Kabinet Luciusa Thanagorja

((Slika se še išče))

Kabinet profesorja za Obrambo pred Mračnimi Silami se nahaja v sobi ob učilnici. Po majhnih zavitih stopnicah takoj za katedrom se pride v kabinet. Na sredini kraljuje velika miza iz masivnega rdečkastega lesa, na njej pa je poleg Lyannine slike v srebrnem okvirju, nekaj peres in tistega s čimer se Lucius trenutno ukvarja, pretežno red. Ob stenah je nekaj večjih omar iz istega lesa kot miza, v katerih so večinoma knjige, v drugih pa tudi Luciusova oblačila in druge osebne stvari. Ob steni na levi je v zid vdelan kamin, na zadnji steni pa še ena vrata, ki vodijo v spalnico.

Lucius Thanagor je napisal/a:"Pridi," je dejal Mini, "greva nekam na samo, kjer bova lahko pozabila na vse tole. Vsaj do jutra." In točno je vedel kam. V tretje nadstropje, skozi učilnico za Obrambo pred Mračnimi Silami in po stopnicah v zadnjem delu sobe, nato pa skozi vrata.

Ovil je njeno dlan s svojo in Wlhelmino je preplavil občutek varnosti. Njegove roke so bile prijetno tople - ali pa so bile morda njene tako hladne, da se ji je tako zdelo. Toda to majhno dejstvo jo je potolažilo bolj kot prijazne besede.

Stopala je ob njem, kot da bi poznala pot, ki si jo je zamislil, pa čeprav mu je le sledila. Vse dokler nista prispela v njegov kabinet in se je tam ustavil, je pravzaprav mislila, da se ne bosta le - kot je bilo to v navado prenekaterim njunim kolegom - usedla v najbližje naslonjače in si privoščila skodelice čaja.

Zdaj pa je s pogledom zaobjela temno sobo in se čisto rahlo nasmehnila. "Krvavih stopinj ni," je rekla tiho, svojega pogleda pa nekoliko sramežljivo ni upala stakniti z njegovim. "Ampak vseeno morava biti previdna."

Lucius je potem ko sta vstopila zaprl in zaklenil vrata. Nikoli nisi mogel biti dovolj prepričan, in načeloma si bil opozorjen z neuspešnim poskusom odpiranja vrat preden je sovražnik razstrelil zaklenjena vrata.
Ob Mininem komentarju je le pokimal in ji velel naj se zaenkrat ničesar ne dotika. Najprej je preveril v usnje odeto zofo, in ko se je prepričal da je varna je nakazal Mini naj se usede. Prebrskal je po raznoraznih predmetih, po mizi in omarah, našel pa ni ničesar. Pomignil je s kazalcem in v kaminu kjer je prej gorela žerjavica, se je razplamtel mogočen ogenj.
"Bi raje čaj, ali kavo?" jo je vprašal na kratko. Ko mu je odgovorila je nastavil nad ogenj ročko, nato pa odšel skozi vrata na drugi strani kabineta. Pobrskal je po spalnici, našel pa ni ničesar. Vrnil se je nazaj v glavno sobo kabineta in se usedel k Mini.
"Izgleda da tukaj ni bilo nikogar," je dejal mirno. "Vendar pa je tudi res, da jaz svoj kabinet zaklepam z urokom ki ga niti Alohomora ne zaobide." Tako da bi bil verjetno edini način kako bi kaj lahko prišlo noter le skozi ključavnico, ali pa če bi prej uničili cela vrata.

Ko jo je vprašal, kaj bi raje, je že hotela reči, da niti čaja, niti kave. Toda bilo bi nevljudno zavrniti njegovo ponudbo, zato se je vdala v usodo in rekla, da bo čaj. Že tako se je tisti dan zgodilo preveč groznega. Če bi si privoščila še kavo, potem res ne bi ujela niti minutke spanja. Potem pa je Lucius odšel iz sobe in Mina se je hitro razgledala. Za trenutek je njeno pozornost ujela srebrno uokvirjena fotografija lepe čarovnice. Ugriznila se je v ustnico. Morala bi vedeti, da je že imel dekle - morda je bila celo žena.

Sesedla se je na kavč in si hitro šla z roko skozi lase, da bi jih za silo uredila. Ni je skrbelo zanj, čeprav je sam brskal po spalnici za strupi. Konec koncev je bil na tem področju izvedenec, drugače mu nihče ne bi dal službe profesorja za Obrambo. Nekoliko zamerljivo je pogledala proti kaminu, kjer se je pripravljal čaj, kakor da bi bil ta kriv vseh njenih težav, potem pa se je Lucius že vrnil v kabinet in zavzel mesto poleg nje.

