Kabinet Wilhelmine Sang

"Lucius," je šepnila, ko je slišala njegovo grenko sladko priznanje. Že res, da je bilo lepo vedeti, da je bil nanjo navezan, toda ona je bila vanj zaljubljena. Do ušes, noro in tako zelo, da bi mu skočila v objem, če ne bi že bila v njem. Tesno se ga je oklenila in skrila solze v njegov plašč.

"Mislim, da potrebujem nekaj časa zase," je dahnila tiho, njen glas pa se je komaj opazno tresel. Že ko je izgovarjala besede, je vedela, kako zelo ga bo pogrešala, toda bilo je res. Potrebovala je čas za razmislek. Dokler je bil ob njej, ni mogla trezno razmišljati, toda srce se ji je vseeno trgalo ob misli na to, da bo odšel.

"Oprosti," je zašepetala.

Če ne bi bil pod vplivom reseruma bi se sedaj vljudno umaknil in elegantno zapustil sobo. Bil bi zadržani gentleman, kot vedno. Vendar je napoj resnice vplival tudi na njegova dejanja in tako je storil nekaj tako impulzivnega, da bi v normalni situaciji možnost vsaj trikrat premislil in vsaj dvakrat ovrgel.
Z dlanmi je zaobjel njen obraz in ga približal svojemu. S palcem ji je obrisal solzo ki je spolzela po njenem popolnem licu, še vedno držeč njeno glavo. Nato jo je poljubil z vso silovitostjo! Poljubil jo je kakor metulj pristane na rožo, kakor žejni popotnik sredi puščave skoči v oazo, kakor se vrtnica, še mokra od rose, dotakne ustnic...
Karkoli se je že zgodilo prej sedaj ni bilo več pomembno. Prisegel bi lahko, da je v tem trenutku pozabil vse kar je malo prej rekla, pa čeprav ni nameraval. Obstajal je le ta trenutek, trenutek zaprtih oči in gluhih ušes, trenutek objemajočih se ustnic in teles.

Njegov poljub je bil kakor nevihta na vroč poletni dan. Nenaden in vendar tako čudovit, da se mu niti za trenutek ni mogla upreti. Objela ga je in mu pustila, da je poglobil poljub, preveč izgubljena v njegovi toplini, da bi še lahko razmišljala o tem, kaj je prav in kaj narobe. Znašla sta se na postelji in se poljubljala, dokler ju ni v svoj plašč zavil spanec.

Njene sanje so bile polne čudnih reči in bila je skoraj prepričana, da je govorila v spanju, toda zbuditi se ni mogla. Luciusova podoba se je v sanjah mešala z gargojlami in Nickom in spomini na njeno otroštvo, hkrati pa jo je prežemala zoprna krivda ob tem, da je Luciusu podtaknila reserum. Kot se v sanjah pogosto zgodi, se je kar naenkrat stresla in odprla oči.

((elegantly played, my dear ))

Lucius se je zbudil ko je Mina še spala. Z levo roko si je podpiral glavo, z desno pa narahlo drsel po njenem telesu. Od ramen po roki do pasu on bokov, ter spet nazaj. Njegov dotik je bil izjemno nežen, saj je ni hotel prekmalu zbuditi. Z očmi je objemal njen speči obraz, ki je imel zaradi zastora spanca nek poseben čar. Zavesa pred oknom je žarela s svetlobo, ki ji ni dovolila vstopiti. Obetal se je čudovit dan.
Minine veke so rahlo trznile, in naslednji trenutek se je prebudila. Njune oči so se staknile in na Luciusovem obrazu je zaigral majhen nasmešek. Približal se ji je, in na njene ustnice za trenutek ali dva pristavil svoje.
"Dobro jutro," je dejal potiho, vendar dovolj glasno da ga je lahko slišala. Nasmešek je še vedno igral na njegovem obrazu...

((Malo bolj kratko, vem. Ampak kaj hočemo, tudi meni se to dogaja ))

Bil je prvo, kar je zagledala, ko je odprla oči, in za trenutek je pomislila, da še vedno sanja. Potem pa se je sklonil naprej in na njene ustnice pritisnil kratek, nežen poljub. Vztrepetala je in potegnila roke k sebi, kot da bi jo rahlo zazeblo, čeprav je čutila vse drugo kot mraz.

