Kabinet Wilhelmine Sang

Mina se je nekoliko poklapano vrnila v svoj kabinet. Še vedno se je rahlo tresla od groze, toda pred učenkami je uspela pokazati pogumen, avtoritativen obraz, ki ga je bilo učencem treba pokazati, zato, da si jim zagotovil vsaj nekaj varnosti. Toda bilo je prvič, odkar je Harry Potter porazil Mrlakensteina, da se je srečala z nečim tako groznim. Živčno je pristavila čajnik na ogenj v kaminu in si hkrati skušala vsaj malo ogreti hladne roke. Samota ji tokrat ni dela in zelo si je želela, da bi bil kdo ob njej, toda niti upala si ni pomisliti na ime, ki se je v tistem trenutku oblikovalo nekje v ozadju njenih misli.

Lucius je mehko potrkal na vrata Mininega kabineta.
"Smem vstopiti?" je vprašal zaprta vrata pred sabo. Ko so se vrata odprla je stopil noter in se zastrmel v Mino.
"Prosim, da mi takoj poveste vse kar se lahko spomnite, kaj točno se je zgodilo na stopnišču," jo je vprašal avtoritarno, vendar prijazno. Vedel je, da je morala biti v šoku. Ali to, ali pa je zelo dobro igrala.
Ni hotel biti nesramen, ali je prizadeti, vendar mu je bilo bolj pomembno, ugotoviti kaj točno se je zgodilo. In ni se pustil ovirati svojim čustvom.

Wilhelmina je razširila oči, ko je zaslišala, da so vrata za njo zaškripala. Zasukala se je okoli svoje osi in, z rokami še vedno ovitimi okoli sebe pogledala proti vratom. In tam je stal, z resnim izrazom na obrazu in očmi, ki so bile osredotočene le nanjo. Privid, si je rekla in se bledo ozrla nazaj k ognju. Toda potem je spregovoril in plaho je pogledala proti njem.

"Vse, česar se lahko spomnim?" je izjecljala. Ni mogla verjeti svojim ušesom. Njegov glas sicer ni bil grozeč, toda Mina je bila dovolj na koncu z živci, da bi lahko prenesla objem in tolažeče besede, nikakor pa ne česa tako podobnega sumničenju. "Stopila sem na stopnišče in zagledala učenca, ki je ležal z glavo navzdol na stopnišču, ves krvav! Kaj pa vi mislite, da se je zgodilo na stopnišču? Menda ja ne sumite mene?"

Luciusov obraz je ostal neomajen. Del njega si jo je želel potolažiti. Jo objeti in ji zagotoviti, da bodo rešili to skrivnost in ujeli tistega, ki je bil za to kriv. Spet drug del pa je bil trdno zasidran v verjetje, da nihče ni nedolžen dokler mu nedolžnosti ne dokažejo. Oziroma če že ne more reči da ni nedolžen, je vsaj osumljen. Svoje občutke je skrbno varoval za masko indiference. Poskušal je izločiti ključne dejavnike.
"Do trupla ste prišli, ko ste se spuščali z vrha stopnic, je res? Ste opazili na poti navzdol karkoli nenavadnega? Mogoče kakšno poškodovano pohištvo? Sledi krvi? Koga nenavadnega?"

Njegov obraz je bil kakor hladna maska in Mina se je zazrla nazaj v njegove oči, polna adrenalina in jeze. Če ne bi poprej doživela takega šoka, potem nikakor ne bi bila sposobna vračati njegovega hladnega pogleda, tokrat pa se je počutila kot boginja maščevanja, ki je kar kipela od moči. Stopila je nekaj korakov naprej, da je stala tik pred njim in uporniško priprla oči.