"To je lepo slišati," je zamrmrala, ko ji je povedal, da ni našel ničesar sumljivega. "Kaže, da bom od zdaj naprej morala tudi sama zaklepati kabinet. Mimogrede, preden sem te uspela ujeti v gozdu sem enemu od hišnih vilincev naročila, naj hitro poišče ostale profesorje in jih posvari, da jim bi lahko grozila nevarnost." S hladno dlanjo se je dotaknila svojega vročega čela. "Upam, da bo noč mirnejša kot je bil večer."

Ob omembi varnostnega ukrepa je malo boljše volje pokimal. Upal je le, da so vilinci pravočasno prišli do ostalih. Celotna zadeva z zastrupitvami ni bila vključena v njegova predvidevanja. Nekaj je moralo iti narobe. Bolj narobe kot je najprej sklepal.
"Res bi bilo pametneje, če bi to počela. Tudi že prej," je dejal ob omembi zaklepanja. Če bi bila zaklenila kabinet, morda atentator nikoli ne bi prišel do tja, je pomislil mračno.
Čaj v ročki je zapiskal. Lucius je tlesknil s prsti in čajnik je odlil merico vroče tekočine v dve čaši.
"Sladkor?" je vprašal kratko.

((Se oproščam za nezanimiost, trenutno je moja domišljija bolj na psu ))

Njene oči so preiskovale njegov obraz. Toda čeprav je bil zdaj videti nekoliko boljše razpoložen se ni mogla otresti občutka, da se izogiba njenemu pogledu. Pravzaprav bi se morala ona njegovemu. Če bi vedel, kakšne misli so se ji podile po glavi, bi ji najbrž že zdavnaj jasno postavil meje... in vendar, mar ni že prej na njej uporabljal čitljivije? Ali pa sta bila morda na isti valovni dolžini in je preprosto začutil njene misli? To se ji ne bi zgodilo prvič. Z Olivio se jima je to dogajalo ves čas. In če je končno našla moškega, s katerim... Ne, Mina, NE! Obljubila si je, da se ne bo zaljubila v vezanega moškega. Kakršnegakoli, samo ne vezanega.

"Ne," je odgovorila zamišljeno in takoj ji je bilo žal, saj jo je Lucius očitno spraševal, če bi rada svoj čaj sladkala. Nekoliko razočarano je pogledala skodelico, ki ji je bila dodeljena in polglasno zavzdihnila. Čaja ni bil med njenimi najljubšimi pijačami, nesladkan pa je tako imel okus le po vroči vodi. Ko bi vsaj imela tako dobro domišljijo, da bi si lahko ob vonju predstavljala okus... no, vsaj ne bo tista klasična osamljena starka s kupom mačk. Tiste so ponavadi čaj oboževale.

Odločena, da ga ne bo vprašala več niti ene stvari o njegovem zasebnem življenju, je stisnila ustnice. Če se mu bo zazdelo, da bi ji povedal kaj o svoji zgodovni in čustvih, ji bo gotovo povedal. Najbrž. Mogoče. V njeni glavi je kar grmelo od različnih misli, predvsem takih, ki so se mešale s krivdo in obupom, pa čeprav so bile sicer prav lepe misli. Pogledala je proti njemu in njune oči so se končno staknile.

((Mja, tudi moja nekam šepa, očitno... I do hope you can make something of this.))

Luciusu ni bilo jasno kam točno je Mina merila s svojim pogledom, je pa zaznal da je za dolg trenutek gledala sliko na njegovi mizi.
"Ime ji je bilo Lyanne," je dejal z dejstvenim glasom. "Umrla je pred skoraj tremi leti."
Več ni hotel povedati. Ali pa ni mogel. Spomini na njen umor so bili preveč boleči, in ni jih hotel spet priklicati. Vendar pa jih je. In vse kar je ta trenutek premogel je bilo, da je zadržal tok misli in se prisilil da mu niso zdivjale.
"Oprosti, o tem ne bi zdajle govoril," ji je postregel z delom resnice. Nikomur nikoli ne bi mogel povedati vsega. Še sam ni mogel prenesti bolečine da bi se vsega dovolj podrobno spomnil. Izpil je svoj čaj, nato pa pogledal na uro.
"Pozno je," je dejal kot da ne bi bilo očitno. "Torej bo verjetno čas, da se odpraviva spat. Bi rada, da te pospremim do tvojega kabineta?"

