Sovji stolp

Pauline se je ustavila ob oknu in ob tem mimogrede čez svoje svetle lase potegnila kapuco, ne da bi točno vedela, zakaj je to storila. Znova se je znašla zunaj ob precej pozni uri, ampak dvomila je, da bi zaradi sprehoda ob pol osmih zvečer lahko zašla v težave, čeprav je bilo zunaj že temno. Ampak morala se je zbrati, si urediti misli in poleg tega poslati tudi pismo. Počakala je, da je ena izmed sov priletela do nje in se nasmehnila šolski sovi, ki se je ustavila ob njej. Privezala ji je pismo na nogo, potem pa jo opazovala, kako je izginila v večerni zarji.
Sama pri sebi je zavzdihnila, potem pa se je naslonila na hladno steklo. Še vedno ji ni iz glave šla podoba umorjenega sošolca in vse na tem jo je begalo. Ni več zdržala v dnevni sobi, kjer so vsi pogovori razburjeno tekli o tem in zato se je odpravila do sovjega stolpa, saj je vedela, da se je vso začetno navdušenje glede sov že poleglo. Rada je imela te živali in pomirjal jo je zvok njihovih tihih glasov, da se je sama pri sebi nasmehnila. Vsaj za trenutek se je počutila varno in sproščeno, čeprav to ni pomenilo, da ni bila na preži. Ker je navsezadnje vedno bila - sploh pa zdaj.

Sophie se je s pismom v roki vzpenjala po strmih, zavitih stopnicah. Že cel dan je bila nenavadno slabe volje, po vsej verjetnosti je bilo krivo vreme... ali pa umori, ki so se zadnje čase pojavljali na Bradavičarki in v njeni okolici. Vsi so bili napeti in bilo jih je strah, da bodo oni naslednje žrtve, toraj ni bilo čudno, da je pobegnila od množice. Poleg tega pa je morala odposlati pismo, ki ga je kar nekoliko preveč na tesno stiskala v roki, v drugi (desni roki) je držala palico in oprezala za kakršnim koli nenavadnim zvokom. V stolp je prispela šele po petih minutah vzpenjanja po stopnicah. Pred vhodom je za trenutek postala, da bi se nadihala zraka. Letos ni bila ravno v najboljši fizični pripravljenosti, že vsak namanjši napor jo je prisil v hitrjše dihanje. Palico je preprijela v levo roko in se napotila proti sovi črne barve, ki je sedela v kotu nasproti vhoda. Sovi je ponudila roko, takoj je zletela nanjo in potrpežljivo stegnila nogo. Sophie je palico odložila na polico in z obema rokama sovi privezala na nogo pismo, nato jo je odnesla do odprtine in sova je odletela. Sophie se je pretegnila in odšla nazaj po palico. Šele, ko je je imela ponovno v rokah je ugotovila, da je v stolpu še nekdo. Bilo je dekle približno njene starosti in po plašču, ki ga je nosila je sklepala, da je Gryfondomka. Čez glavo je imela poveznjeno kapuco, zato je Sophie ni dobro videla. Kljub temu, da se ji ni zdela ravno nevarna palice ni pospravila. Zadnje čase previdnost ni bila nikoli odveč.

Njeno pozornost je iz razgleda skozi okno nenadoma preusmeril zvok korakov neznane osebe. S pogledom je spremljala dekle, ki je vstopila in ki je, kot je kazalo, ni opazila. Tudi neznanka je očitno prišla poslati pismo. Pravzaprav je bilo skoraj smešno, kako je nenadoma v vsaki najmanjši stvari videla nekaj čudnega in kako je vsako osebo spremenila v potencialnega osumljenca, ampak ni si mogla pomagati. Njuna pogleda sta se kar naenkrat srečala in Pauline je vedela, da svojega pogleda vsekakor ne bo umaknila. Njen neumni ponos - to bi smatrala kot znak šibkosti in to je bilo zadnje, kar je v tem trenutku potrebovala. Njena dlan je popolnoma podzavestno zdrsnila na mesto, kjer se je pod njenim puloverjem skrivala palica in potem je ugotovila, da je bila v stolpu oglušujoče vrste tišina, zato se je odločila, da jo bo prekinila. "Hej," je tiho spregovorila, ob tem pa svojega pogleda ni umaknila iz dekleta. Kakorkoli je že človek obrnil, v teh časih nisi mogel zaupati skoraj nikomur in Pauline se je v tistem trenutku tega zavedla bolj kot kadarkoli prej.

