Kabinet napojev

Lucius je naposled le prikimal možu, ki se je predstavil kot Arnold Dornath in mu sledil v ječe, ter nato v kabinet. Sicer je vedel da so živeče sence, ki občasno nastanejo ob ingranaciji Cianičnih semen, dokaj šibke in neškodljive, vendar pa je Dornath izdal da je ta sedaj sama v njegovem kabinetu, tam pa bi lahko povzročila kar nekaj škode če bi uničila kakšno redkejšo sestavino za napoje.
Naposled sta s hitrimi koraki prispela, in ko mu je Arnold odklenil je Lucius vstopil s svojo sprehajalno palico pred sabo. Skoraj je že stopil v kabinet, ko je hitro odskočil in se izognil epruveti z neko zeleno tekočino, ki se je razbila na steni malo stran od tam, kjer je bila nemalo prej njegova glava. Po vonju sodeč je šlo za kakšno neprijetno kislino.
"Ste pa res pričarali najbolj neredno senco, kaj?" je napol resno dejal profesorju napojev. Za varnim zavetjem vrat je nad seboj nebesedno izvedel naprednejšo obliko uroka Impervius, zatem pa znova vstopil v kabinet.
Senca ga je opazila in že vrgla vanj majhno stekleničko s črnimi kroglicami, a preden bi se ga steklenička dotaknila, se je odbila vstran in neškodljivo pristala na blazini. Še nekaj predmetov je zletelo proti Luciusu, a vsi so se odbili in vedno bolj jezili otročjo senco. Stopil je naravnost k njej, jo s palico pritisnil ob zid, si zatisnil oči in tiho dejal: "Lumos solei millennia."
Svetloba tisočih sonc je napolnila kabinet za dolg trenutek. Ko so njegove veke nehale žareti, je Lucius vedel da je svetloba ponehala in da je bilo varno odpreti oči. Pogledal je, in zadovoljno ugotovil da sence ni bilo več.
"V redu je profesor, mislim da sem se je uspešno znebil," je dejal dovolj glasno da bi ga Arnold, če je še stal pred vrati, lahko slišal. Stopil je korak vstran, in pohodil kos stekla, ki je nekoč bil del epruvete. Sam pri sebi se je tiho zahvalil svojemu okusu za oblačila, saj so težki usnjeni škornji poleg dobrega videza imeli tudi debel in z železom okovan podplat, ki je zaščitil njegovo nogo pred črepinjami.
Začel je izvajati vijugave gibe in steklene črepinje so se začenjale spet sestavljati, razlita tekočina pa pretakati v nanovo sestavljene stekleničke.
"Dajte profesor, malo mi pomagajte prosim," je dejal medtem ko je nadaljeval postopek.

"Da, na žalost res." je z nekoliko žalostnim glasom pritrdil profesor in spremljal senco, ki je v njegovem kabinetu povzročala pravo zmedo. Arnold je deloval silno potrt in nejevoljen ob tem pogledu, a globoko v sebi se je prav zabaval. Odprava sence bi bila zanj malenkostno opravilo, a želel je videti Luciusa in njegovo spretnost pri tovrstnih dogodkih.
Profesor ga je pozitivno presenetil, saj je senco odpravil prej, kot je Arnold domneval in to z urokom, ki je bil silno domiseln. Ob močni svetlobi ki je nastala v prostoru, si je sam zatisnil oči in jih razprl šele, ko je svetoba spet pojenjala in se je izza vrat zaslišal Luciosov glas. Arnold je v prostor vstopil ravno v trenutku, ko je njegov mlajši kolega stopil na črepinjo nekdanje epruvete in za hip že pomislil, da bo moral ukrepati, toda ni mu trebalo.
"Seveda, seveda, oprostite mi, toda ta nered in moja nespametnost!" je zatarnal profesor napojev in počasi segel po palici, ki mu je počivala pod dolgim temnim plaščem. Na plan je privlekel precej nenavadno čarovniško palico, saj je bila skorajda bela, njen oprijemalni del pa je bil izrezljan v podobo čudnega simbola. Roko je usmeril proti predelu kabineta, ki ga Lucius še ni uredil in tudi sam začel izvajati vijugave gibe, da se je prostor počasi vračal v prvotno stanje.
Ko je bil kabinet napojev po krajšem času znova urejen, je Arnold glasno zavzdihnil in povesil desnico, kjer je stiskal palico. "Ne morem se vam dovolj zahvaliti Lucius." Namenil mu je hvaležen pogled in z rahlim nasmeškom odkorakal do omare, ki je bila zapečatena z številnimi uroki. "Najmanj, kar si zaslužite, je prvovrstno vino, ki ga hranim zgolj za posebne priložnosti. Prosim lepo, dovolite, da vam ga postrežem." Kolegu je nakazal naj sede na udoben stol, sam pa je z nekaj udarci po lesu odprl skrivnostno omaro in na plan povlekel steklenico vina, ter njeno vsebino previdno izlil v dva steklena kozarca. Pri tem je skrivoma v eno izmed njiju natrosil peščico rumenega prahu, ki se je povsem spojila s tekočino in kozarec ponudil Luciusu, sam pa je s svojim odkorakal do pisalne mize in sedel zanjo. "Res ste zelo vešči Lucius, s senco ste opravili ko za šalo. Bi mi lahko prosim povedali, kje ste se domislili tega uroka? Zdel se mi je sila zanimiv." Napravil je požirek sladkega vina s svežo aromo in željno čakal na Luciusov odgovor.

