učencev prikradel za hrbet, ni bila nič kaj razveseljujoča in segel je po palici, ki je počivala v žepu na notranji strani plašča. Kaj kmalu se je potegnil v bolj senčnate in znane hodnike, hvaležen za vse ure, ki jih je prebil v polnočnem raziskovanju gradu, kar mu je prineslo neprecenljive izkušnje in orientacijo.

Minilo je kake pol ure, ko je zopet obstal, saj se mu je razvezala vezalka na čevlju. Nič pomembnega sicer, a luči si ni mislil pričarati, hoja po stopnicah z odvezanimi vezalkami in v temi ni bila najbolj zdrava ideja, zato se je sklonil in si jih trudil kar najhitreje zavezati. Ravno se je zopet vzravnal, ko se je od nikoder pred njim pojavila postava in se zaletela naravnost vanj. Amon je odskočil za korak in dvignil palico mednju, ter jo spustil šele ko je bil prepričan, da oseba pred njim nima kakšnega premaknjenega nasmeška na obrazu in palice v roki. "Psst!"je besno siknil in jo potegnil vstran, kajti dekle je namreč kriknilo, ko sta se zaletela, in Spolzgadovec ni imel nikakršnih želja, da bi ji prišel iskat kak profesor. Ko sta bila dovolj daleč od prejšnjega nahajališča je zopet spregovoril "Kdo si?"še vedno jo je sumničavo meril, roka pa mu je prav tako še vedno počivala na palici.

Še preden bi imela Pauline sploh kakršnokoli možnost, da bi ugotovila, kdo je oseba pred njo in ali je obstajala v tej osebi kakršnakoli potencialna nevarnost za njo, je začutila precej grob prijem na svoji roki in že v naslednjem hipu jo je oseba zvlekla za seboj. Namrščila se je, medtem ko je s pogledom ocenjevala neznanca. Vsekakor je bil moški in nekoliko višji od nje, kaj več pa ni mogla povedati. Saj sploh ni vedela, zakaj mu je dovolila, da je tako ravnal z njo. Ampak kakršenkoli poskus osvoboditve ne bi bil tih in ker ni hotela zaiti v težave, je ostala tiho, čeprav ni bila najbolj prepričana, če že ni v težavah. V trenutku, ko se je odločila, da se bo osvobodila, pa je neznanec obstal in Pauline se je nekoliko umaknila od njega in se ob tonu njegovega glasu namrščila. "Kdo si ti?" mu je vrnila vprašanje in skušala oceniti, če je bil nevaren. Lahko je čutila njegov sumničav pogled na sebi in po nekaj trenutkih je vsaj nekoliko popustila. "Pauline," se je predstavila in obenem rahlo privzdignila roko, v kateri je držala palico. Navsezadnje je bila previdnost še vedno ena izmed njenih prioritet. "In že kar zdaj lahko razčistiva - ne bom te napadla, razen če mi za to ne boš dal kakšnega presneto dobrega vzroka," je nadaljevala, saj ni hotela, da bi se tudi tole sprevrglo v kakšno nezaupljivo srečanje, saj za kaj takšnega preprosto ni imela energije. "Kaj pravzaprav počneš zunaj ob takšnem času?" Morda res ni bila prava oseba za postavljanje takšnih vprašanj, ampak Pauline si ni mogla pomagati. Takšen čas je bil njen - dobila je tisti njej ljub mir in on je bil v tistem trenutki vsiljivec - vsaj v njenih očeh.

Njegova obrv se je premaknila nekoliko navzgor, ko se je dekle trmasto predstavilo, in nekaj - verjetno njegov notranji občutek - mu je pravilo, da je punca Gryfondomovka. Merlin se me usmili, je pomislil Amon in prekrižal roke na prsih. "Kako lepo od tebe."se je posmehnil rjavolasec, jo še enkrat kritično premeril, nato pa palico pospravil nazaj pod plašč. "Torej je dogovor obojestranski."je pridal ob svojem dejanju in svoje oči zopet prilepil nanjo, kajti še vedno ji ni niti malo zaupal. Ob naslednjem vprašanju, ki je prišlo izmed njenih ustnic, se mu je skoraj zaletelo. "Isto bi lahko vprašal tebe, Pauline."je skoraj jezno odvrnil in zožil svoj pogled. "Mimogrede, jaz sem Amon."je dodal in se nekoliko umiril. Gotovo je bila kakšna sveža četrto ali petošolka, ki se je sedaj, ko je prišla že tako daleč, počutila kakor vrh in elita učenstva. "Ob tej uri se sprehajam po hodnikih zato da se lahko dekleta kot ti zaletijo vame."od njegovega glasu se je kar cedil sarkazem in bilo mu je žal, da ni bilo svetlobe, kajti tako je punca zamujala celotno predstavo, ki je vključevala še veličastno in dodelano obrazno mimiko. "Kaj pa ti počneš na teh osamljenih hodnikih ob taki pozni uri?"ji je izzivalno vrnil vprašanje in se naslonil na steno, zdaj že bolj zainteresiran za debato. Navsezadnje pa je ta dogodek morda vendarle popestril nočno dogajanje, ki bi ga sicer izkusil.