Sophie je pozorno motrila dekle. Ocenjevala jo je, še posebej to kako hitro bi lahko na plano potegnila palico. Po skoraj dvo minutnem strmenju se je odločila, da ne dovolj. Naslonila na steno in palico pospravila v žep. Čeprav je izgledala sproščeno je bila pripravljena v trenutku povleči palico iz žepa ali pa se vsaj vreči vstran pred kakšnim smrtonosnim urokom. Še nekaj časa je samo strmela v dekle, nato pa jo je prezirljivo premerila od glave do peta in spregovorila z glasom, ki je kar malo preveč odmeval po prostoru: "Gryfondomka, kajne? V kateri letnik hodiš?" Niti za trenutek ni pogledala proč od nje, če bi to naredila samo za sekundo bi bilo lahko prepozno. Zadnje čase je bila pod neprestanim stresom, nikoli se ni mogla sprostiti, niti na svojih nočnih pohodih, ki so jo včasih vedno razbremenili ne. Zdelo se ji je, da je za vsakim kipom, za vsakim vogalom nekaj zlega, kar samo čaka na to, da bo planilo nanjo. Zaradi tega so jo nekajkrat že skoraj ujeli. Na srečo ji je vedno uspelo hitro smukniti v kakšen skrivni prehod, prazno učilnico ali pa samo na drug hodnik. Niti pomisliti ni smela kaj bi se zgodilo z njo če bi jo ujeli... Ja, zadnji dogodki so bili resnično zaskrbljivi. Neverjetno, je pomislila, kako hitro se lahko kaj spremeni, lansko leto ni nihče niti pomislila na takšno obnašanje. Vsi so bili popolnoma sproščeni. Na splošno. Z roko si je šla skozi lase. " Kakšni se ti kaj zdijo dogodki zadnjih dni" je vprašala dekle kar naravnost. "Si bila pri kakšnem zraven?"

Pauline si ni mogla pomagati, da se ne bi ob tem, ko je neznanka pospravila palico, vsaj nekoliko oddahnila. Saj ne da ni uživala v dvobojih, ampak vsekakor si ni želela dvoboja z nekom, ki bi po možnosti obvladal kletve, o katerih se njej še sanjalo ni in ki so bile smrtno nevarne. In vsekakor ni želela umreti ali kaj podobnega. "Imaš kakšen problem s tem?" Šele ko so besede zapustile njena usta, se je zavedla svojega tona glasu in na njenem obrazu se je vsemu navkljub pojavil droben nasmešek. "Ja, Gryfondomka. Pauline," se je predstavila. Očesni stik sta še vedno vzdrževali, a ni bilo videti, da bi to kateri povzročalo kakršnekoli probleme. "Sedmi," je odgovorila. "Pa ti?" se je mimogrede pozanimala, saj je navsezadnje do tega imela tudi vso pravico. Bilo je očitno, iz katerega doma prihaja svetlolaska, ampak kaj več Pauline res ne bi mogla uganiti, čeprav bi jo uvrstila v peti ali šesti letnik, sicer pa dandanes tako ali tako nisi mogel več vedeti.
Ob naslednjih besedah dekleta se je v njenih modrih očeh zasvetila iskrica zanimanja. Morda ni bila tako sumljiva, če je kar naravnost začela to temo, o kateri so se zadnje čase vsi pogovarjali. "Vsekakor niso ravno najbolj prijetni," je spregovorila, medtem ko je skomignila z rameni. "Vlečejo na grozljive. Ja, videla sem truplo tistega fanta iz Pihpuffa." Njen obraz se je pomračil ob spominu, ki si ga je izgnala iz glave tako, da je rahlo zmajala z glavo. "V bistvu je skoraj neverjetno, kako zelo se je vzdušje na šoli od takrat spremenilo, se ti ne zdi?" Svoj pogled je še vedno upirala v dekle nasproti sebe, nekoliko bolj sproščena ampak še vedno dovolj napeta, da je ne bi mogel nihče presenetiti.