Minine oči so se razširile v sočutju. Toda le za nekaj trenutkov, saj je bilo očitno, da Lucius sočutja ni niti rabil, niti želel. Bil je hladen in odmaknjen in Mina ni vedela, če je obstajal ogenj, ki bi lahko odtajal bolečino, ki je prevzela njegove oči. In vendar ni mogla verjeti, da ji je sploh zaupal s tem. Sploh ker je fotografijo pogledala res le za sekundo. Lahko bi bil tiho. Morda ogenj je obstajal.

Nekoliko trdo je odložila skodelico na mizo.

"Ne, ne bi rada, da me pospremiš do kabineta. Rada bi, da mi poveš, zakaj se ti je zdelo, da si želim vedeti. Zakaj si mi ti želel povedati zanjo," je rekla in vstala, ter se postavila predenj, njene roke pa so bile odločno oprte na njene boke. Ne, Mina ni bila človek, ki bi plaho čakal pred zidom, ki ga ljudje postavijo okoli sebe. Mina je bila taka oseba, ki je zidove pred seboj neusmiljeno rušila. "Povej mi, Lucius. Bolečina in ljubezen sta dve stvari, ki te ubijeta, če ju ne deliš. In smrti sem videla že dovolj."

Njen odziv ga je presenetil, če ne skoraj šokiral. Vendar se je potrudil, da je večji del tega skril, čeprav vsega presenečenja ni mogel odstraniti s svojega obraza. Vzel si je sekundo za premislek.
"Morda sem ti povedal le zato, ker sem opazil tvoj pogled in sem hotel preusmeriti tvojo pozornost s slike," je dejal brezčutno. Zazrl se je naravnost v njene oči. Sploh ga ni pretreslo, da jo je moral gledati navzgor.
"Če bolečina in ljubezen ubijata..." je dejal temačno, "potem sem že mrtev. Morda več kot enkrat." Ampak sem še vedno tu. V njegovih azurnomodrih očeh je gorel leden plamen, neznana mešanica obžalovanja in neuničljive volje. Sedaj je tudi sam vstal in stopil tako blizu mine, da sta se njuna nosova skoraj dotikala. Svoje oči je zavrtal naravnost v njene, moč njegove volje ni dovoljevala nobenega umika.
"Povej mi," je dejal ravno dovolj tiho da ga je lahko slišala, "ti ki praviš da si videla dovolj smrti. Si kdaj gledala v oči umirajočega in se zavedala, da je tvojega življenja konec? Si morda gledala v obraz Smrti in si želela, da bi jo lahko uničila z lastnimi rokami, tudi če bi bil to tvoj konec? Si se kdaj znašla iz oči v oči s tisim, ki je povzročil dokončno uničenje edine zvezde v galaksiji teme? Si se kdaj želela s tem nekom spopasti, le da bi ugotovila da se ne moreš?"
Luciusova čustva so gorela z najmočnejšim plamenom, ki pa ni grel, temveč je zmrzoval. Hkrati je hotel izkričati vse svoje občutke, in hkrati si je želel le oditi nekam na samo in ubiti prvo stvar ki bi mu prišla na pot.

Mina je jezno stisnila ustnice, toda niti za centimeter se ni umaknila od njega, tudi takrat ne, ko je njegov glas postal tih in obtožujoč - skoraj grozeč. Kako je lahko nekdo hkrati gorel in bil povsem zavit v leden obrambni zid? Frustracija ob tem vprašanju je Mini vlivala neverjetne količine moči in poguma.

"Dobro veš, da nisem," je odgovorila jezno, čeprav je bil tudi njen glas tih. Roke, ki so prej počivale na njenih bokih, so se silovito oprijele njegovih ramen. "Toda to še ne pomeni, da ne čutim prav tako močno, kot ti. Zavedam se tega, kar me lahko doleti, in strah me je, Lucius. Toda če misliš, da bom zaradi tega pustila, da me odrineš in še naprej objokuješ preteklost do te mere, da boš pozabil, da obstaja prihodnost, potem se hudo motiš!"