"Ničesar nisem opazila razen trupla samega. Ponavadi ne hodim po tistih stopnicah, ker se mi tam zvrti. Poleg tega sem takrat komaj stopila na stopnišče, tako da nisem imela priložnosti opazit-" v tistem trenutku se je iz čajnika razlegel sunkovit, glasen pisk in Mina je poskočila in se presenečeno oprijela Luciusovih ramen še preden bi se lahko točno zavedla, kaj se dogaja. Z očmi je sunkovito sledila zvoku in ko je opazila, da je piskal le čajnik, se je izmed njenih ustnic razlegel vzdih olajšanja. Potem je, nekoliko manj polna energije kot prej, spet uporniško pogledala proti Luciusu in še bolj presenečeno opazila, da se ga je čisto pretesno oklepala. Zamežikala je in vsa jezna nase popustila prijem.

Njen objem ga je popolnoma presenetil in šokiral, dosti bolj kot piskajoči čajnik. Res pa je bilo tudi, da je le-ta zapiskal za Mininim hrbtom, torej pred njim, zato ga tudi ni uspel prestrašiti. Ljudje so se bistveno bolj bali dražljajev, ki so se od nenadoma pojavile za njihovimi hrbti. Kljub temu pa jo je refleksno oklenil z rokami, kot da bi se bila objela.
Medtem ko se ga je držala je hitro preletel kar je pravkar izvedel. Ne, delovala mu je popolnoma nedolžno.
Ali pa je tako pretkana, da me je uspela pretentati v mišljenje o njeni nedolžnosti, je pomislil grenko. Nikoli se ni pustil presenetiti, vedno je pričakoval najhujše. Vendo je pričakoval zasedo in izdajo.
Ko ga je končno spustila, jo je spet začel spraševati:
"Torej v zgornjem nadstropju niste videli ničesar. Kaj pa ob truplu samem? Je morda katera od učenk, ki je bila zraven delovala čudno? Je katera dajala občutek zmanjšane prizadetosti, ali pomanjkanje šoka nad dejanjem?"
Predvsem pa, ali se zavedate, da so vaši čevlji na poti od trupla puščali krvave sledi?

Wilhelmina je zmajala z glavo. Ne le zato, ker je imela negativen odgovor prav na vsa vprašanja, ki ji jih je postavil, ampak tudi zato, ker jih sploh je postavil. Saj mu je že rekla, da ni opazila prav ničesar. Truplu se ni niti približala, videla ga je le čez ograjo, saj je ležal dva zavoja stopnic pod vhodom, skozi katerega je vstopila. Svoje roke je ponovno ovila okoli sebe, saj je bilo zdaj, ko se ni več oklepala Luciusa, presenetljivo hladno. Stopila je h kaminu in z njega previdno s krpo snela vreli čajnik. Pravzaprav, je pomislila, bi bil on lahko prav tako sumljiv kot ona. Zadrževal se je v bljižini in ko je zakričala, se je zelo hitro pojavil... in vendar, bi tako vztrajno vrtal vanjo, če sam ne bi bil nedolžen? Pogledala ga je s kotičkom očesa. "Čaj?" je vprašala, pa čeprav se je dobro zavedala, kako trapasto je bilo to videti glede na zasliševalsko morilsko vzdušje, ki sta ga bila oba v zadnji uri deležna v preobilju.

Lucius je že skoraj hotel vljudno privoliti, nato pa se je spomnil pomembne podrobnosti. Čaj se je že kuhal preden je vstopil, in vse od takrat ni vanj ničesar dodala. Morda je bila le njegova paranoja, vendar ni bil prepričan.
"Je zastrupljen?" je vprašal napol s smehom, napol zares. Tudi če bi ona spila požirek pred njim, to ne bi pomenilo še ničesar. Lahko bi namreč še pred tem spila protistrup. Gabilo se mu je, da jo je takole zasliševal, kot če bi bila glavna osumljenka. Vendar se je ravno zato moral prisiliti in neoporečno dokazati njeno nedolžnost. Le potem bi lahko resnično vedel, da ni imela ničesar pri tem. Le takrat bi lahko odmislil možnost njene krivde.
"Mi hočete povedati, da ste bili popolnoma v šoku, tako da niste opazili ničesar nenavadnega z izjemo trupla samega? In šoku navkljub ste bili sposobni ohraniti dovolj treznosti da ste truplo zakrili pred nedolžnimi očmi petnajstletnic, ne pa dovolj, da bi opazili še kaj drugega?"
Počakal je, nato pa izvlekel svojega aduta;
"In ali ste v šoku stopili v lužo krvi in za sabo puščali sledi vse do sem, ali pa ste bili le malomarni?"

