Kabinet profesorja Ernadura ~ Uroki

Takoj ko je Percival, s Bonesom za seboj, prišel v svoj kabinet, je palico spet privlekel na dan, z njo na rahlo zamahnil in pred profesorjem se je izoblikovala svetleča meglica, ki se je preoblikovala v podobo velikega volka. "Lucius, takoj pridite v kabinet urokov, na obzorju je hud dogodek." Volk je povzel profesorjeve besede in urno švignil skozi odprta vrata na hodnik, ter izginil za prvim vogalom.
Ko o njem ni bilo več sledu, je Percival z zamahom palice zaprl vrata, ter z nekoliko utrujenim korakom stopil do svoje pisalne mize in sedel na stol. "Torej gospodič Bones" je dejal z mirnim, a odločnim glasom in se pozorno zazrl v učenca, ki je ves ta čas že stal v kabinetu. "Midva se imava marsikaj za pogovoriti, najprej pa sedite." Z roko mu je pokazal na stol, ki je stal pred Percivalovo pisarno mizo in je bil namenjen za goste. Ker se je dan že prevešal v večer, temne zavese pa so bile tesno zagrnjene in je bilo v prostoru čedalje bolj temno, je Percival prižgal majhno svetilko, ki je stala na njegovi mizi in v naročju sklenil dlani. "Prej ste omenjali vašega sošolca, ki bi naj bil umorjen. O nikakršnem umoru nisem slišal, zato bi vas prosil, če mi poveste kaj o tej zadevi."

Nekoliko nervozno je sledil profesorju. Ni popolnoma razumel, zakaj ga imajo za osumljenca? Ker se je skrival ali ker je govoril o umoru svojega sošolca. Živčno si je začel grizljati ustnico, njegove roke so postale potne, poleg tega pa je bil prepričan da bo vsak čas izpraznil svoj želodec. In to sebi pred noge. Potne dlani je obrisal v svoj črno-rumeni šolski plašč, nato pa počakal na ostarelega profesorja.
Kmalu zatem se je nerodno zdrznil, nato pa se še bolj nerodno usedel na leseni stol. Ustnice, katere si je nehal grizljati, je sedaj obliznil. Pogledal je profesorja Ernadurja ter začel govoriti:"Torej, če morda še ne veste.." naredil je krajši premor, da bi izpadel bolj pretreseno. "Se je danes na stopnišču, ki vodi iz četrtega nadstropja v ječe zgodil umor" Spet je naredil še enega tistih dramatičnih kratkih premorov, nato pa nadaljeval v eni sapi: "Umrl je Halfdan Thyrsten moj sošolec in cimer, ki je prav tako kot jaz iz Pihpuffa. Baje da je bilo truplo grozno... khm... razmesarjeno, ter da je bilo večina stopnišča krvavo".
Umolknil je, ter pogledal v tla. Počutil se je zares slabo, saj je bil prepričan, da ga profesor sumi.

Profesor je povsem mirno poslušal Charlesa in ob nobeni njegovi besedi ni niti trznil, čeprav je Pihpuffovec deloval izrazito živčno, ko je pripoved komajda izpeljal do konca. "Tako torej" je mirno dejal in si v skodelico natočil dišeči čaj, katerega vonj se je razširil po kabinetu.
"Kdo bi si mislil... Ta novica je nadvse zaskrbljujoča in če sem iskren tudi nova zame. Da bi umorili učenca sredi Bradavičarke?" profesorjev glas se je stišal in njegove oči so brezizrazno zrle predse, ne da bi se zavedale učenca, ki je sedel pred njim. Čeprav je Percival učil že na kar mnogih akademijah, umorov še niso imeli in zdaj je prišlo do tega ravno tam, kjer bi se najmanj pričakovalo, na Bradavičarki, akademiji nekdanjega Albusa Dumbledorja. "Ne vem, kaj naj rečem, za učenca pa mi je žal." Spet je opazoval učenca, o katerem si še ni ustvaril nobenega mnenja. Prej ga je res sumil, a zdaj, ko je deloval tako zmedeno in nervozno... A sam je bil po značaju previden in vselej je dobro premislil o vsaki stvari, preden je ukrepal. Mnogi so ga že poskušali preslepiti in nikjer ni bilo nobenega zagotovila, da ga tudi ta Pihpuffovec ne bi poskušal.
"Nenavadno, da bi se dva umora zgodila skorajda istočasno. Morilec nikoli ne bi usekal dvakrat na isti dan, saj bi s tem zelo tvegal, razen če bi želel izraziti svojo moč in zakoreniniti paniko med ostalimi." Percival je ocenjujoče opazoval učenca in se menil bolj s sabo, kot z njim, ko je segel po skodelici in napravil kratek požirek. "Kako pa to, da ste se v istem dnevu znašli na obeh prizoriščih zločina? In glede na to, da so vam ubili sošolca me čudi, da ste še isti dan tako mirni prisluškovali pogovoru sošolk, namesto da bi žalovali."