Zaslužiš si točko za dojemljivost, je sama pri sebi pomislila Pauline, nato pa še sama pospravila svojo palico, ki jo je za razliko od njega potisnila v žep svojega puloverja. Kot je kazalo, se temnolasec ni mogel odločiti, ali bo na njej uporabljal resen, sumničav ali jezen ton. Groza, zakaj je morala vedno ona naleteti na takšne ljudi? Enkrat za spremembo bi lahko srečala koga, ki bi se ji zdel zanimiv, če je že morala srečevati ljudi. "Amon torej," je ponovila njegovo ime, ne da bi se trudila, da bi dodala tisto običajno vljudnostno frazo. Navsezadnje je ni veselilo. Pripravljena je bila staviti svojo levo dlan, da je bil iz Spolzgada in ni mogla trditi, da je bil to njen najljubši dom. Prav nasprotno, pripadniki le-tega so ji šli že krepko na živce s svojim odnosom do vseh ostalih. "Oh, kakšno srečo imam, da sem se zaletela v nekoga, ki je tako pomemben, da se sprehaja samo zaradi usmiljenja do ubogih deklet, ki se potem zaletavajo vanj." Se res nikoli niso naveličali? Sama pri sebi se je nasmehnila, potem pa stresla z glavo, da so ji svetli kodri padli po hrbtu. "Sprehajam se, kako pa je izgledalo? Ampak dvomim, da bi bil sposoben razumeti vse razloge, ki so za tem, zato lahko ostaneva pri preprostem sprehajanju." Bilo je dejstvo, ne sarkazem. Potisnila je koder svojih las za uho, s pogledom pa je zdrsnila po njegovi postavi. Spomnila se je, da ga je najverjetneje že videla pri pouku, ampak to je bilo vse, kar je lahko v svoj spomin priklicala o Amonu. "In zares me veseli, da me ne boš napadel. Res ne bi rada, da bi bilo naslednje truplo moje," je dodala, se rahlo namrščila ob spominu in svoj pogled uperila vanj.

"Kajneda? Lahko si res vesela."Amon je zavil z očmi in si zopet zaželel, da bi bil kjerkoli vsaj majhen vir svetlobe. Glavo je nagnil nekoliko vstran, ko je prisluhnil njenemu odgovoru ter se lahno nasmehnil potem ko je obmolknila. "No ja, poskusiti ni greh."je odvrnil, tokrat brez posmehovanja ali sarkazma. Tudi sam se - kar ji je bilo očitno jasno - ni sprehajal samo zaradi sprehajanja, temveč še zaradi cele kopice drugih razlogov, ki jih večina ljudi ne bi razumela. Pred oči so mu ravno začeli plavati najrazličnejši spomini z raznih potikanj po Bradavičarki, ko so jih ostro prekinile njene naslednje besede. Amonove sive oči so se pomračile in dobile barvo nevihtnega neba.

"Samo dejstvo, da sem v Spolzgadu, še ne pomeni, da ubijam."njegov glas je bil oster, s pogledom pa je mračno zarezal vanjo. "Vedno stereotipni..."je prhnil sam pri sebi in odvrnil oči od svetlolasega dekleta pred seboj. Zdaj, ko je svojo pozornost preusmeril na okolico, je ugotovil, da mu nekaj moči plašč na ramenu. "Oh krasno, streha spet pušča."je zagodel Amon in se odmaknil od stene, da bi pogledal od kje curlja voda. Ko se je poskusil orientirati med razpokami med kamenjem in potočkom vode, je ugotovil, da bi bili vsakršni nadaljni poskusi povsem neuspešni, zato je tiho zaklel in z dlanjo segel naprej, da bi se pretipal na suho. Končno je le našel izvor madeža na svojem plašču, vendar se je ob dotiku na njegovem obrazu izrisal izraz groze. "O Merlin."je tiho izustil in prste dvignil pred obraz.

Tisto, po čemer je segel z roko, namreč ni bila voda.

Sprememba tona v njegovem glasu jo je pripravila do tega, da je silhueto njegove postave za trenutek ošinila s pogledom, potem pa se je po kratkem boju s seboj le odločila, da bo spregovorila. "Misliš? Poznaš tisti občutek, da si sam na svetu? To zame ni nikoli bil utesnjujoč občutek, ki bi se ga grozno bala ali pa pred njim bežala. Prav nasprotno, všeč mi je. Ponoči se ne sprehajam naokrog, ker bi mi bilo dolgčas. Gre se bolj za tisto tišino in mir, ki je povsod naokrog," je spregovorila in se nasmehnila sama pri sebi. Seveda jo bo zdaj Amon označil za čudakinjo in kaj podobnega, ampak Pauline za to ne bi moglo biti bolj vseeno. Rada je imela temne hodnike in raziskovanje vsega, kar je še bilo prikrito njenim očem in to je bila vsa resnica.
Ob njegovih besedah se je v trenutku namrščila. "Oh, prosim," je zavila z očmi, čeprav tega v temi ni mogla videti. "Edina stvar, po kateri bi lahko sklepala, iz katerega doma si, je tvoj neverjetno vzvišeni glas. Sploh pa bi lahko ubijal tudi nek popolnoma naključni Pihpuffovec, saj je vseeno. Niti z besedo nisem omenila, da bi imel tvoj dom karkoli veze z ubijanjem. In veš kaj? Dvomim, da to počne kdo izmed študentov. Videla sem truplo in česa takšnega študent ne bi bil sposoben, razen če je v telesu študenta nekdo drug," ga je hladno obvestila in samo poslušala, kako je začel početi nekaj precej nenavadnega ob steni. "Kaj pa počneš?" je končno spregovorila, potem pa je ob njegovem tihem glasu, polnem groze, segla po svojo palico in zamrmrala urok, zaradi katere je konica njene palice nežno zažarela. Svoj pogled je usmerila v Amona in zadržala tih krik. "Oh, ne že spet," je sama pri sebi zamrmrala, ko je zagledala kri na njegovi dlani, potem pa zaprla oči. Zbrala se je, iz žepa potegnila še neuporabljeni robček in mu ga brez besed podala, da bi si obrisal kri iz rok. "Kaj -" je začela, potem pa zajela sapo. "Si v redu?" je vprašala, čeprav je bila sama najverjetneje bela kot zid, njen pogled pa je obstal na mestu, kjer se je po zidu vil drobni potoček krvi.