Skoraj bi izpustila čajnik, ko se je obrnila k njemu po njegovem vprašanju. Njene oči so bile razširjene v ogorčenju in skoraj bi ga nadrla, da naj se takoj pobere iz njenega kabineta, če namerava biti tako nesramen. Toda še predno bi to lahko storila, je Lucius že nadaljeval in ko je hlastala za zrakom, da bi mu razložila, da se je ravno zaradi učenk uspela zbrati toliko, da je truplo prekrila z rjuho, ko je omenil še nekaj.

Razprla je ustnice in pogledala na tla. In zmrazilo jo je bolj kot ko je našla truplo ubogega Pihpuffovca. Na njenih tleh so bile krvave sledi. Toda vodile so vse do njene postelje, sama pa tja sploh ni stopila, ko je prišla v kabinet. Sklonila se je in si sezula desni čevelj, ter ga pomolila Luciusu. Na njem ni bilo niti sledi krvi, poleg tega je bila številka njenega čevlja nekoliko manjša, kot sledi, ki so vodile vse prek njenega kabineta.

"Nekdo drug je bil tukaj," je rekla, v njenem glasu pa je bilo toliko strahu, da ga sploh ni več razpoznala.

Lucius se je takoj obrnil proti postelji in jo z urokom dvignil v zrak. Pod njo ni bilo ničesar, razen tanke plasti prahu. Postavil jo je nazaj, in brez vprašanja ali dovoljenja odgrnil odejo in preiskal celotno ležišče. Končno je v vzglavnici našel kar je iskal; majhno prozorno kroglico, znotraj katere je bil majhen vijoličast madež.
"Tole," je začel, njegov glas bil očitno pretresen, "je eden najbolj učinkovitih načinov kako nekoga ubiti v spanju. Ko žrtev leže k počitku, kroglica poči in strup ki je spravljen v jedru se razleže po blazini. Načeloma uporabljajo strupe, ki so smrtonosni na vdih. Za tega sicer ne vem, vendar ne mislim tvegati da bi izvedel."
Bil je pretresen in prestrašen, čeprav je prvo kazal le deloma, drugo pa v celoti potlačil. Hkrati pa je bil tudi olajšan. Nihče ne bi poskušal zastrupiti samega sebe. In nihče ne bi mogel predvidevati da bom prišel zasliševat prav njo, in da bom opazil vse sledi, ki sem jih do sedaj. Možnost da jih je nastavila sama le zato, da bi si zagotovila alibi je skoraj nična.
Sploh pa je imela prav. Stopinje so bile daljše, predvsem pa širše od katerihkoli Mininih čevljev. Očitno je bilo, da je strup podtaknil nekdo drug. Toda kdo? In zakaj?
Preveril je okna in vrata. Nič ni kazalo znakov nasilnega vstopa, čarovnije pa tudi ni bilo zaznati. Deloma olajšan, deloma razočaran je nagovoril Mino:
"Menda nisi pustila kabineta nezaklenjenega?"

Ko je Lucius stopil k njeni postelji in začel odkrivati odeje, je v njeni glavi vrelo. No, ni si tako zamislila njegovega prvega stika z njeno posteljo... stresla je z lasmi, da bi se zbrala in ko je Lucius ponovno pogledal proti njej, je rdečica že izginila z njenih lic in zamenjala jo je bledica.

"Zakaj bi me kdo hotel ubiti?" je vprašala osuplo. "Nikomur nisem ničesar storila! Zadnjič sem sicer popackala obleko neki spolzgadovki, ampak brez vsakršnih težav jo je očistila s palico..." Stresla se je, vedno bolj prepričana, da nikoli več ne bo zatisnila očesa v svoji postelji. Seveda je pustila kabinet odklenjen. Kot vedno. In nikoli več. Stopila je naprej, proti Luciusu in se, saj je bila povsem pozabila na sneti čevelj, opotekla naprej in se sesedla na rob postelje.