"Lucius," je zašepetala, ko ji je zaželel dobro jutro. Ostala je povsem brez besed. Ne le, da je bila za njo najlepša najlepša noč njenega življenja, prišlo je jutro in še vedno je bil tam in se smehljal. Smehljal, kot da ni drugega kraja, kjer bi si želel biti. Previdno mu je vrnila nasmeh. Jutranje sonce je sijalo skozi okna v mehkih odtenkih zlate in njegove navadno skrivnostne poteze so bile videti tople in iskrene. Poiskala je njegovo roko in objela njegovo dlan s svojo.

"Si srečen, Lucuis?"

Njegova roka se je zopet vzpela po njeni roki navzgor, čez ramo, nato pa se ustavila na obronkih njenega lica. Gladko je zdrsela ob njeni čeljusti, nato pa se spustila nižje med njene goste kodre in se začela igrati s pramenom las med prsti.
"Želim si, da se ta trenutek ne bi nikoli končal," je odvrnil. Rekel je še nekaj, a je ves zvok zadušilo bitje velike ure v šolski avli, ki se je razlegalo čez cel grad. ...šest. Sedem. OSEM! je preštel udarce.
"Presneto, osem zjutraj in ponedeljek je! Pravkar bi moral začeti z uro!" je osuplo ugotovil in skočil s postelje. Hitro se je oblekel in prijel palico v desno roko. Mini je naklonil opravičujoč nasmešek.
"Oprosti mi, ampak dolžnost kliče. Že tako bodo imeli zlobni jeziki nekaterih učencev veliko za povedati o tem kako sem prvič zamudil, po možnosti bo pa še kdo videl od kje sem prišel. In glede na to da se ne morem zlagati da sem bil pri tebi le na čaju in strokovni debati..." odtaval je z glasom. "No, upam da ne bo nihče spraševal."
Sklonil se je k njej, ji pritisnil še en kratek poljub na lice, nato pa odšel iz kabineta proti svoji učilnici.

Livy si je ravno privoščila osvežilen zajtrk (ovsene kosmiče z jabolki, rozinami, bananami, cimetom in obilico naribane čokolade). Bil je njen najljubši dan v tednu, saj na urniku ni imela niti ene učne ure, poleg tega pa je imela večino dneva prostega tudi njena najboljša prijateljica Mina, kar sta ponavadi izkoristili za temeljit klepet. Livy je ravno hotela potrkati na Minina vrata, ko so se le-ta nenadoma odprla in gotovo bi jo zadela, če ne bi pravočasno skočila v stran. A kar jo je še bolj šokiralo od samih vrat je bila oseba, ki je stopila skoznja. Lucius?! Ja, gotovo je bil Lucius, a takšnega ga ni videla še nikoli v življenju. Bila je skoraj prepričana, da je ni opazil - njegov obraz je kar žaral in skoraj bi lahko prisegla, da je bil videti srečen. Livy so se hudomušno zasvetile oči in planila je v Minin kabinet.
"Dobro jutro zaspanka, upam, da nisem česa zmotila!" jo je pozdravila in na njenem obrazu je igral nasmešek, ki je izdajal, da dobro ve, kdo je pri njej preživel menulo noč.

Ko je že mislila, da je njena sreča popolna, in je zrla v njegove globoke, skrivnostne oči, ki so kar naenkrat imele toliko več smisla... je ura odbila osem. Mina se je zgrozila. Sama sicer ni imela ur, toda poznala je Luciusov urnik in zdaj je že cele tri sekunde zamujal na prvo uro. To je bilo očitno jasno tudi njemu. Planil je pokonci kakor da bi postelja gorela in v nekaj naslednjih trenutkih je bil že na poti proti ven. Ni si mogla pomagati, da se ne bi nasmejala njegovi zaskrbljenosti. Saj mu ni privoščila, da bi ga učenci spravili v nelagoden položaj, toda prvič je bilo, da ga je videla brez kontrole in bil je naravnost ljubek.