Tiho je prisluhnil njenemu opisu občutij, ki so jo prevzela, ko je ob prepovedanih urah stikala po prepovedanih kotičkih Bradavičarki, ob tem pa so se mu pred očmi nehote porajale slike njegovih lastnih raziskovalnih odprav, te pa so mu kotičke ustnic kar same ukrivljale navzgor. Glavo je nagnil malce vstran in prste povsem podzavestno odmaknil od ročaja svoje palice. "Noč je edini čas, ko človek lahko zares razmišlja,"je nekoliko zamišljeno dodal Amon, še vedno zapleten v svoje spomine, "zato ker ga takrat ne moti kopica hrupnih glasov in svetlobe. Kakor si rekla, takrat si povsem sam na celem svetu."se je nasmehnil in stresel z lasmi, da se je potegnil iz globin svojih misli. "Kakorkoli."je skoraj neslišno zamrmral, tokrat hvaležen, da ni mogla videti izraza na njegovem obrazu.

"Seveda je tega sposoben kak študent."je Amon takoj zavrnil njeno čisto preveč prepričano izjavo. "Samo malo je treba pobrskati po Prepovedanem oddelku ali pa se informirati po kakih drugih poteh, znanje se vedno najde, če je le dovolj zanimanja in volje."je nato še argumentiral svojo izjavo, preden bi mu Pauline vskočila v besedo. "Sploh pa so študenti v zgodovini že dokazali tudi moralno sposobnost takih dejanj."je še dodal po kratkem razmisleku in se nejevoljno odmaknil od mokrega potočka, ki je curljal po steni.

"Že spet?"je pridušeno odvrnil Amon, ki se je že uspel nekoliko zbrati od prvega šoka groze in je sedaj še sam osvetlil hodnik s svojo palico. "Tega pa še ne vem. Povsem odvisno od tega, kaj bova našla."je zbrano odgovoril na njeno nekoliko nesmiselno vprašanje, nato pa se je ozrl preko ramena v njen prebledeli obraz. "Vprašanje je, ali je s teboj?" Trdneje se je oklenil palice, nato pa jo je dvignil visoko nad glavo, da je osvetlil pot rdečega potočka, iščoč njegov izvir, čeprav si morda niti ni tako zelo želel izvedeti, od kod prihaja ta kri.

Nežna svetloba se je odbijala na temnordečem potočku vse dokler ni Amon ugotovil, od kod prihaja. Izvor krvavega slapiča je bila kruto odsekana roka, zataknjena v nosilec, kjer bi morala počivati bakla. Temnolasec je ostro in kratko vdihnil ob ogabnem pogledu, ki se mu je razkril pred očmi, in hitro spustil luč, da Pauline ne bi bil otreba videti gnusne podobe.

"Noč je premalo cenjena," je z nenavadno nežnim tonom glasu zaključila Pauline, medtem ko se je skušala otresti tistega zoprnega občutka, da jo Amon razume. Navsezadnje na takšne in podobne stvari ni bila navajena in veliko lažje jih je bilo prezreti, kot da bi se z njimi obremenjevala. Pravzaprav se je bilo nenavadno pogovarjati z nekom v temi, saj sploh ni imela občutka, da bi bil resnična oseba. Bolj kot nek odmev noči in zaradi tega je bila po svojem veliko bolj sproščena kot ponavadi.
Ob njegovih besedah se je na njenem obrazu zarisal otožen nasmešek. Za trenutek je bila tiho. "To je moj problem, veš?" Tiho je spregovorila in z dlanjo umaknila pramen las izpred svojih oči. "Preveč sem prepričana v dobro, čeprav me obenem včasih popolnoma potegne v stanje nezaupljivosti do vsega okrog mene." Pojma ni imela, zakaj je to priznala. Najverjetneje je bila še vedno pod vplivom misli, da Amon v resnici ni bil realna oseba in njeno tiho priznanje je obviselo v zraku, potem pa je vanjo planil tisti kovinski vonj, ki ga je oddajala kri.
"Pihpuffovec na stopnišču," je pojasnila svoje predhodne besede in njen pogled je za trenutek obvisel na njem. Bil je še preveč realen in veliko raje je zmajala z glavo. "V redu bom," je spregovorila in skušala ne preveč dihati zraka, v katerem je bil gost vonj po krvi. Le da je bilo to skoraj nemogoče. Morala je preusmeriti tok svoje pozornosti in opazila, da je Amon nenavadno hitro spustil svojo palico. "Kaj je tam?" se je pozanimala, čeprav ni bila prepričana, da sploh želi vedeti. Ampak morala je. Znova je dvignila svojo palico in njene modre oči so obstale na roki, ki je bila zataknjena nedaleč stran. Bilo je bolno in njen pogled se je vrnil k temnolascu. "Nekaj morava storiti." Za trenutek je premislila, medtem pa svojo palico umaknila, da ni več osvetljevala prizora. "Profesor Thanagor?" je predlagala osebo, ki ji je prva padla na pamet in za katero je vedela, da se ji bo vsaj približno sanjalo, kaj storiti. Ker se njej vsekakor ni. Potem pa je neka podrobnost v njenih misli končno naredila smiselno povezavo in še enkrat je dvignila svojo palico proti roki. "Ojej," je šepnila, svojega pogleda pa ni mogla umakniti - ne tokrat, ko je vedela, komu pripada roka. "Amon, tisti prstan-" je začela, potem pa se je obrnila stran od roke in zaprla oči. Zakaj se je vedno znašla v središču takšnega dogajanja?