"Kaj naj storim?" je iztisnila iz sebe z zlomljenim glasom in proseče poiskala Luciusove oči. Še nikoli se ni počutila tako ranljive in bil je edini, ki mu je lahko zaupala. Rešil je je gotove smrti, s katero bi se srečala, ko bi legla zvečer v posteljo. Komaj je zadrževala solze.

Lucius jo je pozorno motril. Del njega je še vedno iskal možne razloge za njeno vpletenost, ki bi se pokazali pod pritiskom. Del pa jo je le gledal.
"Očitno ti ne morem povedati kdo in zakaj," je dejal s prisiljeno objektivnostjo. "To bi vedel le, če bi bil tudi sam vpleten. In tudi če bi dejansko bil, tega verjetno ne bi razkril. Tako da nama ostajajo le sumi in predvidevanja. Pomisli, je bilo še kaj? Tudi ranjen spolzgadovski ponos ni razlog za umor, vsaj večinoma ne." Spomnil se je lahko le ene izjeme, in prav to izjemo je lastni uspeh pokopal z lastno palico.
Sedel je zraven nje, in preden se je dobro zavedel kaj počne, jo je objel. Oklenil jo je z rokami, njeno glavo je približal v varni objem svojih prsi. Prvič po več letih se je prepustil čistemu instinktu. Z mehkim glasom jo je znova vprašal;
"Se lahko spomniš kogarkoli, ki bi imel motiv za to dejanje?"

Okoli sebe je začutila njegove močne roke in kar naenkrat je slonela na njem in prek obraza so ji lile vroče solze. Oklenila se ga je, kot da bi ji šlo za življenje. In najbrž ji je šlo res.

"Ne vem, res," je uspela spraviti iz sebe med kratkimi vdihi, ki so komajda lahko zadovoljili njeno nujo po zraku. "Nikogar takega-ni." Lucius je bil na dotik prijetno hladen, in čeprav je bila še vedno grozno raztresena se je ob njegovi zbranosti tudi sama počutila nekoliko bolj prisebno. V mislih je, kakor da bi listala po telefonskem imeniku, preletavala seznam vseh ljudi, ki jih je poznala. In vendar je nihče od njih ne bi hotel ubiti. Niti profesor Glass gotovo ne, pa čeprav se mu je zdaj že kakšno leto uspešno izogibala. Razpoloženju navkljub se je zasmejala.

"Oprosti," je rekla, še vedno s solznim obrazom, ki pa je bil zdaj proti njeni volji tudi nasmejan. "Samo pomislila sem na to, da se je mogoče profesor Glass končno naveličal svojega tihega zijanja in se odločil, da me noben drug moški ne bo mogel imeti, če me on ne more." Svoje vroče čelo je naslonila na razprto dlan in zmajala z glavo. Kakšna neumnost. Glass je bil vse prej kot morilec. Ubil bi jo lahko kvečjemu tako, da bi jo na smrt zdolgočasil. Ponovno je na njenem obrazu za trenutek zaigral obupan nasmešek. Ne, gotovo je bila le naključna žrtev.

Naključna žrtev, je ozvanjalo po njegovi glavi. Naglo je vstal, pri čemer bi Mino skoraj prevrnil.
"Seveda! Gotovo ni ta nekdo ciljal le tebe! Verjetno je hotel onesposobiti ključne dele osebja, če ne kar vse!" je dejal tako hitro, da se je komal razumelo kaj je govoril. Bil je preveč razburjen, da bi lahko mislil na bonton.
"Hitro! Morava preveriti, v kakšni nevarnosti so ostali! Nikogar ne smeva izpustiti, niti Filcha! In če ne drugega, bom lahko krog osumljencev zmanjšal na tiste, ki jim takšno darilce ni bilo naklonjeno...."
Skočil je ven, pogledal nazaj proti Mini, nato pa odhitel po stopnicah navzdol. Svoj kabinet je namenoma izpustil, čeprav je bil mnogo bližje. Jaz že vem, da bom najprej pogledal preden grem spat, ampak kaj pa drugi?
Po eni strani bi bilo pametno če bi se ločila, saj bi lahko pokrila večji del gradu v krajšem času. Po drugi pa je bilo bolj varno hoditi v paru. Odločitev je prepustil njej.