Ni se uspela niti dobro pretegniti na postelji, ko je Luciusovo odhajajočo postavo že zamenjala Olivijina, polna energije in zaleta. "Dobro jutro zaspanka," je rekla in Mino je vrglo pokonci. Prevalila se je s hrbta na bok in z napol zaspanimi, napol navdušenimi očmi pogledala prijateljico. "Lucius je prespal tukaj," je rekla veselo in si skoraj pokrila usta z roko. Reserum je očitno še vedno deloval, drugače nikakor ne bi bila tako direktna. "Mislim, nič se ni dogajalo, ja, poljubljala sva se in potem sva zaspala, samo nisva šla do konca, ker bi bilo nekoliko prezgodaj in nisem hotela pokvariti stvari s hitenjem..." obraz je zakopala v blazino in se obupano zasmejala sama sebi. Sicer ničesar ni skrivala pred svojo najboljšo prijateljico, toda takšna zgovornost ji vseeno ni bila ravno domača.

Livy je presenečeno zazijala v prijateljico, ki ni samo priznala, da je noč preživela z Luciusom, temveč se ji je očitno nadvse mudilo opisati tudi vse, kar je spadalo zraven. Že res, da bi Livy to prej ali slej izvedela, a pričakovala je, da bo Mina glede Luciusa bolj skrivnostna in da bo mogla precej dlje vrtati vanjo, preden ji bo povedala vse, kar jo je zanimalo.

Kljub temu pa je bila vesela, da ji je prijateljica tako zlahka zaupala. Mimogrede si je z nog zbrcala čevlje, potem pa je skočila na Minino posteljo in se po turško usedla k njej. Začela jo je božati po rami in ji prijateljisko prigovarjati:
"Ne skrbi Mini, saj imata še celo šolsko leto časa in dvomim da bo med tem kam pobegnil. Tako da se vama res nikamor ne mudi. Pa med tem časom ga boš lahko tudi še bolje spoznala in videla, če bi res bila rada z njim. Ampak v vsakem primeru bodi previdna, prav? Saj verjetno je čisto v redu, ampak saj veš, pri tem skrivnostnem in temačnem tipu moških nikoli ne veš, kaj imajo za bregom."

Livy je za trenutek utihnila in se zamislila, potem pa je nenadoma kar planilo iz nje:
"Sicer te pa čisto razumem, veš. Lucius je res seksi - že prvič, ko sem ga videla, sem začela razmišljati, s kakšnim izgovorom bi ga najlažje zvabila v svoj kabinet. Tako zelo me je spominjal na tistega hot klaviaturista od Daywishew! A ne, da mu je podoben? Skoraj bi mu že rekla za avtogram!"

Livy se je nenadoma zavedla, kaj govori in pretreseno je zejela sapo ter si pokrila usta z obema rokama.
"Joj oprosti Mina, ne vem, kaj mi je bilo, da sem ti začela govoriti o tem! Zanič prijateljica sem, grozna! Saj nikoli nisva bila res skupaj in zdaj tudi ne razmišljam o njem na tak način, všeč mi je bil samo zato, ker me je malo spominjal na tistega Daywishevca!" je zacvilila. Pretreseno se je zazrla v Mino in upala, da ji prijateljica njenega izpada ne bo prehudo zamerila.

Mina je glasno zajela sapo. Torej je le bilo nekaj na pogledih, ki jih je Livy namenjala Luciusu! Skočila je na prijateljico in pred očmi se ji je stemnilo. Že trenutek kasneje se je zavedla, v kakšnem položaju sta se znašli. Mina nad Olivijo, z dlanmi, ovitimi okoli njenega vratu in izrazom na obrazu, ki je bil tako divji in razburjen, da se ne bi prepoznala v ogledalu. Hitro je izpustila prijateljico in popadel jo je živčni smeh.

"Daywishi? Mar ni to tista skupina, kjer prepeva Vajra Vurunen? Oh, vedno sem sovražila njen oholi, napihnjeni... vedela sem, da ti je bil všeč! Zato sem mu sploh podtaknila reserum!" je sama sebi vskočila v besedo. Njeni lasje so bili še vedno divje zavozlani, toda nasilni nagibi so jo na srečo minili. Zdaj je razmišljala le, kako bo iz Luciusa izvrtala vse, kar se še izvrtati da. Postrani je pogledala Olivio in ob pogledu na njen obraz, se ji je kar milo storilo.