Njen zaključek je uspešno zadržal mehki nasmeh, ki je krivil njegove ustnice, da je tam ostal še nekaj trenutkov, preden so ga kakor povodenj odplaknile skrbi tistega trenutka. In ne samo, da ni bilo niti najmanj prijetno, nahajati se v neposredi bližini sveže odsekane roke namreč, temveč se je Amon prav tako loteval nadvse neprijeten občutek, tisto znano ščemenje, hladni mravljinci, ki so ga pričeli spreletavati po hrbtu, in vedno bolj si je želel, da bi se s Pauline kar najhitreje odstranila s tistega mesta. A njena pripomba, ko si je še sama ogledala roko v držalu za baklo, je preusmerila njegovo pozornost.

"Kakšen prstan?"je odvrnil Amon in zopet privzdignil palico, da je še enkrat osvetlil odsekani ud, ki mu je še vedno obračal želodec. Zdaj, ko si je pozorno ogledal dlan, je res ugotovil, da je na prstancu velik, zelo dobro poznan srebrn prstan, za katerega so vsi vedeli, da pripada profesorici Raztress. Temnolasec se je stresel in spustil palico, da mu ne bi bilo treba še naprej gledati odsekane roke. "Pridi, Thanagor je še najboljša ideja v tem primeru."se je strinjal z njenim prejšnjim predlogom.

Brez tolerance do kakršnihkoli ugovorov je zgrabil njeno zapestje in jo odločno, a ne grobo, potegnil za seboj po neštetih hodnikih, pot pa si je osvetljeval le s svojo palico ter srčno upal, da ne bosta naletela na tistega, ki je profesorico ločil od njene roke. Po še nekaj prehojenih stopniščih sta le obstala pred vrati v kabinet profesorja Obrambe pred mračnimi silami.

Amon si je nekoliko poravnal razmršene lase, izpustil Paulinino dlan in odločno potrkal po lesenih vratih, nato pa je pritisnil na železno kljuko, da so zanihala navznoter in razkrila nadvse nepričakovan prizor. V kakršnemkoli drugem primeru bi Spolzgadovec že pričel kovati načrte za najnovejše Bradavičarske čenče in pripravljati palico, da bi se zaščitil pred kakim Obliviate ali čem podobnim, tedaj pa je samo izustil "V prvem nadstropju sva našla...kos profesorice Raztress."

((Nadaljevanje v kabinetu.))

Lucius je prispel na kraj zločina. Sploh ni pogledal če mu učenca sledita, je pa imel ves čas napeta ušesa da bi lahko še pravi čas zaznal potencialni napad izza hrbta.
Stopil je k ročaju za baklo. Preprijel je svojo palico, tako da jo je držal pri spodnjem delu, nato pa je modra krogla na vrhu zažarela in napolnila hodnik s svetlo modrikasto lučjo. Očitno ni bilo nobenih drugig očitnih sledi; nobenih stopinj, ali znakov truda, ali pa madežev krvi. Z izjemo tistih, ki so nastali s kapljanjem krvi iz roke potem ko je bila že nameščena.
"Nekdo jo je moral prinesti v vreči, sicer bi puščala kapljice. Prav tako je nemogoče, da bi bila roka odrezana na mestu, saj bi se poznali sledovi nasilne amputacije uda. Ampak ta rez je preveč natančen, da bi bilo navadno orožje. To bi lahko storil le en sam udarec z rabljevo sekiro ali pa kakšen urok, morda Diffindo." Naredil je kratko pavzo in pomislil. Zazrl se je v roko in opravil nujno analizo.
"Torej, nedvomno gre za žensko roko, odstranjeno z lastnice pred največ 30 minutami. Starost lastnice je po količini gubic in njihovi globini verjetno nekje med 40 in 50 leti. Prstan pripada profesorici Raztress, torej je zelo verjetno da je žrtev ona, sploh z ozirom na primerno starost in spol. Vendar pa nisem prepričan," je dejal stvarno. Obrnil se je in dejal postavi pred seboj;
"Moramo jo poiskati, tudi če najdemo le truplo. Vendar bomo za to poskrbeli profesorji. Noben učenec se ne sme sprehajati sam, sploh zdaj ko je šola zapečatena, kar pomeni da je morilec verjetno še vedno v gradu..."

Nekoliko nejevoljno je nagnil glavo, ko se je profesor lotil takojšnjega gospodovanja, a tega je bil pač že vajen. S pogledom je ošinil profesorico Sang, na katere obrazu je bivala nekakšna čudna senca, ki je ni znal določiti, zato je le stresel z glavo in se odpravil za Luciusom in Pauline, ki sta se že podala proti prvemu nadstropju. Potem ko so za seboj pustili par stopnišč, so zopet obstali na temačnem hodniku, kjer je baklo zamenjala roka, ki je domnevno pripadala profesorici Raztress. Amon je prekrižal roke na prsih, se močno oklenil svoje črne palice in se naslonil na steno, saj mu občutek, da se mu lahko kdo priplazi za hrbet v tej črni temi, ni bil niti najmanj všeč. Njegove oči so pozorno preučevale medlo osvetljene kotičke dolgega hodnika, medtem ko je pozorno prisluhnil tistemu, kar je imel povedati Thanagor.