Mina je razširila oči. Na njeno pripombo o profesorju Glassu sploh ni reagiral. Čustva pa taka. Poleg tega je naenkrat panično skočil pokonci, kot da bi ji prebral misli in Mina se je oprijela stebrička ob strani postelje, da ob sunku ni padla na tla. Začel je govoriti nekaj o tem, da morata preveriti, če je še kdo drug v nevarnosti, ker tisti nekdo očitno ni ciljal na Mino... njene oči so se ponovno zožale. Kaj je pravzaprav vedela o njem? Razen tega, da je očitno znal čitlivijo, pa čeprav je to precej dobro skrival?

"Počakaj," je zaklicala za njim, "Mi nisi ravno ti prej omenjal, kako lahko preprosto izdejaniš sporočilca, in jih ne pošiljaš s svojo? Taka sporočila bi jih vendar dosegla veliko hitreje kot jih lahko doseževa, če tekava okoli!"

Kljub svojim besedam je že v enem čevlju tekla za njim, ter bila videti povsem grozno in nerodno. V nasprotju z njegovo mračno eleganco, je bila najbrž videti kot trapasta gos. Za trenutek se je ustavila in snela še drugi čevelj, ter ga odvrgla nekam čez ramo. Tla so bila hladna in trda, toda bolj je bilo pomembno, da je ujela Luciusa, preden ga je izgubila izpred oči.

Nekaj minut je Lucius samo vihral po šoli, vzpenjajoč se po stopnišču in hodeč po hodnikih ne da bi sploh mislil kam je hodil.
Kako mi je lahko to storila? Prekleta naj bo ženska nečimrnost in želja po oblasti! Zakaj me ni mogla preprosto vprašati nekje na samem?
Še naprej je vihral po hodniku tretjega nadstropja, čeprav se tega ni zavedal, dokler se ni naposled ustavil pred Mininim kabinetom. Dejstvo kje je, ga je presunilo prav tako kot nova misel: samokritičnost. Kako ni mogel predvideti take zasede? Saj je bil ja pametnejši od tega!
Očitno ne, je pomislil mračno. Sam pri sebi se je zaklel, da si bo kupil čutaro in od sedaj naprej pil samo iz nje, ali pa pijačo ki jo pred njim odprejo in nalijejo. Ob tej ideji pa se je spomnil na čudaškega profesorja Nerrgo iz svojega šestega letnika in se zasmejal. Zaslišal je zvok izza druge strani vrat. Očitno je bil nekdo notri, in Luciusu je bil kar prepričan kdo.
Kaj naj zdaj? je vprašal neznano koga v svoji glavi, kot da bi pričakoval da se mu bo odgovor sam posvetil. Odločil se je, da bo verjetno najbolje, da se pogovori z njo. Zdaj je že vedel česa je zmožna, in bil je dokaj gotov da ne bo nehala dokler ne dobi odgovora. Potrkal je na vrata.
"Jaz sem," je mirno dejal. Samo to. Sklepal je, da mu bo tako ali tako odprla če ga bo hotela videti, če pa ne pa ji tako ali tako ni mogel lagati ali prikrojiti dela resnice in verjetno nobena beseda ne bi zalegla.

Kar nekaj trenutkov je gledala kolaček, preden se je odločila, da se s hrano pač ne bo mogla potolažiti. Zavzdihnila je med jokom in se vrgla na posteljo. Toda niti nekaj trenutkov ni minilo, ko je na njena vrata potrkalo. Vedela je, kdo je bil, še preden je spregovoril. V trenutku je bila pri vratih in njena roka je že poletela proti kljuki, ko se je sredi zraka ustavila in Mina je za trenutek pogoltnila solze in prisilila svoj glas v nekaj kolikor toliko koherentnega. "Kaj bi rad?" je vprašala, dovolj glasno, da jo je lahko slišal skozi vrata.