Prihodnost? je pomislil. Prihodnost obstaja le zato, da se lahko maščujem nad krivci preteklosti! Nikoli ne bo več kot je bilo!
"Ne objokujem več preteklosti," je dejal resno, vendar malo mehkeje kot prej. "Solze moje žalosti so izparele in vžgale ognje maščevanja, ki gorijo do tega dne."
Umaknil se je in se spet usedel na zofo. Njegova glava se je rahlo uklonila, gosti črni kodri z nekaj rdečimi so padli naprej in zakrili njegov obraz.
"Potem ko bo plamen povrnitve v meni zamrl, tudi mene ne bo več. Kaj naj še obstaja?"
Njegov obraz so še vedno zakrivali lasje. Samotna kaplja je padla na tla in pustila majhen madež...

Minine ustnice so se rahlo razprle. Maščevanje. Torej ni umrla. Bila je umorjena. Lucius se je iztrgal njenemu prijemu in se sesedel na kavč. Še nekaj trenutkov je stala pred njim ter tiho poslušala njegove besede. Kljub temu, da so njegovi lasje skrivali njegov obraz, Mina ni spregledala solze obupa, ki je spolzela prek njegovega lica. Padla je predenj na kolena in njegov obraz ujela z dlanmi in ga obrnila proti sebi, da so se njune oči staknile. Želela mi je povedati premnogo stvari. Da Lyanne ne bi hotela, da zaradi nje umre še on. Da bi želela, da živi naprej, da ljubi še naprej. Toda izrekla ni niti besede. Zaprla je oči in ga nežno poljubila na ustnice, previdno, kakor da bi bil narejen iz krhkega kristalnega stekla, ki se lahko vsak trenutek razbije.

Na svojih ustnicah je začutil njene. Šele ko so se njene ustnice začele umikati, se je njegov ledeni oklep sesul v tisoč koščkov, in planil je naprej ter ji vrnil poljub.
Svet se je zavrtel v nenadnem vrtincu barv in oblik. Nato je vse postalo temno, še preden je zaprl oči in se prepustil občutku. In svet okrog njiju je prenehal obstajati.
Bil je le ta trenutek. Ta poljub. Ta poljub, ki ga ni nameraval, a ga vseeno ni mogel končati. Njegove ustnice so se premikale same, njegov um je oslabel, in njegove misli so se reducirale na tukaj in zdaj. Kar je mislil prej se je sesulo kot hišica iz kart; še vedno je bilo tam, samo potlačeno nekje na dnu zavesti...

To je bilo to. Odločilni trenutek. In njegovega odziva ni bilo. Mina se je nekoliko razočarano začela umikati. Morda jima ni bilo namenjeno. Toda vsaj za trenutek je upala...

Njegov sunkoviti odziv jo je presenetil do te mere, da bi izgubila tla pod nogami, če ne bi že klečala na podu. Bil je tako divji in hkrati tako predan, da je popolnoma pozabila na vse ostalo. Njene roke so se ovile okoli njega, njeni prsti so se zapletli v njegove lase. In potegnila ga je še bližje, da sta se oba znašla na tleh.

Gotovo je minilo že nekaj minut, odkar sta začela poljub, toda Mini, ki je trepetala ob poplavi čustev, se je zdelo kot trenutki. Rahlo se je umaknila in z žarečimi očmi poiskala njegove. Na njenih mehkih ustnicah je igral nežen, skoraj neopazen nasmešek, namenjem samo njemu.

Kar se je prej odvijalo v njegovi glavi ni bilo pomembno. Obstajala je samo sedanjost, le ta trenutek. O času ni razmišljal, živel je v trenutni sekundi.
Njene oči so bile povezane z njegovimi, kot se zvezde povežejo v ozvezdje.
Znova jo je poljubil, naglo in strastno, z eno roko je zaobjel njeno glavo z drugo pa jo je prijel za pas in jo potegnil k sebi.
Ležala sta na tleh in se poljubljala. Naposled pa sta se le razmaknila dovolj, da sta si lahko spet zrla v oči. Za dolg trenutek se ni premaknil. Nato pa se je zavedel, da so bila kamnita tla pod njima mrzla in trda, in bi bilo bolje iti kam drugam. Z očmi je pomignil proti vratom na drugi strani stene, nato pa ji pritisnil še kratek poljub, vstal in odšel skozi ista vrata.
V sobi za njimi je bila ob steni večja postelja, primerna za enega, mogoče dva če bi se stisnila. Ob njej je stala manjša nočna mizica, ob drugi steni v kotu pa je bila velika omara v kateri je Lucius hranil oblačila, zraven nje pa stoječe, za človeka visoko ogledalo. V sobi je bilo le eno okno, ki je bilo bolj lina, in to je metalo lunino svetlobo mimo ogledala na vznožje postelje.
Lucius je slekel plašč in z njim pokril ogledalo. Ozrl se je, ko so se vrata znova odprla.