"Oprosti mi, Livy, sploh ne vem, kaj me je popadlo," je rekla in prek lic so se ji ulile vroče solze ter se izgubile med njenimi razmršenimi lasmi.

***

S prijateljico sta se pogovarjali skoraj eno uro. Med tem, ko je Mina izvedela, da je Livy nesmrtno odvisna od čokolade (kar je pravzaprav že dolgo sumila o svoji prijateljici), je uspela profesorici Nege razkriti skoraj vse svoje negotovosti in pregrehe v zadnjih letih. Nekje globoko pri sebi se je odločila, da ne bo nikdar več uporabila reseruma ali česa podobnega. Tak poseg v človekovo zasebnost je bil resnično krut in čeprav je imela sama to srečo, da je pod vplivom naletela le na ljudi, ki ji niso nameravali škodovati, vsi drugi najbrž niso imeli te sreče. Končno je zvonilo za konec ure in Olivia je morala vsa v ihti oditi. Mina je upala, da bo preostanek dneva minil čim hitreje, toda najraje bi videla, da bi ga bilo že zdaj konec. Sunkovito je dvignila glavo, ko so se odprla vrata njenega kabineta.

((Lucius? ))

((Yes dear? ))

Ko so učenci zapustili učilnico je Lucius pospravil svoje stvari, odšel ven in zaklenil vrata. Takoj je odkorakal nekaj vrat stran, nazaj do kabineta v katerem se je bil to jutro zbudil. Preden bi prispel do vrat, pa so se ta odprla in Lucius se je skril za bližnji viteški oklep. Iz kabineta je švignila Olivia in oddrvela navzdol proti vhodnim dverim.
Stopil je iz skrivališča in proti vratom, sprašujoč se kaj je Greenova počela pri Mini. Segel je po kljuki, in počasi odprl vrata. Ta so gibanje pospremila z glasnim škripanjem, tako da so vsi v notranjosti morali vedeti da jih je nekdo odsunil. Stopil je noter in našel Wilhelmino samo, ravno kakor je upal da jo bo.
"Pozdravljena ponovno," je dejal polglasno, čeprav v njegovem glasu ni bilo njegove običajne obvladane mirnosti. "Moram reči, da si mi zakuhala dokaj zanimivo uro. Sive miške so končno spregovorile, Amon je trosil obscenosti, jaz pa sem jim bil prisiljen priznati razlog za mojo zamudo."
Zavzdihnil je, in se opravičljivo nasmehnil.
"Kaj pa si počela ti? Klepetala z Olivio?"

Bil je Lucius in Mini je postalo prijetno toplo, kot da sploh ne bi pred eno uro zgrmel iz njenega kabineta in je pustil same. Toda v trenutku, ko je končal z veselim opisovanjem svoje ure, je zamenjal temo in jo povprašal o Olivii. Minin obraz se je pomračil. Livy ji je povsem odkrito priznala, da jo je Lucius privlačil. Je morda tudi sam kdaj čutil kaj podobnega do njene najboljše prijateljice?

Potegnila se je s postelje, vesela, da je bila še vedno oblečena v oblačila od včeraj. Sicer je bila videti razmršeno, toda dovolj spodobno, da se je lahko lotila resnega pogovora. Ni mu mislila namigovati, kaj ga sprašuje. Vedela je, da je bil še vedno pod vplivom reseruma in zato kakšna pojasnila pravzaprav niso bila potrebna. "Ja, klepetala sem z Olivio," mu je pritrdila in njen pogled je postal skoraj učiteljsko strog. "Toda ne bova govorila o tem. Govorila bova o tebi. Kaj mi prikrivaš, Lucius?"