Krasno, spet vprašanje! je pomislil, nato pa je nekontrolirano razkril svoje misli;
"Rad bi, da me nehaš sabotirat, da mi ne nastavljaš več pasti, in da si naslednjič bolj previdna in poskrbiš da zastrupiš samo svojo žrtev. Pravzaprav ne, če sabotiraš mene, potem daj še sebe, se bom vsaj malo bolje počutil."
Utihnil je, pa ne zato ker bi se zadržal, ampak ker je povedal vse, kar mu je tisti trenutek šlo po glavi. Svojih besed tako ali tako ni mogel več nadzirati.
Za trenutek je pomislil, da bi se zaprl v svoj kabinet dokler učinek napoja ne bi ponehal. Vendar je to misel zavrgel, saj je vsaj zdaj dovolj dobro vedel da Mina ne bo odnehala.
"Nisem zato tukaj. No ja, tudi zato, ampak predvsem pa zato, ker mislim da morava nekaj stvari med nama razčistit. Mi boš torej odprla, ali te bolj zabavajo pogovori čez zaprta vrata?"

"Kolikorat sem ti pa še postavila kakšno past?!" je vzrojila Mina in za trenutek že pomislila, da bi vrata odprla samo zato, da bi mu jih lahko zaloputnila nazaj v obraz. Tako zelo se je razburil zaradi ene same stvari... "Reserum ni strup," je siknila, toda nekoliko bolj potiho, tako da ni bila prepričana, če jo je slišal. Po njegovih naslednjih besedah si je obrisala oči in še vedno nekoliko vročičnih lic odprla vrata. Lucius je stal pred njimi in za trenutek je omahovala, preden so besede kar planile iz nje.

"Pogovori čez zaprta vrata me ne zabavajo, ampak tvoja slaba volja je precej bolj strašljiva, kot si misliš. Če me nameravaš udariti, bi raje, da to narediš zdaj in me potem pustiš pri miru."

"Kolikor je meni znano je to prvič," je priznal, "ampak se mi zdi da je tole zadevo s pastmi bolje končati takoj, preden uide z nadzora." Naslonil je dlan na podboje vrat in si z drugo šel čez lase. Kaj vraga sploh počnem tukaj?
"Seveda je strup, strup za zasebnost in svobodno voljo!" je rekel na tih komentar, katerega pomen je večinoma uganil iz razporeditve šumnikov in sičnikov. Če bi se lahko nadzoroval, tega verjetno ne bi rekel, vendar ta trenutek ni mogel vedeti. Počutil se je podobno kot po nekaj kozarčkih žganja, ko se ti razveže jezik nimaš pa še težav z ravnotežjem.
"Če bi te nameraval udariti, bi to že storil," je dejal nekoliko bolj mirno ko so se vrata odprla. "Mislim da ti je čisto jasno da sem tukaj zato, ker hočem razčistiti problem, ki je bil razlog za tole z reserumom. Torej, da ti postavim vprašanje: Zakaj si se poslužila reseruma? Me nisi mogla preprosto vprašati nekje na samem, karkoli si že hotela izvedeti?"

"Ves čas imam občutek, da mi nekaj prikrivaš," je dahnila in se končno umaknila od vrat, da je lahko vstopil. "Ne verjamem, da si že prebolel svojo prejšnjo ljubezen, hkrati pa sem opazila, da si se začel precej več pogovarjati z Olivio in sem bila tako ljubosumna.... zakaj sem se poslužila reseruma? Povej mi iskreno, Lucius, bi mi sam od sebe povedal, da me imaš rad? Vem, da sem morda nestrpna, ampak nočem biti v zvezi, ki nikamor ne pelje! Sploh pa ne z moškim, ki se z mano ne bo pogovarjal. Sovražim tišino, Lucius. Sploh ne vem, zakaj te je tole z reserumom tako zelo razburilo. Saj mi ničesar ne prikrivaš, kajne?" Ugriznila se je v ustnico. Kaj pa če ji je kaj prikrival? Je šla z vprašanji predaleč? Toda vprašal je in ni se mogla zadržati. Napol v strahu, napol v pričakovanju se je zazrla vanj.