Ko je bil kabinet znova pospravljen in očiščen, je starejši kolega ponudil Luciusu kozarček vina. Dornath tega sicer ni mogel vedeti, a Lucius se je nadvse navduševal nad najboljšimi letnicami vina in skoraj da ni bilo možnosti da bi povabilo odklonil. Z drobnim nasmeškom zadovoljstva se je usedel na nakazani stol in počakal da je Arnold natočil rubinsko tekočino v kozarca. Starejši mož je svojo prevaro izvedel tako hitro in učinkovito skrito, da Lucius ni niti posumil da bi lahko storil kaj drugega kot le prelil vsebino steklenice v kozarca. Svojega je sprejel z kratkim kimljajem v znak zahvale, nato pa odgovoril na vprašanje:
"Urok sam je le malo močnejša verzija standardnega uroka za svetlobo, in ni nobena velika umetnost. Zmogel bi ga praktično vsakdo, ki je sposoben za večkrat ojačati katerikoli osnovni urok."
Naredil je kratko pavzo in premeril Dornatha.
"Kot nedvomno veste, sence prežene svetloba. Če pa sprašujete po jakosti, pa vam lahko odgovorim z reklom ki ga kot zvarkar gotovo poznate: Če ne veš kakšno količino strupa je žrtev zaužila, je še vedno bolje uporabiti večjo mero protistrupa in trpeti stranske učinke, kot pa jo prepustiti smrti zaradi oklevanja," je dejal mirno.
Potem je začel s tremi koraki, ki se jih je poslužil vsak poznavalec vin; nastavil je vino pred svetlobo, da se je razodela njegova barva pod svetlobo. Nato je nesel kozarec k ustom in ga rahlo stresel, kar je poskrbelo za to, da se je aroma ojačala.
Zanimivo, vonj ima po Chardonnayu, vendar se čuti tudi med in nekaj zelišč. Mar ne dodajajo tega le Grki? In pa... Dornath, ti lisjak!
Potreboval je vso moč volje ki jo je premogel, da mu je uspelo zadržati presenečenje ob ugotovitvi. Njegov obraz ni izdajal ničesar, njegove oči bi lahko bile steklene, a njegov um je deloval s polno paro. Zakaj bi mu podtaknil uspavalno sredstvo? Kaj je upal s tem doseči?
Nesel je kozarec k ustnicam in naredil nekaj, kar je izgledalo kot izjemno droben požirek. V resnici pa so bile njegove ustnice popolnoma stisnjene, in niti kapljica se ni prebila skoznje. Njegov obraz se je skremžil, kot da mu ne bi ustrezal okus. Previdno je odložil kozarec, nato pa dejal;
"Oprostite, ampak vina se je prijel okus po zamašku."
Njegove oči so pozorno motrile starejšega kolega. Iskal je kakšno podrobnost, karkoli kar bi mu lahko razkrilo Dornathove prave namene. Navsezadnje: ali ni sam pomislil kako bi pregnal senco? Se ni domislil uroka svetlobe, ali pa ga je bilo preveč strah da bo vanj priletela kakšna steklenička kisline? Ali je morda vse skupaj le način kako spoznava ljudi; da jih nekako preizkusi? Je morda namenoma izvedel 'nesrečo' le zato da bi izvedel približen obseg mojih sposobnosti? Je bilo uspavalno sredstvo prav tako le preizkus, ali ima kakšne druge namene?