Njen ton mu je šel rahlo na živce, vendar tega ni izrekel. Pa ne zato ker bi to zadržal zase, ampak ker je bil njegov um preveč zaposlen s tem, da je poskušal ugotoviti kaj je Mina razmišljala in kam je ciljala.
"Prikrivam ti marsikaj," je naposled dejal, saj se ni mogel upreti učinkom seruma resnice. "Prikrival sem ti na primer to, da sem se do enajstega leta šolal doma, razne sočne podrobnosti o moji rodbini; med drugim to, da je bil moj pra-pradedek vampir. In pa da moje znanje o temni magiji ni omejeno le na teorijo in zaščitno prakso, ampak da sem jo določen čas sam prakticiral in zato toliko bolj vem kako deluje. Prav tako še ne veš, da sem bil malo dlje kot leto in pol poročen, in bi bil verjetno še zdaj, če ne bi bilo nekega določenega psihopata, ki je umrl nekaj let nazaj. Ja, Mrlakensteina mislim." Njegov obraz je bil kot maska, spačena v ranjeno grimaso. Samotna solza je zdrsnila z levega očesa in navzdol po licu, dokler ni kapnila s čeljusti na tla. Njegova čustva je obvladovala mentalna bolečina, a vzroki zanjo so bili različni. Deloma je šlo za bolečino spomina, deloma pa razočaranje nad podlostjo človeške vrste, ki je očitno sposobna pozabiti na čustva drugih dokler to ustreza njihovim lastnim ciljem. Pa je najprej mislil da so take le redke izjeme!
"Od trenutka ko si me to vprašala, pa vse do zdaj, sem ti deloma prikrival tudi dejstvo, da se mi takšno vprašanje zdi izjemno nizkotno, čeravno učinkovito. Čestitam, pravkar si dokazala da bi lahko bila odlična Jedka Smrti." Ob zadnjem stavku se je poskusil sarkastično nasmehniti, a mu je uspelo le pokazati zobe, tako da je izgledalo bolj kot kakšna živalska grožnja. Ob spoznanju se je kot majhen otrok sesedel na tla, in udaril po tleh s pestmi.
"Presneto, kaj ta reserum ne pusti niti, da poveš nekaj kar ni stoodstotna resnica čeprav daš jasno vedeti kakšna je situacija!? Ne trudi se, to tako ali tako že vem, tako da je bilo to bolj retorično vprašanje, ampak več kot očitno bom moral pač povedati vse na kar pomislim!"
Počasi mu je bilo tega dovolj, in začel je razmišljati ali ne bi bilo bolje, če bi se bil po končani uri do konca dneva zaklenil v kabinet. In pa ali se ne bi bolje počutil, če bi kaj zlomil ali raztreščil. Od samega obupa nad situacijo in nezmožnostjo samokontrole je zalučal svojo palico v Minino smer, a ker sploh ni meril ali se potrudil z močjo in hitrostjo meta, je ta le neškodljivo pristala na postelji.
S sklonjeno glavo je tiho sedel na tleh, njegovi dolgi lasje pa so zakrivali par solz, ki je spolzel iz njegovih zaprtih oči...

Počutila se je, kot da bi jo udaril. Ne. Če bi jo udaril, bi bolelo manj. Še nikdar se ni čutila tako prizadete in pojma ni imela, zakaj je bil on tisti, ki je jokal. Mrlakenstein mu je ubil ženo. Očitno je bilo, da je bil zaradi tega še vedno prizadet, pa čeprav se je zgodilo tri leta tega. Zaradi tega ga ni mogla sovražiti. Toda besede, ki so sledile, so ji zaledenele kri v žilah. Ne le, da jo je oklical za nizkotno, pa čeprav bi lahko dobro vedel, da ga ni hotela prizadeti. Primerjal jo je z morilci svoje žene. Morilci..

Tiho je vstala s postelje in ne da bi ga pogledala ali mu ponudila kakršnokoli tolažečo besedo, je zakorakala do vrat. Roko je že pritisnila na kljuko, da bi vrata odprla in odšla, ko je reserum še zadnjič razklenil njene ustnice.

"Motiš se," je rekla, ravno dovolj glasno, da jo je Lucius lahko slišal. Potem je odprla vrata in stekla prek hodnika, zadržujoč vroče, grenke solze. Čez nekaj mučnih nadstropij se je znašla v prazni dvorani in si poiskala temen kotiček, kjer je v miru izlila vso svojo bolečino in razočaranje v razprte dlani.