Luciusu je uspelo nekaj časa ostati tiho, pa ne ker bi se zadrževal, ampak ker ni vedel na katero vprašanje najprej odgovoriti. V njegovih očeh se je nenadzorovano pojavila žalost.
"Če bi mislila da ti ničesar ne prikrivam, bi se resnično poslužila reseruma?" je vprašal ko je stopil naprej.
"Povej mi Mina," je dejal, "ali si pomislila na to, da bi z gospodično Green govoril o čem drugem kot zmajih in gargojlah če bi me zanimala na tak način? Spomni se kdaj sva bila nazadnje sama. In kdaj sva bila sama pred tem. Verjetno se še spomniš, da se je vedno zgodilo kaj, kar naju je prekinilo. Amarth in Roux-jeva nista edini primer. Se ti ni posvetilo, da sem morda hotel še kaj reči, pa ni bilo priložnosti?" Obmolknil je. Stala sta si zelo blizu, njuna obraza sta bila le kakšen centimeter ali dva narazen. Prekleti reserum je razkrival tudi tista čustva, ki jih ne bi nikoli pokazal. Kljub poskusom ni mogel zreti v njene oči in ostati ravnodušen ali pa jezen. V kotičkih njegovih oči se je zasvetlikalo nekaj, kar bi lahko bilo podobno solzam. S komaj slišnim glasom je dejal;
"Mi nisi dovolj zaupala da bi mi dopustila da ti povem sam od sebe? Se ti ni zdelo, da prava čustva pridejo na dan brez prisile?"

Mina je prekrižala roke na prsih. Lucius je bil videti ranjen in prizadet, toda vse skupaj se ji nikakor ni zdelo pošteno. Če bi jo poznal vsaj malo, bi vedel, da ji čakanje ni odgovarjalo. Morda preprosto ni bil pripravljen nanjo.

"Lucius," je začela, tiho, skoraj nekoliko otožno, "seveda ti zaupam - toda do takrat, ko bi bil ti pripravljen deliti svoja čustva z mano, bi sama že obupala nad tem, da je med nama kaj večjega." Obrnila se je stran od njega in roke ovila okoli svojega telesa, kot, da bi jo zeblo.

"Morda preprosto nisva za skupaj, Lucius. Ti boš vedno obdržal trezno glavo, jaz pa bom znorela v negotovosti in na koncu.... " zaihtela je. Toda zrasla je v veliki družini,, kjer so bili, čeprav niso bili povezani s krvjo, vedno boleče iskreni in odkriti. Sama nikdar ni ničesar prikrivala, ničesar zadrževala v sebi. Lucius je bil povsem drugačen. Če ne bi iz njega spregovoril reserum, bi njegova tišina še zdaj trajala.

Njena žalost se ga je dotaknila in če je bilo to zaradi reseruma ali instinkta, si ni mogel pomagati da ne bi ovil rok okrog nje in jo objel.
"Ne vem če sva za skupaj ali ne," ji je dejal potihem, saj je bilo njeno uho nedaleč od njegovih ustnic. Njene solze so tiho močile njegov plašč.
"Vem pa, da do tebe čutim nekaj, za kar nisem popolnoma prepričan kaj je. Neke vrste navezanost, ki pa je več od navadne privlačnosti. In mislim da tudi ti čutiš nekaj podobnega. Morda bi bilo bolje da se potrudiva spoznati in razumeti drug drugega, kot pa da na vrat na nos siliva v nekaj v kar nisva prepričana, ali pa siliva končati nekaj kar se je komaj začelo."
Zakopal je roke v gube obleke na njenem hrbtu in jo stisnil kot da je ne bi mislil nikoli spustiti.
"Vem da ceniš odkritost in iskrenost," je še dejal, "ampak pri meni boš morala sprejeti dejstvo, da je bolje če nekaterih stvari ne veš. V nasprotnem primeru bi bila oba ogrožena."