Amon si je nekoliko poravnal razmršene lase, izpustil Paulinino dlan in odločno potrkal po lesenih vratih, nato pa je pritisnil na železno kljuko, da so zanihala navznoter in razkrila nadvse nepričakovan prizor. V kakršnemkoli drugem primeru bi Spolzgadovec že pričel kovati načrte za najnovejše Bradavičarske čenče in pripravljati palico, da bi se zaščitil pred kakim Obliviate ali čem podobnim, tedaj pa je samo izustil "V prvem nadstropju sva našla...kos profesorice Raztress."

Bradavičarko je ovijalo nekaj temnega in Pauline je zaradi tega imela prav neprijeten občutek, sploh po tem, ko so v njen spomin priplavali spomini na korake, zaradi katerih se je pravzaprav zaletela v temnolasca, ki jo je zdaj znova vlekel po hodnikih šole. Je bilo možno, da bi tisti koraki pripadali morilcu oziroma osebi, ki je odsekala roko profesorici? Kakšne vrste oseba sploh odseka roko profesorici? Očitno se mu je morala močno zameriti. Odgnala je takšne misli in se ugriznila v ustnico, medtem ko je upala, da ne bosta naletela na tisto osebo.
Amon pred njo je planil v kabinet profesorja, še preden bi Pauline sploh dojela, da sta prispela. Še vedno se je počutila zares nenavadno in skoraj prisegla bi lahko, da je bila barva njenega obraza vsaj trikrat bolj bleda kot običajno. Njen pogled je obstal na profesorici Sang in še preden bi lahko kdorkoli kaj pripomnil, je nadaljevala Amonovo pripoved. "Tam je roka. Njena roka. Dlan, pravzaprav. Odsekana in na stojalu za bakle, nataknjena," je nekoliko zmedeno začela pripovedovati, potem pa je za trenutek zaprla oči. "Dlan ima prstan profesorice Raztress. Saj veste, tisti veliki kos nakita, ki ga je vedno imela na sebi," je pojasnila, potem pa zastokala. "Nekdo je odsekal profesorici Raztress roko," je podala še končno ugotovitev, potem pa se je v iskanju ravnotežja naslonila na hladen zid za seboj.

((Najbolje, da se res spremeni samo tisto s "kočljivo situacijo", ker je ni bilo. ))

V Mini je gorelo. Saj ne, da ne bi že prej kdaj poljubila kakšnega fanta. Toda tisto nerodno poljubljanje, ki ga je v petem letniku doživela s sošolcem, ki je sam sebi želel dokazati, da ga dekleta zanimajo bolj, kot fantje, ni bilo niti približno tako prijetno ali prevzemajoče. Lucius jo je poljubljal tako, kot da... kot da bi jo resnično hotel. Morda jo celo je... njegov pomenljivi pogled je sprejela z lici polnimi vznemerljive rdečice. Ko je stopil v sosednjo sobo je tudi sama vstala in si z rokami segla skozi lase, da so bili videti nekoliko bolj urejeni. Nasmehnila se je sama pri sebi, srce pa ji je bilo tako močno in naglas, da je bila prepričana, da ga lahko sliši tudi Lucius v sosednji sobi.

Skoraj bi že pritisnila na kljuko, ko so se kar naenkrat odprla vrata kabineta in skoznja sta pritekla Amon Amarth in neka Gryfondomovka, ki ji je bilo - če se je Mina prav spomnila - ime Pauline. Kakor da bi se opekla, je roke potegnila k sebi in skušala izgledati kar se da nedolžno.

"Profesor Thanagor je šel samo nekaj iskat-" je pričela, ko jo je Amon prekinil in ji z enim samim stavkom zaprl usta. Ponovno se je stresla, tokrat ne od pričakovanja temveč od groze. Hitro je pritisnila na kljuko in odrinila vrata za nekaj centimetrov, ter prestrašeno zaklicala v notranjost sobe: "Lucius, tukaj sta dva učenca, ki pravita... pravita, da sta našla..." glas se ji je zlomil in roke je ponovno potegnila k sebi in jih objela okoli sebe. Kako je lahko dan kar naenkrat iz grozljivega postal čudovit in potem kar naenkrat še veliko slabši, kot je bil na začetku?