Le napol je dojel edini besedi, ki mu jih je izrekla. Še vedno je bil v nekem melanholičnem transu, in ta je pojenjal šele malo zatem ko je zaslišal njene korake na kamnitih tleh hodnika.
Občutek je bil nenavaden, in Luciusove solze so usahnile trenutek ko se je zavedel za kaj je šlo. Pogledal je svojo palico, ki je še vedno samevala na postelji. Osredotočil se je na modro oblo na vrhu, ki jo je objemal srebrn zmajski krempelj.
"Ta krogla je rdeča," je dejal s sobno jakostjo. Uspelo se mu je zlagati! To je pomenilo, da je reserum končno ponehal. Tiho je vstal in si obrisal mokra lica, si na hitro popravil lase in prijel palico. Njegov obraz je bil spet običajna neberljiva maska; trde, kristalne oči in zmerno tih glas sta uspešno skrivala vihar čustev v njegovi glavi, ki se še vedno ni polegel. Želel si je steči za Mino in se ji opravičiti, hkrati pa se mu to ni zdela kot preveč dobra ideja.
Lahko bi zgladil nesporazum, a mogoče bi bilo bolje če bi jo pustil samo. Po drugi strani pa se mu je zdelo, da si Mina čisto zasluži vsakršno bolečino, ki jo trenutno preživlja. Minilo je že skoraj desetletje odkar je Lucius nazadnje komu odpustil in užaljenost, ki jo je po njegovem zdaj preživljala, je bila čisto poštena kazen za dan in pol zasliševanja.
Žanješ kar seješ, draga moja, je pomislil. Nato pa je vzel kos pergamenta z njene mize in nanj s svojo ozko poševno pisavo napisal štiri besede, ki so se navadno bočile pod grbom Bradavičarke:
Draco dormiens nunquam titillandus; Nikoli ne drezaj v spečega zmaja.
Nato si je popravil plašč, preprijel palico, in z glasnim treskom zaloputnil vrata za sabo ko je odšel ven. Odpravil se je naravnost proti stopnišču navzdol, v knjižnico.

((Čez nekaj dni...))

Arnoldovo poučevanje na šoli se je komajda začelo in zato je napočil čas, da spozna svoje nove sodelavce in se pouči o njihovih slabostih in prednostih. Od nekdaj je bil zelo vešč v opazovanju drugih in že na podlagi tona njihovega glasu, mimike njihovega telesa in potez obraza je lahko marsikaj sklepal, toda njegovo najljubše orožje je bilo branje misli, ki pa ga je seveda uporabljal zgolj redko in še to le na "določenih" osebkih.
Urejen kakor zmeraj, v svojem temnomodrem plašču je zatopljen v misli počasi korakal po tretjem nadstropju, kar se je iznenada znašel pred lesenimi vrati, kjer je zagledal napis Wilhelmina Sang. Na uvodni pojedini je seveda že bil in večino osebja tam spoznal, toda z nobenim še ni kaj prida spregovoril in morda je zdaj napočil čas, da izve kakšno zanimivost več o Bradavičarkih skrivnostih. Pred vrati se je ustavil, za trenutek okleval, nato pa glasno in razločno s pestjo dvakrat udaril po trdem lesu. Ni minilo dolgo, pa je zaslišal glas, ki ga je pozval naprej in tako je segel po kljuki in škripaje vstopil v prostor. "Pozdravljeni Wilhelmina, upam da vas ne motim. Pot me je vodila tod mimo in ko sem na vratih kabineta zagledal vaš opis, si nisem mogel kaj, da se ne bi ustavil in se vam uradno predstavil. Navsezadnje nisva še veliko spregovorila..." Profesor je s toplim nasmeškom opazoval profesorico, sedeč za svojim katedrom in čakal, kakšen bo njen naslednji odziv.

Mina je bila ravno nadvse zatopljena v najnovejšo knjigo čarovniške pisateljice J. K. Rolling. Mlad bunkelj Terry je ravno svojemu najboljšemu prijatelju Lenardu razlagal nekaj o mehaniki najnovejšega modela sesalnika, ko je nekdo potrkal na njena vrata. Vsa navdušena je obrnila stran in odsotno zaklicala prišleku naj vstopi, ne da bi odtrgala oči z napetih dogodivščin Terryja in Lena. Šele ko so se njeni mizici približali nadvse neznani koraki, se je zdrznila iz svojega pravljičnega sveta in dvignila pogled proti profesorju, ki je zdaj stal pred njo. Nekoliko zardelih lic je zaprla knjigo in jo hitro spravila v predal, preden bi lahko utegnil, za kaj je šlo.