Tlesknil je z jezikom, ko je profesor le obmolknil po kratkem in jedernatem opisu odsekane roke ter nič kaj subtilno namignil njemu in Pauline, naj se spravita nazaj v svoje domove. "Pot do Gryfondomskega stolpa je od tu precej dolga..."je dodal in nelagodno ošinil temo, za katero se je zdelo, da je z vsako preteklo sekundo bližje. "Ječe pa so krasen kraj za skrivanje, z vsemi stebrišči, polstenami in labirintom ozkih hodnikov."zopet je začutil tiste znane, neprijetne in hladne mravljince, ki so se pognali navzgor po njegovi hrbtenici, za seboj pa pustili ledeno ščemenje.

((Sem mislil da bo še kdo kaj napisal... Ampak več kot 3 dni vam pa ne dam! ))

Lucius je mirno motril Amona, ko je ta omenil svojo negotovost glede oddaljenosti obeh domov. Se bojimo teme, kaj?
"Gospodič Amarth," je dejal Lucius hladno, "glede na dejstvo, da ni druge izbire, boste morali pač tvegati. Naj vaju pošljem po kakšnega profesorja in tvegam, da naletita na morilca ko bo ta ravno mesaril svojo naslednjo žrtev med učiteljskim zborom? Ali naj vaju sam pospremim in omogočim krivcu da se *spet* znebi dokazov? Mi boste predlagali, naj roko odnesem s seboj, s čimer bi nedvomno sam sebe obdolžil krivde pred vsemi ki bi me videli, sploh pa na njej tudi pustil ogromno prstnih odtisov?"
Bil je vse prej kot dobre volje. Že tako so se stvari odvijale drugače kot je pričakoval. Situacija se je preveč oddaljila od predvidene. Zdaj pa bo menda moral še spremljati dva prestrašena učenca po šoli?
"Obadva," je dejal mirno, vendar avtoritarno; "Oba se takoj vrnita v svoje domove. Pojdita naravnost tja in nikamor drugam. O tem dogodku ne povejta nikomur ničesar. Razumita, da nočem prikrivati resnice, vendar tudi nočem da bi bile vse nedolžne duše na tej šoli priča takemu masakru. Če kdaj najdemo Raztressovo, bomo njeno smrt poskusili prikazati čimmanj nasilno. Ampak za zdaj nobene besede o tem. Jasno?"
Zapičil je svoj pogled v učenca, ki sta zdaj stala pred njim. Takrat pa je opazil dvoje bleščečih se rdečih oči ob stebru za njunima hrbtoma.
Čisto tiho, komaj dovolj slišno obema bližnjima, je ukazal;
"Odidita v smer za mojim hrbtom. Od tam pojdita na stopnišče in tecita v svoje domove. Karkoli storita, se ne ozirajta."

Amon je bil bolj čemeren in zlovoljen z vsako preteklo minuto, ki jo je Lucius porabil zato, da mu je nazorno razložil, kako povsem brez podlage je bilo njegovo vprašanje. Vzdržal se je zavijanja z očmi, ko je profesor le utihnil, in si poravnal robove plašča, nato pa se je za korak prestopil in odvrnil "Jasno kot beli dan, gospod profesor." Amon sicer nad idejo ni bil prav nič navdušen, a v danem trenutku se pač ni mislil upirati razumnemu kompromisu. Prste je tesneje ovil okoli svoje zveste palice in se že namenil stopiti navzdol po hodniku, ko je Thanagorjev obraz prešinila senca groze.

Temnolasi Spolzgadovec je v trenutku okamenel in kakor pribiti obstal na mestu, medtem ko se mu je po hrbtu plazil eden izmed najmanj prijetnih občutkov na svetu. Občutek strahu, tistega primarnega strahu, ne strahu pred težkim izpitom na koncu letnika, prav tako ne strahu pred tem, da bi punco vprašal na zmenek, o ne. To je bil globoko zakoreninjen strah, ki je Amonu pognal kri po žilah in v njem prižgal neko iskrico, nek nagon, ki ga je gnal k temu, da preživi. Lahno je pokimal na Luciusove besede, preprijel palico v nekoliko potni dlani, z drugo pa je zgrabil negibno Pauline in se z dolgimi koraki, s katerimi se je trudil skriti hitrost, s katero se je želel oddaljiti od prejšnjega mesta, odpravil proti stopnišču, ki se je nenadoma zdelo čisto predaleč.

Srce mu je razbijalo v prsnem košu in želel si je, da bi se lahko izdejanil naravnost v svoj dom, ne pa da je bil obsojen na to obupno korakanje proti preveč oddaljenemu stopnišču in se trudil, da se ne bi pognal v dir. Po nekem nedoločenem času, ki bi bil po Amonovem prav lahko debela ura, sta obstala na vrhu stopnišča. "Vso srečo in varno pot."je dejal temnolasec, svoj pogled še za trenutek staknil z Gryfondomovkinim, nato pa se je kar najhitreje spustil po stopnicah in preskakoval kar po dve ali celo tri hkrati.

Olajšano se je skoraj zrušil ob steno, ki je skrivala vhod v njegov dom, in komajda uspel izustiti geslo, toliko da ni padel skozi luknjo, ki je nastala med kamenjem. Opotekel se je v Spolzgad in z bučečo krvjo v ušesih opazoval zid, ki je zdrsnil nazaj na svoje mesto, nato pa je nekajkrat globoko vdihnil in se podal proti dnevni sobi.

((Not exactly what I was expecting. Never thought about making it look like you were going away but really hiding behind a pillar etc.?))