((Bomo že nekako. Če ne prej pa kasneje ))

Ravno je že mislil da se ne bo nič zgodilo, ko ga je Mina presenetila z novico o dveh učencih ki sta si drznila nepovabljena v njegov kabinet.
Presneto, kako sta pa prišla noter? Spet si je ogrnil plašč, medtem pa se je spomnil, da je vrata le zaklenil, pozabil pa jih je ponovno zavarovati pred uroki. Na, zdaj pa imam!
Prijel je palico in stopil v glavno sobo kabineta, kjer je poleg Mine zagledal še Amona in Pauline. Zakaj se ta mulec vedno prikaže ob napačnem času na napačnem kraju? je najprej pomislil. Nato pa je slišal zgodbo o roki in mladi Spolzgadovec je postal v njegovih očeh še bolj sumljiv. Sicer je sumničil tudi Pauline, vendar se mu je ta možnost zdela manj verjetna.
"Gremo, vsi ven," je ukazal, hkrati pa jih vse skupaj strpal ven, nato pa zaklenil in zavaroval vrata proti urokom, predvsem Alohomori in šibkejšim napadom.
"Takoj me odpeljita na kraj, kjer sta jo našla," je velel učencema.

Mina je nekaj trenutkov opazovala prizor pred seboj, potem pa jih je Lucius kar vse po vrsti nagnal iz kabineta in ubogljivo se je umaknila na hodnik. Toda takoj, ko je uspel zavarovati svoj kabinet, se je Lucius obrnil k učencema in jima naročil, naj ga odpeljeta na kraj zločina. Njega. Ne njiju. Mina je stisnila ustnice, toda druge nejevolje ni pokazala. Saj ne, da bi si zelo želela raziskovati, kje ležijo preostali kosi profesorice Raztress, toda že od svojih šolskih let je dobro vedela, kakšen je bil občutek izključenosti. In resnično ga ni marala. Gotovo ga tudi Lucius ne bi, toda bilo je videti, da je bil eden tistih srečnikov, ki ga ljudje niso pogosto pustili za sabo. Nagnila je glavo vstran.

"Preverit grem, če je vse v redu s profesorico Green," je rekla, nekoliko mlačno. Potrebovala je razumevajočo ramo, na kateri bi se lahko - vsaj metaforično, saj se je trenutno počutila nekoliko preveč užaljeno za jok - zjokala in izpovedala vse svoje težave in strahove. Poleg tega jo je začelo za Olivio resnično skrbeti. Če je bil še kdo na šoli, ki je bil tako raztresen kot profesorica Raztress, je bila to prav ona.

Še preden se je zavedla, se je znova znašla na hodniku in nekje v njeni podzavesti se je oglasil ogorčen glasek, saj so jo ta dan očitno vsi potiskali naokrog. Ampak do zdaj se je na to nekako že navadila in tiho je stopila iz kabineta, na sebi za delček sekunde začutila oster pogled profesorja in ugibala, če se mu je zdela sumljiva. Profesor Thanagor je znova spregovoril in še preden bi lahko odšli, je spregovorila tudi profesorica Sang. Njen pogled je za trenutek obstal na temnolasi profesorici. Morda ne bi bilo najboljše hoditi po hodnikih ob tem času - znova se je spomnila tistih korakov in obotavljivo spregovorila. "Zdelo se mi je, da sem slišala korake. Prej - pred tem da sem srečala Amona in da sva naletela na krvavi madež. In sodeč po položaju, v katerem je bila roka, je možno, da bi bili to koraki človeka, ki jo je prinesel tja," je pojasnila, njen pogled pa je obstal na profesorjih. "In to je bilo pred kratkim, torej bi lahko ta oseba še vedno bila na hodnikih," je dodala. Res ni bila v položaju, ko bi lahko ocenjevala ali bi se profesorica lahko ubranila, ampak vsekakor ni želela, da bi bil naslednji del telesa, ki bi ga našli, od njej. Navsezadnje ji je bila profesorica Sang všeč. "Kakorkoli že, roka je v prvem nadstropju," je nadaljevala, potem pa se nekoliko premaknila, ampak njen pogled je še vedno precej zaskrbljeno drsel od ljudi okrog nje, čeprav je počasi začela hoditi proti hodniku, kjer je bila roka.