"Pozdravljeni, profesor...Dornath," nekaj trenutkov je trajalo, da se je spomnila, kako se je profesor pisal. Res se že kar nekaj časa sploh ni več družila s profesorji, pa tudi v kabinet zaradi Luciusa ter profesorja Glassa skoraj ni več zahajala. Njene oči so za trenutek šinile k stolu, ki je bil poleg njenega edini kos pohištva, ki ni bil natrpan z bunkeljskimi iznajdbami ter drugimi drobnarijami, ki jih je nabrala prek let.

"Sedite, prosim. Vam lahko ponudim čaj?" Zavihtela je palico in v zraku ob njej se je pojavil leteč pladenj z dvema skodelicama in čajnikom. "Lepo, da ste se oglasili, profesor. Kako vam kaj odgovarja na Bradavičarki?"

"Hvala lepa" je vljudno odvrnil profesor in počasi vstopil v notranjost kabineta. Prostor mu je kar prijal, saj je bil svetel in topel in tako je brez večjega omahovanja sedel na ponujeni stol. "Prosim lepo, čaj bi mi zdaj res prijal profesorica." Spremljal je, kako je zavihtela palico in tik zatem se je ob njej pojavil že pladenj.
"Zelo lepo mi je" je z nasmeškom dejal. "Veste, Bradavičarka mi vzbuja toliko različnih spominov, da se prav težko osredotočam na sedanjost." Segel je po skodelici, si vanjo previdno nalil dišeči čaj rdečkaste barve, napravil kratek požirek in jo nato odložil na majhno mizico zraven stola. Pozorno je opazoval Wilhelmino in kar je ugotavljal, mu je prijalo. Bila je še zelo mlada in po vsem sodeč precej zaupljiva, kar se pa urejenosti tiče, pa ta ni bila ravno njena vrlina, a Arnold tega seveda ni omenil. Kdor ni urejen, zlahka spregleda malenkosti in kdor zlahka spregleda malenkosti, ni težavna tarča.
"Je pa res, da me je ena stvar nekoliko zmedla." Arnoldov obraz se je zresnil in z rahlim vznemirjenjem se je zazrl v profesorico. "S poučevanjem sem pričel šele pred kratkim, a že pri prvem predavanju sem naletel na zelo nenavaden par. Gospodič Amarath in gospodična Dinsdale iz Spolzgada sta se vedla precej nenavadno, lahko bi dejal uporniško. A veljata za problematičen par, ali bosta zgolj meni povzročala težave?" Arnold je znova segel po skodelici in napravil kratki požirek, njegov pogled pa je pri tem zdrsnil preko številne bunkeljske krame, ki je ležala v profesoričinem prostoru. To mu je dalo misliti, da se zanima za bunkeljne in če se zanima zanje, vsekakor ne spada med zagovornike teorije Mrlakensteina.

((Profesorica bunkeologije je če je bunkeljni ne bi zanimali, bi res težko poučevala svoj predmet))

Mina je vljudno postregla profesorju s čajem, ob tem pa si ogledovala dolgi plašč, ki ga je nosil. Zaradi tega jo je nekoliko spominjal na Luciusa, kar bi jo, če na svojega bivšega ne bi bila tako besna, gotovo nekoliko zaskrbelo. Ljudje, ki so bili na ven tako zelo urejeni, so ponavadi skrivali ogromne zaloge znanja in skrivnosti. Toda Mina je bila prezaposlena s tem, da je skušala potlačiti spomine na Luciusove napake, da bi lahko videla karkoli drugega kot spodobnega starejšega možakarja, ki jo je prav vljudno začel spraševati o problematičnih učencih.

"Oh, na Amona morate prav gotovo biti pozorni," je rekla brez kakršnegakoli ovinkarjenja. "Kjerkoli hodi ta fant, mu sledijo težave - in vsake toliko kakšna gruča oboževalk, čeprav nisem prepričana, kako mu jih uspe vedno znova prepričati v to, da ni prava gnida." Sicer je razmišljala o Luciusu, ko se je razburjala, toda novi profesor tega nirabil vedeti. Na njenem obrazu se je kljub temu pojavil nekoliko presenečen obraz. "Dinsdale? Catrin Dinsdale? Nje sicer ne poznam preveč dobro, toda menda je odlična učenka in vzor discipline. Res pa sem jo zadnjič videla sedeti zraven Amartha pri zajtrku. Morda je še ena izgubljena zaljubljena najstnica." Prhnila je in zavila z očmi, potem pa se spet posvetila čaju. "Na vašem mestu me ne bi skrbelo. Hitro jo bo minilo."