Pozorno je poslušal odmeve korakov s stopnišča, ki so sčasoma postajali vse bolj medli. Zdaj je bil Lucius prepričan, da sta učenca dovolj stran. Izven dometa sluha.
Njegov obraz je spet postal njegova navadna brezizrazna maska. Naslonil se je ob steno in vprašal;
"Torej Azgalorme, kako to da se nisi potuhnil?"
Rdečeoka postava se je odcepila od senc na drugi strani hodnika in stopila naprej. Čeprav ni stopila do svetlobe bakle, pa je ta še vedno razkrila njeno silhueto. Mogočna senca s pokrčenimi krili in žarečimi rdečimi očmi se je naslanjala na steno in razkrivala svoje zašiljene bele zobe v nesramen hehet. Nato je spregovorila z glasom, ki je bil kot mogočen sikajoč šepet, pod katerim se je slišalo rjovenju podobno grčanje;
"Dovvolj sssi mme ovirrral. Hhočem krri! Hhočem njihovvo mmesso!"
Lucius se je odmaknil od stene in se postavil na sredo hodnika, zroč naravnost v oči bitja.
"Dobro veš da tako ne bo šlo," je odgovoril. "Tukaj si le zato, ker sem *jaz* tako ukazal, in dokler si tu boš delal samo kar ti jaz dovolim. In ničesar drugega."
"Nne razzummeššš," je dejalo bitje skorajda proseče, "Mmoja vvrrssta sse mmorra hhranniti z ljudmmi. Če ne jemm, bomm sssamm ummrrl."
"In če prekršiš moje ukaze boš umrl hujše smrti kot si jo lahko predstavljaš, to ti zagotavljam," je dejal Lucius neizprosno.
"Učenec na stopnišču, astronomski stolp, še en učenec v gozdu, in zdaj tole!" Pokazal je na roko, ki je še vedno visela s stojala za bakle. "Rekel sem ti, da jih potrebujem žive. Ne potrebujem njihove krvi, potrebujem njihove duše! Kako naj zasužnjim dušo mrtvega, ki je že na varnem v posmtrnem svetu?"
Bitje se je nelagodno prestavilo, nekako tako kot otrok ki ve da jih bo zdaj poslušal, ker je nekaj polomil.
"Nnissemm ssi mmogel pommagati," je dejalo. "Vvčassih mme mmalo prrevvzzamme... Vvi ljudje sste tako krrhhki! Ssammo mmalo ga poprrasskam, pa izzkrrvvavvi!"
Lucius ga je pogledal z vso strogostjo.
"Morda si moram omisliti kakšno drugo pomoč. Navsezadnje puščaš preveč sledi. Ukazal sem ti, da poskrbiš da nihče ne izve! Ukazal sem ti, da naj vsi mislijo, da ljudje samo izginjajo, ne pa da najdejo vsako truplo, ti idiot demonski!" Obrnil mu je hrbet in malo pomolčal. Nato pa se, zdaj popolnoma miren, spet obrnil in dejal;
"Ne potrebujem te več. Nesposoben si, in ne znaš se kontrolirati."
Bitje je stopilo korak nazaj, na njegovem okrutnem obrazu se je zdaj risal strah.
"Nne mmorrešš mme sspet izzgnnati! Oprravvil ssemm ssvvojo obljubo! Tega nni bilo vv dogovvorru!"
Lucius je stopil korak proti bitju. Na njegovem obrazu se je risal zloben nasmešek.
"Ne skrbi, ne bom te izgnal," je dejal tolažeče. Nato pa se je njegov obraz spačil od besa in preden bi bitje dobro dojelo kaj se dogaja, je prijel svojo palico z levo roko, desno pa usmeril vanj in izrekel tiste besede: "Avada Kedavra."
Iz pokrčenih konic prstov njegove desne roke so zletele zelene strele naravnost v prestrašeno bitje. Ko so ga zadele, se je zamajalo in zvrnilo po tleh kolikor je bilo dolgo in široko.
Lucius se je namrdnil, nato pa tlesknil s prsti in truplo bitja so zajeli modri plameni. Kaj kmalu je ostal le pepel, tega pa je veter odpihnil skozi odprto okno malo naprej po hodniku.
Že je hotel oditi, ko je zaslišal žvenketajoč zvok, kakršen se običajno sliši kadar nekdo butne v katerega od viteških oklepov, ki so stali ob vratih na obeh straneh...

Mina je nekoliko nesamozavestno napredovala po hodniku navzdol. Bilo je temno, toda palice ni hotela prižgati, saj bi jo to v trenutku izdalo. Bila je vesela, da je bila bosa, čeprav so bila tla hladna. Zadržala je dih, ko je za ovinkom zaslišala govorjenje. Toda bila je predaleč, da bi razumela izmenjavo besed, ki se je zgodila. Oprla se je na oklep, ki je stal na vogalu med dvema stičiščema hodnika in se nagnila naprej, da je lahko videla okoli ovinka. Ravno v trenutku, ko so iz Luciusovih rok poletele zelene strele in za trenutek ožarile pošasten obraz grozovitega bitja, ki je stalo pred njim. Mina je glasno zajela zrak, toda na srečo je niti Lucius niti bitje nista slišala. Bitje se je zrušilo na tla in Mina je s priprtimi očmi opazovala usnjata krila, ki jih je imelo. Je šlo za harpijo? Ali gargojlo? Lucius je tlesknil s prsti in bitje se je v trenutku vnelo in zgorelo. Mina se je vzravnala, da bi stopila k Luciusu in ga vprašala za pojasnilo, toda njen rokav se je zataknil za oklep in jo potegnil nazaj, da je treščila v kovinsko ogrodje, ki je glasno zažvenketalo.