"Zanimivo, zanimivo" je Arnold kimal z narejeno navdušenostjo in poslušal profesorjev pouk o tem, kakšen urok je uporabil. Kajpada so bile njegove misli usmerjene zgolj na kozarec, ki mu je še vedno počival v roki, toda tega ni izdal prav z ničemer. Nekoliko bolj napet je postal tisti hip, ko je Lucius kozarec ponesel k ustom, ovohaval njegovo vsebino in naposled napravil majhen požirek.
Arnold je že mislil, da je njegov namen izpolnjen, a dve stvari sta ga zmotili - profesorjev požirek se mu je zdel prenagel, predvsem pa ga je presenetila izjava, da ima vino okus po zamašku. Vino v njegovem kozarcu kajpada ni imelo niti najmanjšega okusa po zamašku, pa ga je napolnil istočasno, kot kozarec od mlajšega kolega. O ne, Lucius je moral nekaj posumiti, a čeprav tega ni z ničemer izdajal, se je z izrečenim stavkom izdal. Pameten mladenič, ni kaj. Od njega bo težje kaj izvedeti, kot sem upal. "Kakšna škoda" je nekoliko otožno dejal Arnold in vzel profesorjev kozarec, ki ga je slednji odložil na pisalno mizo. "Pa tako dolgo sem ga hranil... Ni kaj, si bo treba priskrbeti novo." Steklenico z vinom je odnesel nazaj v omaro, pri tem pa pred Luciusom napravil požirek iz njegovega kozarca in obstal. "Zanimivo, meni se pa zdi okus prav dober, niti najmanj me ne spominja na zamašek. A verjetno ste vi večji poznavalec vin, kakor sem jaz, tako da se vdam." Kozarce je pospravil nazaj v omaro, jo zaprl in se vrnil nazaj za pisalno mizo, pri tem pa skrbno opazoval profesorjeve obrazne poteze, če bi v njih nemara opazil kakšno spremembo. Preden je želel znova spregovoriti, se mu je začelo kihati, zato je segel po robčku, ki ga je hranil v enem izmed predalov mize in si obrisal nož. "Ta prehlad, vedno v času pomladi me zagrabi in drži vse do konca maja. A pustiva moje probleme" je nasmejano dejal profesor napojev in se presedel. "Če vas ne moti Lucius, bi vas krajši čas še zadržal v kabinetu, kajti družbo pogrešam, predvsem pa bi rad izvedel še kaj o tej šoli, da mi bo lažje tukaj delati. Pred kratkim sem govoril z Willhelmino, ki mi je povedala sila zanimive stvari o učencih, še bolj zanimive pa o svojih kolegih." Za hip je utihnil in se zamišljeno zazrl v strop, kmalu pa nadaljeval. "Je mar res, da ste imeli pred kratkim na šoli umor? Menda celo več umorov?"

Tako torej, je pomislil mlajši od dveh profesorjev ko je starejši spil požirek iz kozarca ki je bil poprej namenjen njemu. Je tista stvar v majhnih količinah brez učinka? Ali pa je prej sam spil proti-sredstvo in tisto primes dodal obema, če bi se slučajno zamenjala?
Na možnost, da bi bilo lahko karkoli je že bilo primešano vinu popolnoma neškodljivo, njegovi delno paranoični možgani sploh niso pomislili. Ko je Dornath kihnil, je najprej pomislil da je to posledica tistega, kar je oddajalo vonj po uspavalu. Kihalni prašek? je pomislil. Morda je bilo le naključje, ali pa je bil Arnold dejansko prehlajen. Čudno, da prej ni kazal nobenih znakov bolezni...
"...Pred kratkim sem govoril z Willhelmino, ki mi je povedala sila zanimive stvari o učencih, še bolj zanimive pa o svojih kolegih."
Ta stavek je po njegovi hrbtenici poslal kurjo polt. Kar najbolj se je potrudil da njegov obraz in njegove oči niso izdajale ničesar, prav tako je obvladal trzaj ramen, ki bi običajno pospremil tovrstno presenečenje. Mu je povedala za naju? Za reserum? Sta me skupaj nameravala zastrupiti za maščevanje, ali kaj?
Nato ga je Dornath povprašal o nedavnih umorih. Ne, je sklenil, Tega verjetno ne bi storila, saj bi sebe ravno tako ogrozila kot druge. Mogoče je naivna in impulzivna, ampak neumna pa ni.
Premeril je starejšega kolega, nato pa dejal;
"Načeloma o tem ne govorimo, ampak verjetno boste tako ali tako izvedeli, če boste učili tukaj. Da, prišlo je do umorov, prava tragedija. Dva učenca, učenka, in profesorica. Njihovih imen se zdajle ne spomnim, vendar je v vitrini na hodniku pri zbornici vsakemu od njih posvečena tablica z imenom."
Pozorno je motril Dornatha. Starejši profesor je bil očitno odločen izvedeti čimveč o vsem, kar je bilo na Bradavičarki nenavadnega. Pravzaprav je dajal vtis, kot da zbira informacije za to, da bi jih lahko uporabil kasneje...