"Peti letnik", je rekla, odločila se je, da se za enkrat še ne bo predstavila. Pauline njenega imena ni treba vedeti, še posebej zato, ker ji je bil bolj v sramoto kot v ponos. Na kratko je stresla z glavo, da se je zbrala. " Pihpuffovec? Je to tisti fant, ki je visel z drevesa ali je to tisti, ki so ga našli zamrznjenega ali nekaj podobnega?" Sophie si je večino stvari odlično zapomnila ampak pri takih stvareh kot so bile te nesreče ni bila nikoli prepričana kdo je umrl in na kakšen način. "In ja res je neverjetno kako se stvari hitro spreminjajo. Včasih prav pogrešam stare čase..." Še kar je napeto strmela v Pauline. Pozorna je bila na vsak gib. Že celo življenje se je učila, da ne sme zaupati nikomur. Še posebno pa ne komu iz Gryfondora. Zavihala si je rokav plašča, da je lahko pogledala na uro, ki jo je imela na zapestju. Skoraj pol devetih. Odločila se je, da tega ne bo omenila Gryfondomki, prepričana je bila, da bo takoj pohlevno tekla v svoj dom, Sophie pa je hotela izvedeti še nekaj stvari. Pogled je usmerila proč od Pauline, ampak še kar jo je nadzarovala z kotičkom očesa. Če bi naredila samo en nenaden gib bi bilo že po njej. Sophie si namreč ni zaupala, da bi znala v smrtni nevarnosti priklicati kakšen urok, ki bi Pauline samo onesposobil, ne pa jo resno poškodoval ali celo ubil. Oči je usmerila nazaj v Pauline, ki na svojo srečo ni poskušala ničesar. "Imaš mogoče kakšen utemeljen sum, glede vsega tega?"

((Sophie, od kje tebi vedenje o umorih? Res je sicer, da se govorice na Bradavičarki širijo s svetlobno hitrostjo, in zato bom vajine poste upošteval in pustil kakršna sta, ampak v prihodnje prosim če se držiš pravil. Eno od njih namreč pravi, da o zgodbi posamezen lik ne ve ničesar, če ni vpleten v RPGju, bodisi da je zraven ko se zgodi, bodisi mu/ji nekdo drug pove))

((Aja? Opa mislim, da si nisem dovolj pozorno prebrala navodila. Ko sem to pisala sem mislila, da lahko vemo glede na govorice...))

Nekoliko se je namrščila ob vprašanju, ki ga ji je postavila svetlolaska. "Zmrznjenega? Ne vem, nič nisem slišala o tem. Ali pa o komu, ki bi visel z drevesa," je spregovorila in svoj pogled sumničavo uperila v svetlolasko, saj je dobila vtis, da o vsem tem kljub vsemu ve veliko preveč, kot bi bilo dobro za njo samo. Navsezadnje so se govorice res širile po šoli, ampak Pauline ni bila tip človeka, ki bi temu posvečal veliko pozornosti, kaj šele, da bi jim verjel. In navsezadnje, zakaj je svetlolasko to tako zelo zanimalo? Vsekakor je bilo na vsem tem nekaj, zaradi česar je imela Pauline glede svetlolaske mešane občutke. "Ne, bil je na stopnišču," je pojasnila, ne da bi se potrudila, da bi podrobneje pojasnila kaj več. Za vlačenje neprijetnih spominov na dan ni imela nobenih razlogov, prav tako pa je kazala svetlolaska pretirano navdušeno zanimanje, ki je bilo prikrito pod hladnim tonom njenega glasu. Ob njenih naslednjih besedah je zmajala z glavo. "Na šoli je ogromno študentov, profesorjev in drugega osebja. Vsak izmed nas bi lahko bil vpleten," je spregovorila, njena mirnost pa je prikrivala nekaj drugega, kar se je dogajalo v njeni glavi.
"Mimogrede, zdi se, da sem preslišala tvoje ime," je nadaljevala in svoj pogled uperila vanjo, čeprav je prav dobro vedela, da ji ga svetlolaska sploh ni povedala.

Sophie je tiho prhnila in svojo palico stisnila tako močno, da so ji členki pobledeli. Neverjetno kaj vse lahko izveš z pozornim opazovanjem in poslušanjem, je pomislila in se nekoliko namrščila. Seveda ni vedela, če so bile govorice o študentih, ki so viseli z drevesa oziroma bili zamrznjeni resnični. Vse se ji je zdelo nekoliko pretirano in navsezadnje vse so bile samo govorice. "No, za fanta, ki so ga našli na stopnicah prvič slišim" je rekla počasi in preudarno. "Si ga poznala osebno?" Sophie je v to nekako dvomila ampak je vseeno morala vprašati. "Hm... ja" je rekla, ko jo je Pauline na zvit način vprašala za ime. "Sophie." je rekla in nekoliko popustila prijem s katerim se je oklepala palice. Še kar je bila kardesa previdna in dekleta ni niti za trenutek izpustila izpred oči.