"Oh, presneto," je siknila in še močneje potegnila za rokav, ki se je končno strgal in jo tako sunkovito izpustil, da je poletela naravnost naprej okoli ovinka in se zaletela v Luciusa, ki je stal tam.

"Thanagor!" je rekla v afektu, še vedno nekoliko jezna na to, kako brezskrbno jo je prej zapustil, hkrati pa povsem navdušena nad tem, kako se je znebil zveri, ki se je soočila z njim. Njen glas je vseeno zvenel nekoliko bolj besno kot veselo - ko se je brez nje podal na hodnik, je vendar tvegal lastno življenje, njej pa je njegovo življenje v zadnjih nekaj dneh začelo presenetljivo veliko pomeniti. "Vse sem videla."

Še preden bi se dobro obrnil, se je že vanj zaletela Mina, ki se je očitno vzela od nikoder, in oba skupaj sta zgrmela na tla. Ni bil čisto prepričan, ali naj jo takoj ohromi in ji izbriše spomin, ali pa naj jo spravi v komo z dobro namerjenim udarcem zapestja v vrat in ji potem vseeno izbriše spomin. Vendar pa je, kljub zatrdilu da je vse videla, po izrazu na njenem obrazu sodeč sklepal, da pa ni tudi vsega slišala. Zato se je odločil, da bi bilo bolje, če ugotovi koliko je vedela.
Kako pa naj to izvedem, da ne bi izpadlo kot očitno zaslišanje? Ni imel ravno veliko idej. Zato se je odločil temo speljati okrog ovinka;
"Povej mi Mina, kako si me našla? In kako to, da te oni ni zaznal? Demonske gargojle imajo hudičevo dober sluh in voh..."
...res pa je tudi, da je bil ta verjetno preveč prestrašen za lastni obstoj da bi opazil še karkoli drugega.
Nato je opazil, da je še vedno ležal na tleh, ona pa na njem, medtem ko je bila njegova desna roka, ki jo je v trenutku presenečenja postavil predse da bi se obranil, sedaj ujeta natanko pod njenim oprsjem. V sekundi je zardel in takoj umaknil prej omenjeno roko.

"Kako sem te našla?" Mina je razširila oči in presenečeno pogledala Luciusa, ki je še vedno ležal pod njo. "Saj sta vendar Amon in Pauline povedala, da sta tu našla profesorico Raztress..." V tistem je Lucius premaknil roko, ki je bila ujeta med njima in Mini je to za trenutek zaprlo usta. Sploh ni opazila, kako je priletela nanj, tako je bila iz sebe, zdaj pa jo je njun položaj povsem vrgel. V trenutku se je prevalila z njega na hladna tla in se nekoliko zardela zazrla v temo hodnika, da bi se izognila njegovemu pogledu. Ni mu še čisto odpustila tega, kako je ravnal z njo, pa čeprav je bil junak, ki je rešil Bradavičarko pred zlo pošastjo. Toda vsa prevzeta s svojimi čustvi mu zdaj ni nameravala popustiti. Ne, nihče ne bo tako ravnal z njo in jo poceni odnesel samo zato, ker bi premagal kakšno demonsko zver.

"Ne obravnavam tvojih dejanj," je rekla resno. Ni ji bilo do tega, da bi Luciusu razlagala, katera dejanja je mislila. Ženska trma ji tega ni dovolila. "Ampak v luči tega, da je šola zdaj rešena, sem ti pripravljena odpustiti." Niti pomislila ni na to, da bi jo utegnil Lucius narobe razumeti. privoščila si je pogled proti njemu, tokrat povsem pripravljena na njegove vsevedne oči in na opravičilo, ki bo gotovo sledilo.

Ko se je prevalila z njega, je tudi Lucius vstal in s sebe stepel prah. Mirno jo je poslušal, nato pa se odločil, da bo vendarle najbolje, da ji pusti načeti temo. Če bi bila slišala njegov pogovor z Azgalormom bi bila verjetno bolj iz sebe. Sklepal je, da je šlo verjetno za pravkar opaženo kočljivo situacijo. Čeprav je bil tudi sam rdeč v lica, pa se je odločil odgovoriti čimbolj stvarno;
"Če z neodobravanjem mojih dejanj misliš na uporabo žrlelih kletev, ti lahko zagotovim da imam dovoljenje da se lahko v skrajni sili poslužujem katerihkoli sredstev." Sicer tokrat ni šlo za skrajno silo, vendar je upal, da Mina tega ni vedela. Pesti je postavil ob boke. Z malce pretiranim glasom je dejal;
"Kar pa se tega zdaj tiče, pa nisem bil jaz kriv, da si padla name. Kako naj bi vedel, da ni name skočil nek volkodlak ali pa vampir, ki je samo čakal v zasedi in se naenkrat vrgel name z vso svojo težo? Sploh z ozirom na prejšnjo situacijo. Pričakoval sem, da je imela beštija kakega pomagača."
Zadnje besede so bile seveda čista laž. Tokrat se je zlagal malo slabše kot sicer, tako da je bil prepričan, da bi Mina to morala opaziti.
No, pa tudi če je, si je mislil sam pri sebi, Verjetno bo mislila da se igram z njo ali pa da jo osvajam.

Postavila se je predenj, ko je omenil Žrlele kletve in še sama uprla roke v bok. Ponovno je stala tako blizu njega, da sta se skoraj dotikala in čeprav je bila nanj še vedno nekoliko jezna - ali pa morda zaradi tega - se je počutila kot da med njima preskakuje ogromno majhnih a zelo vztrajnih iskric.