Z zanimanjem je poslušal profesorico in obenem prav počasi srkal čaj, ki mu je prijal. Arnoldu se je od časa do časa zazdelo, da Wilhelmina deluje nekoliko odsotno, saj je njen pogled za dlje časa obstal na kakšnem predmetu, medtem ko je govorila.
"No, no profesorica, nikar tako grobo" je navihano odvrnil Arnold, a v glavi mu je zvenel pravkar izrečeni stavek. Težave torej povzroča. In če je imela Wilhelmina o njem takšno mnenje, prav res ni mogel biti angelček. Da se profesor o učencu tako izrazi in obenem s takšnim razburjenjem? Morda je bilo v ozadju tega kaj drugega, toda profesorju je odgovor več kot zadostoval. Morda se bo fant izkazal še za koristnega, če bo neumnosti preusmeril v konkretnosti. Vsekakor se moram čimprej pomeniti s tem "zanimivim" mladeničem. "Wilhelmina, saj veste, kako je to. Mladi počnejo veliko neumnosti, a to zgolj zato, ker se ne zavedajo odgovornosti življenja in raje ždijo v svojem brezskrbnem svetu. Prej ali slej jih bo življenje postavilo na trdna tla in tista kazen bo zadostna za vse traparije, ki so jih storili." Kar se tiče dekleta, je Arnolda profesoričin odgovor precej presenetil. Bil je velik poznavalec ljudi in da bi dekle ocenil kot vzorno odličnjakinjo? Ne, tukaj je bilo nekaj hudo narobe in kjerkoli je bilo kaj narobe, se je skrivala morebitna priložnost. "Verjetno imate prav, zaljubljene najstnice znajo biti prav nemogoče." Namuznjeno je odkimal z glavo in že skorajda prazno skodelico vrnil na mizo. "A pustiva učence, saj bo o njih še dovolj govora. Kako pa je kaj z drugimi profesorji? Zaenkrat sem se srečal z le redkimi in kolikor se mi je zdelo, jih obede v Veliki dvorani obiskuje bolj malo."
Nekoliko se je premestil na stolu in počasi prekrižal noge. Arnold se je znal zelo elegantno vesti, saj je bil vzgojen v takšnem duhu in razvratnosti ni nikoli odobraval.

"Da, mladi resnično počnejo veliko neumnosti," je prikimala in se ob tem vprašala, koliko je pravzaprav sploh stara, da lahko sama komentira mladino. Je bilo sploh mogoče, da se je v šestih letih iz mladenke prelevila v žensko? Pa saj se popolnoma sploh ni, je pomislila z rdečico na obrazu. Še vedno se je obnašala kot užaljena zaljubljena najstnica, le da je zdaj imela moč spraviti nadležne študente v pripor. Zavzdihnila je in odložila skodelico na mizo.

"Naši profesorji so med najbolj odličnimi in prijetnimi čarovniki, kar sem jih kdaj spoznala," je rekla, ter pogoltnila svoj užaljeni ponos, ki jo je nagovarjal, naj označi Luciusa za barabo prve vrste. "Mislim, da je prav vsak od njih pripravljen dati roko v ogenj za to, da bi se naši študenti kvalitetno izobrazili. Res je profesor Glass nekoliko čudaški, ampak večinoma odide, če ga nekaj časa ignorirate," je še hitro dodala z nasmeškom, da bi malo omilila svoj slavospev profesorjem. Profesor Glass je bil res nadležen, toda sicer je bil povsem neškodljiv.

"Res je bilo lepo od vas, da ste se oglasili, profesor, žal pa se mi čez pet minut začne naslednja ura in se bom morala počasi odpraviti," je rekla, kolikor prijazno je le lahko. Ni hotela, da bi se novi profesor počutil nedobrodošlega, toda zaradi svoje drame z Luciusom je bila tako raztresena, da še vedno ni bila prepričana, ali bi učence pri naslednji uri podučila o računalnikih ali prenosnikih, razlike med obema pa so bile več kot pomembne.