"Ne, nisem ga. Pihpuffovec, na videz sem ga poznala. Ampak ne osebno. Kljub vsemu je bilo precej grozljivo, ko je kar ležal na stopnicah in tam je bila vsa tista kri..." Spomini so kljub vsemu počasi vstali pred njenimi očmi in bila je hvaležna za to, da je imela precej močan želodec, ki ji je omogočal stvarno razmišljanje in ni preveč popačil podob v njenem spominu. Tako je lahko precej objektivno razmišljala o dogodkih, čeprav tega ni ravno velikokrat počela. Njen pogled je obstal na svetlolaskini dlani, katere členki so prebledeli zaradi močnega prijema, v katerem je držala palico, in ni si mogla pomagati da ne bi rahlo privzdignila svoje obrvi, potem pa so se njene ustnice ukrivile v nasmešek. "Sophie torej," je ponovila njeno ime, potem pa se je zazrla naravnost v njene oči. "Imaš kakšen poseben razlog za napetost v moji bližini ali si preprosto prepričana, da te bom napadla?" se je pozanimala, saj se ni več počutila sproščeno. Na dekletu je bilo nekaj, kar je Pauline odbijalo, ampak ne v takšni meri, da bi jo motilo. V njenem pogledu je bilo bežno zanimanje, medtem ko je prekrižala svoji roki v naročju, da bi ji s tem pokazala, da je ne bo napadla, čeprav je bila še vedno na preži. Ampak navsezadnje, kdaj pa ni bila?

Sophie je ob Paulininem vprašanju samo posmehljivo prhnila. Neka gryfondomka, je pomislila nekoliko besno, že ne bo takole govorila z mano V njej kar vrelo od jeze, ampak tega na zunaj ni pokazala. Kakor vedno se je skrivala za masko brezbrižnosti. Popustila je prijem na palici in jo pospravila v žep. Za trenutek je pomislila, da bi jo to dejanje lahko stalo življenja, ampak to misel je v hipu odgnala. Še vedno je bila na preži. Dekle je že ne bi moglo presenetiti. Če bi palico potegnilo ven hitreje kot Sophie, bi se ta preprosto vrgla v stran in se izmaknila uroku. Poleg tega pa je zdaj že skoraj dvomila v to, da jo Pauline napadla. Že res, da je bila iz gryfondoma in je bila zahrbtnega napada vsekakor sposobna, ampak trenutno resnično ni kazalo, da se bo kaj takega dejansko zgodilo. Na videz se je sprostila, čeprav je bila še kar v polni pripravljenosti. "Samo previdna sem", je počasi rekla. "Nočem umreti, samo zato, ker bi bila pretirano prijazna do neke učenke, ki sem jo slučajno srečala v sovjem stolpu in je sploh ne poznam."

Nasmešek na njenem obrazu je ostal, čeprav se je po malem že naveličala tistega izraza opreznosti na dekletovemu obrazu in je v mislih še vedno slišala njen glas, ki je spraševal o umorih. "Previdnost ni nikoli odveč," je z lahkotnim glasom izrazila strinjanje s svetlolaskinimi besedami. "Sploh pa zdaj. Ampak ne skrbi, ne bom te napadla ali karkoli podobnega." Vsaj upam, da te ne bom. Seveda pa te bom, če me boš do tega sama pripravila. Pauline je bila oprezna. Nekaj je bilo na dekletu, zaradi česar ji niti najmanj ni zaupala - vse prej kot to. Drezanje v stvari, ki so bile neizgovorljive, je bilo nekaj, česar Pauline ni dopuščala. Čeprav je bila sama večkrat radovedna, je poznala mejo okusnosti pri tem. "Prav imaš," je odgovorila na njene besede, v njenem glasu pa je bila iskrenost. Le zakaj bi kdorkoli umrl zaradi tako naivnega razloga, prijaznosti? Njen pogled je obstal na oknu in ugotovila je, da je moralo biti že precej pozno. Kar je pomenilo, da se je morala vrniti v svoj dom in napisati tisti zoprni esej za Zgodovino, ki ga je tako potrpežljivo odlagala na pozneje, čeprav je vedela, da se temu ne more izmuzniti. "Bilo je prijetno klepetati s tabo, Sophie," je spregovorila z nenavadno uradnim tonom glasu, potem pa se je nasmehnila. "Ampak moram iti. Se vidiva," je zaključila, s pogledom še zadnjič ošinila nezaupljivo Spolzgadko in odšla iz sovjega stolpa.