"Ne, nisem mislila tvoje uporabe žrlelih kletev," je rekla ostro in v mislih ji je še vedno bobnela njegova ignoranca od prej, ko je pozabil nanjo na hodniku. Toda očitno se ni spomnil na ta dogodek, saj se je začel izmikati glede situacije, v kateri sta se znašla le nekaj trenutkov poprej.

"Oh, ti nisi kriv? Sem torej jaz kriva, da sem se ponesreči zaletela vate? Kako hitro skočiš na noge in iščeš krivca. Kot da je vedno nekdo česa kriv! Si mar tako samovšečen, da se ti zdi, kot da je vse samo zarota proti tebi? In z vso mojo težo..." nekoliko zardela v lica je povsem preslišala njegovo slabo laganje. Imela je občutek, kot da se iz nje norčuje in najverjetneje je to tudi res počel. Dvignila je desno dlan in v iskrem loku zamahnila proti njegovemu licu.

Ravno je že hotel protestirati, ko ga je plosknila dokaj boleča klofuta. Načeloma bi se izmaknil, vendar je bil tokrat tako ogorčen nad njeno ogorčenostjo, da na kaj takega sploh ni pomislil.
Z dlanjo si je pomel lice, ki je začelo utripati rdeče.
"Kako tipično žensko," je dejal hladno. "Seveda je vedno nekdo nečesa kriv! Nič na tem svetu se ne zgodi samo od sebe, vedno je neka sila zraven, pa naj bo človek, žival, gravitacija, ali magija. Tvoje opravičevanje me spominja na otroka, ki po z balkona vrže jajčevec ker se mu zdi zabavno, potem bi se gre pa biti užaljen ker ga okregajo zato ker je ta jajčevec nekomu priletel na glavo in ga ranil."
Vedel je, da je pomen krivde razumela drugače kot on, vendar ji po klofuti ni nameraval razlagati še o tem. In seveda je morala biti tako občutljiva glede vsake besede! Sam pri sebi se je začel že resno spraševati če je imela slučajno PMS.
"Sploh mi ne začenjaj o teži. Nisi iz zraka, torej imaš težo, kajne? Samo zato, ker rečem da nisi brez teže še ne pomeni da sem rekel karkoli čez tvojo skoraj popolno postavo! Kako tipično žensko da vsako izjavo ki vsebuje besedo "teža" razumete kot da vam govorijo da ste debele! Če bi malo poslušale, bi vedele da to ni res!"
Lice mu je plalo, vendar je bila jeza v njegovi glavi bistveno bolj žareča. Sploh se ni zavedal kako nesmiselne stvari se prepirata, ali pa dejstva da je odsekana roka še vedno stala v stojalu za baklo in je z nje na tla kapljala kri...

Čeprav je klofuta zadela svoj cilj, ji niti slučajno ni prinesla zadovoljstva, ki ga je pričakovala. Kako presneto bolje bi bilo, če bi jo ustavil. Če se že od začetka ne bi prepustila svojemu ranjenemu ponosu. In vendar je bil njen ponos edina stvar, ki ji je bila na njej sami všeč. In ko ga je napadel, pa čeprav ne nalašč, se je počutila tako zapuščeno in žalostno, da je povsem spregledala okoliščine. In zdaj je hrumel nanjo kot plaz in v nekaj trenutkih se je počutila, kot da bi bila živa zakopana.

Z vedno bolj žalostnimi očmi je gledala nazaj v njegove in niti besede ni spravila skupaj v svojo obrambo. Lahko bi ga udarila še enkrat. Toda kaj bi ji pomagala ena še ena nezadovoljiva klofuta? Z rokami se je uprla ob njega, preveč omagana, da bi lahko stala sama od sebe in preveč prestrašena, da bi ga upala objeti.

"Sploh nisem mislila vsega tega. Mar ni očitno, da sploh nisem mislila vsega tega? Jezna sem nate, grozno sem jezna, ker si ob tebi sploh ne morem pomagati! Kadarkoli pogledaš stran od mene, se sprašujem, zakaj! In potem se sprašujem, zakaj se sprašujem zakaj."

Njena nenadna sprememba vedenja ga je presenetila bistveno bolj kot tista klofuta prej. Za trenutek je samo stal in poskušal dojeti njene besede.
...grozno sem jezna, ker si ob tebi sploh ne morem pomagati!
Ni se zavedal, da je bil glavni razlog njunega prepira verjetno prav to, da je tudi sam čutil nekaj podobnega. Kljub temu, pa se je nekaj v njem premaknilo.
Njegov obraz se je omehčal, in njegove roke so jo oklenile v objem.
"Oprosti mi," ji je zašepetal v uho. Mučil se je, vendar je na koncu vseeno stežka spravil iz sebe besede: "Nisem te hotel prizadeti."
Za trenutek sta samo stala tam, objeta in v tišini. Luciusove oči so bile zaprte. Ko jih je končno odprl, pa ga je iz transa vrgel pogled na roko, ki je še vedno nadomeščala baklo le nekaj metrov za Mininim hrbtom. Odmaknil se je od nje.
"Oprosti, ampak mislim da je treba poskrbeti za tole," je dejal in odkorakal do roke. Za trenutek je pomislil, se odločil in zopet tlesknil s prsti. Enak modri ogenj kot tisti ki je prej sežgal gargojlo je zajel roko in čez nekaj trenutkov je že ni bilo več. Obrnil se je nazaj k Mini s pogledom ki je govoril nekaj takega kot 'kje sva že ostala?'